Z ognjem rokuje človek že okrog milijona let · Web viewSvetopisemsko besedilo je vzeto iz...

♫

bodi

ABECEDA,

Ω

КRAljic ÏUG A

♪ Hvaladružini in prijateljem,

Krasu in deželi Kranjski, Pevkam, pevcem, piscem in risarjem virov ter osebju knjižnic:

v Komni in Sežani, (S. Kosovela) v Ljubljani: Primerjalnega jezikoslovja in Klasične filologije (na FF ),

Mestni,Narodni Univerzitetni,Slovanski,Teološki

v Maribori: Škofijski,v Monakovem: Bavarski državni, ter v Šentvidu

Uvod je bil v krajši obliki predstavljen na 'Posvetu o starodavni evropski preteklosti', oktobra letos v Ljubljani pod naslovom: 'Praglobalnost? Poskus osvetlitve slovenske etnogeneze s primerjalnim jezikoslovjem in bajeslovjem'. V tej zvezi sem med drugimi spoznal prof. Tulajeva iz Moskve, ki je v naših krajih videl zibelko Slovanov, ter prof. Čudinova iz Petersburga, ki je po desetih letih preučevanja runice prišel do mnenja, da Slovani in Egipčani izhajajo iz istih korenin. Profesor Škulj iz Toronta me je dobrohotno seznanil z rezultati sodobnih genskih raziskav, ki kažejo tesne sorodnosti Slovencev z Baski, z Ukrajinci, ter z indijskimi brahmani in kšatrijami na Y kromosomu (na kromosomih X niso zaznali razlik, ki bi sovpadale z današnjimi (jezikovno) narodnimi skupinami). Že spomladi pa me je prof. Zmago Šmitek ob pregledu preobsežne predhodnice te knjige prijazno opozoril na svojo, v kateri je zabeležil sorodnost slovenske bajke o stvarjenju sveta iz zrna peska s pripovedmi iz severne Amerike in Azije. Poleg omenjenim bi se na tem mestu rad za dobro voljo zahvalil še Tomažu Groharju iz Radovljice, ter prof. Sanskrta Nataši Trbovšek Coklin.

Abeceda, Kraljica JugaBodi © copyright, božič 2003tiskarna Bori, Ljubljana, naklada 50Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Svetega pisma Slovenskega standardnega prevoda (SSP). Copyright - Društvo Svetopisemska družba Slovenije 1996,z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.«

Človeščina - 5

Abrakadabra

Tokpela - 76orfika - 96brahmanika - 105antika - 112gnostika - 126Amduat - 133novi vek - 211

Svahili

Sanskrt - 231hetitsko - 786punsko - 804egipčansko - 829

OTVORITEV

»O, kakšna zabava, rodila ni večje Narava, delo umetnika neizmerljivega, zvezdic je kukanje,

kolesja vesolja presvetega gibanja, menjanja sonc, vrtenja, Belina obračanja daljnih, krožečih luči,

vseširnega krasnega sijaja nebes in razkošja zaznave.Če svet se res stara in spet je obsojen na zmedenost slepo,

napočil je končno svetovni zdaj višjih dan, tistih, ki tlačijo ničevost zlega potomstva nebeškega niča v podmladek nanovo rodu prerojenega,

boljšega spet, kot nekdaj prinesla ga moč in mladost kraljevanja je Kurenta.Oštja tedaj, Boginja navdihnjena,

Zemlje Pravica, z mašo nebeško zvestobe človeški je rod milo zibala.Ni vojna divjala, trobenta ni v klanje grmela, orožje bilo ni v navadi ljudi,

ne obrambna zidovja trdnjav: Odprta je pot bila skupna, plojenje izkušenj vseh glavno; Zemlja pa radostno in rodovitno objemala z nedrjem samoumevno, kot blažena mati vzgajala,

rade je volje in varno vse; a drugi je rod bil že manj vešč miline,novi rod, tretji, poznal je pozabljene že, a vendarle znanosti svete;

nato si nemirni je rod, strupenih želja, plenil divjad, iz skritih globin pod valovi si v mrežo je ribe lovil,

s trstiko pa zlahka prevaral krilate.Zvezal, stisnil, usužnjil je mladega divjega bika v plug,

oranja prej prostega zemlje, ta pa užaljena svoje sadove je v notranjost skrila,

drugače spet vabila v sveto naročje, a le v razkosavanje matere svoje notranjosti slabša je doba peljala;

zlato so kopali, srebro in še težko železo, divje nato, v oklepih, z orožjem v rokah razdelili si meje sveta na kraljestva,

spravili mesta so vkup in jih branili z močnim zidovjem,tuja z orožjem napadali, vneto preganjali plen.

Zemljo železne je dobe človeštva, ljudi, zapacanih z umori krvavimi rok, zapustila, zbežala v neznano,Oštja Devica, ozvezdij, življenja Krasota in

Slava.Želja za vojno množila se širno, obzorje pa polno obkrožila slava zlata je in zrasla v hibo gizdavosti, kugo priliznjeno,

s časom zrejeno v težavno zablodo. Škodljivi prispevki že toliko dob so razlili se v nas;

Čas preša težko nas, vlada zločinska skrunitev, psovanje brezbožno besni in bolne strasti gospodarijo trdo. Svetovne zaklade prav neizmerljive že dolgo

gizdavost drži zmagovalno, lakomno, da spet izgubi jih.In glej, z divjim obrazom se bliža razjarjeni Neron. Ježim se ob misli že, s čim nam zagodel bo norec!«

(monolog Seneke iz drame 'Oktavija', pripisane Seneki)

V imenu Neminljivega Duha!

Draga bralka, spoštovani bralec, naj se najprej predstavim. Sem preprost človek, nevajen pisanja in brez kakšnih resnih šol, saj sem tam več risal, kot pisal. Tudi nisem hodil k verouku, kljub temu pa sem imel uho vedno ravno prav odprto, da sem sčasoma na enega ujel, da je svet ustvaril Bog, na drugega pa, kako približno se je to dogajalo, od začetka, pa do današnjega dne. Zavedam se, da sem lahko več kot zadovoljen, da imam o vsem skupaj sploh kakšno mnenje, saj.je človek umrljivo bitje, ki ne more doumeti vesoljnega stvarstva izven obzorja, ki mu ga določa božji načrt. Ravno zaradi prepričanja, da je božanski um človeku komaj dojemljiv, pa sem bil že vedno mnenja, da je prav, če svojo po naravi tako zelo ozko pamet poskušam vsaj malo razmigati, zato sem že od malih nog naprej rad bral.

Če je to vzrok za knjigo, pa je povod naključen. Na začetku leta 1999 se je prijateljica Vlasta domislila, da bi kot ljubitelj metafizike in mistike lahko napisal krajše besedilo o 'koncu sveta' za neko radijsko postajo. Priložnost za oddajo je kmalu odplavala v eter mimo mene, zadeva pa me je že začela zanimati. Po več mesecih branja slovenskega bajeslovja, rimske zgodovine in svetega pisma, sem naletel na svoj stari učbenik sanskrta in se spomnil, da bi lahko besedilo dopolnil s krajšim sanskrtskim besednjakom, ki bi podpiral tezo o starodavni povezanosti prostora in časa. Sanskrt je kmalu skorajda povsem zasenčil ostale plati pisanja, vendar se je tudi to v štirih letih razširilo, saj sem dodal še nekaj manjših besednjakov in nekaj krajših prevodov starodavnih virov.

Obenem z naraščanjem besedila pa sem tudi sam razvil svoj pogled na snov. Če sem prej v dvatisočletni zgodovini krščanstva površno videl pretežno le sprevrženo izrojenost izvirnega krščanskega izročila, ki se je najbolj očitno kazala v nasilnem pokristjanjevanju, v križarskih vojnah, v inkviziciji, protireformaciji, kolonizaciji in v svetovnih vojnah, pa sem po branju velikanov, kot so Tertulijan, Avguštin, Origen itn, temeljito razširil svoje stališče do tega vprašanja. Lahko bi rekel, da mi je v zvezi s tem odprl oči Irenej iz Lyona s svojo kritiko heretikov. Zdaj vem, da v skladu s Kristusovo izjavo: »Mnogo mi jih bo reklo tisti dan: 'Ali nismo v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?', a dejal jim bom: 'Ne poznam vas'«, ne bo nikoli noben inkvizitor, konkvistador, ali lovec na skalpe, četudi

morebiti pokopan z blagoslovom samega papeža, niti za trenutek zatemnil razsvetljenja nekega Barage, ki je ameriškemu narodu Očipvejcev v njihov jezik prevedel krščanski nauk in Staroamerikance vobče svaril pred zahrbtnostjo žganja, ki so ga priseljenci v velikih količinah prinašali domorodcem. Tudi dejstvo, da so se Očipvejci po Baragovi smrti prenehali počutiti kristjane, niti najmanj ne zmanjšuje njegovega dela, saj so danes narod z enim izmed najbolje ohranjenih izvirnih jezikov severne Amerike, kar jih spet povezuje s Slovenci, ki imamo čast govoriti enega bolj arhaičnih jezikov Evrope.

V skladu z razvojem svojega pogleda, ( 1. Korinčanom: »In zdaj, bratje, kaj bi vam koristil, če bi prišel k vam in govoril z darom jezikov, pa vam ne bi govoril o razodetju, spoznanju, prerokbi ali nauku?«), se je osnovna snov besedila pregnetla in prekvasila v nekakšno zgodbo o temeljnih izročilih slovenskega, pa tudi drugih narodov.

Kar se tiče tukajšnje zgodovine, sem se naslanjal predvsem na Valvazorja, ki je v svoji Slavi1 Kranjcem prisojal tako slovansko, kot germansko, romansko, mongolsko in semitsko poreklo, saj je v kranjskem narodu videl plod mešanja vseh vrst priseljencev; od Skitov, Venetov, Keltov, Rimljanov, Hunov, Gotov, Vandalov, Langobardov, do Slovanov in Frankov, s staroselskimi Japodi, ki jih je povezoval z bibličnim Jafetom, najmlajšim Noetovim sinom, katerega je moč povezovati tudi s starogrškim Japetom2, sinom Urana in Gee, bratom Kronosa in Ree, oziroma očetom Epimeteja in Prometeja, ki je ljudem prinesel od bogov ukraden ogenj.

A ne bojte se. Kar berete, ni neka nova pravljica, čeprav se skromna junakinja z začetka besedila, Slovenščina, kot kakšna Pepelka znajde na dvoru prastarih kultur, kakor v Sneguljčici imajo svojo pomembno vlogo v besedilu starodavne kraljice in lovci, število sedem, ter motiv vstajenja, samo besedilo pa spominja na pragozd iz Trnjulčice, kjer se v prastarem trnju skrivajo starodavni zakladi neprecenljivih vrednosti..

1 Die Ehre des Herzogthums Crain, Janez Bajkard Valvasor, 16892 Teogonija, Dela in dnevi, Heziod, Kajetan Gantar, Mk, 1984

SREDIŠNJICASlovenščina je v svoji najsodobnejši obliki morda mlada,

njene korenine pa so tako globoke, kot kateregakoli drugega govornega jezika. Človeške besede izvirajo iz telesne govorice, ki jo je uporabljal že rastlinojedi repati egiptopitek pred 33 milijoni let, pred tem žužkojedi prasesalec, še prej plazilci in kače, še pred tem žuželke, izhaja pa iz samega temeljnega gibala življenja.

Verjetno vse živali uporabljajo telesno govorico, pa tudi glasovno sporazumevanje in mnoga 'jezikoslovna' pravila o hitrosti, glasnosti, ritmu, barvi in višini glasov in glasovnih vzorcev so širše razumljiva. Iz vsakdanjega življenja lahko na primer potrdimo, da tudi druge živali razumejo čustveno - melodično vsebino človeškega govora.

Kot posebna oblika telesne govorice koreninijo človeški jeziki v obdobju zadnjega milijona let, ko se je v dialogu z ognjem oblikovalo človeško grlo in se je utemeljevala človeška duhovnost. Z ognjem so človeški predniki rokovali že vsaj pred osmimi stotisočletji, kakor nam priča ognjišče na Javi, v Evropo pa so ga prinesli pred kakšnega pol milijona leti3.

Za obvladovanje tako občutljivega pojava, kot je ogenj, je bila nujno potrebna volja, ki je znala krotiti svoje nagone. Varovanje ognja namreč ni bilo povezano le z občutkom za sveto, saj imajo tudi druge živali ta občutek prirojen, kar je razvidno iz pozornosti, ki jo praviloma izkazujejo do mladičev, tudi drugih vrst. Čuvanje ognja je bilo povezano s posvetitvijo varuha ognja in je vzpodbujalo razmišljanje o Bogu. Bitje, ki se je zavedalo svoje ognju podobne mogočnosti, se je moralo v večji meri zavedati tudi lastne odgovornosti do svojega okolja. Verjetno je dala zaščita ognja človeku sploh moč, da si je lahko izpolnil željo in si upal obkrožiti svet. Ko pa ga je zavzel, je moral zanj tudi skrbeti.

Prvim ljudem današnje rase, ki so se najkasneje pred stotisoč leti pojavili nekje v vzhodni Afriki in se razširili v smeri urinega kazalca ob obalah Indijskega oceana, nekateri pripisujejo tesne stike z delfini4, z njimi si namreč delimo uporabo soglasnikov. V Evropi pa so se naselili, ko jih je otoplitev podnebja pregnala iz Afrike pred 45.

3 Das grosse Bilderlexicon des Menschen in der Vorzeit, Jelinek, Prag, 1972

tisočletji5. Znanje o geologiji in o obdelavi kamna so skupaj z neandertalci razširili z uporabo sestavnih delov teles uplenjenih živali, kit in kosti, kar je zahtevalo izjemno natančnost, lahko bi celo rekli ženske roke, o čemer nam priča najdena šivanka iz dobe Potočke zijalke, kjer so se prehranjevali predvsem z jamskimi medvedi.

Sodeč po piščalih iz tistega obdobja, so poznali ekstatično (rodovitveno) duhovnost. Po mnogo mlajših ženskih idolih, ki jih zaradi steatopigije nekateri povezujejo s predniki Hotentotov6, po stenskih slikarijah v Španiji in Ukrajini, ki jih povezujejo s predniki Bušmanov, sklepamo na človekovo zanimanje za estetiko, saj ima oblikovani predmet ali črta svoj čutni, umski in duhoven pomen.

Matriarhalna kultura obdobja, ki jo zaradi šivanke lahko imenujemo dobo 'Eve' je cvetela petnajst tisočletij, dokler se ni začel zadnji sunek ledene dobe. Pri nas je na Gorenjskem in Štajerskem zavladal večni led, na Dolenjskem in Primorskem pa so vladale visokogorske razmere z brezami in mahovi7. Gladina morja se je spustila za več kot sto metrov in Jadran se je začel šele pri Šibeniku. Ljudje so se povečini umaknili v rodovitno dolino takrat kopnega severnega Jadrana, še dolgo pa je ostala obljudena celo Češka.

Po najdbah enakega koščenega orodja širom Sredozemlja se sklepa na široko povezanost prebivalstva. Po najdbah v severni Italiji in na Madžarskem iz tiste dobe je moč sklepati, da so mrtve pomazali z rdečim okrom. Namen ukrepa je bil verjetno mumifikacijsko - konzervatorske narave, še bolj pa magične, saj se je od postopka verjetno pričakovalo, da bo zaradi počasnejšega razpadanja telesa duša umrlega imela več časa, da si najde dom v drugem telesu ali drugem svetu8, da bo postopek skratka imel nek učinek, za katerega je bilo bistveno, da se je odražal v nadsnovnih dimenzijah in prav ta nadsnovni učinek je šele deloval harmonično nazaj v snovnosti9.

Ledeni sunek je po 20000 letih izbrisal neandertalce, mamute in jamske medvede. Medtem je zacvetela afriška civilizacija. Ostanke poljedelstva, živinoreje in uporabe keramike je najti v Sahari predvsem iz časov njenege počasnega propadanja10 (srp in keramika -8000 pr n š, mlinski kamni – 6500 pr n št), se pravi približno od začetka popuščanja evropskega ledenega sunka do časa umiritve gladine Sredozemskega morja na današnji višini (od 10 do 5 tisočletja pr n št). Saharci so se pred rastočo puščavo množično umikali v dolino vedno manjšega Nila, kjer so so nagnetle mestne državice, morda pa tudi drugam. V Pakistanu so v 7. tisočletju pr n št začeli uporabljati

keramiko11 (na pečatih iz Mohendžo Dara je enak znak (grški križ), kot na mnogo kasnejših keltskih kovancih od Norika do Britanije), evropska arheologija pa ugotavlja, da je najkasneje do konca petega tisočletja pr n št prišlo do razširitve poljedelstva in živinoreje, do gradnje kamnitih hiš, do keramike in kasneje do uporabe kovin.

Po školjčnih odtisih na ostankih glinenih posod iz četrtega tisočletja se imenuje vsesredozemska kultura Impresso. Iz nje so se tja do drugega tisočletja pr n š razvile lokalne, stalno naseljene kulture, pri nas prehodno obdobje imenujemo vlaška in končno obdobje kraška kultura (5).

Na stežaj se je tudi spet odprla severna Azija, ki je bila prej prekrita z ledom, poleg tega je tja pred bukovim gozdom bežala velika gozdna divjad, katerim so sledili lovci (7). Evropa in Azija se je pospešeno raziskovala tudi zaradi možnih rudnikov zlata in bakra.

Iz časov starih Hetitov in Babilona poznamo svetovljansko naselbino na ljubljanskem Barju, kjer so proizvajali krašeno keramiko in kovinske izdelke, uporabljali statve, lok in predmete iz oddaljenih kulturnih krogov, poznali pa so tudi pokop z rdečim okrom ter sveta mamila, kot je pasje zelišče (5). Mogoče so z branami okoli kolišč utrjevali plavajoče njive, kakršne poznamo iz predkolumbovske srednje Amerike, kjer so zvezane snope slame polagali na vodno gladino in jih utrdili s koli, nanje nasipali zemljo iz dna jezera in s tem pridobili nove rodovitne površine (6). Vemo namreč, da je ob tistem času vladala suša in z njo pomanjkanje hrane (5).

Vprašanje pa je, koliko je treba ločevati med kraškim kulturnim krogom in med starimi Ižanci. V tej dobi se je Azija intenzivno povezovala in na Igu je pač stalo 'novodobno' mesto, na Krasu pa niso čutili potrebe, da bi na vrat na nos spreminjali svoje ustaljene navade. Tudi antični viri12 imenujejo kraške staroselce iz obdobja pred trojansko vojno 'Euganci', kar potrjuje avtohtonost ižanskih koliščarjev. Po drugi strani pa so bili po Valvazorju prvi, ki so se pridružili Japodom, njihovi sorodniki, oziroma potomci Jafetovega sinu Gomerja, Skiti, ki so naredili ovinek okoli Črnega morja, iz časov starih Ižancev pa izvira več najdb skitske jahalne opreme in puščičnih osti iz vzhodne Slovenije13.

Po dveh različnih plasteh izkopanin na Kreti14 je moč sklepati, da je nekoč nastopilo obdobje, ko je bilo treba veščini orodjarstva dodati še veščino orožarstva saj so se naselja ogradila z visokimi zidovi, ker so najbolj bojevniška med novonastalimi ljudstvi

iz Evrazije z ahilskim besom napadla stare sredozemske civilizacije15. Morda je to delno spet povezano z bukovim gozdom, ki se je razrasel tudi po severni in vzhodni Evropi, ter še od tam odgnal veliko gozdno divjad (7).

Paflagonski Veneti so se iz Male Azije umaknili v gornji Jadran, ki je kmalu izgubil svojo starodavno povezavo s Sredozemljem, saj so Grki s svojo kolonizacijo zaprli Feničanom Otrantska vrata16 in jim s tem onemogočili dostop do Japodov, zato se je ojačala japodska naveza na Etrurijo in Hallstadt17 ter skitsko Azijo. Nekaj Japodov se je tudi odselilo v Umbrijo in Kalabrijo18.

V osmem stoletju pr n št je iz onstranalpske Galije prišel čez Alpe galski kralj Bren in ustanovil Verono, v šestem stoletju pred našim štetjem je galski kralj Bren III. postavil svoj dvor v Noreji, galski kralj Bren V. pa je v tretjem stoletju pr. n. š. pripeljal čez Alpe tristo tisoč konjerejskih Galov (Teptosagov, Tavrov, Voturov, Skordov itd), ki so se naselili med Karni in Japodi, predvsem pa so poselili Štajersko19.

Po legendi, ki jo omenja Baučer, je Heraklej v Nemčiji premagal trinoga Tauriska in kasneje tam zaplodil dva sinova. Tuska, zavojevalca Umbrije, ki je po njemu prevzela ime Toskana (Etrurija), ter Norika, osvajalca Karnije, ki je ustanovil mesto Norejo, znano po zlatih rudnikih. Valvazor pa omenja (severno) afriško poreklo Galov.

Kakšnih sto let pr n š so pred Rimljani iz Italije pribežali še Boji. Nastopila je doba vojaških imperijev in končno so Rimljani leta 35 pr n š napadli Metul20, eno glavnih mest Japodov. Pri napadu je bil prisoten sam cesar, ki je celo prvi zlezel na napadalno lestev, da bi opogumil svoje vojake k napadu na neustrašne Metulce. Ker so se oficirji zbali, da jim bodo v Rimu zaradi slabih posledic cesarjeve osamljene bojaželjnosti padale glave, so se vsi zagnali za cesarjem na lestev, le-ta pa se je pod težo zrušila, tako, da si je cesar zlomil nogo. Japodi so po dveh dneh napadov pristali na rimske pogoje za premirje: nekaj Metulcev je moralo iti v rimsko vojsko, v mestu pa naj bi ostala rimska vojaška postojanka in sicer v enem izmed dveh utrjenih mestnih stolpov. Po sklenitvi pogodbe so Metulci spustili Rimljane v mesto, le-ti pa so začeli nemudoma razoroževati meščane. Ženske in otroci so se skrili v drugi mestni stolp, cesarska vojska pa je dokončala svojo operacijo in požgala mesto, stolp pa so, sodeč po rimskih virih, z otroci vred zažgale same Metulke.

Na prvem pohodu desetletnega osvajanja bodoče province Ilirije je rimski pesnik Ezinij Polion nabral knjige, s katerimi je odprl prvo javno knjižnico, čez nekaj let pa je cesar odprl iz knjig, ki jih je dal nabrati sam, novo, največjo javno knjižnico Rima, imenovano Oktaviana, po svoji sestri21.

Knjige so sicer zgorele skupaj s knjižnicama čez okroglih sto let v velikem rimskem požaru, Rimljani pa so uveljavili svoje cesarske zakone po Sredozemlju, Azijo pa so Evropi začasno zaprli.

Zadnji kralj Norika (antične države, ki je obsegala severni del naše dežele, v največjem obsegu pa je segala čez Donavo) je bil Morbod, Oktavijanov talec, ki ga je cesar leta 33 pred štetjem izpustil domov na pogreb očeta Teoda, njegove vrnitve pa ni dočakal, saj se je Morbod umaknil na Moravsko in od tam nekaj po začetku našega štetja zanetil vstajo proti Rimljanom, znano kot Batonov upor (19). Pred prihodom Galov (Keltov) pa Karni niso imeli kraljev, temveč so sledili starešinam.

Noričani so kljub rimski okupaciji in priseljevanju veleposestnikov (vojakov veteranov, ki so preživeli dvajset let v napadalnih oklepih rimske vojske), ohranili svojo narodno zavest, v tretjem stoletju našega štetja so nekega rimskega upravitelja dežele zaradi nepoštenja celo izgnali. Komaj desetletje po razpadu Rima, natančneje leta 488 n št, pa se je večina prebivalstva iz okolice Dunaja preselila v severno Italijo, saj so se priključili svetemu Severinu, ki ga je v zaščito pred vpadi germanskih Herulov povabil takratni gotski kralj Italije Otokar (Odoaker)22. V kaotičnem obdobju zgodnjega srednjega veka se je izgubila marsikatera tehnološka pridobitev stare dobe, kot na primer lončarsko kolo, dejstvo pa je, da je še v sedemnajstem stoletju Valvazor prebivalce v okolici Ilirske bistrice in njihovo narečje imenoval japodsko (1).

Klimatske spremembe, ki so vplivale na povezanost različnih kulturnih krogov, Sredozemlja in Azije, so bile skupaj z natančnostjo, ki je bila potrebna za označevanje tako velikega števila novih predmetov, predvsem orodij, največji dejavnik oblikovanja jezikov poleg človeške domišljije, ki je na različnih koncih sveta opisovala in imenovala pojave in pojme po svoje, po domače. Jeziki sicer izvirajo še daleč izpred človeške dobe, a ker je še Valvazor zasledil v starih virih, da so se v starih časih Vindelici iz okolice Dunaja brez težav sporazumevali z Iberijci iz Španije (1), nas zanima preveriti naša razmišljanja s primerjavo različnih besednjakov. Začnimo s kretskim,

saj je bila Kreta nedvomno povezana z našimi kraji že v najstarejših dobah sredozemske kulture, ob tem pa tudi kretski kureti močno spominjajo na slovenske kurente, prvi varujejo novorojenca boginje Ree pred svojim očetom Kronosom - časom (12), zadnji preganjajo zimo.

Slovenski Kurent nosi značilnosti ptic (kljun), goved (rogovje), zveri (dlaka) in ljudi (žitni klas, ogenj) in se s tem neposredno navezuje na hebrejsko izročilo o raju, ki ga čuvajo štirje arhangeli23, namreč ptica, govedo, zver in človek, v novi zavezi predstavljeni kot štirje evangelisti. Na starih kretskih oltarjih je moč pogosto prebrati besedo >kuro<, ki pomeni jajce, krog24. Starodavno čaščenje rodovitnosti se je na Kreti razvilo do čaščenja vesoljnega jajca, ki ga poznamo iz pelasgijskega mita o stvarjenju25, kjer ga je zvalila boginja , ki jo je oplodil severni veter, spremenjen v kačo. Ko se je kača sedemkrat ovila okoli jajca, se je jajce razpolovilo in iz njega so prišli planeti.

tabela 1: kretsko slovenske primerjave (14)

>api< - oboje >atopoko< - kuharji, peki>damate< – domačija >dora< – darovi >durutomu< - drvarji >doqeja< - dekla>eme< – ena >erawo< – oliva>ijeto< – je, so >ijerewijo< – darovanje>iko, ono< – konj >itejao< - tkalke>kirisewe< – risarji, pisarji >kama< - kmetija>kati< – skodela >keraa< - rogovi>kusupat< - (vsi) skupaj >mita< – meta >meri< – med >mate< – mati >meujo< – manjši >mijaro< - umazano >newo< – novo >moropa< - mera>keki< – kegel, klin >onuke< - noht>opiara< – obala, primorje >oromeno< - varovanje>owide< – videl je >ozeto< – vzel je >parajo< - prej >pekitira< – predica>pema< - peška, seme >pere< – prinesti >potinija< - gospa, gospodinja >poroto< – prvo >powoke< – pomoč >pteno< – stopinje>rapitira< – predica, svečenica >redinatomo< – rezina

>repoto< – lepo >reutera< – rešitev>rino< – lan >roiko< – krivo, okroglo>qoo< – govedo >sapide< – žajbelj>serina< – zelena (začimba) >sito< – žito >siaro< – salo >tanawa< - tanko>terupterija< – drobljenje >tekotone< – tesarji>tetukowoa< - tkanje >tunano< –tkano >tukatere< – hčeram >toso< - toliko>toto< - to, letos >turo< – siri>udo< – voda >upo< – pod>watu< – vas >weto< – leto>woroneja, werweea< – volneno >wojo< – svoje>wono< – vino >zamaewia< - kraj, dežela, zemlja>zowa< – živo, žival

Po padcu Troje so iz hetitske Paflagonije na južni obali Črnega morja prišli v gornji Jadran Veneti - meja med Japodi in Veneti je bila na izviru reke Timav, svetišče ob izviru pa so uporabljali oboji (19). S hetitsko tribarvno simboliko treh zavezniških kast26: svečenikov, vitezov in kmetov - rdeča/modra/bela ali v varianti črna/rdeča/rumena so povezane mnoge današnje zastave, s hetitskim dvoglavim orlom pa vsaj žezlo v rokah kralja na Vaški situli in seveda bizantinski grb. Karantanski panter je verjetno povezan s sončno boginjo, ki so jo Hetiti častitli v obliki panterke27.

Najmlajši sin sončne boginje in vremenskega boga, Telipinu (ali Santas), nagajivec, ki je občasno strašil z očetovim gromovniškim orodjem, je nekoč pobegnil od doma in zaspal v svojem vinogradu (kot zavetnik trte je bil predhodnik Bakha Dioniza, ki je ponesel svoj evangelij vina od Balkana do Indije in Etiopije28, ter Jezusa Kristusa), njegov oče pa ga ni mogel priklicati kljub hudi sili. Telipinu je bil namreč odgovoren za rodovitnost narave, le-ta pa je zdaj, ko je spal, začela veneti. Očetu, vremenskemu bogu nista znala pomagati ne božanski orel, ne božanski srnjak, šele drobni živalici matere sončne boginje, čebelici, je uspelo dečka s pikom zbuditi in poslati domov.

Ob naslednjem božanskem zboru, kjer bogovi vsakoletno odločajo o usodi prihodnjega leta, pa so se ga bogovi lotili z zvijačo. V igri s kocko so ga premagali in ga kar skozi igralno ploščo poslali za kazen v podzemlje, kjer so ga za sedmimi zapahnjenimi vrati zaprli v bakreno posodo z železnim pokrovom. Telipinu je tam ukrotil svoje

nagone, ritem rodovitnosti se je končno znova vzpostavil in od takrat služi v dobro svoji božanski skupnosti. Da ukročeni nagoni posvetijo človeka in ga povišajo v boga, nas spomne na odgovornost do sveta, ki se jo je učil zavedati že prvi človek ognjene dobe.

Ime hetitskega božička Telipinuja spominja na imeTibelinu, ki ga omenja Valvazor kot staroslovanskega vraga (1). Razliko med pojmovanjem boga in hudiča bi lahko na podlagi teh povezav razumeli kot razliko med obvladovanjem in neobvladovanjem svojih nagonov, oziroma natančneje med spoznanjem in zavedanjem svojega okolja, sebe v njem in svojega delovanja v njem v skladu z našo vlogo v njem, ter med nezavedanjem vsega tega.

Ime Tibelinu nas lahko spomne tudi na ime noriškega Apolona29, namreč Belina. Vpliv Hetitov na liturgijo mlajših kultur je nesporen, saj so si hetitski vrhovni svečeniki, se pravi kralji, obredno umivali roke, lomili kruh, pri bojnih prisegah pa so se zaklinjali: 'To ni vino, to je naša kri!' 30, kar močno spominja na novozavezno zadnjo večerjo.

Poglejmo torej še besednjak sorodnih besed Slovenščine in jezika starih Hetitov31, ki so svoje pokojne sicer pokopavali, svoje kralje pa so po smrti žgali.

tabela 2 - hetitsko slovenske primerjave

+appezzija+ - pozneje +arahza, arahzanda+ – razen, zunaj+arpa+ - trpljenje +ašku+ – žužek +harnammar+ - nemir +innarA+ - naravnost +karšanu+ - zakasniti +kuiš, kuit+ - kateri +kuišša+ - vsak +gulš+ - gledati +kupahhi+ - klobuk +kurka+ - pokrov +kurša+ - koža, ščit +kutriš+ - kratkost +muattali+ - močno +nahšaratt+ - strah +nu+ - in, no +papparš+ - poškropiti +patalha+ - podplat +pattijalli+ - postelja +penna+ - peljati +pišen+ - poslanec +pittenu+ - poditi +pittula+ - zanka, pentlja +šaklaj+ - šega +šallAj+ - nasloniti se +šamana+ - temeljni kamen +šarra+ -raztrgati, razbiti+šarAj+ - vezti, štrikati , tkati +šarúpa+ - prepir, ravs, spor

+šepa+ - snop, šop +šiknu, šeknu+ - kikla, plašč, suknja +šippAj+ - olupiti, odščipniti +šuaia+ - škiliti, čuvati +tangarant+ - trezno +tarijant+ - trudno, utrujeno +tarmAj+ -zabiti,utrditi +tarrú, tarraua+ - po trebuhu +taruAj+ - rjuti, rjoveti +tekan+ - konica +tAuana+ - natančno, verno +teši+ - poletna vročina, žetev +udati+ - vdova +ūalla+ - 1. bedro, 2. slaviti, hvaliti +ūelku+ - trava, bilka +ūeštara+ - pastir +ūeda+ - zidati +zankila+ - kaznovati

možne sorodnosti: +mAj+ - rasti, uspevati, zoreti (Maj) +húja+ - tek ( hoja)+akuúakuúa+ - žaba (kvak) +lalukki+ - svetlo ( luč )+dušk+ - veseliti se, zabavati se ( dati si duška )+tarupeššar+ - skupnost ( družba ) +palahša+ - ščit ( plošča)+padda+ - kopati ( lopata) +parkunu+ - prati, čistiti +parkan+ - pokora, (parkelj) +paršina+ - bedro ( pršut) +tarku+ - plesati, noreti ( Torka ) +karlA+ - stopnišče ( skrle) +gank+ - obesiti ( 'ganjk') +šamanatar+ - temelj, zid (cement) +šarkuAj+ - obuti se ( škorenj) / šarkuant - s škornji, oškornjeno

Žarna grobišča so se hitro razširila po Evropi in Aziji, vzporedno z njimi pa tudi razkošne gomile vitezov. Da bi lahko prišlo do preloma zavezništva med različnimi kastami, je možno sklepati po brahmanskih urokih proti kšatrijam (vojščakom), ki so jim ropali svete krave32. Večina brahmanskega izročila (indijskega svečeništva), tako imenovanih Ved, pa zaobsega hvalnice vrhovnemu vesoljnemu duhu Brahmi, božanski pijači33 Somi, vremenu in ognju34 ter sinu sonca, vladarju in razsodniku umrlih, bogu smrti z imenom Jama s sestro dvojčico z imenom Jami in z bratom, prvim človekom z imenom Manu. Bog Jama ima psa, tako kot slovenski bog Kresnik, ki ima prav tako brata dvojčka, sestro in dogodivščino v svetu ranjkih35, podobno staroslovanski sveti trojici, ki jo sestavljajo Perun, Veles in boginja Mokoš36.

Sanskrt37,38 sveti jezik brahmanov, ima mnogo sorodnosti s hetitskim jezikom:

tabela 3 - sanskrtsko hetitske primerjave

sanskrt: hetitski jezik:*balahaka* - oblak +alpa+ - oblak *kurara* - orel +hara+ - orel *samkata* - ozko +hatku+ - ozko *puga* - kup +hup+ - kopičiti *i; eti* - iti + i +- iti *šroni* - sredina +ištarna+ - v sredini *šakuni* - sokol +kallikalli+ - sokol *našati* - najti +kaneš, ganeš+ - uganiti, najti *krura* - kruto +kartímmijauant+ - kruto *hima* - mraz, sneg, zima +gem, gim+ - zima *žanu* - koleno +genu+ - koleno *kuš* - kavsniti, poskusiti +kuúaš+ - poljubiti, kušniti *ma* - ampak, moje +ma+ - ampak, moje *nas* - nas +naš+ - nas *nakta* - noč +neku+ - mračiti se, nočiti se *nagna* - nago +nekumant+ - nago, golo *pr* - pihati +parAj+ - pihati *prana* - dih +para+ - dih*sphur* - razpršiti se +parašAj+ - razpršiti se *vrtti* - vrtenje +ūahatar+ - vrtenje *ila* - ilovica, glina +ulin, ūila+ - glina, ilovica *gmA* - zemlja +gimmara+ - polje, dežela, gmajna*brsi* - blazina, povšter +šarpa+ - 1. cipresa, 2. blazina *šilavat* - slava +šarlamiš+ - slava, čast / šarlat - slava, hvala *išana* - iskanje +šah+ - iskati *patra* - perut +pattar+ - torba, perut *bisa* - brst +paršdu+ - popek, brst*pAlAj* - paziti +pahhaš, pahš+ - čuvati, paziti *nabhas* - nebo, nebesa +nepiš, nepišant+ - nebo *mrn* - mleti +malla+ - mleti

Pri primerjavi sanskrta in slovenščine pa padejo najprej v oči skorajda enake spregatve sedanjika 39,40 .

tabela 4 - Primeri sanskrtskih spregatev:

1. os. 2. os. 3. osglagol 'biti'

ed.:* asmi asi asti *

dv.:* svaħ sthaħ staħ *

mn.:* smaħ stha santi * 1. os. 2. os. 3. os.

glagol 'bivati'ed: *bhuvAmi bhuvasi bhuvati *

dv: *bhuvAvah bhuvathah bhuvatah *

mn:* bhuvAmah bhuvatha bhuvanti *

glagol 'živeti':ed.: * žīvAmi žīvasi žīvati * dv.: * žīvAvaħ žīvathaħ žīvatha * mn.: * žīvAmaħ žīvataħ žīvanti *

Poleg tega lahko cel kup slovenskih besed in pripon izvajamo iz sanskrtskih (oziroma vedskih) korenov:

tabela 5 sanskrtski koreni v slovenščini

- *bhŕ; bharati* - 'prinesti, dobiti, pobrati, nabrati', veže besede: brat, brajda, branjevec, brdo, breg, brejost, briga, briti, bršljan, brv…,

- *kanaj*- 'pomanjšati, zgibati, prepogibati, zganiti' veže besede: ogenj, ganiti, upogniti, knjiga, kanec, konec, konica, okno, konopec, sukanec, konoplja, pregnano, prekanjeno, uganka...

- *kara* - 'roka' in *kŕ; kŕti* - 'delati', vežeta besede: kretnja, ukreniti, ukrep, ukvarjanje, garanje, korist…

- *pala* - 'slamica, (kraljeva) mera', ter- *pAla* - 'varuh, pastir, kralj', vežeta besede: palec, pol, polno, plamen, palica, poleno, krepelo, palača, plevel, pelin, konoplja, polje, planjava, planina, puljenje, pletje, pletenje, platno…

- *stri* - ženska, veže besede: 'sestra, stric, streči, striči, strija, štrikati, strinjati se', v pomenski sorodnosti -*star* - zvezda', pa besede: stran, strast, streha, straža, strela, strah, stremenje, stroj, strojenje, strok, strop, struga, struna, starost, štorklja...-*su* - 'zelo dobro, nebeško', ki veže besede: sonce, sol, solza, sin, sinje, sinica, sivo, svetlo, sveto, soj, sodba, sladko, slačenje, slava, silno, sova, svit, zvezda itd.

-*ra* - 'raj', ki veže besede: ura, rej (rezijski ples), rajnki, ruj, rujno, runo, runa, ruso, rit, reka, res, reč, reklo, rjuti, rja, rjava, rdeča, oranžna, rumena, oranje, ralo, raba, roka, rž, riž, rast, rojstvo, riba, roža, rosa, reja…

- *prA* - in *pra* - 'pra', vežeta besede: prvo, pri, pred, prag, prst, prah, prednik, pravo, pravica, pranje, pre-

-*naja*- 'gibanje, tok', kot končnica glagolskih samostalnikov: giba-nje, niha-nje...,

-*saká*-'tisti, tista', kot pridevniška končnica '- ski, -ska': 'kraljevsko...

-*sattva* -'obstoj, bistvo, stvarnost, lastnost, odločenost, duh', kot samostalniška končnica '-stvo': kraljev-stvo…,

-*satjá* - 'obstoječe, prisotno, stalno, stvarno, ustrezno, dobro, bistvo, stvarnost', kot končnica '-ost': modr-ost…,

-*vid; vindáti* -'najti, iznajti, dobiti, iskati, izkusiti, izvesti, vzeti', kot končnica samostalnikov '-vina': prvina, kovina, surovina, trgovina, pajčevina, zgodovina, domovina, bukovina…

-*nítja* - 'notranje, domače, lastno, trajno, stalno, večno, navadno, običajno, določeno, obvezno', kot končnica samostalnikov 'nica': resnica, grobnica, hlačnica, borovnica, čarovnica, delavnica, gumbnica, drevesnica, deževnica…

-*žala* 'kar leze, tekočina' in se ujema z različnimi sorodnimi pomeni: žleb, žlica, žlampati, žolna, želodec, žolč, žlindra, železo, žalost

(solze), žolca, žlikrof, želatina, žila, želo, žleza, žulj, želja, lazar, polž, luža, laž, ležanje, lizanje in zelenje, Žalik žena (vodna vila) in zeleno….

-*čurna* -'drobno, zrnato', veže besede: čaranje, čriček, črka, čer, črta, hčer, večer, črhniti, trn, zrno, črno…

-*bala* - 'sila', ki veže besede: bolj, boljše, bula, blisk, bleščava, blago, blato, bolha, bilka, blaženost, bolščanje, bledost, bljuvanje, blaznost, bolezen, bolečina, čebula, čebela, debelo, veliko, belo…

Podobnih pomenskih obratov …rdeče - *rddhi* (rast), modro - *samudra* (morje), modrost - *mudra* (znak), rumeno - *hariman* (zlato), oranžno - *ranjžita* (barvno), je še nekaj, na primer: *pada* - stopalo (peta), *spŕśti* - rebro (prsa), *anga* - ud (noga), *krti* - delati (garati), *žana* - moški, *žani* - ženska (franc. -'gens' – ljudje, 'gendre' – spol), *kAla* - čas, *čakra* - kolo). Nekaj je tudi zamenjav zlogov ali glasov (*vamra* - mravlja,* vakra*-krivo, *puga* -kup, *tana* -nit, *patra*-perut, *parśa* - srp , *vastu*-svit, *kara*-roka).

Ta zlogovna pregibnost obstaja že v samem sanskrtu, kar se vidi v besedah: *jAna* - vodilno in *najati* - voditi.

Na podoben način so se ločevali tudi evropski jeziki, kar je opazno pri primerjavi slovenskih in angleških besed 'biti' in 'to be', ter 'tatov' (od tate) in 'of dad', ter italjanskih in nemških: 'de papa' in 'von Papa'. Podobno sorodni so si tudi romanski in arabski določni členi 'la' in 'el', saj so se tako ločevala že semitska narečja od indoevropskih, kar je opaziti pri sanskrtski besedi *raža*- 'kralj' in pri akkadski besedi 'ašar' (kralj), ter na akkadskih besedah 'ereš, aššur' (Asirija) – 'selo, vas'41, ter sanskrtskih besedah *sev; sevate* - 'naseljevati', in *vAsja* - 'naseljeno'.

Kot piše Platon v Timaosu42, so Solonu egipčanski svečeniki mesta Sais zatrdili, da so šest tisočletij pr n št. njihovo mesto ustanovili priseljenci iz Aten, kar bi naj bilo razvidno po imenih mestnih boginj (Atena - Neith), ter po treh (za Azijce značilnih) samostojnih kastah: svečenikov, vojščakov in kmetov/obrtnikov.

Tudi Herodot se je pogovarjal z egipčanskimi svečeniki o preteklosti43. Razložili so mu, da so od vseh narodov najstarejši oni in

Skiti (predniki Slovanov44, oziroma poleg njih še Gotov, Vizigotov, Vandalov, Gepidov, Herulov, Antov in Hunov45), ki so potomci njihovih skupnih prednikov. Skitsko poreklo odseva tudi priimek Gautama Bude, Šakjamuni46.

Zanimive so tetovaže, značilne za kraške Japode, britanske Pikte in Skite (ter Maore). Ime gorovja 'Rhiphaeos', ob katerem je živel skitski narod Arimpajcev, ki je gojil bele konje (43), pa je že dolgo opaženo kot verjetno sorodno slovenski besedi 'hribovje'.

Skiti so živeli v mnogih plemenih (v časih Herodota s sedmimi jeziki), za razliko od nomadske večine vzhodnoevropskih, bi naj bili srednjeazijski kraljevski Skiti in tisti zahodni, stalno naseljeni poljedelci (najzahodnejša skitska reka je bil Ister (Donava), ki je izviral pri Keltih). Nebeškega boga so po Herodotovih besedah klicali 'očka', njihovemu bogu sonca je bilo ime Ojtiseros (napisano grško, primerjaj grško različico 'Oziris' egipčanskega boga 'Uzira'), boga ognja 'Tabiti', boga morja 'Tamimasádas'. Skitska legenda govori o Herakleju, ki je po kraji goved Gerionu v Španiji odpotoval v skitsko deželo, kjer je v votlini srečal žensko, od pasu navzdol kačo (morda sorodno maloazijski ribjerepi boginji Tarati in kretskemu ter ilirskemu kultu kač), ter z njo zaplodil tri sinove. Najmlajši je napel Heraklejev lok in postal oče Skitov.

Od Skitov in Egipčanov bi naj bili starejši le Frigijci (sanskrt: *uroga* - 'kača'). Egipčanski bog Uzir, brat boga Seta in boginje Izide, ima v egipčanskem panteonu vlogo razsodnika umrlih47, podobno indijskemu Jami. Le-ta ima v rokah zanko, da z njo potegne duše umrlih v svoje kraljestvo, Uzir ima v roki ank, božanski simbol, s pomočjo katerega umrlim omogoča dihati in živeti v onostranstvu. Oba, Jama in Uzir sta oblečena rdeče in zeleno, s čimer kažeta zavezo med rastlinami in živalmi. Zeleno rdeč je tudi razsodnik na prestolu v novozaveznem razodetju in tudi slovenski 'zeleni lovec' z rdečo čepico, gozdni hudič, verjetno izvorno Kresnik.

Uzira po smrti razkosa njegov brat - nasprotnik Set48, a to ni edino, v čemer spominja na frigijskega pevca, vidca in verskega ustanovitelja Orfeja49, raztrganega s strani bakhantk, saj ima Uzir v mitu za časa življenja predvsem vlogo glasbenega apostola, le da je on tisti, ki ga išče njegova sestra in žena Izida, in ne on njo, kot Orfej Evridiko50. Orfejeva frigijska čepica spominja na palčkaste kape, upodobljene na Vaški situli in obstajajo razlage, da so tudi v antični

Sloveniji častili Orfeja51. Eden sedmih svetih pevcev (*rši*) ved Urva, utelešen v eni izmed zvezd Velikega voza (37), pa s svojo zgodbo (plamen, ki bi skoraj uničil svet, je vrgel v morje, kjer se je spremenil v podvodni ogenj v pojavi konjske glave), spominja na žrtev belega konja, ki ga je Diomed vrgel iz pečin pri Devinu Neptunu v dar (19).

Egipt je bil močno povezan s Kreto in Hetiti (27). Naslednja tabela nam pokaže, da v semitskih jezikih samoglasniki niso zapisani (kot v indovropskih), razen A-ja in dolgega polglasnika52, 53.

tabela 6 - egipčanske primerjave (Sanskrt * Egipt = Hetiti + )

+harši+ - kruh =kšr= - kruh+uni+ - oni, tisti (3. os edn) =na= - tisto, ono

*pištaka* - piškot, potica =pAt, pat= - potica, pecivo*šrA* - cvreti =ašr= - cvretje*biš* - bežati =bha= - beg*duhitr* - hčer =hrdt= - hčer, otroci*bubura* - voda (brbotanje) =babat= - izvir, jbr - potoček (žuborenje)*muš* - muha =mht= - mušica*mastu* - surovo maslo =mrht= - mast*astha, šukti* - kost =ks= - kost*kaš* - kašelj =khkht= - kašelj*krna* - krma =hmw= - krma*karman* - delo (garanje) =hmwj= - delo*jabh*- spolnost =jb= - srce, ljubezen*dru* - drveti =trr= - dirka *tamas* - tema =tnmw= - tema*sitja* - žito =swt= - žito*tana* - nit =nd= - nit*svastika* - zvezda =sħdw= - zvezda *čihna* - znak, cihna =tĦn= – obelisk, stela, vrata, ibis

*nava* - novo +neua+ - novo =mwj= - novo*AvAre* - branik +auari+ - stolp, straža =hwj=-varovanje*mišra*- mešano +immijani+ - mešati =amj= - mešanje*dura* - daleč +dalugašti+ - dolžina =dr= - oddaljiti*anna* - hrana +adana+ - jed, hrana =hnw= - hrana*tapas* - toplota +tapaša+ - vročica =taw= - vročina

*svapna* - spanec +šup+ - spati =šab= - slepo *pari, sprš*- prijeti +epp, epAri+ - prijeti =šsp= - prijeti* ruša, rakta* - rdeče +ešharuant+ - škrlatno =čr, jns= - rdeče

(=dšrt=- rdeča zemlja) Egipčanska kultura izhaja iz istih korenin, kot slovenska.

Četudi je bil Egipt združen v veliko cesarstvo že v četrtem tisočletju pr n št54, Japodi pa so bili vključeni v sredozemsko cesarstvo šele tik pred začetkom n št, je med deželama obstajala stalna intenzivna povezava zaradi feničanskih rednih ladijskih linij vsaj do grške kolonizacije južne Italije. Svečeniku, ki je z Mojzesom tekmoval v magiji s kačami, pa je bilo ime Janes ( II. Timoteju).

tabela 7 - egipčansko slovenske primerjave

=čat=- posoda, shramba, čast (=sata= - kača, zemeljska površina, čast)=gaga= - gaganje =hajt= - vhod, nebo =Ħčn=- česen =Ħprt= - dogodek, prihodnost =Hkrt= - okrasje =jħw= - jasli, hlev =jnk= - moje, jaz =jrwt= - obred =jt= - 1. ata, dedek, učitelj, predniki, 2. ječmen, žito =jw= - ja, tako je, resnično ( je) =kħaw= - kotel =kħs= - del, kos =kħkħ= - krhko =qdrt= - kadilo =qrsw= - krsta =mrħt= - mast =mrj= - marati, ljubiti, nasesti, hlapec =nhj= - nekaj =nsa= - nož =ppn= - poper =prw= – vzhod, sprevod, vsota, pivo =psjt= - posoda =rš= - vrh =sawj=- podaljšanje, lastno, svoje =sawtj= - stražar =sAď =- zdraviti =sbtj= - zid, obzidje =sčp= - poskočiti =sh= - ustrašiti, ustrahovati =spj= - gradnja ladje, ostanek, preostajanje, spajanje =sĦAt= - zajec =swaš= - slaviti =šbt= - buča =šďt= - testo =snnw= - drugotno, rezerva, slama, seno =šwšjt= - suša, izsušenost =šww= - slama =tnmw= - tema =wan= - brin =wAmt= - omejitev =wnħw= - venec =wr= - lastovica, starosta , kralj, pomen, sila, velikost, mnogo, veliko =wršt= - stražarnica =wsrt= –ogenj, mučilni kol, vrat

=wsrw= - sila, veslo =ww= – val

druge egipčansko slovenske povezave:

=Awt= -posoda, žezlo, pastirska palica, drobnica ( ovca )=babat= - izvir ( brbotanje) =babaw= -jama ( bavbav)=bak= - delati, delavec ( bog, bik) =črb= - posoda ( črepinja)=djw= – krilo, predpasnik ( odeja ) =ga= - petje, piskanje, naprava, čaplja (godba) =gwn= - vreča (gvant ) =ħbs= - oblačenje, obleka, pokrov ( jerbas )=ħp= - hitenje, dlan, bik Apis ( hip)=Ħast= - hribovje, gorata dežela, tujina ( hosta)=Ħprr= - skarabej, sončni bog (keber) = Hast - vodnjak ( štirna)=jakb= - žalovanje / =jk= - tožiti ( jok)=jaq= - obvladati ( jako ) =jam= - žrtvovati / jama=mska= - koža, kožuh ( maska) =jčn= - tožba, kričanje, ječanje =jča= - lopov ( ječa) =jnq= - zajeti združiti (junak)=jrčt= - mleko ( ričet, jogurt) =jrp= -grozdje, trta, vino (tropine) =qrnt= - (neobrezan) falus (kurent) =kap=-pokriti, skriti, streha ( kapa)=qrrtj= - prebivalec podzemlja, sončni bog ( krt, krtova dežela)=mačw= - žezlo ( meč) =maAt= - resnica, pravica ( mera)=maħ= - ploskanje, venec (mahanje) =mďt= - mazilo ( mast)=mnhjw= - kamen ( menhir) =mw= – voda ( morje)=njwt= – naselje, mesto, nasprotno nebo ( njive)=nďnď =- prošnja, klepet ( čenčanje, nič ) =pħ= - doseči, zgrabiti, napasti ( pehati se, upehati)=rĦ= - izkušnja, spoznanje, spolno občevanje, vedenje ( res)=skr= - Sokar - sokoljeglavi bog onstranstva ( sokol)=sn= - odpiranje, vohanje, brat, svak ( nos ) =spr= - prispetje, prošnja, rebro ( prsa)=šrr= - majhno, nepomembno, mlado, tekoče (drobno, zrnato)=tkn= - bližanje, približanje ( dotikanje)=rmj= - jok, rama ( jamranje) =rnpt= - leto ( lani, zopet)=rp= - mošnja ( žep) =najt= - tkalnica ( nit) =rd= – noga, sled, rast ( nart) =ršt= - riba ( roštilj) =srt= – ovca, trn ( srt) =stA= - dejavnost (storiti)

=stwtj= - vsebina ( vsota ) =šaq= - torba ( žakelj)=ts= – zavezati (tesno) =wabt= - korenina, hrana ( vaba )=wrrjt= – voz ( vrtenje) =wšaw= - tema, noč ( večer)

Po naročilu egipčanskih faraonov so Feničani obkrožili Afriko okoli šeststo let pred našim štetjem (16). Dokler niso Grki zaprli Otrantskih vrat, pa so njihovi predniki pogosto prihajali v Jadran, takrat imenovan Jonsko morje (12), saj so menjali steklo za jantar, ki je prihajal z Baltika. Poglejmo, koliko je ostalo podobnih besed v kartažanskem narečju punskega jezika (Kartagina je bila ustanovljena okoli 814 pr n š, torej po zaprtju Otrantskih vrat, morda ravno kot reakcija na to. Na tabelah vidimo, v približno kakšnih razmerjih so povezave punskega jezika55 s sanskrtom, z jezikom starega Egipta (53) in s hetitščino (31):

tabela 8 punske primerjave

sanskrt punci

*sal* - poslati »šlh« - poslati, razširiti se*vid* - vedeti »jdA« - vedeti*abhra* - prah »Apr« - prah*žara* - starost »ršat« - starost *rAža* - kralj »raš« - glava, glavar*arka* - žarek »Ar« - luč*išta* - želja »aršt« - želja*brnh* - močno »bra« - močno*hari* - zlato »hrš« - zlato*mlAj* - veneti, medleti »aml« - veneti, medleti*jAga* - žrtev »jgn« - dar*Aža* - koza »Az« - kozel*rbhi* - mojster, obrtnik »rb« - mojster, učitelj*rt* - beseda »rAt« - sklep*šam* - svetnik »šm« - narediti, slava*suprija* - zelo prijetno »spr« - lepo, čudovito*kAla* - čas »kl« - vse, vsebovanje*bala* - sila »bAl« - vlada, malik*nr* - človek, junak, narod »nAr« - sin

hetitsko punsko

+uijanna+ - vino »jn« - vino+šuppiuašhar+ - čebula »bśl« -čebula

egipčansko punsko

=tr= – čas, trenutek, trajanje »dr« - čas, družina=qd= - zidanje, skleda, kad »kd« - vrč ( kad)

sanskrt hetitsko punsko

*grath* - graditi +gurta+ - grad »gdr« - zid ( grad)*lih* - lizati +lip+ - lizati »lšn« - jezik*krt* - sekati +kartAj+ - odrezati »krt« - zaklati

sanskrt egipčansko punsko

*aham* - jaz =jnk= - jaz »ank« - jaz*ptat* - ptič =Apd= - ptič »Apt« - ptič*mr* - umreti =mwt= - umiranje »mt« - umreti*pračh* - vprašati =sprw= prošnja »arš« - vprašati*pač* - kuhati =psj= - kuha »apj« - peči*phala* - plod =prt= - plod »pr« - plod*dur* - duri, vrata =trj= - vhod, vrata »dlht« - vrata, tabla*stri* - ženska =st= - ženska »ašt« - ženska*šri* - sreča =ršrš= - sreča »arš« - sreča*bhu* - biti, bivati =bjt= – čebela, kralj, značaj »bt« - bajta*bhr* - pobrati, nesti =br= - borša, barka, barvilo »nša« - nositi*bhaja* - strah =sAba= - bojazen »bAt« - cena, strah

egipčansko hetitsko punsko

=hmwtj= - umetnik +ummijani+ - umetnik »amn« - umetnik

Nekaterim besedam se da slediti celo v vseh štirih jezikih.

tabela 9 sanskrtko hetitsko egipčansko punske primerjave

sanskrt hetitsko

*sadas* - sedež +ašatar, ašandaš+ - sedež *juga* - plug +appalašša+ - plug*giri* - gora +šer+ - gor, zgoraj*tAta* - oče +atta, adduš+ - oče*čašaka* - čaša +ateš+ - čaša (+huppar+ - kupa)*antar* - notri +anturija, andurza+ – notri *dama, amA*-dom, doma +parna, damet+ - dom, razkošje*živa* - življenje +huiš+ - živeti *dAru, dru* - les +taru+ - les, drvo*dAja, jAga* - dar, darovanje +iuar+ - dar*šrnga, karna* - rog, uho +karuar+ - rogovje*tala* - dlan (*kara* - roka) +keššar+ - dlan*madhu* - med +milit+ - med*manžu, sasneha*-nežno +genzu+ - nežnost, ljubezen*pAda* - stopalo, peta +pat+ - stopalo*han* - nehati +zena+ - konec *šarad* - leto +št+ - leto*deša* - dežela (*kšetra* - polje) +dagan, tekan+ - zemlja*drš; dršti* - zreti, videti +uatar+ - videti, vid*kloša* - klic +kaleš+ - klicanje*sunu* - sin +ši-+sin*pA, sar* - piti, srkati +pašk+ - srkati, piti*As, lapana*- usta +aiš+ - usta (allapahh - pljuniti) *tvam* - ti +ta+ - tebe, tebi*upanga* -sv, znak (sandale na čelu) +kunzi+ - sveti znak *anka* - zanka, kljuka +anku+ - popolnoma

egipčansko punsko

=st=- stol (=jsbt= - prestol ) »jšb« - sedež=hbw= - plug »alp« - plug =hr= - hribovje, kanal »hr« - hribovje =wtčw= - sin, oče »abt« - očetje =kč= - kupa, čaša »kba« - kupa, čaša =hnw= - notri (nčr - bog) »bgw« - notri =pr= - hiša, stavba, prostor »am« -domače mesto=AhAw= - življenje »hwj« - živeti =nArt= - drevo (js - les) »jAr, As« - les, drvo =dj= - dati »dl«-delo (»jgn«-dar)=wpt= - rogovje (db - rog) »krn« - rog =mjt= - omamna pijača »npt« - med =drt= - dlan »jd« - dlan =b= - stopalo »pAm« - stopalo =sfn= - nežnost »snf« - nežno =hn= - nehati »nh« - mir, počitek =rnpt= - leto »št« - leto =ša= - dežela »šd« - polje, dežela =jrt= - oko, vid »hzj« - zreti =kj= - klicanje »kra« - klicanj =sa= - potomec, sin »bn, š-« sin =pš= - pijača (swr - srkanje) »štj« - piti, srkati =ra= - usta »p« - usta =tw= - ti, te, tebe »at« - ti =čbt= - sandala, copata »ţbAt« - pečat =ankh= - življenje »ank« - jaz

tabela 10 punsko slovenske primerjave

»b- - v, med, na, od, iz, z, zaradi, za ceno, kot»bj - brez»br« - grob, grobnica»dl« - 1. delo, 2. brez, 3. in, tudi, skupaj, z»drj -trajno»glgl - kolo»hzr - kozarec »jhd« - edino »klj - zaključiti, uničiti »kt« - 1. poštenje, iskrenost, 2. tukaj»ktn - kuta, tunika »lbn« - belo »mţh - ometavanje, zidar ometov»ps« - napis ( spr - napis, pisar) »qbr- 1. pokopati, 2. grob, 3. pokop»sdn« - suženj »štl« - sadika, rastlina »zr« - 1. drugo, drugačno, 2. zrno, seme, potomstvo

(možne sorodnosti)

»abt« - očetje, očetovstvo ( opat)»arn« - škatla, krsta ( urna)»bqr« - živina (krava) »gr« - strah, čaščenje, prestrašenec, častilec ( groza) »trš« - vino ( črno, trta, trg)»hlpt« - izmenjava, nadomestilo ( hlapec) »jgn« -dar, daritev, prispevek ( jagnje) »jld« - roditi otroke ( ljudje) »jm« - 1. morje, 2. dan, doba ( jama) »kl« - 1. vsebovati, hraniti, 2. vse, vsi, vsak, kdorkoli ( klet)»krwa« - Boginja Persefona ( kri)»ltr« - mera za težo: pol kilograma ( liter)

»lšn« - jezik ( lizanje)»swt« - oblačilo, obveza ( šivati)»śd« - hrbet ( zadaj )»adr« - veliko, močno, mogočno (jadro)

Feničani so bili morjeplovni trgovci in mojstri kamnitih gradenj, Feničan Kadem je po legendi na primer ustanovil Tebe v Grčiji, kamor je prinesel pisavo in razne druge skrivnosti iz Teb v Egiptu, medtem, ko je po Sredozemlju iskal svojo sestro Evropo, ki jo je Zeus v obliki bika odnesel na Kreto (28). Kadem se je poročil s hčerjo Elektre, Harmonijo, njuno hči Semelo-Thyono pa je oplodil sam Zeus; njuno dete, ki ga je Zeus zaradi Semelinega tragičnega igranja s strelo moral skriti v kožico svojega moškega uda (da ne bi njegova ljubosumna žena Hera kaj ušpičila), pa se je imenovalo Dioniz (Thyoneus).

In ta Bakh Dioniz (Kadmov vnuk in Zeusov sin) je kasneje opravil zmagovalni pohod nad Indijci in nad celo Azijo, od Balkana do Indije in Etiopije, kjer je njegova vinska trta premagala pastirsko mleko. Kadem je imenovan tudi oče Ilirov (po smrti sta se s Harmonijo spremenila v kamniti kači v Iliriku, saj mu je Zeus v zahvalo, da mu je nekoč z igranjem piščali pomagal priti do svojih gromskih strel, svetoval odrešilno pot v Ilirik, kjer se je z darovanjem rogovja ilirskega srnjaka odkupil Hermesu, ker mu je bil pri Tebah v Grčiji ubil zmaja), Feničani pa so častili boga rodovitnosti Baala (16) sorodnega Belinu in Telipinu) in boginjo Astarto, po egipčansko Izido (Iset), po babilonsko Ištar in po naše Živo.

Ištar je v babilonski zgodbi odšla obiskat svojo sestro dvojčico Ereškigal v podzemlje56. Na tej poti je šla skozi sedem vrat in ob vsakih vratih je oddala del svojega nakitja: krono, žezlo, ogrlico, prsne dragulje, briljantni pas, ročne in nožne zapestnice ter končno še bleščečo obleko.

Ta nakit predstavlja sedem telesnih energetskih središč, ki jih danes označujemo z indijskim izrazom čakre57 (ob hrbtenici navzgor so središča v višini trtice, križa, sončnega pleteža, srca, grla, češarike in temena), Ištar pa je bila po tem, ko je oddala ves nakit, v kraljestvu smrti ugrabljena in jo je rešil šele oče Enki, ki ji je poslal na pomoč duha vode življenja in duha hrane življenja, naj jo obudita, da je lahko pri vratih pobrala svoj nakit in zbežala v prostost, v prihodnosti pa si bo morala svojega ljubega deliti s svojo sestro in sicer si ga bosta izmenjevali vsakega pol leta. Gre torej za povezavo med človekom in

vesoljem - med mikrokozmosom in makrokozmosom58. V Indiji čakre povezujejo s sedmimi zvezdami velikega voza in s sedmimi svetimi vrači - pevci (37).

Glede na feničanske mornarske sposobnosti, sploh ne bi bilo nemogoče, da bi prepluli Atlantik, sploh, ker v Timaosu egipčanski svečeniki govorijo o celini na drugi strani oceana (42). Telesna središča, ki po svojih mestih na telesu ustrezajo nakitu boginje Ištar in indijskim čakram, nastopajo tudi v pravljicah arizonskega naroda Hopi (25). Dve čakri pri Hopijih sicer manjkata, treba pa je razumeti, da je bilo to izročilo namenjeno najmlajšim in so bili opisi manjkajočih čaker vezani na kasnejše posvetitve ob nastopu odraslosti. V zgodbi je opisano stvarjenje ljudi, kjer se razlaga hrbtenica kot telesna os, na kateri so nihajna središča, ki odmevajo vesoljni zvok življenja skozi vse vesolje, ali opozarjajo, če nekaj s telesnimi središči ni v redu. V primerih bolezni so šamani v zamaknjenju gledali telesna središča obolelih skozi barvne kristale in na ta način ugotovili vzrok bolezni.

Najvišje središče, vrh temena, je bilo namenjeno neposrednemu pogovoru s predico, kadar so ljudje potrebovali duhovnih nasvetov, drugo središče, češarika, je bilo namenjeno mislim, tretje središče, v grlu, je bilo namenjeno glasu in petju, četrto središče, v srcu, je bilo namenjeno zaznavi dobrega, peto središče, v popku, je bil sedež samega stvarnika. Ta je sprva lebdel v elementih, potem pa si je izmislil Sotuknanga, ki je po njegovih navodilih iz elementov ustvaril devet dimenzij (eno za stvarnika, eno zase in sedem za življenje, ki bi naj nastalo) in predico, ki je na svetu ustvarila življenje in naravo. Izročilo o popku kot o sedežu stvarnika sovpada tako s kitajskim izročilom o središču 'tantien'59, kot z mehiškim izročilom o središčni točki človeškega telesa.

Sveto pismo Majev 'Popol vuh' 60, pripoveduje o dveh bratih dvojčkih, ki ju ugrabijo in ubijejo podzemni bogovi, ker sta jih motila s svojim žoganjem. Neka podzemna boginja s slino, ki jo izpljune lobanja starejšega brata, obešena na drevo (ki čudežno obrodi), zanosi, ter gre v zunanji svet, kjer rodi nov par dvojčkov. Tudi onadva se pri igri z žogo srečata s podzemnimi bogovi, a premagata njihove čarovnije in se tako rešita, s svojimi modrimi odločitvami in dejanji pa dosežeta, da se njun umrli oče ponovno rodi v obliki koruze61.

Čaščenje rodovitnosti je intimno povezano z vero v reinkarnacijo, katero najdemo po vsem svetu, razlikuje se le število

generacij, ki je potrebno, da se duša ponovno rodi; v Melaneziji in Ameriki znaša pet, v Avstraliji tri62. Stari Hebrejci pa so verjeli, da se harmonična duša reinkarnira šele po dveh tisočletjih63.

Tudi v slovenskih pravljicah zasledimo duše, ki se rodijo v ovnih, ter grofa, ki se po smrti ponovno rodi v isti vasi v drugi hiši itn. Znana je podoba staroegipčanske sodbe duše, ki vstopa na pot v onostranstvo. Dušo pripelje do tehtnice pred razsodnikom Uzirom šakaljeglavi bog Anubis, poleg tehtnice preži pošast pozabe, ki požira grehe, srce duše pa stehta čapljoglavi bog vesoljnega spomina Tot. Uzirovo sodbo duše kot simbolno zgostitev soočenja s smrtjo, so egipčanski svečeniki v obliki nočnega potovanja sončne barke po onostranstvu ( Amduat) v dvanajstih slikah upodabljali v grobnicah64.

Očitna je sorodnost s tibetansko knjigo mrtvih, ki je obenem molitev ob smrtni postelji, vodnik po onstranstvu v novo življenje, prav tako pa je uporabna kot navodilo za obredno meditacijo in obujanje zaznave svetlobnih teles. Tam je le od zavestne pozornosti umirajočega, usmerjene v vir božanski vse zavesti odvisno, kam in v kako harmonično novo okolje se bo rodil umrli, ali kako močno in harmonično se bo prenovil meditant.

Uzirova pot po onstranstvu pa je prikazana z barko telesa. Barka odrine v podzemlje in Uzir pozdravi prednike, sledi še nevidni svetlobi, izvoru vseh misli, ki se spremenijo v znane bogove. Odpre se neviden tunel, ki se vije v smeri svetlobe, vhod v votlino varujejo ognjene kače in glave, ki bruhajo ogenj. Uzir se v ognjenem vesoljnem jajcu postavi vodoravno in njegova ovnova glava se spremeni v ptičjo. Ptičjeglavi bog stoji na krilati, troglavi kači. Glava je um, prsa so čustva, čut medenica. Pojavi se bog vesoljnega spomina Tot v opičjeglavi obliki. Njegovi angeli razkosajo velikansko kačo, ter pobijejo vse sovražnike ( ki simbolizirajo grešne, napačne misli). Nosilec zavesti postane zdaj Hor, sokoljeglavi Uzirov sin. Le-ta odleti med zvezdne boginje, se udeleži božanskega plesa ljubezni, obišče bogove mirovnih poljan, prednike varuhe, na koncu pa sledi še povratek, žrtven potop v vodovja življenja.

Dvanajsta slika predstavlja rojstvo, zoro bujenja. Novorojeno božansko zavest spremlja dvanajst boginj in dvanajst bogov varuhov, največji varuh pa je velikanska kača žive večnosti v sredini risbe. Sledi pripis: »Slike so napravljene kot načrt onostranske skrivnosti. Kdor jih izvaja v celoti, je sam kot veliki bog. Koristno tako je na

zemlji, kjer je milijonkrat preverjeno, kot je koristno tudi onemu v Dat (onostranstvu).«

Amduat je egipčanski pogled na izročilo, ki ga je še pred nekaj stoletji pri nas po svoje predal tudi Valvazor. Prva knjižica, ki jo je natisnil v svoji grafični delavnici na Bogenšperku, se je imenovala 'Theatrum tripartitum humanae mortis', ki je razširjala tematiko srednjeveškega hrastoveljskega plesa smrti. Namen knjižice je jasno zapisan: 'Misel na lastno smrt nas očiščuje in varuje pred morebitnimi grehi'. Ta izročila izvirajo iz starodavnega šamanizma, kot nas poučijo izročila severnoazijskih in ameriških šamanskih družb.

Tudi najstarejše kali človeške zgodbe o sedmih nihajnih središčih ali čakrah najdemo v šamanskih družbah, izhajajo pa iz sanj. Sanje so namreč tiste, ki človeka posvetijo v šamana65. Takšne posvetitvene sanje imajo svoj zunanji vzrok pogosto v hudih boleznih ali bližnjih izkušnjah smrti, vsebujejo pa prav sanjsko doživetje smrti. Najbolj značilne sanje šamanistične posvetitve, ki vzpodbudijo prebujanje praspomina, so prav gotovo sanje, v katerih doživi sanjalec razkosanje svojega lastnega telesa, prizorišče razkosanja je večinoma pod zemljo, prebujanja pa na vrhu nebeškega drevesa ali svetovne gore, v gnezdu nebeške ptice.

Posvetitvene sanje je moč tudi priklicati in sicer s postom, z dihalnimi vajami, s psihotropnimi rastlinami (mostiščarska zel...), ali z bivanjem v popolni izolaciji, na primer v jamah, zato je mogoče šamanizem povezovati tako z jamskimi obdobji, kot s kasnejšimi miti o bogovih podzemlja in o vstajenju. Izkušeni šamani so prirejali obrede, pri katerih so plesali in ob različnih ritmih bobnov plezali na steber, ki je imel večinoma sedem stopnic, sočasno pa so v transu potovali skozi sedem svetov, kjer so na željo obrednikov duhove različnih območij spraševali različna vprašanja glede zdravja in duševnega stanja posameznikov, nravnih pogojih za dobro letino, o izgubljenih sorodnikih itn. Na vrhu je šaman v duhu in v globokem transu kot ptica odletel na vrh neba, kjer je spraševal pomembna vprašanja vasi in poslušal vrhovnega duha.

Šamanistično drevo življenja ali sveta gora odseva pri Majih v kači videnja in v svetovnem drevesu z nebeško ptico66, v slovenskih pravljicah pa nastopa kot zlata ptica in kot čarobna kačica iz torbe, saj vemo, da Petra predstavlja meč (simbol uma), Judeža denarnica

(simbol srca), in Kristusa torba - medenica (Luka 36)67, ustrezno s tremi glavnimi središči kabalističnega drevesa življenja: -keter, tifaret, malkut (23) in s tremi deli telesa Amduata - glava, trup, medenica).

Indijsko izročilo pravi, da na dnu hrbtenice spi tri in pol-krat zvita kača Kundalini, ki se dviga, ko se prebudi, skozi sedem telesnih središč (37), dokler ne pride do vrha in odpre tretje oko, ter poveže razsvetljenega z nesnovnimi, duhovnimi bitji, predniki, angeli, bogovi. Izročilo o kači kundalini je povezano z rodovitveno duhovnostjo in z indijsko tantro68, ker spolnost69 prebuja trtico, energetsko točko, kjer 'kača spi'. Prebujanje kače pomeni, da se spolna energija s pozornostjo in voljo pelje skozi hrbtenico do češarike, kjer odpre notranji glas in notranji vid.

Po terminologiji mehiških šamanov70 je notranji vid primerljiv z dejavnostjo obeh polovic možganov, oziroma združene, sanjske in budne zavesti, podobno velja za hebrejsko mistiko71, svetloba, ki se zazna v tem stanju, pa odseva v ognjenih kačah staroegipčanske meditacije 'Amduat', v indijski simboliki tretjega očesa72, v humornem Homerju: »Ni brez boga prišel nam ta mož na dom Odisejev! Čisto tako se mi zdi, da plamen smolnic nam prihaja z glave njegove, prav res, tako – sveti mu pleša!«73, v krščanski simboliki kristusove aureole, ter nanazadnje v sami besedi 'razsvetljenje'. Brahmani so svojega boga imenovali Pražapati, eden izmed pomenov te besede, poleg pomena 'gospodar življenja', pa je 'prišepetovanje' (37), kar nam govori o pradavnosti izročila, saj beseda *karanta* v sanskrtu pomeni 'poslušalec' in je prav lahko v zvezi s starim Kurentom.

Jedro brahmanskega izročila je bilo poleg čuvanja ognja in svetih obred predvsem študij sanskrta74, ki je ohranil v sebi vse najstarejše besedne korene. Bistveni del sanskrta je njegova abeceda, izročilo abecednega reda tega jezika pa ni le nizanje sorodnih osnovnih (lahko bi rekli embrionalnih) čustev in idej v krožnem zaporedju, pravzaprav nihanju, saj nam kratki in dolgi glasovi ohranjajo izročilo temeljnega ritma govorjene besede, temveč je poleg tega resonančno popolnoma usklajen s čakrami. Samoglasniki so v prefinjeni frekvenčni povezavi s hrbtenico in sicer v zaporedju 'aiurleomh', na kratko 'om' od trtice proti središču lobanje. Prav tako tudi soglasniki krožijo s svojimi frekvencami okoli sedmih telesnih središč in nosijo svoje osnovne pomene.

tabela 12 - 49 glasov sanskrtske abecede: Samoglasniki: * a A i ī u ū ŕ ř ľ Ł e ai o au ň (m) ħ *in nekaj njihovih pomenov (37):

*a* - O!(O, Šiva)*A* -oh (medmet spomina ali bolečine)*i* - medmet jeze*u* -izraz jeze*ū*- izraz sočutja*ŕ* - izraz smeha*ř* - izraz groze*e* - izraz premisleka*ai* izraz spomina**o* - izraz naslova, klica, spomina, sočutja*au* - izraz klica*au, aus* - zvok

Soglasniki:nezveneči zveneči

osnovni s pridihom osnovni s pridihom nosnikigrleniki * k kh g gh ń *mehkonebniki * č čh ž žh ñ *trdonebniki * ţ ţh ď ďh ņ *zobniki * t th d dh n *ustničniki * p ph b bh m *Polsoglasniki: mehkonebni *j*

trdonebni *r* zobni *l* ustnični *v*

Šumnika, sičnik mehkonebni *š* trdonebni *ś* zobni *s*

in zveneči *h*.

Tako Amduat, kot kača Kundalini odsevata v stari zavezi kot drevo spoznanja s kačo, prišepetovalko modrosti, ter spolno zapeljivo Evo75, materjo vseh živih. Tam omenjeni značilni figi podobni listi, iz katerih je moč kaj zašiti, pa spominjajo na konopljo, ki so jo

uporabljali indijski brahmani pri mešanju svoje svete some. Morda imajo ljudska imena konoplje - belica, kristavca - bulnik in črnega zobnika - blen76 kaj skupnega z imenom boga Belina?

Vse so namreč psihotropne rastline in nekatere povzročajo prisluhe in privide, druge močne in žive sanje, iz obeh virov pa so že šamani najstarejših dob črpali navdihe za napredovanje civilizacije77. Na Češkem so mešali v pivo blen, kar odseva še v imenu mesta Plzen (nemško Bilsen, Bilsenkraut pa pomeni 'blen'). Hebrejski svečeniki so nosili zlate krone v obliki lističev blena, egipčanski svečeniki pa so v Amduatu točko preobrazbe človeške duše v sokoljo glavo imenovali sokar, kar je hebrejska beseda za blen (63).

Na tem mestu se vrnimo na primerjavo s sporazumevanjem drugih živali, oziroma s posebnim poglavjem živalskega sporazumevanja, povezanega z vzgojo mladičev. Vemo, da se tudi živali, ki od malih nog živijo pri ljudeh in nimajo stikov s svojimi starši, naučijo tistih stvari, ki bi jim jih morali pokazati starši, vendar se to dogaja počasneje. Najpomembnejši učitelj je sama narava s svojimi ritmi, cikli in s slučajnostmi. Najnujnejša vloga staršev pa je poleg hranjenja ta, da v mladičih pospešijo obujanje praspomina, da pomagajo otroku torej na nek način ozavestiti najpomembnejše izkušnje (teoretično vseh generacij) prednikov. Starši prebujajo praspomin pri svojih otrocih z izborom primernega okolja, s svojim vzorom in s telesno govorico. Če je bil prvi jezik pantomima, pa so temeljne resnice o svetu, namenjene prenosu na potomstvo, poleg staršev podajali šamani in kasneje svečeniki.

Stična točka tako šamanskih iniciacij, kot Amduata in kače Kundalini je ravno praspomin, ki se prebuja v soočenju z lastno smrtjo in s svojimi predniki. Prednost tehnike Kundalini je abeceda sanskrta, oziroma njen samoglasniški začetek, skrajšano glas 'om', saj le-ta kot ostanek osnovne pračloveške govorice dejansko na telo sodobnega človeka deluje na podoben način, kot je deloval na daljne prednike človeka v ognjeni dobi. Lahko bi rekli, da se z meditacijo na frekvence prastarih glasov prebujajo genetski zapisi v hrbtenjači in v našem živčevju, ki nam omogočajo delno zaznavo pogleda na svet naših daljnih prednikov. Zaradi brahmanske svete dolžnosti čuvanja izročila o sanskrtu, lahko danes celotno besedišče jezika povezujemo s prakoreni in njihov ohranjen pomen nam omogoča do neke mere rekonstruirati glasovno (samoglasniški del sanskrtske abecede) in zlogovno govorico (soglasniški del sanskrtske abecede), iz katerih

govorni jeziki verjetno sploh izhajajo. Primerjava osnovnih sanskrtskih korenov z najkrajšimi egipčanskimi besedami nam domnevo o zlogovni govorici lahko potrdi.

tabela 11 - egipčanski in sanskrtski koreni

Egipt

=A= - roka, stran, dejanje, palica, sled

=b= - stopalo, kraj, prostor

=č= - pišče, mladič, kroglica, kapljica

=dj= - dati

=dzaj= - prečkanje, prevod, razlaga

=fk= - prazno, fn - slabotno

=ga= - petje, vriskanje, naprava, čaplja

=ha= - zdrobiti, zmleti

=jwj= - priti, nasesti, namakati, brodolomec

=ka= -življenjski duh, pojav, bik, kruh

=maA= - resnično, pravilno, žrtev, vodstvo

=n= - ne, nikar

=pa= - letenje, prastanje (apd - ptič)

=ra= -usta, reža, vrata, vrelec, govor, rek

=sAa= - povečanje, veliko, bogato

=šaA= - začetek, prostor, sad

=t= - ta, zemlja, vrata, lončarska peč, toplo

=ww= - val (=wja= - božja barka, čiščenjeSanskrt

*A* - 'Šiva, od, do', - začetni *A*, ki označuje 'malo' (*Apaka*-opečeno), celoto ali prvenstvo (*A-nila* - popolnoma modro (vsepovsod), *Avartá*- poln obrat), je ohranjen v slovenščini kot glas 'o': opaziti (začeti paziti), ogovoriti (začeti govoriti), opeka (popolnoma pečena), ogledati (gledati celoto), ocat (*šaţa* - kislo) itn.*bhu* - bitje, bivanje, dogajanje, svet (pada - stopalo (peta) )

*čhA* - mladič, skrito, znamenje (v slovenščini končnica: '-ič' *dA* - dati, darovati, dodati

*dhi* - zaznati, zdeti se, dojemati, doumeti, razmišljati, želeti

*pha* - opazno, prazno, piš, dobiček, pokljanje, pena, prepirljivost

*ha* - ubijanje, uničenje, odstranitev

*gA* - gibanje, godba, petje, pesem

*jA* - hoja, voz, omejevanje, molitev, žensko spolovilo, boginja L.

*ka* - kot, -ka (pomajševalnica: putra -ka - sin-ek)

*mA* - mati, mera, mojster, modrost, luč, ženski pas, sreča, voda

*na* - ne, niti

*pat* - leteti (patat - ptič)

*r* - smeh, režanje, raj (rč - slavospev, sveta hvalnica)

*sA* - znanje, meditacija, voz, pot, dajanje, preskrba, plačilo

*ša* - modrost, konec, lepota, spanec, spočetje, zarodek, človek

*ta* - to, rep, prsi, maternica, tat, dragulj, nektar, razsvetljenec

*va* - zrak, veter, roka, ocean, voda, sreča, sprava, bivališče, tiger Slovenščina pozna začetni polglasnik, ki nosi pomen: 'ne-,

brez- ', preko tujk, recimo a-morfno, a-patično, če pa jo primerjamo s sanskrtom, vidimo, da je to pravilo že mnogo starejše, le da ni bilo a-, temveč u- in o- :

oseka - *a-seka* -ne zalivanje (ne-seča), omara- *a-mAra* -neuničenje, ujeto *ajAta* - ne-odhod ura- *ara*- del kroga, del raja (nebes), usoda *a-sodha* - neobvladljivo.

V starem Egiptu pa je polglasnik pomenil:

=a= - 1. resnično, ampak 2. beloglavi jastreb

Nekakšen odmev te prastare zlogovne govorice bi lahko bile nekaj tisočletij stare zlogovne pisave runica, stara kretska in indijska pisava brahmi, zaradi podobnosti med njimi in hieratsko pisavo Egipčanov, obstajajo razlage (Ignac J Gelb), da so tudi hieroglifi izvorno bili pisani zlogovno.

Pojem enotnega prajezika, izhajajočega iz telesne govorice in splošno razumljivega vsem pripadnikom človeške rase, je primerljiva z ugotovitvami o (telesni) govorici volkov, ki je razumljiva vsem odraslim volkovom po svetu, medtem ko se odrasli psi različnih ras med seboj ne razumejo povsem in ne razumejo volkov78 verjetno zato, ker imajo zaradi človeške selekcije, ki je izbirala bolj prijazne, igrive, otročje in nedorasle volkove, delno zakrnele nagone.

Če s tega očišča beremo Mojzesovo zgodbo o pojavu razpada enega jezika na mnoge, ki je sovpadal s pojavom prvih (vele)mest, lažje razumemo, zakaj je deloval pojav nerazumljivih narečij kot kazen božja za človekovo prevzetnost, ki se je odpovedal življenju v naravi in s tem tudi osnovnemu viru prebujanja praspomina (vesti)79. Pojav novih mest, kot so ona v Mezopotamiji in grške države, ki so nastale kot kolonije bojevnikov mnogih porekel, morda po nekakšnem razpadu pradavnega pakta med kastami modrecev, lovcev in kmetov, je vzpodbujal kreolizacijo, se pravi poenostavljanje govornih oblik in

mešanje različnih narečnih oblik, prenos pomena in pozabo osnovnega pomena besed.

Nostratsko teorijo o enem samem izvornem človeškem govornem jeziku zagovarjajo tudi jezikoslovci, ki so pred nekaj leti objavili članek80 s tabelo nekaterih jezikovnih sorodnosti azijskih in ameriških jezikov. Iz njihove tabele je razvidno, da ima koren 'mlk' v različnih jezikih podoben pomen, namreč 'goltanje, muljenje, mlaskanje, molžo, mleko, grlo' itn. Poleg tega so našli tudi koren 'tana/tuna', ki se pri različnih ameriških narodih drži pomenov: 'otrok, brat, vnuk, sin, hči, fant, teta, prvorojenec, mlajša sestra, moj sin, punčka, mladenič, starejši brat, moški, nečakinja, sestra…'

V sanskrtu pomeni beseda *tanas* - ' potomstvo, telo, nit' in nam lahko pomaga razumeti zvezo med antično Karnijo in med srednjeveško Karantanijo, ki ni mogla biti manjša, kot zveza med

4 Dolphins and their power to heal, Amanda Cochrane & Karena Callen, Healing Arts Press, Rochester, 19925 Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba Ljubljana 19796 Ljudstva brez kovin, Božo Škerlj, dzs, Ljubljana 19627 Arheološka najdišča Slovenije, Izdano v počastitev 30-letnice osvoboditve in 30 letnice socialistične federativne republike Jugoslavije, sazu, dzs, ljubljana 19758 Tibetanska knjiga mrtvih, Evans Venc, Zamak kulture, V. Banja, 19789 Erlosungsvorstellungen in der Alchemie, C.G.Jung, Walter Verlag, 198510 Zgodovina Črne Afrike, Joseph Ki Zerbo, Borec, Ljubljana11 Vergessene staedte am Indus, Fruehe Kulturen in Pakistan vom 8. bis 2. Jahrtausend, Muenchen, praehistorishe Staatssammlung, Phillip von Zabern, 198712 The geography of Strabo, with an english translation by Horace Leonard Jones, Loeb, Cambridge, 194913 Starejša železna doba na slovenskem Štajerskem, Biba Teržan, Narodni Muzej v Ljubljani, 198914 Documents in Mycenean Greek, Michael Ventris & John Chadwick, Cambridge, 195615 Iliada, Homer, prevod Sovre, založba Mihelač, Ljubljana, 199216 The Phoenicians, under the scientific direction of Sabatino Moscati, Palazzo Grassi, Fabri, 198817 Situla, razprave Narodnega Muzeja v Ljubljani, 20/21, Zbornik posvečen Stanetu Gabrovcu ob šestdesetletnici, Ljubljana 198018 So bili Etruščani Slovani? Berlot, Rebec, Lipa, Koper 198419 Zgodovina Norika in Furlanije, Martin Baučer, Sveta gora nad Gorico 1663, Ljubljana 199120 Roemmische Geschichte, Appian

antičnimi in srednjeveškimi narodi sosednjih južnih dežel81. Tudi Pavel Diakon82 govori o Karantaniji kot o domovini Slovanov, kar se sklada z Nestorjem83, ki Slovanom prisoja izvor v Podonavju.

Koren 'tana' pa je zanimiv tudi, če se spomnimo, da je na kretskih oltarjih pogosto moč prebrati besede 'Tenuit assassarame' (sanskrt: *AsamsAram* - od vedno za vedno, večno, vekomaj), saj so svečenice-predice, častile boginjo Euronimo ali Tenuit, kar nam je ohranjeno v besedni zvezi 'nit življenja', znak feničanske boginje 21 Roman history, Dio Cassius, the Loeb classical library, harvard university press22 Življenje svetega Severina, Evgipij, (uvod, prevod in komentar – Rajko Bratož), Ljubljana 198223 Der Sohar, das heilige Buch der Kabbala, Nach dem Urtext ausgewaehlt, uebertragen und herausgegeben von Ernst Mueller, Eugen Diederichs verlag, 199124 Introduction to the history of the Indo-European languages, Vladimir Georgiev, Publishing house of the Bulgarian Academy of Science, Sofia 198125 Primal Myths. Creation Myths around the world, Barbara Sproul, Harper San Francisco 199126 Theoryzing myth, Bruce Lincoln 27 Die Welt der Hethiter, von Margarete Riemschneider, Phaidon Verlag,

Akademische/Athenaion28 Dionysiaca, Nonnos, the Loeb classical library, Cambridge, Massachusetts, 196229 Galske vojne, Gaj Julij Cezar30 Mitologija i religija Hetita, M. Šijakovič, Emera 1997, Beograd31 Hethitisches Woerterbuch, Johannes Friedrich, 195332 Atharva veda, Das Wissen von den zauberspruechen, uebertragen von Friedrich Rueckert, Folkwang verlag Gmbh Darmstadt – Hagen i. W. . Gotha 192333 The life of Apollonius of Tyana, Flavius Philostratus, loeb classical library, 194834 Der Rig veda, uebersetzt und erlaeutert von Karl F. Geldner, Erster teil, Erster bis veirter Liederkreis, Goettingen, Van den Hoek & Ruprecht, 192335 Kristalna gora, dr Zmago Šmitek, forma 7 Ljubljana, 199836 Predzgodovina književnosti pri Slovanih, Vladimir N. Topoljev, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, FF, Univerza v Ljubljani, 200237 a Sanskrit – English dictionary, etymologically and philologically arranged with special reference to Cognate indo-european languages, Sir Monier Monier-Williams, M.A., K.C.I.E. Boden prefessor of Sanskrit, Hon. D.C.l.Oxon, hon.LL.D.Calcutta, Hon. Ph.D. Goettingen, Hon.Fellow of University College and Sometime Felllow of Balliol College, Oxford, NEW EDITION, GREATLY ENLARGED AND IMPROVED with the collaboration of Professor E. Leumann, PhD. Of the University of Strassburg, professor C.Cappeller, Ph.D.of the University of Jena

Tenit pa spominja na egipčanski znak ank, ki pomeni življenski dih (babilonski bog Enki). Liburni v Dalmaciji častili boginjo Tano84, Indijci boginjo Aditi, Grki boginjo Ateno, boginjo Tiono (Semelo, mater Dioniza) in boga smrti Tanatosa85, Rimljani boginjo Diano, Egipčani boginjo Nut in boga Atona (54), stari Irci boginjo Daanan86, Etruščani boginjo Turan in boga z imenom Tinia87, v Perziji so častili Daeno88, ki je duše umrlih peljala prek mostu, v nemščini nosi sveto

and other scholars, MOTILAL BANRASIDASS PUBLISHERS PRIVATE LIMITED.DELHI, First Edition published by Oxford University Press, 1899 Reprint: Delhi, 1963, 1964, 1970, 1974, 1976, 1979, 1981, 1984, 1986, 1993, 1995, 199738 Woerterbuch Deutsh- Sanskrit, Klaus Milnius, Verlag Enzyklopaedie, 198839 Sanskrit, an introduction to the classical language, Michael Coulson, Hodder & Stoughton Educational, 197640 Sanskrit manual, a quick guide to the phonology and grammar of classical Sanskrt, Roderick S. Bucknell, Motilal Banarsidass publishers, Delhi, 199441 Akkadisches Handwoerterbuch - Wolfram von Soden, Wiesbaden 196742 Timaos, Plato, translated by Benjamin Jowett, internet43 Zgodbe, Herodot iz Halikarnasa, poslovenil Anton Sovre, Tiskarna ljudske pravice, Ljubljana 195344 Il regno degli Slavi, Mauro Orbin, 1605, Mljet, 1985, Munchen45 History of the wars; the Vandalic war, Procopius of Caesarea, the Loeb classical library 195346 Der Buddhismus Indiens, Constantin Regamey, Paul Pattloch Verlag, 196447 Aegyptisches Totenbuch, uebersetzt und kommentiert von Gregoire Kolpatchy, Otto Wilhelm Barth verlag, 199148 Tales of ancient Egypt, selected and retold by Roger Lancelyn Green, the Bodley head, England 196749 Miti starih Grkov in Rimljanov, Mihael Grant, DZS, Ljubljana, 196850 Metamorfoze, Publij Ovid Naso, izbral in poslovenil Kajetan Gantar, Mladinska knjiga 197751 Razizkavanja na polji staroslovanske mythologie, Jeli obličaji na petujskem in svetomartinskem spomeniku res spadajo v Apollonov ali Orfejev kultus, spisal Davorin Trstenjak, Letopis Matice Slovenske 1870, Uredil E. H. Costa, Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani 187052 Tuebinger Einfuehrung in die klassisch-aegyptische Sprache und Schrift, Wolfgang Schenkel, Tuebingen 199153 Die Sprache der Pharaonen, Grosses Handwoerterbuch Aegyptisch - Deutsch, Reinner Hannig, Mainz, 199554 Das Weltreich der Pharaonen, Demaree, Weltbild verlag, Augsburg 198955 Phoenician - Punic dictionary, studia phoenicia XV, Orientalia lovaniensia analecta 90, Charles R. Krahmalkov, Leuven 2000

drevo jelka ime 'Tannenbaum', v albanščini pomeni 'tani' - 'zdaj', v akkadščini pomeni 'tan' - 'znak, red' , v latinščini pomeni 'nota' - 'znamenje', v grščini pomeni 'tonos' - 'glas', v feniškem jeziku pomeni »Adt« boginjo.

Tudi v Severozahodni Ameriki poznajo boginjo, mati živali, z imenom Itanu89. Morda je beseda tudi v zvezi z imenom reke Donave (pa tudi Dona, Dnjestra in Dnjepra), kajti v antiki je nosila

56 Das Necronomicon, Abdul Alhazred, nach den Aufzeichnungen von Gregor A. Gregorius, Richard Schikowski, 198057 Die magische Erweckung der Chakra im Aetherkoerper des Menschen, Gregor A. Gregorius, Richard Schikowski, 197858 Die XVII Buecher des Hermes Trismegistos, Neuausgabe nach der ersten deutshen Fassung von 1706, Akasha, brez letnice59 From Star to Cell; A sound structure for the twenty-first century, Fabien Maman,

Tama do 199760 Popol vuh, ljubljana61 Maya, Peter Schmidt, Mercedes de la Garza, Enrique Nalda,

Palazzo Grassi, RCS Libri, 199862 Esej o daru in drugi spisi, Marcel Mauss, Škuc, 1996, ljubljana63 Juedische Altertuemer, Flavius Josephus, uebersetzt und mit Einleitung und

Anmerkungen versehen von Dr. Heinrich Clementz, Fourier Verlag .

Wiesbaden, 199364 Die Unterweltsbuecher der Aegypter, Eingeleitet, uebersetzt und erlaeutert von Erik

Hornung, Artemis Verlag, Zuerich und Muenchen, 199265 Schamanismus und archaische Ekstasetechnik, Mircea Eliade, Suhrkamptaschenbuch

Wissenschaft, 197566 Die unbekannte Welt der Maya, das Geheimnis ihrer Kultur entschluesselt, Linda

Schiele & David Freidel, Weltbild Verlag, 199467 Sveto pismo stare in nove zaveze, slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov,

svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 199668 Tantra als Selbsterfahrung, Francis King, Wihelm Heyne, 198769 Tantra, duhovnost in seks, Osho, OIF – OSHO international foundation, Zurich

Switzerland, Bori, 199370 Prehod vračev, Taisha Abelar, Gnosis, Ljubljana 1994

reka ime Ister (12), kar jo povezuje (pa tudi vse Bistre in polotok Istro) z boginjo Ištar.

Po starem dojemanju sveta, na Kitajskem, v Indiji, v Amerikah in drugod, je izvor vesolja v vesoljnem duhu, nesnovnem, zlatem zarodku (brahma - embrio), ki istočasno sanja svoja različna življenja, se pravi nas, vsa živa bitja. Praspomin-najvišji duh, nam je vsem dostopen v spominu na bivanje v vesoljnem jajcu, v materinem trebuhu, kar še danes odseva v krščanskem kultu Jezuščka (Božička). Vesolje je po starem torej izviralo iz zavesti. Ta zavest bi naj imela sedem dimenzij: snovnost, elektriko, magnetizem, atomizem, zbor modrecev, nedostopno, ter Brahmo, kot pravi izročilo jogijev90.

Da se je hrbtenico opisovalo kot telesno os, tako s tremi, kot s sedmimi središči, ima svoje astronomske in glasbeno-matematične razloge, kot so najpomembnejša ozvezdja in alikvotnost tonov, ki tvori trozvoke. To nam delno pomaga pojasniti citat Straba (12): »Zato so Pitagorejci in kasneje Platon, imenovali filozofijo glasba; pravijo, da je vesolje sestavljeno v skladu s harmonijo in da je vsaka

71 Kabbala im Traumleben des Menschen, Friedrich Weinreb, Eugen Diederich, 199472 Ulazi u astral, J.H. Brennan, Olja Ivanovska, Beograd, 199073 Odiseja, Homer, prevedel Anton Sovre, založba Mihelač 199174 Upanishaden, Die Geheimlehre der Inder, uebertragen und eingeleitet von Alfred

Hillebrandt, Eugen Diderichs Verlag, 197775 Die Apokryphen, Verborgene buecher der Bibel, Erich Weidinger, Pattloch verlag

1988, Weltbild verlag gmbh, Augsburg76 Naše škodljive rastline v podobi in besedi, Martin Cilenšek, Mohorjeva družba,

Celovec 189277 Pflanzen der Goetter, Die magischen kraefte der rausch und giftgewaechse, Dr. Dr. h.

. Albert Hoffman & Ph. D., M. Hon., F.L.S. Richard E. Schultes, Hallwag

Verlag Bern und Stuttgart, 198078 Govorite po pasje? Stanley Coren, Debora, Ljubljana 200179 The confusion of tongues, Philo, Loeb classical library

oblika glasbe delo Bogov. V tem smislu so imenovali Muze Boginje in ker je Apolon vodnik Muz, je bilo pesništvo kot celota imenovano 'božanska hvalnica'. Posledično so prisojali glasbi vzgojo etike, saj so verjeli, da je vse, kar teži k boljšanju uma, blizu Bogovom.« Vesoljno pra-luč so primerjali z zvokom in melodijo že stari Hebrejci (23), v starem Egiptu s čarobnimi besedami in imeni - amen (48) ) in tudi prvo dejanje stvarnice življenja arizonskih Hopijev je bila stvaritev bratov dvojčkov: vida in sluha (25). Glasba ima nedvomno močan učinek na človeka, saj ga lahko poduhavlja in ga tudi spravi v ekstazo, novejše raziskave pa potrjujejo njeno zdravilnost (59), ki ji jo danes še poleg novodobnih zdravilcev pripisujejo predvsem preostale elementarne šamanske družbe, kjer pogosto plešejo91, kar odseva tudi v sanskrtskih besedah *nr* - 'človek, junak, človeštvo' in *nrt* - 'plesati', ohranjenih v slovenskih besedah 'narod' in 'norec', morda pa tudi v germanski besedi 'nord, north' - sever, saj se ozvezdja v navideznem plesu vrtijo okoli zvezde severnice.

Eno glavnih ozvezdij, ki jih je človek poleg sedmih vidnih planetov92 opazil s prostim očesom že v pradavnini, je na severni polobli Orion (tri zvezde v ravni črti), kar je najbrž razlog, da se zvezdi v sanskrtu reče *tr, star*, številu tri pa *tri*. Ozvezdje Orion je brahmanom simboliziralo Šivo kot lovca, ki lovi jelena (zvezda Sirij, ki je na severni poloblo vidna zgolj poleti ). Lovskim družbam je bilo pomembno tudi ozvezdje Plejad, brahmanom pa sta bili najpomembnejši obe ozvezdji vozov s sedmimi zvezdami - vrači.

Poleg tega je število dni mesečevega obrata okoli zemlje približno deljivo s sedem. Ime medved bi znalo kazati na starodavnost zvezdoslovja, ki bi prav lahko izviralo iz spomina na kult jamskega medveda.

Po vsej verjetnosti je slovenska beseda 'medved' povezana s pomenom medzvezdja, kot je sklepati po starogrških besedah arktos (medved) in arktikos (sever), ter sanskrtskih besedah *rkša* - medved in *rši* - 'sveti pevec (vrač), zvezda v Velikem medvedu, čakra (telesno središče)'. S tem v zvezi so zanimivi antični podonavski kipci sončnega voza, ki ga vlečeta dva ptiča, v primerjavi s slovenskimi panjskimi končnicami z motivom dveh petelinov, ki vlečeta voz z medvedom. Čebele, svete živalice hetitske sončne boginje (27), v Indiji imenovane 'solze Šive' (37), v starem Egiptu simbol vladarske hiše (53) in tudi pri nas že dolgo udomačene, pa spravljajo med (sanskrt: *madhu* - med, *medhja* - 'sredina', (ohranjeno tudi v

besedi 'miza'), v satje (*sAt* - 'resnica'). Zveza med satjem in onostransko dimenzijo obstaja tudi v svetu mehiških šamanov93.

Ker se medvedu po keltsko reče 'art', nam je razumljiva tudi okrogla miza pravljičnega kralja Arturja94, ki ima pomembno vlogo tudi v slovenski pravljici o kralju Matiji in o sedmih obratih njegove brade, ki mora oviti mizo, preden se Matija zbudi in s tem kot v Trnjulčici obudi ves svet v neko boljše, lahko bi skoraj rekli, eshatološko življenje. Sedem obratov brade očitno spominja na sedem telesnih središč hrbtenice, ki vodijo k praspominu. Matija pa ne odseva le Arturja, temveč tudi Jamo in Uzira in je povezan z jamskim izročilom šamanizma, ki izvira iz globoke pradavnine. Poleg tega pa je skladna tudi razlaga imen Matije in Alenke s sanskrtom: *mAti* - modrost, *Alingana* - 'objemanje', kar nas spomne na Šivo, mnogokrat upodobljenega v spolni združitvi s svojo Šakti, žensko, ki predstavlja njegovo duhovno energijo, kar je le indijska, antropološka različica drevesa spoznanja in kače.

Šiva je, kot vemo, blagodejni, milostni, naklonjeni, prijazni, prijetni, veseli, osrečujoči in odrešujoči bog s tisoč in več imeni, s tremi očmi (preteklost, sedanjost, prihodnost); krajec nad njegovimi obrvmi označuje mesece, kača okoli vratu leta, pas z lobanjami dobe. S čopom zvozljanih las prestreza nebeški Ganges, da ne zmelje Zemlje; grlo ima temno modro zaradi strupa, ki bi uničil svet, če ga ne bi bil popil ob stvarjenju sveta, ko so bogovi pinili ocean za nektar nesmrtnosti; v rokah ima trizob (ker je stvarnik, uničevalec in prebujevalec), ter boben v obliki peščene ure; je plešoči puščavnik in razsvetljenec, sama beseda *šiva* pa v sanskrtu poleg njegovega imena in pojmov, ki ga določajo, pomeni še sveti spis, kristavec (bulnik), sol, živo srebro, železo, izobilje, klin, opanko in čas (37). Tako kot je Šiva pogosto upodobljen, kako z eno nogo stoji na palčkovi glavi, kar bi naj pomenilo, da svetovne dobe nihajo med zavedanjem in med nezavedanjem in da zavest vedno znova premaga nezavedno (Zeleni Jurij, sveti Jurij), je tudi staroslovenski bog Gruden (grško Kronos), upodabljan (1), kako stoji na ribi, v desnici drži vedro z jagodičjem (rodovitnost časa), v levici veliko kolo (vrtenje časa). Riba sovpada z znamenjem živalskega kroga, ki je v Egiptu veljalo za prekleto obdobje (48), v Indiji za Kali jugo, temno dobo.

Indijski jogi Šri Juktešvar je predal izročilo (90), ki pravi, da človeštvo niha med razsvetljenimi in med duhovno zatemnjenimi obdobji v ritmu 24000 let, kolikor traja precesijski obrat zemeljske

osi, kar do neke mere sovpada z Danielom (67) in z grškim mitom o dobah, ki se začnejo z zlato, nadaljujejo s srebrno in bronasto, končajo pa z železno in ilovnato (2), pa tudi s šamanskimi izročili po svetu, ki pravijo, da so nekoč bili vsi ljudje šamani. Kasneje je bilo šamanov vedno manj, zato so dobivali kraljevske položaje. Še kasneje jih je skoraj zmanjkalo, zato so morali šamani vzgajati svoje naslednike od malega. Še kasneje pa so ostala le še šamanska izročila in svečeniki, ki pa so sčasoma razumeli vedno manj vsebine, ki so jo čuvali s svojimi obredi, ki so tako postajali sčasoma vse bolj prazni (65).

Razlago o kroženju časa poznamo z več koncev sveta. Maji so bili recimo, kolikor vemo, pozorni na cikle vseh znanih planetov in njihovih medsebojnih kombinacij tja do osmih tisočletij (66). Ker *harikala* v sanskrtu pomeni 'zlata doba, je možno tudi Heraklejeve dogodivščine z levom, rakom (49) razumeti kot neke vrste zodiakalno kroniko. Glede na Heraklejev afriški izvor, bi si morda celo lahko mislili, da gre za izročilo o kulturi okoli največjega saharskega gorovja Hogar (Ahagar). Verjetno pa bi to ni bila prva zlata doba, saj se je do antike preneslo zelo natančno izročilo o tem počasnem kroženju zemljine osi. Teorije o 24000 letnem ciklusu precesije, ki bi zaradi mikrosprememb vesoljskih žarčenj tako močno vplivala na človeštvo, pa ni lahko dokazati. V enih obdobjih bi naj vladal duhovni matriarhat, v drugih pa snovni patriarhat in pičli dokazi temu neposredno ne nasprotujejo (razcvet matriarhata v dobi Potočke zijalke, črnomorski grob z usmrčeno ženo pokojnika iz mezolitika).

Dokaze o matriarhalnih kulturah pred nastopom zgodovinske dobe razberemo iz grških virov o starodavnih ženskih (amazonskih) obredih95 in o razvratnih Etruščankah96, rimskih virov o preveč svobodnih Ilirkah97, iz keltskih pravljic o princesah z več možmi, iz hebrejskega tarnanja nad sveto prostitucijo (Ozej).

Tudi večina miroljubnih staroameriških družb je bila pred prihodom Evropejcev urejenih bolj ali manj matriarhalno98, orožja, narejenega posebej za ubijanje človeka, pa niso niti poznali. Predvsem pa matriarhalno naravnanost podpira dejstvo čaščenja matere narave, katero je častila večina starodobnih ljudstev. K ohranjanju duševnega in telesnega ravnovesja družine in s tem družbe, so res bolj nagnjene ženske, oziroma, če smo natančni, matere, ki s porodom prebudijo praspomin in so najbolj blagodejne, milostne, naklonjene, prijazne, prijetne, vesele, osrečujoče in odrešujoče. In zato najbolj božanske, najbolj razsvetljene in najprimernejše za vodstvo umirjene in vesele

družbe. Moške posebnosti pa so povezane bolj s skrajnimi okoliščinami, ko je treba morda tudi žrtvovati življenje. Pri tem vprašanju pa ne moremo mimo opic vrste Bonobo99. Te so sicer šimpanzom zelo podobne, so le malenkost manjše, največja razlika med vrstama pa je v obnašanju. Samci šimpanzov se namreč pogosto napadajo med seboj do krvi, včasih tudi do smrti, skupine samcev pa hodijo na obhode ozemlja, ki ga tudi 'imperialno' razširjajo v bitkah z drugimi šimpanzi. Samice so samodejno podložne vsem samcem, kar izkazuje patriarhalnost šimpanzov.

Bonobo opice pa živijo na nekem izoliranem področju Konga, kjer ni goril, ki drugim šimpanzom pojejo vse nižje rastoče rastlinje. Tako si lahko Bonobo opice privoščijo bolj brezskrbno življenje v večjih skupinah, kjer samci ne hodijo na imperijalne pohode, ter se sploh tudi veliko manj tepejo med seboj. S samicami so si enakopravni, oziroma samice celo vodijo pleme na izrazito matriarhalen način. Hierarhija samic se urejuje s spolnimi uslugami mlajših samic starejšim. Pri tem uporabljajo tako imenovani 'hoka hoka' položaj (drgnjenje ščegetavčka ob ščegetavček, torej para-misijonarski položaj). Vse samice so vedno pripravljene na spolne odnose s samci, zato le-ti ne akumulirajo energije v agresijo.

Pri bonobo opicah so zabeležili primer, ko sta se srečali dve plemeni, srečanje pa se ni končalo z vojno, kot bi se praviloma pri šimpanzih, temveč z vsesplošnimi orgijami.

Pojav Bonobo opic po eni strani kaže, da človek uporabe spolnega položaja spredaj-spredaj najbrž ni prevzel od delfinov, ki so prav tako znani po svojem 'razuzdanem' spolnem življenju, temveč je poudarjena erotika očitno značilna za rase z velikimi možgani in z nagubano možgansko skorjo, po drugi strani pa se teorije o nihanju duhovnosti človeških družb le površno skladajo s podatki o nihanju ledenih dob, kolikor jih do danes razumemo, kar bi dejansko razložilo nihanje med rodovitnimi (matriarhalnimi) obdobji in med kriznimi (patriarhalnimi) dobami, temveč se, kolikor vemo, sklada le z dobo Potočke zijalke in širše kulture, ki ji je sledila, ter z ledenima sunkoma, ki jo omejujeta. Iz tega bi se morda lahko sklepalo, da izhaja izročilo o zlati dobi prav iz tistega časa, kar nam potrjuje najdena šivanka in biblično izročilo o prvem človeškem delu po Adamovemu poimenovanju živali, o Evinem šivanju ( geneza), kasneje, v dobi zvezdoznanstva pa so na podlagi ujemanja te prve in one druge, saharske zlate dobe s precesijo, določili pomen nihanja.

KONČNICA

Eden prvih znanih osvajalcev je bil Narmer iz gornjega Egipta, ki je okoli 3200 pr n št zavojeval Nilovo delto in ustanovil mesto Memfis kot prestolnico egipčanskega kraljestva, trajajočega okroglo tisočletje (54). Po šestih dinastijah veličanstvenega stavbarstva se je cesarstvo tako decentraliziralo, da je postalo zopet podobni zvezi mestnih držav. Zaradi dolgotrajne suše in vedno pogostejših vpadov beduinov je cesarstvo razpadlo, po nemirnem vmesnem obdobju pa so novi faraoni hoteli uveljaviti svojo avtoriteto z vojaškimi vpadi v Nubijo in Sirijo. Morda so jim zato v času njihove manjše moči zavladali Hiksi, pastirsko pleme iz bližnjega vzhoda ali Azije, ki je začelo častiti Seta, ker bi jim naj poklonil Uzirov Egipt. Zato naj Hiksi ne bi smeli jesti svinjskega mesa, katerega so Egipčani obredno uživali v spomin na legendo, v kateri je nekoč bog Set v obliki merjasca ranil v nogo boga Hora, zavetnika Egipčanov.

Hiksi, ki so vladali v Nilovi delti, so bili dolgo zavezniki Nubijcev, in gornjemu Egiptu so pustili veliko avtonomijo, po razpadu zavezništva pa so jih faraoni gornjega Egipta nagnali iz delte.

Čez sto let bi se naj naselili v Palestini in se pomešali s prebivalstvom, kjer bi naj razširili svoj kult s prepovedjo uživanja Setu posvečene živali. Tako razlaga izvor Hebrejcev in njihovih navad hazmonejski visoki svečenik Jožef Flavij, v Židovski zgodovini (63).

Nedolgo za Hiksi se je pod pezo bojevniških napadov zrušilo hetitsko kraljestvo (27). Čez nekaj stoletij je zgodovinska drama navdihnila ustvarjalce k upesnitvi Iliade (15), groteskne glorifikacije barbarskih napadalcev. Tudi Odiseja, enako pripisana Homerju, se dotika trojanskega problema, v njej pa duhovito hvaljenje etično vprašljivega Odiseja pokaže svoj pravi namen. Na koga in kaj Odiseja pravzaprav cika, je jasno proti koncu, ko se Odiseja v domači Itaki prepozna. Razen psa, ki je v tistem hipu izdihnil od razburjenja, ga je prva prepoznala njegova dojilja, ko mu je umivala noge. Pri tem je odkrila staro rano, ki jo je Odisej dobil v mladosti pri lovu. Nekoč ga je ranil v nogo s čekanom merjasec. Dojilji je bilo ime Euronima (73).

Iz Indije je v osmem st pr n š, ob začetku tako imenovane Kali juge (temne dobe), odšel na varno v Tibet celoten indijski dvor s svečeniki, kmalu nato pa se je med ljudstvom pojavila zgodba o Budi (46), ki se razširila predvsem po Tibetu in Kitajski. Ob približno istem času se je v Sredozemlju govorilo o Pitagori, ki je učil nauka o preseljevanju duš in egipčansko matematiko z glasbeno teorijo.

V Grčiji se je po homerskih pesnitvah razmahnila komedija. V nekem obdobju pa je rimane verze izpodrinila proza. Natančneje rečeno je bilo to v času, ko sta se izmenjala pomena besede 'mythos' in 'logos'. V pesnitvah je imela beseda 'mythos' pomen božanske trditve ali resnice, beseda 'logos' pa je nosila pomen človeškega razuma, pretkanosti, s katero šibkejši ukane močnejšega, lahko bi tudi rekli, da je bil pomen soroden slovenski besedi 'laganje'. Po zavladanju proze in predvsem zaradi nje pa je dobila beseda 'mythos' prizvok starinskega babjeverja, beseda 'logos' pa sodobnega razuma (26).

Po sofistih se je pojavil Platon, ki je v svojih razmišljanjih o pravični državi ugotovil, da je pravično, kadar se nekdo ukvarja s svojimi lastnimi zadevami in nepravično, če se vtika v druge proti njihovi volji, iz tega pa je izvajal, da se v pravični državi vsak ukvarja zgolj s svojim specializiranim področjem, ter da se je nepravično lotevati vsake dejavnosti izven svoje določene družbene vloge100.

Med njegovo obširno hvalo pravičnosti opisane državne diktature z vojaško obveznostjo in smrtno kaznijo, kjer sta komedija in erotika prepovedani in je religija s središčnim mitom tragičnega samožrtvovanja glavnega junaka (kot vzor samožrtvovanju vojakov) privzgojena od malih nog, poslušnost pa dosežena z nenehno računsko vzgojo v dobi odraščanja, najdemo tudi namigovanja…'da birokracija hromi človeški napredek, ki bi naj temeljil na iznajdljivosti posameznikov, saj so vsaka pravila nujno neprimerno ožja, kot življenje', ter da 'je sama tvorba države že znak zaostanka civilizacije, saj v 'zlati dobi' ljudem država ni potrebna, združujejo se samodejno, zaradi skupnih potreb in menjave, predvsem pa v praznične in slavnostne namene'. Razkorak nam pojasni Platonovo sedmo pismo (nekim prijateljem), kjer omenja, da je o pravičnosti, vesti, kreposti, čednosti itn, v svojih knjigah napisal toliko misli zgolj zato, ker je o tem dejansko tako malo za povedati. Kar je, je sila preprosto, besede pa so tako nenatančne (v njih se prelivajo različni pomeni, imena in oznake pa se sploh poljubno preobračajo), da ni hotel, da bi se eni iz enostavnih misli norčevali, drugi pa bi jih razumevali dobesedno in bi

jih jemali za svete. Tam izjavi tudi, da ne verjame, da bi katerikoli 'resen človek kdajkoli resno zapisoval svoje resne misli'. In resnica bi bila naj razvidna le v primerjavi z lažjo, zato je svoje misli zavil tako, 'da se bralcu lahko prižge 'iskra spoznanja', ki samo sebe obnavlja…'

A to ni edina vplivna literatura starega Sredozemlja z izročilom, sorodnim indijskemu o pra-glasu *om* kot odmevu stvarjenja in izvora vesolja, ki se ga lahko zazna in dojame zgolj v obliki občutka čistega spoznanja. Platonov učenec Aristotel je bil učitelj Aleksandra Makedonskega, ki je s Perzijo zavzel tudi Egipt in del Indije. Po njegovi smrti je v Egiptu vladal njegov general Ptolemej, za njim pa njegov sin kralj Ptolemej II. Cela dinastija jih je štela štirinajst, in vsi so poskušali bili zvesti Aleksandrovemu idealu biti bojevnik – filozof.

Tako tudi dotični Ptolemej II, ki je svojo bojevitost zlahka dokazal. Med drugim se je izkazal z bleščečim pohodom nad Judejo, ki jo je delno izropal, delno požgal, del prebivalcev pa je odpeljal s seboj v Aleksandrijo kot sužnje (63). Jožef Flavij pa nam obširno razloži, kako se je kralj Ptolomej poskušal zavedati tudi svojih duhovnih darov. Njegov prestol namreč ni bil slučajno v Aleksandriji, kjer so svečeniki že tisočletja skrbno čuvali najrazličnejša pisanja s celega znanega sveta.

Kralj je svojo duhovno višino dokazal tudi s tem, da je knjižnico povečal za dva tisoč knjig, posebej pa mu je v glavi odmeval nasvet knjižničarja Demetrija, naj si pridobi svete spise židovskih svečenikov, saj bi naj skrivali neke silno modre nauke, ki jih sicer ni najbolj enostavno razumeti, a vendar…

Da bi si zagotovil razumevanje spisov, se je kralj odločil, da bi bilo najbolje, ko bi jih bral v grščini, (čeprav Jožef Flavij zagotavlja, da sta bila takratni hebrejski jezik in pisava le malo različna od aramejske (sirske) pisave in jezika, le-ta pa je bil znano soroden makedonskemu, saj sta bili tako Sirija, kot Makedonija povezani s Hetiti). Kralj je torej poslal v Jeruzalem pismeno prošnjo, ki je visoki svečenik Eleazar ni mogel odbiti ter je kralju v Aleksandrijo v kratkem poslal svete spise, katere je spremljalo 70 svečenikov. Ko so starci prišli v Aleksandrijo, je kralj nemudoma razpustil dvor, čeprav bi po protokolu lahko prej počakal vsaj teden dni, ter je brez odlašanja sprejel jeruzalemske svečenike. Ko so vstopili, jih je nestrpno vprašal, če imajo svete spise s seboj. Potrdili so mu in takoj jih je želel videti. Pokazali so mu jih in kralj se je

zastrmel v zvitke ter občudovaje tipal porumeneli pergament in zlate črke.

Starce je povabil na slavnostno kosilo, kjer je pokazal svojo človeškost, saj se ni povzdigoval nad gosti, ki so bili navadni starci, on pa je bil le kralj, potomec slavnih prednikov, ter je dal mizo pogrniti tako, da ni bil noben sedež v prednosti. Spustil se je na nivo navadnih smrtnikov in sedel kot enak med enakimi, on, kralj Ptolomej, med židovskimi modreci. Med kosilom je tu in tam gostom postavljal filozofska vprašanja, o katerih so malo pokramljali, po kosilu pa jih je poslal v puščavski samostan, kjer so sedemdeset dni prevajali spise, ki so jih prinesli s seboj iz Jeruzalema. Po tem obdobju so prišli h kralju in mu izročili grški prevod spisov. Kralj je pregledal prevod, prebral naključni odlomek in se čudil modrosti starih hebrejskih naukov. Svečenikom se je prisrčno zahvalil in jih poslal nazaj v Judejo, a, kot je pristavil, naj si ne pomišljajo, če bi jih kdaj koli prijelo priti v Egipt, saj bo poskrbel, da se bodo počutili 'kot doma'. Svečeniki so odšli, Ptolomej pa je študiral grški prevod svetih spisov (biblio septuaginto), ter se čudil modrosti Abrahama, ki je peljal svojega sina na goro, da bi ga Bogu v čast zaklal, ter občudoval modrost vojskovodij, ki so po božji volji pomorili cela mesta, ter si v krvavih zidovjih poiskali svojo 'obljubljeno domovino'.

Na tak način je prišla židovska skrivnost o 'Gospodu nad vojskami' v civilizirani svet. Grška Biblija je nudila tudi čisto konkretne nauke vladanja. Kralj David recimo, ki je iz Jeruzalema izgnal Palestince, je na smrtni postelji naročil svojemu sinu, prestolonasledniku Salomonu, naj se vedno ravna po božji volji. Salomon je takoj po smrti svojega očeta ubil svojega brata, ki bi mu lahko kdaj v prihodnosti morda stregel po prestolu. Tako se je helenizem učil vladanja s pomočjo 'božanske modrosti'.

Za helenskimi imperiji so prišli Rimljani. Napetosti med rimskim cesarskim in jeruzalemskim kraljevim dvorom, ki jih povzemamo po Jožefu Flaviju, nam pomagajo pri predstavi soočanja različnih miselnosti v starem veku, botrujočih nastanku literature, ki je v svojem jedru skrivala nauk o spoznanju in se je je v prvih stoletjih našega štetja oprijela oznaka gnosticizma.

Zgodba se začenja v Ogleju, kjer se je po uspehu pri Metulu začasno naselil cesar Oktavijan, medtem, ko so njegovi vojaki osvajali bodočo provinco Ilirijo. Na cesarski bojni dvor je prispel židovski kralj Herod s svojima sinovoma Aleksandrom in Aristobulom, takrat v

deških letih. Herod je bil rahlo čudaški in si je mislil, da je Oktavijan preprosto požrešen na denar, tako si je namreč razlagal Oktavijanovo odločitev, da se razglasi za Augustusa, vzvišenega, in s tem postane legalno 'božanski'. Herod se je namreč spominjal zgodbe izpred stoletja in pol, ko se je potomec Aleksandrovega generala Selevka, Antioh četrti, imenovan Epiphanes, (razodeti), zaradi svojega božanskega statusa lahko poročil z babilonsko boginjo Inano in s tem podedoval zaklade njenega templja.

To pa ni bilo edino, po čemur je bil Razodeti znan. V Herodu je ravno toliko odmeval Antiohov pohod na Jeruzalem, kjer je ropal, požigal, moril in gnal v suženjstvo, kot vsak ambiciozen osvajalec, poleg tega pa si je še želel spotoma spreobrniti Žide, ki bi morali po njegovem tako kot vsi normalni ljudje obredno klati prašiče, katerih pa Židi ravno niso smeli klati po svojih običajih. Ker si je Antioh zelo prizadeval za 'urazumljenje' Židov, je dal one, ki niso hoteli klati prašičev na oltarju v (prezidanem) templju, ali vsaj jesti svinjine, strogo kaznovati. Med drugimi je dal ubiti po vrsti sedem sinov in njihovo mater, ker so odbili njegov krožnik s svinjsko pečenko101. Herod se je torej bal, da je Oktavijan ravno tak brezobzirnež, ki si je svoj božanski status izmislil le zato, da bi se lahko 'pravno veljavno' polastil vsebine vseh templjev na ozemlju rimskega cesarstva.

Jeruzalemsko svetišče bi mu lahko predstavljalo določeno težavo, saj so bile med Židi in Rimljani podpisane pogodbe o prijateljstvu še iz časa Makabejcev in rimskih težav s Selevkidi. Pogodbe so zagotavljale Židom vse verske svoboščine, vključno z zbiranjem tempeljskega davka, ta davek pa je bil ravno vzrok, da je bil Jeruzalem priljubljena točka vseh, ki so želeli kaj veljati na lestvici velikih osvajalcev, tako Babiloncev, Perzijcev, Helenov, Selevkidov, kot zdaj Rimljanov, utelešenih v Oktavijanu Avgustu, ki je sumil, da židovska zgodba o 'čisto nekem drugem bogu, ki se ga ne da upodobiti', ni ravno takšna, ob kateri bi se lahko razvijal mlad in ambiciozen imperij, kot je bil rimski v tistem času, s svojim zdravim kultom boga - cesarja.

Herod pa je Oktavijana poskusil prelisičiti. Najbolj se je namreč bal za svoja otroka, saj je sumil, da Oktavijanu ni kaj dosti do tega, da bi obdržal pri življenju sredozemske kraljevske družine (zgodba o Kleopatri in o njenem sinu z Julijem Cezarjem). Svoja mladoletna sinova je pred cesarskim dvorom obtožil, da jima stalno bere iz oči, kako komaj čakata, da umre in se bosta lahko polastila

njegovega premoženja. Ne, da bi ju zanimalo kraljevanje, prav nasprotno, zanima ju le zabušavanje in veseljačenje, politika jima je deveta briga, a vendar, kaj je bolj razumljivega, kot da si nekdo, ki čaka na bogastvo, pa mu je en človek, najsibo to tudi njegov lastni oče, napoti, da bi užival to bogastvo, iz vsega srca želi, da bi ta moteči človek umrl. Ker Herodu zadeva predstavlja veliko skrb, saj ne ve, kaj bo s prestolom in z Judejo po njegovi smrti, se je odločil priti pred božanskega Avgusta. S tem je Herod namignil tudi na Oktavijana, ki je imel najbolj neposredno korist od umora Gaja Julija, in bi zdaj lahko potrdil svojo lastno nedolžnost glede zarote in upravičenost do prestola. Oktavijan pa je odgovoril, da sta otroka sicer premlada za konkretne spletke, a da je sama želja po očetovi smrti razumljiva, zato je dal besedo sinovoma, ki bi naj razložila svoje stališče.

Govoril je Aleksander, starejši sin, ki ga je očetova obtožba vidno presunila. Med solzami je izdavil, da si kaj takega nikoli ni želel in da ne vidi najmanjšega vzroka, zaradi katerega bi oče lahko sklepal kaj takega. Po drugi strani, je nadaljeval, pa sluti, da oče na dnu duše ve, da sta sinova nedolžna, saj ju drugače ne bi pripeljal pred božansko razsvetljenega, za katerega razsodbo vsi že vnaprej vedo, da je pravična. Malokdo v dvorani ni sočustvoval z otrokoma in Oktavijan je potrdil, da sum za konkretno zaroto ne obstaja.

Herod je poskočil od veselja in zaprosil 'božanskega', naj na mestu uredi nasledstvo židovskega prestola in Herodu odvzame vso skrb, Oktavijan pa je bistroumno odgovoril, da tega ne more narediti, ker je Herod s tem, ko je pripeljal otroka k njemu s sumom zarote, vendarle opozoril na nenavadna dogajanja, zaradi katerih je bolje, da se vprašanje prestolonasledstva uredi kasneje.

Ko sta Aleksander in Aristobul zrasla ravno toliko, da je bil predvsem Aleksander zrel za prestol ali pa vsaj za atentat, je Herod na podlagi pisma Hebrejke Akme, spletične Oktavijanove žene, ki ga je pisala židovski princesi Salomi, uprizoril novo obtožbo, ter je dal Aleksandra v verigah pripeljati pred Salomo, da naj potrdi resničnost zarote ali dokončno ovrže obtožbe. Saloma je v popolnem šoku izjavila, da ničesar ne ve o nikakršni zaroti in da je pismo tako kot to tudi izgleda na prvi pogled, popolnoma nepomembno in ne skriva nikakršnih globljih, kaj šele hudobnih namenov. Herod je o dogodku obvestil cesarja Oktavijana Avgusta, ta pa je ukazal ubiti Akme ter velel, da se mora o zadevi sestati širša skupščina, sestavljena iz velmož bližnjega vzhoda in dveh rimskih upravnikov.

Herod je tako moral sklicati skupščino in je nanjo povabil bližnje vladarje in plemiče ter dva predstavnika Rima. Aleksandra in Aristobula je pustil na drugem, varnejšem mestu, njegov nastop pa je bil zelo neuravnovešen. Skuštran in razšvedran je nastopil s teatralno nepovezanim uvodom, z za lase privlečenimi obtožami in argumenti brezsmiselne paranoje. Kronski dokaz, nedolžno pismo vsakdanje vsebine dveh prijateljic, je napihnil v smešni konstrukt in končal z navideznim pričakovanjem smrtne kazni za oba svoja sinova.

Prvi je povzel besedo Rimljan. Dejal je, da so obtožbe vsekakor zelo utemeljene, a da ima tudi sam sinove in da skoraj ne bi mogel glasovati za smrtno kazen. Drugi je bil drugi Rimljan. Ta ni imel otrok. Bil je kratek: 'Kriva sta'. Drug za drugim so izražali svoja mnenja tudi ostali udeleženci skupščine, bližnjevzhodni veljaki, daljni ali bližnji sorodniki Heroda, prijatelji in znanci: 'kriva', 'kriva', 'kriva' ... obsodba je bila enoglasna. Herod je po končani skupščini cesarja pisno prosil, da sme kazen izvršiti sam, za kar je cesar pokazal razumevanje in Herod je svoja sinova poslal z vojaki in z naročilom uboja v oddaljeno mesto. Medtem pa je izbruhnil manjši upor. Židovski svečeniki so polomili rimskega orla nad tempeljskim vhodom, Herod pa je počasi obležal na smrtni postelji.

Za dediča kraljestva je imenoval Arhelaja, sina iz prvega zakona, nekaj denarja dodelil svojim sorodnikom, večino pa je daroval cesarju. Ko je umrl, so židovske starešine opravile obred ustoličevanja Arhelaja, a ta je zaenkrat odbil krono, saj mu jo je moral formalno-pravno prej potrditi cesar v Rimu. Arhelaj se je torej odpravil v Rim po formalnost, Oktavijan pa, 'edini utelešeni bog tedanjega časa', Arhelaju ni dodelil cele Judeje, temveč le en del, ostalo pa je razdelil med njegove sorodnike, poleg tega je samo formalnost, pogoj kronanja, odložil na primernejši trenutek. Od tistih nekaj milijonov, ki jih je dedoval po Herodu, je zadržal le nekaj spominkov in je vseh nekaj sto tisoč vrnil Judeji. Čez deset let pa je dal poklicati Arhelaja v Rim, saj so mu njegovi prijatelji iz Judeje namignili, da je nezanesljiv in nepošten. Zato ga je dal izgnati v Galijo, njegovo premoženje pa je dal zapleniti.

Nedolgo zatem se je v Grčiji pojavil Aleksander. Razvedelo se je, da ju je z bratom Herod res dal ubiti, a so se ju vojaki usmilili in ju niso ubili. Grški Židje so mu dali prispevke za jeruzalemski tempelj, iz Grčije pa je šel po prispevke še v Italijo, vse do Rima, kjer so ga sprejeli tudi ljudje, ki so ga osebno poznali. Vsaj zdelo se je

tako. Oktavijan je imel namreč očitno res nadnaravne sposobnosti, saj je Aleksandra videl le enkrat, pred mnogimi leti, a je takoj vedel, da mladi mož, ki je imel postavo in dlani delavnega človeka, ni mogel biti resnično modre krvi. Takoj ga je vprašal, zakaj ni prišel tudi njegov brat Aristobul. Mladi mož, ki ga je spremljal le neki fant, je odgovoril, da je njegov brat ostal na Cipru zato, da bi v primeru, ko bi se Aleksandru slučajno na poti kaj zgodilo, preživel vsaj eden izmed njiju, a ta odgovor se je zdel cesarju popolnoma neprepričljiv, zato je njegovemu mlajšemu spremljevalcu obljubil življenje, če mu prizna, kako sta si celo zgodbo izmislila. Fant se je prestrašil in vse priznal. Ker beseda, dana goljufu Oktavijana seveda ni vezala, ga je dal brez slabe vesti ubiti, 'pristno lažnega' Aleksandra pa je poslal na galejo. Tam se je tudi očitno pokazalo, da ni bil nikakršen princ, saj so mu vesla odlično pristajala. Žide, nasedle nevarnemu goljufu, ki je hotel izropati cesarsko blagajno, pa je Oktavijan kaznoval zgolj s preprosto zaplembo njihovih prispevkov.

Pisec Jožef Flavij se je rodil nekaj desetletij kasneje. Leta 65 našega štetja je prvič potoval v Rim in sicer je spremljal delegacijo hebrejskih svečenikov, ki je bila z neko prošnjo namenjena k cesarju Neronu (101).

Zadeva je bila sledeča: rimska vojaška posadka v Jeruzalemu, ki je bila nameščena tik nad osrednjim prostorom jeruzalemskega svetišča, se je pritožila, ker so svetiščni prostor Hebrejci začeli obzidavati z visokim zidom in zato Rimljani niso več imeli tako jasnega pregleda nad dogajanjem v svetišču. Na njihove pritožbe so jim svečeniki odgovorili, da ne zidajo zaradi rimske posadke, temveč zaradi kralja Agrippe, ki je nad rimsko vojaško posadko, na vrhu griča, dal zazidati teraso, s katere nesramno vohuni, kaj se dogaja v svetišču. Predstavniki Rimljanov jim niso verjeli in tako so se delegati morali odpraviti v Italijo, kjer so se preko hebrejske emigracije spoznali z Neronovo soprogo, Hebrejko Sabino Popejo, ta pa jim je pri svojem možu izprosila avdienco, na kateri je Neron prošnji hebrejskih svečenikov ugodil.

Neron je bil sanjač in umetnik. Igral je citre, harfo in orgle, recitiral in uprizarjal grške drame, ter sam pisal svoje (21). Njegov učitelj je bil od dvanajstega leta dalje filozof Seneka102, politični vzor pa mu je bil stric Kaligula, ki je načrtoval ukinitev suženjstva. Neron je hotel doseči vsaj ukinitev vseh carin. Razen Kaligule je bil prvi rimski cesar, ki v nazivu Pontifex maximus (vrhovni svečenik

cesarstva) ni videl le še en privilegij. Tiberij, na primer, je dal zapreti Izidino svetišče in njen kip vreči v reko Tibero, ker je nek svečenik zapeljal mlado ženo nekega njegovega ostarelega prijatelja.

Bil je tudi eden redkih rimskih cesarjev (razen Kaligule prvi), ki se ni povzpel do krone s plezanjem po strankarskih lestvicah ali z vojaško kariero. Senat ga ni maral, trpeli so ga le, dokler je državo upravljala njegova mati Agripina s pomočjo Seneke. Jezili so se, ker je vzel svojo sodniško službo resno in ne tako lahkotno, kot je bilo to takrat v modi (Tiberij je nekoč iz same togote velel v Tibero vreči nekega odvetnika). Zamerili so mu tudi, da je zaustavil njihov poskus, doseči pravico do preklica osvoboditve sužnja, če bi se to kdaj kasneje prejšnjemu lastniku zazdelo umestno. Najbolj pa se jim je zameril, ko je senat aktivno vabil k sodelovanju v areni. 'Pri borbah z divjimi zvermi', jim je rekel, 'bo prišel bolj do izraza vaš neustrašen in plemenit značaj, pri pevskih, glasbenih in gledaliških nastopih bo prišla bolj do izraza vaša umetniška in božansko navdihnjena duša.' Neron, ki je to svojo željo upravičeval s starodobnim idealom celostnega človeka, se je zaradi zarot, naperjenih proti njemu, skoraj že preselil v Aleksandrijo, a si je zaradi znamenja v svetišču zadnji hip premislil. Spoznal je, da je njegova naloga ostati v Rimu.

Znana je bila njegova želja, spisati nov, rimski misterij. Namesto tega se je zapisal v zgodovino kot ljubitelj ideje o trojanskem konju, ki jo je deklamiral ob rimskem požaru, za katerega je kasneje obdolžil do tedaj komaj znano sekto hebrejskih apokaliptikov, kristjanov. Kasnejšim rimskim zgodovinarjem in piscem, kot je Svetonij, ki so o ostalih cesarjih (razen o Gaju Kaliguli) vedeli povedati same dobre reči, je ostal v spominu kot sprijeni sprevrženec in neusmiljen krvnik. In kvečjemu morda še kot neutemeljeni zmagovalec glasbene olimpiade v Grčiji, kjer je prejel 1844 vencev, kmalu nato pa izginil iz zgodovinskega prizorišča. Po vrnitvi v Rim se je namreč razvedelo, da se je neki Vindex iz Francije odločil vreči cesarja iz prestola. Neron je sredi noči sklical senatorje, ki jim je nato razkazal svoj najnovejši izum: ojačevalec zvoka vodnega meha (vodnih orgel). To je bila točka, pri kateri so poslednji senatorji zasumili, da je cesar nor.

Baje je zatem v paniki pobegnil pred 73 letnim generalom Galbo, ki je prihajal iz Španije. Galba (ki je kasneje v Rimu zdesetkal Neronovo četo Dalmatincev), se je opogumil iti nad Nerona, ker so ga v pristanišču čakale ladje, prispele od neznanih darovalcev. Istočasno

so v Nemčiji poveljnika Vitelija njegovi vojaki iz neznanega vzroka oklicali za cesarja. Na kratko, Neronovemu domnevnemu samomoru, je sledilo leto štirih cesarjev, od katerih se je kajpak obdržal le zadnji, Vespazijan, general, ki je na Neronovih predstavah redno zakinkal in ga je Neron med svojo grško olimpijado poslal zatreti upor Hebrejcev.

Ko je Vespazijan opustošil Galilejo, je v Jotapati zajel nekega svečenika, kateremu je bila poverjena brezupna obramba mesta. Le-ta mu je napovedal, da bo cesar kmalu umrl, ter da bo po zmešnjavi po Neronovi smrti postal rimski cesar on, Vespazijan, s čimer bo tudi uresničil židovske mesijanske prerokbe o kralju sveta, ki bo izšel iz Izraela. Vespazijan ni hotel trmoglaviti proti božji volji, posebno, ker se je pred povratkom v Rim ustavil v Aleksandriji, kjer so mu egipčanski svečeniki zagotovili vso podporo Egipta. To pa je mestu Rim pomenilo vsakoletno pošiljko žita v količini, ki je zadostovala za osem mesecev, po simpatijah vsaj iz časov Marka Antonija pa tudi samodejno podporo vsega vzhodnega dela cesarstva z Ilirikom vred. Svečenik Jožef se je pridružil cesarju Vespazijanu Flaviju v Italiji in se po njem tudi sam poimenoval Flavij. Dobil je sedež pri cesarski mizi, posestva in precejšnje bogastvo. V Italiji je živel in ustvarjal še vsaj četrt stoletja.

Napisal je dvajset knjig o židovski zgodovini in sedem knjig o židovski vojni, razpravo 'Proti Apionu' ter avtobiografijo. Napovedal je tudi štiri knjige o Bogu in božjem bistvu, ki pa jih ni še nihče našel. Njegova židovska zgodovina je zanimiva tudi zato, ker je v njej med natančnim opisovanjem pettisočletne židovske zgodovine s stavkom, dvema, omenjen tudi Jezus Kristus, katerega sicer nobena takratnih običajnih zgodovin ne omenja.

Če ne bi vedeli, da so Novo zavezo spisali preprosti ribiči, bi si lahko mislili, da gre za interpretacijo iz 'Sofista', kjer Platon sofista primerja z ribičem in ugotovi, da tudi sofist lovi v mrežo, ki pa ni zvezana iz niti, temveč iz besed in njegov plen niso ribe, marveč oblast nad ljudmi103. Tudi sicer je v novi zavezi mnogo mest, ki bi lahko imele nekaj skupnega z naukom o spoznanju. Mnoga imena dajo slutiti, da je bil pisec, izveden tako v jeziku starih egipčanov (kfa-, -jss- in -jwd- - Kefa, Jezus, Juda), kot v sanskrtu ( *jažaš, kŕsthi, patra, sátanu, sAt, kalevara, mArīja, lAsja…*), morda pa tudi v slovansko-ilirskih jezikih (*vera, bhaga, ŕbhi, bhasad, Ača, sina, huda, pogaņďa, mŕšA…*). Dialog z visokim svečenikom Nikodemom, na primer, (o rojstvu od zgoraj, o rojstvu iz vode duha, o ljubezni očeta

Boga do svojega sina, saj sin, ne sodi, temveč rešuje, edina sodba je odnos do luči) spominja na Amduat, prešuštnica, ki na stolu sedečemu odrešeniku od zadaj z lasmi umiva noge, spominja na boginjo Iset (hieroglif stola pomeni boginjo Iset, ki se je poročila s svojim bratom Uzirom), sama zgodba pa spominja na zgodbo o Bakhu Dionizu, oziroma o Santasu - Telipinu, ter na Platonovega Sokrata.

Pavlove napotke 'pnevmatikom' je moč razumeti kot nauk o dihalnih tehnikah, stavki iz zaključka razodetja, ki govorijo o mestu božjega jagnja prihodnosti, pa močno spominjajo na opis mesta Brahme v Upanišadah. Imaus (Emaus) je bilo antično ime Himalaje.

V svetem pismu piše, da je šel leta 65 n št sveti Pavel po pogovoru s kraljem Agripo (že skoraj prepričanim v krščanstvo), v Rim pred cesarsko sodišče, vendar se apostolska pisma prav na tem mestu končajo, tako da na žalost ne vemo za razplet. Oziroma je razplet opisan v Krščanski zgodovini Jusufusa (Evzebija)104.

Le-ta je tudi zavzeto komentiral Philostratusov življenjepis Apolonija iz Tyane, potujočega filozofa čarovnika, rojenega leta 0 našega štetja, v svoji kritiki pa je sesul Philostratusa, in sicer v točkah o čudežnem spočetju Apolonija, o njegovem zdravljenju mrtvih, o njegovem levitiranju, o njegovem vstajenju od mrtvih, o čudežih ipd.

Kdo je bil ta Apolonij? Sklepamo sicer, da je nek Apolonij resnično obstajal, saj je o njem pisal tudi Dio Kasij, rimski senator za časa Commodusa in nekaj njegovih naslednikov), ne vemo pa, kaj je res počel, saj v resnici Evzebij razkrinka pisca (Apolonijevega življenjepisa) Philostratusa, da je komaj mogoče, da bi tako zanimiv človek (oživljevalec umrlih, ki se je spominjal svojih prejšnjih življenj), lahko okoli leta 65 n št bival tako dolgo v mestu Rimu, ne da bi se zanj zanimal cesar, cesarski uradniki in še posebej takratni najpomembnejši filozof Euphrates, ki se je živo zanimal za vse nenavadne stvari.

Priznati moramo, da je Evzebij zelo prepričljiv, ko dokazuje, da je bil Apolonij po eni strani navaden coprnik in noben svetnik, po drugi strani pa je zgodba o njemu v bistvu navadna pravljica. Nemogoče se mu namreč zdi že, da bi nekdo v tistih časih lahko potoval tako daleč, da bi se srečal tako z babilonskimi magi, kot z nagimi svetniki Nila in še celo z indijskimi brahmani.

Ni se mu tudi zdelo verjetno, da bi kdo lahko zdržal pet let molka, kot bi naj po pitagorejskih naukih to izvedel Apolonij. Neverjetno se mu je tudi zdelo, da bi naj Apolonij nekoč nekega

izvoznika južnega sadja prisilil v preklic veljavne trgovske pogodbe, preprosto zato, ker je bilo lokalno prebivalstvo sestradano.

Sploh pa se mu je zdelo na robu mogočega, da bi se kdo tako suvereno obnašal z vladarji. V Aleksandriji bi naj namreč Apolonij najbolj brezobzirno postavil generala Vespazijana pred dejstvo, da se ne more izmakniti cesarskemu položaju, če so prerokbe tako določale, saj mora vendar misliti na svoja sinova, ki morda nista toliko sposobna, da bi si sama znala pošteno služiti kruh, če jima ne bo priskrbel cesarske dediščine.

Čeprav Nove zaveze ne uvrščamo v literaturo nauka o spoznanju, pa to vsekakor velja za kasnejšo gnostično literaturo. Med njih bi lahko uvrstili tudi svetega Viktorina iz Ptuja, ki je v svojih spisih izračunal, da je bil Jezus vzet v nebo isti dan, kot je bil spočet105.

Nekaj starejši so apokrifni evangelij, na primer Bartolomejev, ki se delno ohranja tudi v Koranu106.

Prva sura, Al fatiha, pa se ujema z zadnjo večerjo (Janez) in skoraj povsem s 7 čakrami:

tabela 13 -čakre v mlajših svetih spisih

Tebe, Alaha, gospodarja svetov, hvalimo, Božanska ljubezen

7 notranji glas-Milostnega in usmiljenega,

Življenje 6 um

-Vladarja sodnega dne, Sodba

5 govor-Tebi se klanjamo in tebe prosimo za pomoč!

Resnica 4 srčnost (rok)

-Pokaži nam pravo pot, Pravičnost

3 dihanje-Pot onih, ki si jim daroval svojo milost,

Pot 2 spolnost

-In ne tistih, ki so izzivali tvojo jezo, niti onih, ki so se izgubili. Greh-sovraštvo

1 snovnost(Koran, 'al Fatiha' – Mekka) (Novi testament, Janez 13-17)

vrtinci telesne elektrike

Spodnja čakra nosi v Novi zavezi in v koranu pomen greha, in ne snovnosti, kot pravi brahmansko izročilo. Razlika je še posebej opazna, če to primerjamo z naukom o telesih (snovno, eterično, astralno, mentalno, kavzalno, budično, atmično ), vezanih na sedem dimenzij (37). Je na te spremembe vplival kak asketski nauk, podoben brahmanskim sedmim stopnjam doseganja razsvetljenja, kjer se prva stopnja glasi pokora (74)? Ali pa je to povezano z zožitvijo človeške miselnosti, opazno v manihejskem preobratu pomena besed *čurna* - 'drobno, zrnasto' in *bala* - 'silno', torej 'malo' in 'veliko' (povezanost mikrokozmosa in makrokozmosa), v 'črno' in 'belo' ali 'zlo in dobro'?

Razlika med al fatiho in evangelijem je predvsem v tem, da je zaporedje čaker v Janezovem evangeliju prelomljeno.

Poleg apostolskih del, napisanih v slogu takrat v Rimu modernih avtobiografskih romanov, ter poleg apostolskih pisem, napisanih v slogu helenske retorike, pa v Novo zavezo spada tudi razodetje, napisano v slogu Sibilskih prerokb (75). Tam (67) je na kratko opisan propad Amazonske kulture zaradi zmajev vojaških imperijev, blaznosti kulta denarja, državnih preganjanj duhovnih ljudi, ter končni zlom celih množic. Zmaga je sicer dana potomstvu, sedanjost pa je napolnjena s klanjem in mečem, z denarjem in škodo, s smrtjo, črnim soncem tišine, z zgorelo zemljo, z uničenjem in grenko vodo, s soncem teme in z breznom kobilic. Sedem stopnic življenja pa je zastrupljenih s tvori, z mrliči, s krvjo, s preklinjanjem, prekletstvom in potresi. Po dveh tisočletnih obratih in premnogih vojnah pride končno konj potomstva do častne zmage, do svetle dobe, nove, očiščene in prekaljene, do drevesa življenja, ki dvanajstkrat letno svoj sadež rodi.

Mar je to napoved dobe rib, ko je povezanost z naravo zamenjal odtujeni antropocentrizem, ki sveta ne gleda kot zraščenega iz prvobitne sedemdimenzionalne zavesti, temveč ga vidi kot tri ali

štiri dimenzionalen fizikalno kemični mehanizem, zavest pa kot slučajno lastnost človeka, ki je slučajno najboljša stranska posledica nekega slučajnega mehanskega pojava, življenja? Je to povezano z naukom gruzinskega mistika Gurdjijeva o obstoju zakrnelega organa v človeškem telesu, ki ga je treba prebujati s kundalini jogo107?

Kdorkoli tudi že je bil pisec nove zaveze, svečenik, cesar, umetnik ali ribič, zelo mogoče je, da je poznal jezike, zgodovino, religijo in mitologijo starih sredozemskih in azijskih kultur in ni izključeno, da se je zaradi svojega znanja čutil odgovornega, poskrbeti, da se izročilo o praglobalni kulturi in duhovnosti varno prenese preko dvatisočletne dobe rib, torej dobe vojaških diktatur, v novo obdobje vodnarja, ki bi naj bilo vsaj malo bolj duhovno.

Morda je piscu prišepnil Odisejev duh, kje bi bilo to izročilo najbolj varno spravljeno in bi čarobno, kot po vodni gladini, zdrselo preko dveh tisočletij vladavine rib. Le kje, če ne v srajci lokalno-provincijalnega mita po Platonovem vzoru, ki bi ga diktaturam napravil še bolj privlačnega s svojimi razmetanimi protislovji, ki se jih je dalo citirati ob najrazličnejših priložnostih (Rimljanom: 'Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga – Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro - Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci.', Efežanom: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim silam v nebeških področjih.«, 2.Korinčanom: »Taki so namreč lažni apostoli, zvijačni delavci, ki se preoblačijo v Kristusove apostole. Nič čudnega, saj se tudi sam satan preoblači v angela luči.« itn), z zamislijo o delitvi cerkve in države (Jezus: 'Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega'), kar je odvezalo vladarje vsake etične odgovornosti in z vpeljavo hudiča kot 'gospodarja tega sveta' (Marko1, Luka 4, Matej 4), kar je bilo dobrodošlo opravičilo vsem osvajalcem, ki so potrebovali žegen 'duha' za svoje krvavo početje.

Ker v novozavezni tragediji ne manjka grotesknih elementov, sama zgodba pa spominja poleg Dioniza tudi na Pusta, je moč poleg legende o kralju Matjažu, povezati z gnostičnim izročilom o dobah in o vlogi zavesti tudi neko drugo slovensko pravljico.

Ko se namreč odrasli Pavliha z ubogo materjo klati po svetu in nekoč prespi na drevesu, pod katerega pridejo trije lopovi štet ukraden denar, vrže Pavliha na prvega mlinsko kolo, ki ga je imel

slučajno pri sebi (simbol časa), na drugega vrata iz svojega starega doma, ki jih je nosil s seboj, da ne bi pete brusil ob tuja (simbol prehoda med tostranstvom in onostranstvom), tretji pa je kar sam pobegnil in pustil Pavlihu in materi zaklad dvatisočih zlatnikov (simbol ene dobe), ki sta jih vložila v svojo novo hišo, prvo je namreč 'pomotoma' zažgal Pavliha kot otrok. Zvezo med humorjem in med naukom o spoznanju goji tudi izročilo sufijev, muslimanskih mistikov108.

Prebivalci teh krajev starega veka so kot njihovi sosedje Etruščani, Maji na drugem koncu sveta in mnogi drugi širom zemeljske oble videli človeka na zemlji prvenstveno v vlogi varuha raja, polboga, ki skrbi za uravnovešen tok ritmov narave, zato so na primer širšo okolico timavskega izvira uredili v sveti gaj (ime reke Timav - 'izvir oceana', ni slučajno109). Rimljani so si kasneje pri izviru uredili kopališče z zdravilnim blatom, danes pa se starega svetišča dotika industrijsko območje. Če je čas resnično spiralno simetričen, je v nekem smislu torej moč napovedati, da se bo prihodnost deloma ponavljala, deloma pa se bo odvijala zrcalno glede na preteklost.

Starokrščanski heretiki so si takrat z napovedjo množičnega mesojedstva v današnjih časih sicer prislužili auro norosti, danes pa lahko poskusimo napovedati, da se bo mesojedstvo vrnilo k obredu.

Ker je bila najnižja točka Kali juge nekje v 6. stol. n št (90), se morda bližamo dobam večjih in trajnejših cesarstev, ki bodo v valovih postajala bolj teokratska in matriarhalna, z naraščanjem spoštovanja, celo čaščenja narave, pa bodo izginjali privilegiji državne birokracije in vojaških kast; meje bodo izginjale. Zanesljivo pa bomo zlate čase bolj kot po nebesnih premikih, zaznali tu, na zemlji, in sicer se jih bo spoznalo po miroljubnosti in po odnosu do narave.

Čeprav so tudi pri nas ponekod še pred manj kot sto leti živeli podobno, kot v mlajši kameni dobi, prihaja v zadnjem stoletju po vsem svetu do tako množičnih prekinitev z izročili, da je zmagoviti pohod tehnoloških znanosti zadnjih nekaj stoletij moč primerjati tako z železno revolucijo, ki se je razširila z Balkana ob koncu mlajše kamene dobe, kot s pohodom krščanstva v evropskem srednjem veku, ki sta podobno zmagovito vsrkala ali prekinila mnoga izročila. Obema obdobjema zgodovina zaradi prekinitve izročil prisoja množične pohode novih ljudstev.

Ozek pogled na lastna izročila kljub taljenju v sodobno globalnost vzbuja občutek temeljne drugačnosti različnih narodnih

skupin, kar je še posebej očitno na področju jezikoslovja. Primerjajmo le Valvazorjevo stališče, da se slovenski jezik uporablja od Alp do Japonske, s sodobnim ločevanjem med srbščino in hrvaščino, ali s slovenističnim čiščenjem vseh 'tuje' zvenečih besed (razen grško-latinskih). Gledano širše, so oznake germansko, romansko, slovansko, semitsko itn, same na sebi vendarle tako kot tudi vse druge oznake zgolj pripomočki spomina in razuma, saj dejansko vse živalstvo, tako kot tudi rastlinstvo, izvira iz enega in istega praoceana.

Današnja znanost polaga veliko pozornosti na razvrščanje in klasificiranje. To je v osnovi temeljno gibalo razumevanja. Že otrok rad razdira in razstavlja stvari, da bi lažje doumel njihovo bistvo. Odraslim, ki stvari poznajo, ni več treba razdirati stvari, da bi vedeli, kaj se skriva v njihovi notranjosti. Zahodna znanost mora odrasti, da sveta in časa ne bo le razstavljala, ampak ju bo gledala celovito. Etapne lokalne zgodovine so le kamni v mozaiku resnične zgodovine in slovenska se ne začne s Slovani, Veneti ali z brahmani, ampak vsaj v dobi, ko so naši predniki goli plesali ob ognju, peli, bobnali in piskali na čarobne piščali, v dobi, ko smo bili še vsi ljudje Afričani.

Pomislimo, da tako evropska110, kot kitajska glasba111, izvirata iz identične osnovne lestvice, pentatonike (ki je najlažje razložljiva ob pogledu na klavirskih pet črnih tipk v vsaki oktavi. Pentatonika je sestavljena iz treh zaporednih črnih tipk, katerim sledita dve (z razmaki med toni: 1 +1 +1 in pol + 1 )).

Dvojne sekire, ki so jih pred okroglimi sto leti izkopavali kot dokaze za naselitev superiorne arijske civilizacije, so bile v kamniti izvedbi moderne v Afriki že pred tričetrt milijona leti in najstarejša najdena okostja današnje človeške rase v Evropi (Grimaldi, Cro magnon) so negroidna. Ko se bo sodobna znanost soočila z dejstvom, da smo vsi ljudje v resnici ena sama družina, z enim samim izvorom in bistvom izročila, se bo tudi človeštvo lažje zavedlo našega tesnega sorodstva z vsemi živalmi, rastlinami ter s celotno naravo.

V Ameriki so pred konkvisto živeli podobno, kot so živeli naši predniki pred trojansko vojno. Obredne maske Kačin z rogovi in kljunom močno spominjajo na kurente (89). Kačine nosijo med obrednimi plesi v rokah ropotulje z narisanimi oblimi svastikami (kot prekrižani črki S), ki jih poznamo kot staroslovenske simbole ognja. V Arizoni simbolizira spirala pot, ki jo je pleme napravilo po vesoljnem potopu. Dvojna spirala ponazarja pot iz stare dežele in vračanje nazaj domov. Dvojne spirale pa so tudi značilna oblika japodskega nakita.

Arizonci pravijo, da ptiči molijo sonce, ko ga zjutraj pričakajo s svojim petjem. Za njih tudi religije, kot človeški jeziki, izvirajo globoko v živalski, celo vesoljsko-kemični pradavnini.

Embrionalni razvoj od spočetja do rojstva je očitno podoben razvoju življenja od praceličarjev do sesalcev, telesni in duševni razvoj od rojstva do odraslosti pa spominja na obdobja človeške prazgodovine. Zato bi bilo bolj naravno, ko bi se v dobi odraščanja otroci bolj postopno seznanjali s civilizacijskimi dobami.

Mnogo bolj, kot vcepljanje samoumevne poslušnosti in seznanjanje z najnovejšimi tehnologijami (katerih uporaba je nezahtevna, obenem pa navaja k odvisnosti), bi jim v zgodnji dobi poleg vsakodnevnega obdelovanja zemlje in paše živine (nujnost, ki ohranja prvinski stik z zemeljsko življensko resničnostjo), branja starih virov (Valvazor, antični pisci, svetovni miti…), dejavnega čuvanja narodnih običajev, (obrti, plesa, pregovorov), ter umetnostnih disciplin (glasbe, likovnosti, igre), koristila tudi večjezikovna vzgoja.

Raziskave človeških možganov so pokazale, da so spremembe sinaptičnih povezav med nevroni, ki se dogajajo vselej, kadar nekdo doživi novo spoznanje in spremeni svoj pogled na svet, trajne v smislu njihovega učinka na dedni zapis. Ker so govorni jeziki s svojimi besedišči in z besednimi zvezami bistven del človekovega pogleda na svet, je mogoče pričakovati določeno gensko - psihično usklajenost govorcev istih in podobnih narečij ali jezikov.

Šola, ki bi poleg gojenja omenjenih izročil zmogla toliko širine, da bi svojim učencem priskrbela vsaj domorodne govorce kitajščine, arabščine in sanskrta, bi prav lahko vzgajala resnične svetovljane nove dobe, ki bi se dejansko zavedali svoje praglobalnosti in bi lahko izkoristili astronomske priložnosti ter skupaj zase in za potomce uredili vsezemeljsko naravi prijazno civilizacijo. Menda je zamisel, ki si jo je moč predstavljati kot uresničljivo, že v polju načrta božje modrosti, še posebej, če tako namen, kot sredstvo izvajanja zamisli, izhajata iz miroljubnosti. Saj, kot je zapisal Seneka, 'kaj drugega je narava, kot božanski um, ki prežema ves svet in vse njegove dele?' (102)

Vse to se bo lahko potrdilo, če velja zakon o kroženju časa, šele čez nekaj tisočletij, kolikor nas tudi po bodrem koledarju indijskih modrecev loči od nastopa zlate dobe. Tako ali tako pa smo glede na okoliščine morda lahko še veseli, da nismo uklenjeni v večni

led, ampak je oledenel le naš praspomin, ki spi v neki jami globoko v nas in čaka na prebujanje.

Upajmo, da ga malo ogrejemo z razlagami slovenskih imen s pomočjo starih jezikov. Imena so namreč, kot vse besede, lahko tudi čarobne. Čeprav ni konj, lahko beseda teče hitro kot veter in preskakuje nepredstavljive ovire. Vsekakor so imena starim Egipčanom in mnogim drugim starim narodom po svetu predstavljala ključ do sporazumevanja z duhovi in predniki, po Janezovem evangeliju, pa se je, podobno, kot pri brahmanih, stvarstvo sploh začelo z 'besedo'. Arktični eskimi, na primer, sami sebi pravijo 'Inuiti', kar v njihovem jeziku pomeni 'ljudje'.

Začnimo torej z imeni slovenskega naroda, oziroma tistega, ki ga naslavljajo Brižinski spomeniki z: 'Narod zlouezki!'

tabela 14 - možne povezave imen Karni, Veneti, Slovenci...

Sanskrt: Karnija (antična Kranjska)

-*kárņa*-'uho, uhelj, posluh, slavno'-*kara* - roka-*kŕnu*-'umetnik, obrtnik' (keramika)

Sloveni- *su* - 1. zelo, dobro, krasno2. iti, gibati se, gnati, suvati, spočeti, stisniti, izprešati

Vendi -*van, vand* - 'slaviti' (venec, vandrati,Venera, Slovenci) -*veņi* - 'tkanje, pletenje, kita las, sotočje'-*veņī* - kita, tok, most, ovca-*veņa* - 'nabiralec trsa, glasbenik'-*vanáņţa* - 'gozdno področje'-*vindhja* - 'lovec' -*vanitŕ * - 'lastnik' -*vinīta* - 'trgovec'

Človek- *čulaka* - venec

egipčansko: - =wnt= - preteklost, vrv, svetišče

hetitsko: - +antúh, antuah, antúhša+ - človek- +haršanali+ - 'venec'

punsko: »š-… « - sin od…, »bnt« - lastno, isto»qnj« - nabaviti, narediti, ustvariti, roditi otroke »qn« - trsje, oče starši, goreče, vneto, pobožno

kretsko:->soweno< – 1. zveza, povezava, 2. lupinarji, polžki >soweneja< – porisano, okrašeno s školjkami>qerana< - vrč, posoda

albansko:vendes - bivališčevendbanim - staroselcivend - kraj, mestokurore - veneckrešnik - junak

madžarsko : - ven - staro

estonsko: - vend - starejši brat

nemško : - Kranz - venec, - Kran - žerjav (ime feničanov izhaja iz besede 'feniks' (štorklja), enako predgrških Pelasgijev (starogrško: pelagos- štorklja)

polabska vendščina: - slovak, šlovak, človak, vend - človek, Vend

tabela 15 - hetitske, egipčanske, kretske in punske razlage zemljepisnih in etničnih imen:

hetitsko:-Arijci - + arija + - vedeževati-Halstadt - + halzi + - utrdba - Horjul - + kariuli + - čelada -Iška vas - + iš + - usesti se

(+išša+ - ustvariti, +išha+ - gospod), + ka + - tukaj-Koper, Epir - + happira + - mesto-Krim -+ karimmi + - svetišče-Lahi- + lahha + - bojni pohod-Liburni -+ tabarna, labarna + - spoštljivi naziv hetitskih kraljev

(po imenu starega kralja Labarne) -Piran - + piruna, pirua + - skala -Vače -+ uašanna + - stadion, dirkališče

egipčansko:-Komen -=kamw= - vinograd, vinogradnik -Kras - =qrs= - pokop-Norik - =nAr= - sin-Trst - =trsst= - dnina -Tržič - =trš= - Etruščani

kretsko: -Hetiti - >kitita< - prebivalci

punsko:-Arijci - »arj« - zažgati -Balti -»bAlt« - ljudstvo, ljudje, prebivalci -Hetiti - »htt« - pisati s klinom v glino -Hrvati - »rbAt« - naša gospa Tenit-Koper, Capri, Ciper - »kpr« - mesto, vas -Krim - »krm« - častiti, obnoviti vinograd-Maribor - »mArb« - varovanje -Rož - »raš« - glava, glavar

tabela 16 možne razlage vodnih imen(s -sanskrt, e - egipčansko, p - punsko, k - kretsko)

-Jadran -

(s) - *jAda* - bog morskih živali, morje, (*adri* -kamen, *ádhri*-nepremagljivo,*ŕn* -riniti (reka Ren, Renče ob potoku Renc pri Vipavi)

(e) =jdr= - čreda, zadrževanje, nit, šiv, pas

(p) »adr« - 1. postati močan, slaviti, 2. veliko, močno, mogočno

-Jonsko morje (antično ime Jadrana)

(s) -*jantŕ* - vodnik *jAna* - vodilni (jantar, Janez)

(e) =jwn= - sončni bog, gnezdo, steber

-Bled - (s) -*bala* - sila, *iď * - pitna daritev -Bohinj - (s) -*bŕhanta* - veliko, obsežno, bahú - mnogo

(e) - =bAh= - poplavljena zemlja, vrt-Cerknica - (s) *čakračara*- kroženje-Donava -(s) *dunaj*- doneče

(e) - =dnj= - napolniti, razdeliti -Dragonja (s) - *dara* - reža, potok, *gauņja* - drugotno-Drava (s) -*drava*-deroče

(e) - =dr= - oddaljiti, odgnati, odnesti-Iška -(s) - *íšika* - puščica-Kolpa (s) -*kaupa* - iz vodnjaka, (voda) iz štirne,

*kupa* - jama, vodnjak, pristan, čer, *kalpa* - obred(e) - =qb= - pitna daritev, vodna daritev

-Krka, Kokra -(s) -*kŕki*- rak, *karkA* - bela kobila(e) - =kr=skrinja, barka

-Mirna - (s) - *mŕņ; mŕņáti*- mleti, grebenati (morje, Miren -mlin) -Mura - (s) -*mura* - naglo, vihravo (muja, nuja)

*mur* - obkrožati, povezovati(e) - =mw= - voda, =ra= - sonce

-Nadiža -(s) -*nadi* -žila(e) - =nwdt= - nihanje, božja barka

-Raša (s) - *reši* - voda

(e) - =ršt= - riba-Reka (s) - *rekha* - črta-Sava, Savinja (s)-*sAvinī*-reka

(e) - =saw= - obok, tema, čarovnik, varuh-Seča (s) -*seča* - škropljenje, brizganje-Soča - (s) -*suti* - izžemanje, izlivanje (Some)

*šuči*-čisto, bleščeče, *sáčA* - blizu (Alpe-Jadran)(e) - =sča= - pijača, vrč

-Sora -(s) -*sarA*- potok, reka(e) - =swr= - pitje, srkanje, povečanje

-Sotla - (s) -*sutra* - črta, sveta nit*suda* - vodnjak, *suti* - rodovitnost(e)=swd= - ozelenitev, uspevanje

-Timav -(s) -*timava* - globina, morje(e) - =tmw= - človeštvo(k) - > temeno< - vladarjeva njiva, božje območje

(teme - vrhnja čakra)tabela 17 - sanskrtske razlage zemljepisnih in etničnih imen:

-Ajdovščina -*vaiduśja* - učenje, učenost, znanost-Alpe -*Alimpana* - belilo, beljenje

-* Alipat* - maziljeno-Ankaran -*ańka* - zanka, *rana* - brezno-Avari - *AvAre* - branik -Azija -* AsjA* - sedenje, bivališče, dom-Beljak* - *balAka* - čaplja, štorklja-Balkan, Kanin - *bhAlu* - medved, sonce, *kAnána* - 'gozd , hiša'-Barje - *bhArjA* - 'vzdrževano' -Bovec -*bhuta* - bivanje, *bhauta* - namenjeno živim (bajta)-Celje -*šaila* - skala-Dalmacija -*dharmÁčArja* - 'učitelj zakonov ali običajev' (v antiki

skupaj z Bosno - *bodhana* - 'učenje, razsvetljevanje'-Devin - *deva* - 'Bog' ( predantične svečenice)-Dinara - *dhīna* - železo-Emona -*amani* - cesta -Hotavlje, Hotedržca, Hoče -*hotavjá *- žrtveno, namenjeno čaščenju

*hotr* - svečenik-Idrija, Arja vas - *iď * - 'pitna daritev, sveta molitev'

*Arja* - 'plemenito, vredno, domoljubno'

-Ig - *aga* - 'kača, sonce, vrč' – (sorodno besedam: *agni* - 'ogenj' *jugá* - 'plug', *jAga* - 'sveta žrtev', *jaž* - 'čaščenje', *īš, ši*-Šiva -Jama (Postojna, Škocjan itn) - *jAma*- bog podzemlja-Japodi -*jApada* - pešec, čolnar -Kobarid, Koper - *kúbera* - 'bog zakladov', *kaubera* - 'sever'

*kūbarin*-'voz'-Karantanija, Korotan - *kuru* -mitološka domovina Arijcev

*tanas* - 'potomstvo'

80 Die Evolution der Sprachen, Spektrum der Wissenschaft, Dossier 1, 2000, Scientific

America, Deutsche Ausgabe81 Hrvati i autohtonost, Ivan Mužić, Marjan knjiga, Split, 200182 Zgodovina Langobardov, Pavel Diakon83 Ruska kronika, Nestor84 Iliri, povijest, život, kultura, Aleksandar Stipčevič, Školska knjiga, Zagreb, 198985 Orpheus, Altgriechische Mysterien, uebertragen und erlaeutert von J. O. Plassmann,

Eugen Diederich verlag, Koelln 198286 Keltische Sagen aus Irland, herausgegeben und uebersetzt von M. Loepelmann, 198887 The Etruscans, Pallazzo Grassi, 200088 Death, war and sacrifice, Bruce Lincoln89 Rock art symbols, Alex Patterson, Johnson Printing company, 199290 The holy science, Swami Sri Yukteswar, Self realization Fellowship (Yogoda

Satsanga Society of India) 1963, english edition 199091 Modrost v divjini, Eva Lips, Cankarjeva založba, 196292 Tetrabiblos, Ptolemy, the Loeb classical library, 1958, London, Cambridge,

Massachusetts93 Umetnost sanjanja, Carlos Castaneda, LJubljana94 Merlin, Das leben eines sagenumwolbenes Magiers, Robert John Stewart, Knaur 198895 Bakhe, Euripides, prevedel Anton Sovre, državna založba ljubljana 196096 The Etruscans, time life books, Dora Jane Hamblin, New York, 197897 De Agricultura, Varro, Loeb classical library98 Zadnjih pet stoletij, Jančar99 Bruder Affe: Menschenaffen und die Urspruenge menschlicher Gewalt, Rihard Wrangham & Dale Peterseon, Wilhelm Heyne, Verlag, Muenchen 2000100 Država, Državnik, Platon, Matica Hrvatska, 1942

-Kras, Koroška -*kŕśi*-'oranje, obdelana zemlja'-Krim -*krama* - 'korak, pot, krma, hipotenuza, diagonala, premer'-Kosezi -*kas; kasate* - svetiti (*rAža* - kralj, *rAž* - vladati, žareti)-Kreta - *krītí* - slava, *kŕti* - delo, 'pradavna mitološka zlata doba-Lepena (dolinica v Trenti) - *lapana* - usta-Liburni - *labh* - 'dobiti, najti, imeti'

*árņa* - 'val, poplava, tok, črka, glas', (ant. preb. Kvarnerja)-Latobiki - *rathabika* - 'voznik', *laţabhA* - 'lepotica'

( antično ljudstvo okoli Krke – (šmarješke svečenice)-Metul - *matalli* - 'odlično',*madhulá* - 'sladko, mamilo'

101 Kleinere schriften, Josephus Flavius (Selbstbibliographie, Gegen Apion – Ueber die Makabaeer), Verlag Otto Haendel, Uebersetzt von Dr, Heinrich Clementz, brez letnice102 Pisma Luciliju, Seneka103 Sofist, Platon, Obzorja, Maribor, 1980104 Geschichte der christlichen Kirche, Eusebius105 Razlaga razodetja in drugi spisi, Viktorin Ptujski, prevedel, uvod in opombe napisal fr. Miran špelič OFM, Mohorjeva družba, Celje 1999106 Prevod značenja Kur'ana, preveo Besim Korkut, Sarajevo 1984107 Beelzebub's tales to his grandson, Gurdjief, Sphinx, 1981108 Die Sufis, Botschaft der Derwische, Weisheit der Magiere, Idries Shah. Eugen Diederich Verlag, 1986,109 Reka Timav, podobe, zgodovina in ekologija kraške reke, Mladinska knjiga, Ljubljana 1990110 Harmonija, Lucijan Marija Škerjanc, DZS, 1962111 Proljeće i jesen Ly Bu Vea, prva enciklopedija stare Kine, grafički zavod Hrvatske, 1982

*mAtula*- 'leto, kristavec, žito, kača, teta, konoplja'-Norik -*nau-rekha*- čolnarska pot, neprekinjena črta

*nŕ* - človek, junak, narod, *naraka* - podzemlje-Ormož - (žarno grobišče) -*Ar* - 'slaviti', *maśi* - 'prah, pigment'-Pomjan - *puňjAna* - nosilnica-Postojna - *upasthÁna* - bližina, bivališče, dom, zbor, čaščenje-Ptuj - *patija* - 'mojster' (šaman-svečenik, grške Pitije)-Radenci - *hrAdin* - reka, zveneče, glasno, hrupno

*hradin* - polno tolmunov, polno vode-Ribnica -*ŕbhi* - 'mojster'-Rož -*rAža* - 'kralj'-Sežana -*sažaná* -naseljeno,*sažžana*-1.odlično, plemenito

2.ladijski mostiček, trajekt, *sažžanA*-straža-Savudrija -*samudra, samudrija* - 'morsko'

*samudrAjana* - 'segajoče v morje'-Sibirija - *šibira* - kraljevi tabor, šotor-Sisak (antična kovnica denarja) - *sīsaka* - svinec, kovanec-Solkan - *sukhAnta* - 'srečen zaključek'

(Soča je bila plovna od morja do Solkana)-Stegne - *sthagaņA* - zemlja-Šmartno, Šmarje - *šam* - srečno, *ártnī* - konec loka, (glej Idrija)-Štanjel -*sthAņú *- čvrsto, ustaljeno, trdno, štor, steblo, steber, deblo

gnezdo belih mravelj, Šiva-Štivan - (izvir Timava) - *šţhīvana* - pljuvanje-Tauriski -*tauriska* - 'jezdeci'

(Štajerska - keltska doba, naseljenci iz Galije)-Trenta - *tára* - tovorno, prehod, tir, *anta* - konec-Trnovo - *tara* - tovorno, tir, *nau* - čoln-Trst -*tárasthAna* - 'pristanišče'-Tuhinjska dolina -*tuhina* - 'zmrzal'-Vače, Vič -*vača* - 'beseda' (veče ) -Velikovec, Vlahi, Volsi, Volga, folk-*valka*-1.govorec, 2.lubje, ličje

*valg; válgati* - skakati, plesati, zveneti, jesti-Vindibonum (ant. Dunaj) - *bhuman* - zemlja, svet, ozemlje, dežela-Vipava -*vibhAva*-'mogočnost, bogatija', *vipana* - 'semenj' -Vrhnika –*vŕšaņa* - 'deževanje, izlivanje, škropljenje' ( izviranje)-Virunum- *virja* - 'vrlina, čednost'

(predantična Gospa sveta – svečenice)tabela 18 in 19 - venčka ugank s sanskrtskimi razlagami imen

rdečih in zelenih staroselcev

+elzi+ (h) -tehtnica+katra+ (h) - svečenica »Alš « - (p) - Ciprčan»ndr « (p) - zaobljuba, molitev»mgdl« - (p) - visoko, stolpu podobno=AħAtj* - (e) - bojevnik=An= - posoda, lepota*barbara* (s)- kodravo, kodrolaso*darika* -(s) - deklica*darja* (s) - voda, morje*jAna* - (s) - vodnik*jožja* - (s) sel, zaupnik, spremljevalec*joša* - (s) - devica*ladaha* (s) - čedno, ljubko, čudovito*ida* (s) - darilo, zemlja, hrana, krava, duh*irina* (s) - potok, izvir*lekha* - pisanje, risanje*mAjA* (s) -umetnost, modrost, čarovnija*mArija* (s) - pripadajoče bogu ljubezni *marka* - um, dih, veter, opica*martAnda* - (s) - sonce, sončni bog*matī* - molitev, misel, mnenje, um, namen*nadja* (s) - reka*naj* (s) - voditi*paura* - meščan*patra* - perut, pisanje*roman* - dlaka, volna, perje*šabála* - pegavo*tamas* - tema, zatemnitev, nevednost, žalost*řs* - mati, dojka*vasanta* (s) - pomlad*vida* - vedenje, znanje*aju* (s) - življenje, človek

*-ra* - (s) imeti, dati, ljubezen, svetloba*mAti* (s) - doumeti

*jaž* - (s) žrtvovanje*ájudhja*-nepremagljivo, *aidhá* - plamen, krasota, moč

*arna* - val bitke *baižika* - plodno, izvorno, brst, poganjek, vzrok, vir, duša, duh*bŕhát* - polno, odraslo*bhurža* breza*bŕnh* - krepko, krepčilno*ča-bala* sila božja *ča-sana* božji dar*čušanja* - za pocuzati *čuš-phala*- plod za pocuzati*viñžolī* - vrsta, niz*graha* - grabeče, oprijemajoče*hŕšta* - veselo, pokončno, trdno*jA-bukka* - pot srca*jAga* - daritev*kańkha* - užitek, zorenje*kamalam* - lotos, voda, zdravilo, mamilo*kanjA* - najmanjša punčka, *pAla* -varuh, pastir, zaščitnik, kralj*kuprija* - neprijetno*karambhA* - koromač*kutanu* - spačeno, izmaličeno*lešin*- z majhnimi delci*lipa* - maziljenje*mAki* - nebo in zemlja*mAlini* - vrtnarica *máņďala* - okroglina, trikotno, obroč*marAla* - nežno, mehko*agničaja* - kar pripada pripravi svetega ognja*amala* - brezmadežno, neomadeževano*Arih* - lizati*psA* - jesti, žvečiti*pušpam*- roža, cvet*raghuját* - lahkotno gibanje*ŕbisa* - brezno, toplota zemlje*Arš* - pojesti*šaná* - konoplja*samarekha* - ravno, v ravni črti*taritA* - voditelj, kazalec, česen , konoplja*žiti*- zmaga

Z ognjem rokuje človek že okrog milijona let · Web viewSvetopisemsko besedilo je vzeto iz...

Documents

Transcript of Z ognjem rokuje človek že okrog milijona let · Web viewSvetopisemsko besedilo je vzeto iz...