181 2014Letnik 20 • πtevilka 181 • 10/2012 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

Poπt

nina

pla

Ëana

pri

poπt

i Lju

blja

na

1 2014

I G O R E . B E R G A N T

Ključ do športa mladih je v športu starihB O R U T P A H O R

Potrebujemo zmagovalno miselnostB O J A N N O V A K

V telovadnici smo postavili improvizirano skakalnicoN I K O S L A N A

Na Šolskem ekipnem krosu v Mariboru smo lebdeli na krilih navdušenja

”

”

”

”

Letnik 21 • πtevilka 182 • maj 2014 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

10 + Tim Kevin Žiga Jakob Beno Nejc Adriana Ema

2

5. Festival Športa mladih

Koper, 5. junij 2014

- zabava in šport- predsatvitev športnih panog- športne delavnice- srečanje z vrhunskimi športniki

Prijave sprejemamo do 30. maja 2014Več na spletni strani: www.sportmladih.net

Nagradni natečaji Športa mladih

- Najboljši športni vrtec- Najboljša športna osnovna šola- Najboljša športna OŠ s prilagojenim programom- Najboljša športna srednja šola- Najboljša spletna stran s športno tematiko- Najboljše šolsko športno glasilo- Najboljša športna fotografija

Prijave sprejemamo do 30. junija 2014Več na spletni strani: www.sportmladih.net

1

Kje smo bili in kam gremo?Januarja 2013 je izšla zadnja revija Šport mladih pod taktirko Nika Slane. Človeka, ki je z revijo dihal in preko člankov dajal šolskemu (in tudi društvenemu) športnemu udejstvovanju mladih pomembno mesto v slovenskem športnem prostoru. Mnogokrat je »piknil« tiste, ki jim je najboljši prijatelj lastni ego in težje prenašajo drugačno mnenje. Mene pa veseli, da sem imel in še imam priložnost sodelovati z Nikom ter da je ostal povezan z nami. Zato, HVALA, NIKO.V začetku leta 2013 so takratni odgovorni za šport v državi ugotovili, da revija Šport mladih ni dovolj brana in so jo kratko malo ukinili. Obstaja pismo, ki opozarja na to čudno početje, kjer je bilo »v igri« veliko več kot sama ukinitev revije. Ampak to je stara zgodba, ki je ne bomo obujali. V drugi polovici prejšnjega leta so vestni bralci revije dvignili svoj glas, saj so začutili, da je vprašanje, ali naj revija izhaja ali ne, resno. Tako je predvsem na željo bralcev sedanje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS dalo zeleno luč za ponoven zagon revije, sicer z občutno nižjimi sredstvi, pa vendar zadovoljivimi za premostitev enoletnega mrka. Naša želja je, da v letu 2014 izdamo dve številki revije Šport mladih ter posebno številko Informator Športa mladih. V tem času bomo imenovali nov uredniški odbor in pripravili programski načrt za leto 2015. Če pa bo revija v letu 2015 ponovno postala mesečnik, ni odvisno samo od nas. Dragi bralci, odvisno je predvsem od vas, od zainteresirane javnosti. Če boste revijo resnično želeli in če resnično menite, da je tovrstna revija potrebna za slovenski šport mladih, potem je vaš glas še kako pomemben. Saj veste, da se naša življenja odvijajo na osnovi vizije, lastnih misli, besed in dejanj - sami ustvarjamo svet okoli sebe. Ni potrebno, da krivimo druge, mi smo glavni akterji. Torej, kam gremo? Jaz menim, da v lepo prihodnost, kjer bomo z lastnimi pozitivnimi dejanji in energijo dobili to, kar si zaslužimo. Vsem piscem, ki ste se odzvali povabilu in objavili svoje prispevke v tej številki revije, se iskreno zahvaljujem, še zlasti me veseli sodelovanje z mladima novinarjema Nino Jelenc in Jakom Kozmeljem. Velika hvala pa tudi mojim sodelavcem, ki s svojimi dejanji dokazujejo, da smo čedalje močnejša EKIPA ŠPORTA MLADIH.Dragi bralci, pošljite nam vaša mnenja, bolj in manj strokovne ugotovitve, primere dobre prakse, atraktivne fotografije, video filme, povezane s športom mladih. Tudi pohval se ne bomo branili, ne nazadnje delamo dobro delo – vzpodbujamo športno dejavnost med mladimi.Se vidimo na športnih terenih, upam, da že 5. junija v Kopru, na 5. festivalu športa mladih.

Uroš Vidmajer

Re vi ja za πport ot rok in mla di ne na da lju je tra di ci jo bil te na ©©D in gla si la ©ol ski πport.

ISSN 1318-1718

IZDAJATELJ REVIJE

Zavod za šport RS Planica Dunajska cesta 22 1000 Ljubljana

REVIJO UREDIL

Uroš Vidmajer

PRI NASTANKU REVIJE SO SODELOVALI

Jernej Peterlin, Mateja Reberšak Cizelj, Gašper Plestenjak, Boštjan Vintar, Saša Grujić, Niko Slana, Nina Jelenc, Jaka Kozmelj, Mojca Zupan, Nenad Pilipovič, Angela Plevnik, Stanko Zavec, Brigita Čeh, Igor E. Bergant, Katja Stanonik, Ingrid Kodarin, Viktor Grošelj, Milena Aras Harpf, Aleš Peče, Nina Markun Puhan, Bojan Novak, Blaž Milar, Nino Legnar, Barbara Stančevič, Franci Petek, Rajko Korent, Tomaž Pavlin, Ivo Ropoša, Herman Novak in Žiga Hriberšek.

OBLIKOVANJE IN PRELOM

Tomaž Gržinič, Studio MEDIA d.o.o., Ljubljana

TISK

DZS, založništvo in trgovina d.d., Ljubljana

NAKLADA

2000

KOREKTORICA

mag. Anita Govc

IZDAJO REVIJE JE OMOGOČILO MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE ZNANOST IN ŠPORT REPUBLIKE SLOVENIJE. REVIJA JE BREZPLAČNA.

Vabimo vas, da sodelujete s svojimi pogledi in izkušnjami. Prispevke sprejemamo po elektronski pošti. Fotografij ne vračamo. Pridružujemo si pravico do krajšanja prispevkov - tistih, ki ne ustrezajo namenu, ne bomo objavljali.

Znak - veËbar vn a iz vedba

Mladi tekač Žan Ogrinc na Šolskem ekipnem krosu v Mariboru

Re vi ja je na me nje na πport nim na raπ Ëaj ni kom, tre ner jem, πport nim pe da go gom, star πem in vsem, ki jih za ni ma πport mla dih.

181 2014Letnik 20 • πtevilka 181 • 10/2012 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

Poπt

nina

pla

Ëana

pri

poπt

i Lju

blja

na

1 2014

I G O R E . B E R G A N T

Ključ do športa mladih je v športu starihB O R U T P A H O R

Potrebujemo zmagovalno miselnostB O J A N N O V A K

V telovadnici smo postavili improvizirano skakalnicoN I K O S L A N A

Na Šolskem ekipnem krosu v Mariboru smo lebdeli na krilih navdušenja

”

”

”

”

Letnik 21 • πtevilka 182 • maj 2014 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

10 + Tim Kevin Žiga Jakob Beno Nejc Adriana Ema

2222

v o g a l

Brane VodopivecO nogometu, smučanju, športni vzgoji, starših, statusu športnika ...

Športni pedagog na OŠ Pod goro Slovenske Konjice, profesor na tamkajšnji gimnaziji, trener starejših dečkov v ND Dravinja ter koordinator osnovnošol-skih tekmovanj v alpskem smučanju, vse to je Brane Vodopivec. Nogomet je njegova strast od otroških dni, smučanje pa najljubša dejavnost, že od šolanja na Fakulteti za šport. Nekdanji mladinec in član NK Celje oziroma tedanjega Publikuma ter vseh mlajših selekcij nogometne reprezentance se danes posveča vzgoji. Meni, da postaja to delo vse težje: »Pri delu z otroki moraš biti bolj iznajdljiv od njih, drugače ne gre. Po sposobnostih so otroci čedalje slabši, tudi zaradi računalnikov in telefonov. Šport otroke ne zanima več toliko, kot je zanimal nas. Poleg šole in treningov smo tudi pred blokom igrali nogomet tako pogosto, da niti trava ni mogla rasti. Danes otroci sedijo ob računalniku.«

Brane se loteva različnih prijemov, kako otroke motivirati in jih navdušiti za šport. Pravi, da jim pomaga kar s svojim zgledom. Ko je čas za tek, teče z njimi. Po dolgih tekih, ki otrokom niso najbolj pri srcu, jih naslednjo uro

»nagradi« z igro z žogo. Čeprav se zdi pri predmetu športne vzgoje nenavadno, ima občutek, da nekatere otroke motivira tudi ocenjevanje: »Če ne gre drugače, jim je potrebno tudi malo »zagroziti« z ocenami.«

Ob vsakodnevnem srečevanju z otroki profesor Vodopivec ugotavlja, da so tri ure športa na teden bi-stveno premalo. Športno vzgojo skuša narediti zanimivo. Osebni učni načrt prilagaja iz leta v leto in vanj vključuje tudi športe, kot sta inline hokej in plezanje. Meni, da se za nekatere vsebine športni pedagogi ne odločajo, ker se bojijo poškodb. Veliko vlogo pri športni vzgoji imajo tudi starši, ki bi morali otrokom v mladih letih omejiti čas, ki ga preživijo ob elektronskih napravah. Tako bi šolarjem ostalo več časa, da bi se ukvarjali s športom. »Za moje otroke je računalnik bolj nagrada kot vsakodnevna dejavnost. Vsi trije se ukvarjajo s športom, starejša hči trenira košarko, sin igra nogomet, tudi najmlajša ima potencial za šport,« s ponosom pove Brane, ki meni, da se je spremenil tudi odnos staršev do športa. Bolj kot športni razvoj otroka jih zanima športna dejavnost kot nadomestilo za varstvo otrok. Poleg tega pričaku-jejo starši odlične dosežke otroka že po dveh, treh tednih vadbe. »Starši želijo videti svojega otroka na vrhu stopničk in z medaljo okoli vratu. A pot do uspehov je bistveno daljša in težja, kot si predstavljajo. Otroke bi morali v šport usmerjati zato, da se zabavajo in družijo, da se naučijo nekaj novega. Uspeh bo prišel šele čez nekaj let.«

Tudi pri nogometu opaža, da starši po mesecu treninga pričakujejo od otroka preveč. Sam ugotavlja nekaj podobnosti med poučevanjem športne vzgoje in trenerskim delom. Meni, da mlajši, kot so otroci, več se morajo naučiti. Pri starejših se bolj ukvarja s psihologijo in taktiko. Učenci v šoli niso po lastni želji in niso tako motivirani za šport kot tisti, ki prihajajo na nogometne treninge.

Med študijem se je Brane začel resneje ukvarjati tudi z alpskim smučanjem, za rekreacijo se raje ukvarja kot s smučanjem kot z nogometom. Smučanju se je zavezal tudi s koordinacijo osnovnošolskih tekmovanj. »Koordinator sem postal po naključju. Učim tudi na Gimnaziji Slovenske Konjice, kjer smo nekaj let organizirali šolsko državno tekmovanje. Sodelovali smo z deskarskim klubom Rogla-Planja, kjer mi je gospod Gorazd Polanc predlagal, da bi, ker sem pedagog tudi na osnovni šoli, prevzel koordinacijo še za osnovnošolce in sedaj sem v tej vlogi že četrto leto. Najbolj pomembna vloga koordinatorja je, da najde izvajalca državnega tekmovanja – šolo v povezavi s smučarskim klubom. Nekaj let nisem našel nikogar, zato smo z našo osnovno šolo tekmovanja pripravili na Rogli. V zadnjem času smo napredovali. Poskrbeli smo za promocijo, povezali smo klubske tekmovalce in netekmovalce, tudi smučarska zveza je nekoliko bolj resno pristopila k delu. Res luštno izgleda to tekmovanje, z organizacijo pa je veliko dela,« pravi profesor Vodopivec.

V nadaljevanju Brane razkrije tudi svoj pogled na problematiko statusa športnika v osnovnih in srednjih šolah. Ugotavlja, da se je status preveč »razpasel« in da ga v osnovnih šolah, razen v izjemnih primerih, ne bi smelo biti. Meni, da so statusi potuha otrokom. Čeprav imajo na dan uro in pol ali dve uri vadbe, jim ostane dovolj časa, da poskrbijo tudi za šolske obveznosti. Za srednješolce je nekoliko drugače, a vseeno se na njihovi gimnaziji držijo precej strogih pravil pri podeljevanju statusov. »Marsikateremu dijaku zaradi statusa celo pade učni uspeh, na športnem področju pa zato ni nič boljši. Spet so problem starši, ki se takoj zavzamejo za pravice svojih otrok, ne vidijo pa, da mu v bistvu s tem škodijo. Osnovnošolcem, ki jih treniram v klubu, nisem dal potrdil za pridobivanje statusa, in to sem na svojem primeru razložil tudi staršem. V srednji šoli sem sicer imel status, ampak sem treniral v Celju in me ni bilo doma od šestih zjutraj do osmih zvečer. Kljub temu sem moral opravljati naloge in se učiti, na stadionu Olimp smo imeli v klubskih prostorih sobico, kjer sem opravljal te obveznosti, šel vmes na kosilo, nato pa na popoldanski trening. Tisti, ki si zna razporediti obveznosti, bo uspešen na obeh področjih,« je prepričan sogovornik.

Profesor Vodopivec torej v športu najbolj ceni vztrajnost in jo pričakuje tako od svojih učencev kot tudi od nogometašev. Zagovarja trdo delo, veliko stvari, ki se jih otroci naučijo pri športu, jim bodo koristile tudi v vsakdanjem življenju. »Če znaš premagati poraz in se pobrati, takrat si najmočnejši,« v poduk prihodnjim športnikom sklene Brane.

jaka kozmelj

4

3

Še zmeraj smo vitezi domišljije …Bejzbol je čudovita igra, a se v Evropi ni uveljavila. Tu in tam se pojavljajo posamezne prvine

te igre, denimo, v črni kroniki, ko si kakšen nasilnež z bejzbolsko palico (kijem) kar sam poišče pravico nad nekom, ki ima nesrečo, da omenjene čudežne palice za obrambo nima pri sebi. Sicer pa v športni različici te igre nastopata dve ekipi, napadalna (ekipa A), ki mora z močnim in natančnim udarcem s kijem poslati majhno trdo žogico v polje branilcev (druga ekipa B). Njihova naloga je, da jo ujamejo in jo po najkrajši poti spravijo na določeno mesto (bazo). Medtem skuša prva ekipa s tekom med bazami pridobiti čim več točk. Če so igralci v polju nerodni, bodo člani napadalne ekipe brez težav pretekli od izhodišča mimo vseh baz do cilja (home run).

V prispodobi lahko nekaj podobnega zapišem tudi za nekdanjo revijo Šport mladih. Imel sem namreč čast, da sem igral v obrambni ekipi omenjene revije, in sicer v polju, ki je v dvajsetih letih zbrala 181 točk. Saj ste ugotovili, kajne? Za vsako izdano revijo smo dosegli po eno točko. Druga ekipa je bila sestavljena iz slovečih igralcev, nekdanjih športnih, družbenopolitičnih asov, ki so skušali poslati žogico (revijo Šport mladih) izven igrišča, kar je pri bejzbolu sploh največji dosežek, saj ekipa v polju (urednik in pisci) nimajo kaj uloviti, kadar žogica odleti med gledalce ali čez ograjo stadiona. Nekoč je eden od tolkačev (igralec, ki udarja žogico) poslal žogico izven igrišča za polne tri mesece. Še uspešnejši je bil igralec novejšega časa, saj mu je uspelo žogico poslati v nasprotno krožnico evropskega prvenstva v košarki. Za dobro leto in pol. Za takšen udarec bi moral dobiti najmanj Bloudkovo plaketo. Seveda je tudi bejzbol ekipna igra in zato bi si moral takšno nagrado deliti s soigralci.

Tekma brez športnih navdušencev in brez humorja ni kaj prida in zato igralci ekipe, ki se branijo, vselej prisluškujejo šalam na svoj račun. Tako kot smo »mulci« v Mariboru nekoč na nogometnem štadionu Branika zmerjali nogometaša Braneta Elsnerja st. z močvirnikom, tako so nas, člane ekipe Šport mladih, nenehno spraševali: »Kdo je pravzaprav ciljna publika revije Šport mladih?« Odgo-varjali smo jim, da tega pač ne morejo razumeti, ker so živeli v času, ko športne revije ŠM še ni bilo in ker, očitno, premalo berejo. Bilo je smešno vprašanje, na katerega ni bilo možno odgovoriti

nekomu, ki ga šport mladih ne zanima. Roman Ražman, pomemben igralec ekipe ŠM, sicer pa obli-

kovalec, pisec, ilustrator, po duši pa športnik, si je za bralce ŠM izmislil Klub Zova (Zova je bila dobra vila za vraževerne špor-tnike), da bi se lahko družili, a ne kot Viole ali Zeleni zmaji, pač pa kot ljubitelji športa, ki razumejo geslo: »Sem vitez domišljije, živim športno in imam prave prijatelje!« Športni zanesenjaki so še naprej spraševali po ciljni publiki revije ŠM in nam z dvi-gnjenim prstom žugali, češ da poneumljamo z izumrlimi vitezi. Zviti Roman Ražman, srednji napadalec ekipe revija ŠM, si je za vse te izmislil žabo prišepetovalko. Če natančno prelistate stare izvode ŠM, jo najdete v njenem značilnem položaju, na ramenu igralca nasprotne ekipe, ki udarja, in mu šepeče: »Ko povoziš žabo, pomisli – iz malega raste veliko!«

Ampak ker vsi ti namišljeni športniki niso razumeli niti Exuperyjevega Malega princa, tudi niso mogli razumeti Viteza domišljije. Zato jim je oproščeno in lahko, denimo, še naprej počno, kar jim pade na pamet. Po službi lahko trenirajo tek za nastop na maratonu, izrezujejo davne športne članke o najbolj obetavnem mladem nogometašu v deželi, vadijo tai či, skačejo s stolpa v olimpijski bazen v Tivoliju ali prepričujejo Dravo, da bi bilo bolje, če bi tekla na zahod.

Vprašanje o ciljni publiki revije Športa mladih je v resnici bolj pomembno, kot smo lahko dojeli nekdanji ustvarjalci takrat edine športne revije za mlade. O tem me je prepričal tudi nedavni članek v Dnevnikovem Objektivu, ki mi je pomagal razumeti sicer izobražene ljudi, ki so se spraševali o morebitnih bralcih. Ni pomembno, kako si izobražen, povsem mogoče je, da nekdo, ki ima za seboj dve fakulteti, ne bo razumel, kaj je bistvo športa mladih, ker je v sebi prazen in tudi sam o vsem tem nima kaj povedati. Zato smo bili tako veseli atletinje Katje Stanonik, ki niti za trenutek ni oklevala, ko smo jo po nastopu na mednarodnem atletskem mitingu v Osijeku povabili k sodelovanju. In ko je revijo zajel informacijski mrk, ni obupala. Vsake toliko časa je povprašala, če se z revijo dogaja že kaj optimističnega. Medtem (bolje: že veliko prej) se je od revije ŠM poslovil Roman Ražman in vsi njegovi liki. Morda bi bilo dobro, ko bi športni pedagogi izbrskali Romanovo poslovilno pismo, v katerem je zapisal, da prenese vse, samo ignorance ne.

In na koncu vesela vest. Zgodovina revije Šport mladih se bo nadaljevala. Že res, da v najbolj nehvaležnih časih, ko za igralce v polju ne bo lahko, saj bo mlade težje pridobiti k sodelovanju kot nekoč. Mnogi raje obiskujejo družabno omežje Facebook, v katerem lahko sami sebe občudujejo po mili volji in v neizmernih količinah. Razumljivo. Le zakaj bi razmišljali o vrstnikih in o tem, kar pišejo drugi? Najbolj preprosto je, da si sami napišejo, kar jim je všeč, in to vsak dan znova »všečkajo« ter pošljejo prijateljem. Tega ne bodo počeli zato, da bodo brali in kaj izvedeli, saj so samo še v šoli tako »neumni«, da učijo nekaj, kar bi učenci morali znati. Širijo se namreč govori-ce, da razmišljanje s svojo glavo ni najbolj zaželeno. Mama dijaka ljubljanske srednje šole, ki je sicer izvrsten športnik, mi je razočarana razlagala, kako je profesor dal sina na »vroči stol«, ker je bila njegova razlaga Kafkove novele o preobrazbi pač samo njegova. »Kdo neki si je izmislil, da morajo biti vsi odgovori isti, enaki, podobni?« me je vprašala. Kaj smo res že vsi pozabili na viteze domišljije? Ustvarjalci revije Šport mladih zagotovo ne.

NIKO LAJEV

4444

KOLEDAR VELIKIH MEDNARODNIH ŠPORTNIH DOGODKOV V SLOVENIJI IN PO SVETU

N E S P R E g l E J T E …

V SLOVENIJIMAJ: 13.-15. 5. 2014 VESLANJE: Mednarodna regata, Bled 16.-18. 5. 2014 GORSKO KOLESARSTVO: Evropski pokal v spustu, Maribor 31. 5. 2014 NOGOMET: Zadnji krog Prve lige Telekom Slovenije JUNIJ: 11. 6. 2014 ROKOMET: Kvalifikacije za evropsko prvenstvo (ženske), Slovenija – Švedska 6.-8. 6. 2014 KAJAK-KANU/MARATON: Svetovni pokal, Bohinj 13.-15. 6. 2014 KAJAK-KANU/SLALOM: Svetovni pokal, Ljubljana-Tacen 14. 6. 2014 GORSKO KOLESARSTVO: Mednarodna dirka v krosu, Kamnik 19.-22. 6. 2014 KOLESARSTVO: Dirka Po Sloveniji 22. 6. 2014 KOLESARSTVO: Cestno državno prvenstvo JULIJ: 19.-20. 7. 2014 PLAVANJE: Mednarodni miting, Radovljica 31.7.-3. 8. 2014 PLAVANJE: Odprto prvenstvo Slovenije, Ravne na Koroškem AVGUST: 03. 8. 2014 KOLESARSTVO: Velika nagrada Kranja, Kranj SEPTEMBER: 20. 9. 2014 VESLANJE: Državno prvenstvo, Bled OKTOBER: 9. 10. 2014 NOGOMET: Kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2016, Slovenija - Švica 15. 10. 2014 OLIMPIZEM: Dan OKS in dan slovenskega športa NOVEMBER: 15.-16. 11. 2014 ŠPORTNO PLEZANJE: Finale svetovnega pokala, težavnost, Kranj DECEMBER: 17.-21. 12. 2014 BIATLON: Svetovni pokal, Pokljuka

PO SVETUMAJ: 1. 5. 2014 NOGOMET: Povratni polfinalni tekmi evropske lige 3.-4. 5. 2014 ROKOMET: Finalni turnir lige prvakinj, Budimpešta 9. 5.-1. 6. 2014 KOLESARSTVO: Giro d'Italia 9.-25. 5. 2014 HOKEJ: Svetovno prvenstvo (moški), elitna skupina, Minsk 12.-18. 5. 2014 GIMNASTIKA: Evropsko prvenstvo v ženski športni gimnastiki, Sofija 14. 5. 2014 NOGOMET: Finale evropske lige, Torino 15.-18. 5. 2014 TAEKWONDO: Evropsko prvenstvo, Harkov 16.-18. 5. 2014 KOŠARKA: Finalni turnir evrolige, Milano 19.-25. 5. 2014 GIMNASTIKA: Evropsko prvenstvo v moški športni gimnastiki, Sofija 22. 5. 2014 NOGOMET: Finale lige prvakinj, Lizbona 24. 5. 2014 NOGOMET: Finale lige prvakov, Lizbona 25. 5. -7. 6. 2014 TENIS: Odprto prvenstvo Francije, Pariz 30. 5.-1. 6. 2014 VESLANJE: Evropsko prvenstvo, Beograd 30. 5.-1. 6. 2014 KAJAK-KANU/SLALOM: Evropsko prvenstvo, Dunaj 31. 5.-1. 6. 2014 ROKOMET: Liga prvakov, zaključni turnir, Köln JUNIJ: 4. 6. 2014 NOGOMET: Prijateljska tekma Urugvaj - Slovenija, Montevideo 5. 6. 2014 KOŠARKA: Začetek finala lige NBA 5.-8. 6. 2014 GORSKO KOLESARSTVO: Evropsko prvenstvo v krosu, St. Wendel 7. 6. 2014 NOGOMET: Prijateljska tekma Argentina - Slovenija, Buenos Aires 7.-14. 6. 2014 SABLJANJE: Evropsko prvenstvo, Strasbourg 9.-15. 6. 2014 GIMNASTIKA: Evropsko prvenstvo v ritmični gimnastiki, Baku 11.-12. 6. 2014 ROKOMET: Kvalifikacije za evropsko prvenstvo (ženske), Srbija - Slovenija 12. 6.-13.7. 2014 NOGOMET: Svetovno prvenstvo, Brazilija 14.-15. 6. 2014 ŠPORTNO PLEZANJE: Mladinsko evropsko prvenstvo, Edinburgh 21.-22. 6. 2014 ATLETIKA: Ekipno evropsko prvenstvo, Braunschweig 23. 6.-5. 7. 2014 TENIS: Wimbledon 26. 6.-29. 6. 2014 KAJAK-KANU/SPRINT: Evropsko prvenstvo za mladince in mlajše člane, Mantes-en-Yvelines 29. 6. 2014 GORSKO KOLESARSTVO: Svetovno prvenstvo v maratonu, Pietermaritzburg

JULIJ: 3.-6. 7. 2014 KAJAK-KANU/SLALOM: Evropsko prvenstvo za mladince in mlajše člane, Skopje 5.-27. 7. 2014 KOLESARSTVO: Tour de France 8.-13. 7. 2014 JADRANJE: Evropsko prvenstvo, razred 49 8.-15. 7. 2014 JADRANJE: Evropsko prvenstvo, razred 470, Kalithea 10.-13. 7. 2014 KAJAK-KANU/SPRINT: Evropsko prvenstvo, Brandenburg 13.-27. 7. 2014 VATERPOLO: Evropsko prvenstvo (moški in ženske), Budimpešta 16.-23. 7. 2014 SABLJANJE: Svetovno prvenstvo, Kazan 17.-20. 7. 2014 KAJAK-KANU/SPRINT: Svetovno prvenstvo za mladince in mlajše člane, Szeged AVGUST: 6.-10. 8. 2014 KAJAK-KANU/SPRINT: Svetovno prvenstvo, Moskva 10. 8. 2014 TRIATLON: Evropsko prvenstvo, Wiesbaden 12.-17. 8. 2014 ATLETIKA: Evropsko prvenstvo, Zürich 12. 8. 2014 NOGOMET: Superpokal, Cardiff 13.-24. 8. 2014 PLAVANJE: Evropsko prvenstvo, Berlin 15.-18. 8. 2014 ŠPORTNO PLEZANJE: Mladinsko svetovno prvenstvo, Noumea 16.-28. 8. 2014 OLIMPIZEM: Olimpijske igre mladih, Nanjing 21.-23. 8. 2014 ŠPORTNO PLEZANJE: Svetovno prvenstvo, balvani, München 23. 8.-7. 9. 2014 KONJENIŠTVO: Svetovno prvenstvo, Normandija 23. 8.-14. 9. 2014 KOLESARSTVO: Vuelta 24.-31. 8. 2014 VESLANJE: Svetovno prvenstvo, Amsterdam 25. 8.-8. 9. 2014 TENIS: Odprto prvenstvo ZDA, New York 25.-31. 8. 2014 JUDO: Svetovno prvenstvo, Čeljabinsk 25.-31. 8. 2014 BADMINTON: Svetovno prvenstvo, Koebenhavn 30. 8.-14. 9. KOŠARKA: Svetovno prvenstvo, Španija SEPTEMBER: 3.-7. 9. 2014 GORSKO KOLESARSTVO: Svetovno prvenstvo, Hafjell 3.-21. 9. 2014 ODBOJKA: Svetovno prvenstvo (moški), Poljska 6.-20. 9. 2014 STRELSTVO: Svetovno prvenstvo, Granada 6.-7. 9. 2014 ŠPORTNO PLEZANJE: Mladinsko svetovno prvenstvo, balvani, Arc 8. 9. 2014 NOGOMET: Kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2016, Estonija - Slovenija 8.-14. 9. 2014 ROKOBORBA: Svetovno prvenstvo, Taškent 8.-14. 9. 2014 ŠPORTNO PLEZANJE: Svetovno prvenstvo, težavnost, Gijon 8.-21. 9. 2014 JADRANJE: Svetovno prvenstvo, Santander 17.-21. 9. 2014 KAJAK-KANU/SLALOM: Svetovno prvenstvo, Deep Creek, ZDA 21.-28. 9. 2014 GIMNASTIKA: Svetovno prvenstvo v ritmični gimnastiki, Izmir 20.-28. 9. 2014 KOLESARSTVO: Svetovno prvenstvo na cesti, Ponferrada 23. 9.-12. 10. 2014 ODBOJKA: Svetovno prvenstvo (ženske), Italija 27. 9.-5. 10. 2014 KOŠARKA: Svetovno prvenstvo (ženske), Turčija OKTOBER: 3.-12. 10. 2014 GIMNASTIKA: Svetovno prvenstvo v moški in ženski športni gimnastiki, Nanning 12. 10. 2014 NOGOMET: Kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2016, Litva - Slovenija 20.-26. 10. 014 TENIS: Zaključni turnir WTA, Singapur 25.-26. 10. 2014 ALPSKO SMUČANJE: Začetek svetovnega pokala, Sölden NOVEMBER: 5.-25. 11. 2014 ŠAH: Svetovno prvenstvo 10.-17. 11. 2014 TENIS: Zaključni turnir ATP, London 15. 11. 2014 NOGOMET: Kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2016, Anglija - Slovenija 22.-23. 11. 2014 SMUČARSKI SKOKI: Začetek sezone 2014/15 DECEMBER: 3.-7. 12. 2014 PLAVANJE: Svetovno prvenstvo, 25-metrski bazeni, Doha 5.-7. 12. 2014 DESKANJE: Začetek sezone v krosu, Montafon 6. 12. 2014 SMUČANJE PROSTEGA SLOGA: Začetek svetovnega pokala, Nakiska 7.-21. 12. 2014 ROKOMET: Evropsko prvenstvo (ženske), Madžarska- Hrvaška 11.-20. 12. 2014 NOGOMET: Klubsko svetovno prvenstvo, Maroko 14. 12. 2014 ATLETIKA: Evropsko prvenstvo v krosu, Samokov 29. 12. 2014 SMUČARSKI SKOKI: Novoletna turneja, Oberstdorf

NiNa jeleNc

5

Samo še en mesec nas loči do zaključka šolskega leta. Zato je pravšnji čas, da se zahvalimo vsem, ki ste dejavni pri organiziranosti interesnih programov športa otrok in mladine oz. pri ŠPORTU MLADIH: področni in panožni koordinatorji Športa mladih (aparat brez primere: preko 60 koordinatorjev), športni pedagogi, ravnatelji, lokalni športni delavci, župani, starši, sponzorji, donatorji in člani športnih društev. Brez vas in naše ekipe nam letno ne bi uspelo animirati preko 250.000 otrok in mladih. Zato, HVALA. Naj bo to istočasno poziv državi in občinam, da v prihodnje še v večji meri podprejo interesne športne programe za mlade – ŠPORT MLADIH.

ODBOR ŠPORTA OTROK IN MLADINE PRI ZŠRS PLANICA

Kot ste bili obveščeni preko marčevske mesečne okrožnice Športa mladih, je bil pri ZŠRS Planica februarja formiran nov Odbor športa otrok in mladine (Odbor ŠOM), kateremu predseduje Miran Jerman. Poleg njega članstvo tvorijo: Ksenija Cesar, Matjaž Plesec, dr. Maja Bučar Pajek, Ana Peček, Bernarda Pohleven, Zdravko Peternelj, Biserka Drinovec, Marko Primožič, dr. Vesna Štemberger, Barbara Stančevič in Gašper Plestenjak. Takoj je bilo začutiti nov zagon in pre-pričani smo, da bomo to energijo ponesli tudi v naslednje šolsko leto. NADOMESTILO POKALOV S PRIZNANJI

Zaradi lanskoletnega drastičnega znižanja sredstev za programe Športa mladih smo bili primorani ukrepati in namesto pokalov podeljevati priznanja. Tako je bilo tudi na državnih tekmovanjih. Pred kratkim smo dobili ogorčeno pismo športnega pedagoga iz Celja v zvezi s podelitvijo priznanj (in ne pokalov) na državnem tekmovanju v košarki. Poleg problematike, ki zadeva nadomestilo pokalov s priznanji, je bila vroča tema tudi odnos vodje državnega tekmovanja, ki bi moral na priznanja napisati samo še ime šole (ostalo je bilo že izpisano). Žal je to delo zelo nespretno opravil nekdo izmed dijakov. Tako je sicer zelo lepo priznanje izgubilo svoj pomen. Šolam smo priznanja izpisali naknadno in jim jih z opravi-čilom poslali po pošti. Vsaka stvar je za nekaj dobra in morda bodo ravno priznanja vzpodbudila športne pedagoge, da se bodo še bolj zavzemali za obstoj interesnih programov športa otrok in mladine in poskušali izboljšati organiziranost šolskih športnih tekmovanj. Zelo pomembno je dejstvo, da smo vsi na istem bregu reke ter da morajo biti med nami zdravi prijateljski odnosi, če seveda želimo napredovati. Res pa je, da tudi na osnovi te in drugih pobud že pripravljamo novo zasnovo pokalov, plaket, priznanj in medalj za šolska športna tekmovanja. FESTIVAL ŠPORTA MLADIH

5. junija bo v Kopru že 5. festival športa mladih s Petrolom in glavnim promotorjem Žanom Koširjem. Poleg državnega osnovnošolskega finalnega posamičnega tekmovanja v atletiki bo

potekalo tudi državno tekmovanje osnovnih šol v judu in preko 30 zanimivih »športnih otočkov« - med drugim tudi poletno FIDA drsališče. Posebno mesto bomo namenili športnim pedagogom v paviljonu ŠPORTKO, kjer bo vsakega športnega pedagoga čakalo presenečenje. NAGRADNI NATEČAJI in RAZPISI

Tudi letos bo potekal natečaj za Naj športno šolo in vrtec ter drugi natečaji. Pravilnik z merili smo nekoliko spremenili in na željo šol podaljšali rok za oddajo izpolnjenih vprašalnikov do 30. junija 2014. Podelitev priznanj bo predvidoma 15. oktobra na Dan slovenskega športa. Prav tako bo v maju objavljen razpis Hura, prosti čas za sofinanciranje poletnih počitniških programov. V septembru bomo objavili še razpis za programe med jesenskimi počitnicami. ŠOLSKO LETO 2014/2015

Za naslednje šolsko leto načrtujemo objavo razpisa za projekt Zdrav življenjski slog (v času pisanja prispevka še nismo dobili potrditve Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS). S pomočjo panožnih športnih zvez in panožnih koordinatorjev želimo privlačno in čim bolj domiselno nadgraditi program šolskih športnih tekmovanj. Veliko se nadejamo postoriti v okviru naših skupnih množičnih prireditev: Šolskega pokljuškega maratona, Šolskega ekipnega krosa in Festivala športa mladih. Zato že sedaj vabimo vse osnovne in srednje šole, da se nam pridružite. Kako? Imate odlične plesalce, akrobate, žonglerje, šolske predstavitvene točke, izvirne maskote, skratka, multitalente? Pokličite nas ali nam pišite. Prepričani smo, da lahko s svojo predstavitvijo pri marsikateremu učencu ali dijaku prebudite »spečega talenta«, vsekakor pa odlično promovirate svojo šolo. Smo v fazi modificiranja priznanj Malega in Zlatega sončka, Krpana ter Delfinčkov. Še dejavnejši bomo pri TV promociji, spletnih objavah in prispevkih v reviji Šport mladih. Obetajo se nam nove mednarodne povezave, ki bodo tokrat segle južno od nas. Ustanovljena je bila Zveza za šolski šport Jugovzhodne Evrope (SSFSE) z načrtovanimi skupnimi srečanji osnovnošolcev na področju šolskih športnih tekmovanj in množičnih prireditev. To in še več pa v naslednji posebni številki revije Šport mladih – Infor-matorju športa mladih.

Še več zanimivosti preberite na naši spletni strani www.sportmladih.net, kjer najdete vse rezultate državnih tekmovanj, obrazce, prijavnice in veliko drugih zanimivosti o Športu mladih.

Želimo vam pestro športno poletje z željo po konstruktivnem sodelovanju. Z vsemi pobudami in predlogi se lahko obrnete tudi na člane Odbora ŠOM, ki vam bodo z veseljem prisluhnili. Naši kontaktni podatki: telefon - 01 43 42 391, elektronski naslov - info@sportmladih.net.

Skupno »v igri Športa mladih«!Uroš Vidmajer

Vodja interesnih programov športa otrok in mladine pri zšrS Planica Koledar Šolskih športnih tekmovanj (finala) in prireditev v maju in juniju 2014

maj13 nogomet SŠ - dijaki, Ljubljana15 namizni tenis OŠ, Muta15 veliki kanu OŠ, Bohinj15 nogomet SŠ - dijakinje, Novo mesto17 lokostrelstvo OŠ in SŠ, Ljubljana

20 nogomet OŠ, učenci, Metlika21 atletika posamezno SŠ, Domžale

22 nogomet OŠ - učenke, Kranj

23 Šolski plesni festival, OŠ

jUNIj

5 atletika posamezno OŠ, Koper5 judo OŠ, Koper5 FESTIVAL ŠPORTA MLADIH, Koper

6 atletika OŠPP

AKTUALNO ali NA ISTEM BREGU »ŠPORTA MLADIH«

©

pORT MLAdihTRibuna1

6

Odprtje športne dvorane v Sodražici

Pismo vodje Področnega centra Grosuplje za šolski šport pri ZŠRS Planica Stanka Zavca, naslovljeno na Rokometno zvezo Slovenije

Kaj zapisati o Šolskem pokljuškem maratonu (ŠPM), ki se mu je ob polnoletni, 18. izvedbi, v letu 2014 pridružilo še Prvenstvo OŠ Slovenije v (smučarskem) teku in biatlonu (POŠTB)? Za boljše razumevanje zapisanega morda najprej nekaj zgodovinskih dejstev. Obe prireditvi so zasnovali člani Odbora za šolska športna tekmovanja (ŠŠT) pod vodstvom g. Janeza Peterlina. Pomembne vzvode je v rokah držal tudi takratni državni sekretar za šport, g. dr. Janko Strel. Prvo šolsko DP v smučarskem teku je bilo na Rudnem polju na Pokljuki, 14. 1. 1996, v organizaciji TSK Merkur Kranj. OŠ Gorje je tekmovanje prevzela naslednje leto, dodala še biatlon in šolsko DP organizirala 23. 3. 1997 na Rudnem polju. 10. 2. 1996 je bil na Rudnem polju organiziran prvi ŠPM, udeležba je bila skromna z le 60 prisotnimi učenci OŠ in dijaki SŠ. Prvo izvedbo je izpeljal g. Ludvik Tepina, nato je vajeti ŠPM v svoje roke prevzel g. Iztok Kordiš, od leta 2002 naprej pa predstavniki OŠ Gorje. Leta 2001 sta obe prireditvi odpadli zaradi pomanjkanja snega na Pokljuki. OŠ Gorje je obe prireditvi izpeljevala do leta 2005, v letih 2006 in 2007 so kot izva-jalci vskočili zaposleni na Zavodu za šport. Od leta 2008 do danes pa ŠPM zopet organizira OŠ Gorje, POŠTB pa SK Ihan. Vzoren organizator obeh prireditev je Zavod za šport RS Planica. Na 18. rojstni dan sta se »brata« združila in skupaj stopila na zemljevid sveta Mednarodne smučarske zveze FIS v okviru globalnega projekta za otroke, World Snow Day (WSD), Svetovni dan snega. Rekordnih 617 prirediteljev iz 35 držav je zaznamovalo 3. izvedbo WSD. Gre za kar pravljično, hollywoodsko zgodbo ŠPM in POŠTB, za katero pa se skrivajo leta trdega dela, uresničitev obilice idej, prostega časa in odrekanj mnogih ljudi. WSD in FIS SnowKidzAward sta dela projekta Bring Children to the Snow (Pripeljimo otroke na sneg). FIS spodbuja organizatorje prireditev za otroke, ki omogočajo čim cenejše in čim zgodnejše vključevanje otrok v zimske športe. Žal so za mnoge otroke postali predragi.Začetna ideja Odbora za ŠŠT, da ob vzpostavitvi mnogih šolskih športnih tekmovanj v novonastali državi šolarji potrebujejo tudi zimsko prireditev netekmovalnega značaja, je bila v letu 1996 zelo vizionarska in daleč pred strokovnim razmišljanjem takratnega časa. V današnjem hitrem tempu življenja, ob neprestani borbi za rezultate, mnogo prezgodaj, žal že v OŠ, je ŠPM vsaj skromen blažilnik posledic sodobnega časa. Množica udeležencev vsako leto potrjuje pravilnost vizije sno-valcev. Lepote Pokljuke zagotovo pomembno vplivajo na množičnost udeležencev. Najpomembnejši pri vsem skupaj pa so ljudje. Odlične organizacijske ekipe ŠPM in POŠTB bi bile za velik dogodek premalo, če ne bi bili na šolah ravnatelji, učitelji, mentorji, ljubitelji zimskih športov in Pokljuke s srcem pri delu z mladino. Mnogi se vsako leto vračajo na Rudno polje z množičnim zastopstvom svojih učencev ne glede na vremenske razmere. Ja, vsakič občudujem njihov pogum in pogum staršev, saj so včasih zimskega razmere na Pokljuki muhaste. Velik dogodek pa v največji meri ustvarjajo udeleženci, večina jih je otrok. Moja osebna želja glede razvoja prireditve je bila in je, da bi postala festival zimskih športov. S priključitvijo POŠTB imajo sedaj udeleženci tekmovalno in netekmovalno možnost udejstvovanja. Pri športni ponudbi na prireditvi smo ponudili že skoraj vse popularne slovenske zimske športe, ki jih lahko izvedemo na Rudnem polju. Za še večjo množičnost, po moji oceni Rudno polje lahko sprejme največ med 2.500 in 3.000 udeležencev, morda manjkajo vzvodi na državni ravni, možnost brezplačnega prevoza z avtobusi za ekipe šol, že poznana uspešna praksa na šolskih DP v krosu pred leti. Stimulacija s točkami za napredovanje učiteljev bi morda tudi koristila k številčnejšemu obisku. Tak sistem je že uspešno deloval. Zaradi krize pa je bil na žalost ukinjen. Kriza pravih vrednot v naši družbi, »strah« družbe, učiteljev in staršev pred možnimi poškodbami otrok in posledično tožbami in veliko birokratskih ovir za spremljevalce udeležencev so morda najbolj sveži razlogi, ki ne dopuščajo še večje udeležbe. Zniževanje proračuna prireditve v zadnjih letih zagotovo prispeva k neuspešnemu konkurenčnemu boju z »bogatimi« prireditvami za otroke, tako slovenskimi, še bolj pa v svetovnem merilu. Morda lahko z mednarodno priznano kvaliteto (3. mesto na FIS SnowKidz Award 2012) in ob redni prisotnosti na zemljevidu sveta WSD pridobimo mednarodnega finančnega podpornika. Zakaj pa ne bi upali? Svet je že prepoznal vrhunsko kvaliteto prireditve za otroke.Morda za konec še nekaj mojih najslajših spominov, katerih vzrok je ŠPM. Osvojitev 3. mesta, v konkurenci 21 projektov iz prav toliko držav (le en projekt iz države se lahko prijavi) na FIS SnowKidz Award, 30. 5. 2012, na 48. kongresu FIS v Južni Koreji je bilo doživetje življenja. Stati na odru, pred smetano 800 eminentnih smučarskih strokovnjakov iz 80 držav, prejeti čestitke predsednika FIS-a, g. Gian-Franca Kasperja, požeti bučen aplavz … Res nepozabno … To je nekakšen »oskar« za življenjsko delo na tem področju. Poplačilo za ves trud, ure dela, skrbi, strahove, dvome … In velika nagrada snovalcem za vrhunsko vizijo in vsem, ki pomagajo pri prireditvi. Do sedaj je to najvišja nagrada v svetovnem merilu za neko prireditev v sklopu sistema Šolskih športnih tekmovanj in prireditev pod okriljem Zavoda za šport RS Planica.Tako je bilo, gremo naprej in še naprej skupaj ustvarjajmo pravljice za otroke v obliki ŠPM in POŠTB.

NENAD PILIPOVIČ

ŠOLSKI POKLJUŠKI MARATON – od Rudnega polja do Koreje

6666

©

pORT MLAdihTRibuna

pORT MLAdih

7©

pORT MLAdihTRibuna1

TUDI OSNOVNOŠOLCI IZ SLOVENIJE ZIMOVALI NA ZLATIBORUTrideset osnovnošolcev iz treh ljubljanskih osnovnih šol (OŠ Livada, OŠ Zadobrava, OŠ Bičevje) se je v spremstvu učiteljev udeležilo zimovanja v Zlatiboru v Srbiji pod naslovom »XVI. MEĐUNARODNI ZIMSKI FESTIVAL DEČJE REKREACIJE – ZLATIBOR 2014«. Zimovanje je potekalo v mesecu februarju, in sicer od 15. do 21. 2. 2014. Program se je uradno imenoval športno-rekreativni, kulturni in izobraževalni sedem-dnevni program za osnovnošolce od 10 do 14 let. Pokrovitelji so bili: Ministrstvo za šolstvo, znanost in tehnološki razvoj Republike Srbije, Ministrstvo za mladino in šport Republike Srbije v sodelovanju s Turistično organizacijo Zlatibor. Orga-nizatorka tega zanimivega programa je bila Asocijacija » Sport za vse« Beograd.Tabora se je udeležilo 191 otrok (19 tekmovalnih ekip) iz petih držav. Na zimovanju sva učence in učenke iz OŠ Bičevje vodili učiteljici Majda Samsa in Angela Plevnik.Tabor je bil za vse udeležence zahteven tako glede potovanja kot aktivnosti, ki so se odvijale na zimovanju. Potovanje je bilo naporno, saj smo se peljali z vlakom in z avtobusom, dva dni tja in dva dni nazaj. Delo na taboru je potekalo individualno in skupinsko. Dejavnosti so vodili animatorji. Učenci oz. tekmovalci OŠ Bičevje so oblikovali skupino Bički. Vsak učenec je dobil svojo številko in po vsaki aktivnosti - tako športnih oziroma v drugih socialnih in predstavitvenih točkah (aktivnosti so bile točkovane in rezultat aktivnosti tudi) - je udeleženec pri animatorjih vpisal dolo-čeno število točk, ki so se vodile in seštevale dnevno. Res, da je bilo sodelovanje pri igrah in dejavnostih preko dne prostovoljno, a smo se z učenci sporazumeli, da vse, kar zamudimo, lahko samo obžalujemo. Učence sva tako z učiteljico Majdo notranje motivirali in uspelo nama je. Ob zaključku je vsak učenec prejel diplomo s številom osvojenih točk. Učenci OŠ Bičevje, združeni v skupino »Bički«, smo v skupnem seštevku osvojili prvo mesto in praktično nagrado.Aktivnosti, ki so se odvijale na taboru, so bile zanimive, in sicer jih lahko kar naštejem: čudovita otvoritev, krajši in daljši rekreativni in spoznavni pohodi, igre brez meja, skupinski plesi, ljudski plesi, različna testiranja motoričnih sposobnosti, športne igre, večerne dejavnosti, predstavitve, kvizi.Žal, snega v tem času ni bilo, je pa Zlatibor zelo lep kraj, ki se turistično še razvija.Da so otroci OŠ Bičevje preživeli čudovit teden, se zahvaljujemo donatorjem iz Mestne občine Ljubljana, pedagoginji in ravnateljici OŠ Bičevje, ravnatelju OŠ Livada pa za sprejem in voden ogled po Beogradu.

ANGELA PLEVNIK Športna pedagoginja na OŠ Bičevje

»O UPORABI SMOLE NA ROKOMETNIH TEKMOVANJIH«Spoštovani!Sem Stanko Zavec in pišem kot vodja Področnega centra Grosuplje za šolski šport pri Zavodu za šport RS Planica (koordiniram in vodim predšolski in šolski šport v občinah Ribnica, Loški Potok, Kočevje, Kostel, Osilnica, Grosuplje, Dobrepolje, Ivančna Gorica, Brezovica, Log--Dragomer, Ig, Škofljica, Velike Lašče, Dobrova-Polhov Gradec, Horjul, Sodražica).Oglašam se vam v zvezi z uporabo smole v dvoranah, ki postaja vedno večji problem, predvsem v dvoranah, ki jih za šolske in obšolske dejavnosti koristijo tudi pred-šolski in šolski otroci.V večini športnih dvoran je uporaba smole prepovedana zaradi nevarnosti zastrupitve oziroma zaradi nevarnosti poškodb otrok.Na vaši 18. redni seji skupščine RZS 31. 5. 2012 v Velenju je na to opozoril tudi gospod Miloš Helmich. Nje-gove mnenje je v zapisniku seje takole zapisano: «Miloš Helmich je povedal, da nas bodo drugi športi izrinili iz dvoran, če bomo vztrajali pri uporabi rokometne smole. Druge države so na vse to mislile pravočasno tako, da so to težavo že rešili. Mednarodna rokometna zveza je izrekla mnenje o smoli, saj je poleg tega, da maže dvorane, tudi strupena. Če pride v stik s sluznico, je zastrupitev lahko dolgotrajna.»  Kljub tem opozorilom je v vašem tekmovalnem pravilniku v 90. členu zapisano: «Organizator mora omogočati uporabo smole kot pripomočka za igro, skladno s pro-pozicijami posamezne lige.»Bojim se, da boste s takim ravnanjem v prihodnje izrinili

to lepo, dinamično in zanimivo igro iz športnih dvoran, ki niso namenjene samo igri rokometa.Kot primer lahko navedem ŠD Mokerc Ig, ki že petinpet-deset let goji rokometno igro na Igu. V Športni dvorani Ig je po pravilniku o njeni uporabi prepovedano uporabljati smolo. Ker nekatere gostujoče ekipe ne upoštevajo tega pravila, je možno, da bodo v kratkem prepovedali uporabo dvorane za rokomet. To bi bilo tako za občino Ig kot za OŠ Ig (v rokomet je vključenih skoraj 200 otrok) na športnem področju velik korak nazaj.Moje mnenje je, da morate vi kot predstavniki Rokome-tne zveze Slovenije narediti vse, kar je v vaši moči, da se uporaba smole prepove, ali pa, da se vsaj v začetku črta tretji odstavek 90. člena tekmovalnega pravilnika, ki zahteva od organizatorja, da mora omogočiti uporabo smole.Z upanjem, da boste še naprej delali v dobrobit in na-predek rokometne igre, vas lepo pozdravljam.

Za PC Grosuplje: Stanko ZaveC e-pošta: zavecsport@gmail.com • gsm/041510019

V vednost:- Rokometna zveza Slovenije- člani katedre za rokomet pri Fakulteti za šport- kabinet ministra za izobraževanje, znanost in šport- vodja programov ŠOM pri Zavodu za šport RS Planica- občina Ig- Osnovna šola Ig- koordinatorka šolskih rokometnih tekmovanj pri Zavodu za šport RS Planica - ŠD Mokerc Ig

Pismo vodje Področnega centra Grosuplje za šolski šport pri ZŠRS Planica Stanka Zavca, naslovljeno na Rokometno zvezo Slovenije

7

8888

M l a D I N a I N g o R E

Vsaka planinska pot ima svoj začetek in cilj. Tako je tudi z našim tekmovanjem Mladina in gore, katerega začetki segajo v leto 1989, ko je bilo izvedeno prvo tekmovanje na državni ravni.

Zaradi povečane udeležbe osnovnošolskih ekip od leta 2000 potekajo še področna tek-movanja, ki so ključnega pomena za uvrstitev na državno tekmovanje. Tretjina najboljših ekip, ki pokažejo obilico gorniškega znanja, se tako uvrsti na državno tekmovanje.

V soboto, dne 11. januarja 2014, je po-tekalo 25. državno tekmovanje Mladina in gore, in sicer v OŠ Braslovče. Tekmovanje je organizirala Mladinska komisija PZS ob ve-liki pomoči soorganizatorjev PD Dobrovlje--Braslovče, OŠ Braslovče in Zavoda za šport RS Planica. Sodelovalo je 28 ekip iz različnih krajev Slovenije. Te ekipe so se uvrstile na državno tekmovanje na podlagi rezultatov, ki so jih dosegle na področnih tekmovanjih 9. novembra 2013 (OŠ Hajdina, OŠ Knežak, OŠ Gorje). Tako se je državnega tekmovanja udeležilo preko 200 udeležencev.

Samo državno tekmovanje se je pričelo ob 10.00 uri z uvodnim programom, ki so ga pripravili učenci z učitelji osnovne šole Braslovče.

Po končanem kulturnem programu pa je že sledil prvi preizkus za tekmovalce - pisanje testov. Ekipe so morale odgovarjati na vpraša-nja iz poznavanja planinskih tem in dodatnega gradiva. V tem času je tudi potekalo srečanje mentorjev, na katerem se je predstavilo doma-če planinsko društvo Dobrovlje-Braslovče z mladinskim odsekom. Gospa Maja je men-torjem v sliki in besedi predstavila Triglavski narodni park.

Po družabnem delu, ogledu igranih filmov s planinsko tematiko režiserja Aleša Ferenca, je sledila razglasitev rezultatov. V finale se je

25. državno tekmovanje

uvrstilo šest ekip, ki je potekalo v obliki kviza pred občinstvom. Ekipe so odgovarjale na planinska vprašanja in se prav tako tudi prak-tično pomerila (izdelovanje vozlov, uporaba cepina in prva pomoč). Dodatno gradivo za to tekmovanje se je glasilo 120 let Planinske zveze Slovenije. Napisal ga je dr. Peter Mi-kša. V času finalnega dela med odmoroma pa je potekala podelitev nagrad likovnega--literarnega natečaja v obliki stripa »Počasi se daleč pride« in nagradnega vprašanje Kdo je skriti gost? V vlogi skritega gosta je bil vrhunski gorski tekač Klemen Triler. Mladim planincem je v zanimivem pogovoru, ki ga je vodil moderator Blaž Lesnik, podal svoje izkušnje s pretečene slovenske planinske poti od Maribora do Ankarana.

Sam kviz je potekal v sproščenem in špor-tnem vzdušju, ki ga je še dodatno popestrila plesna točka malčkov iz vrtca.

Največ gorniškega znanja je pokazala ekipa Planinske muhe iz OŠ Idrija, PD Idrija, in tako postala državni prvak 25. državnega tekmovanja Mladina in gore. Zaslužna mentorja te planinske skupine pa sta Marija Bončina in Nace Breitenberger. Za nagrado

je ekipa dobila taborjenje v Bavšici, ki jim ga poklanja MK PZS, in vikend paket za pet oseb v slovenskih planinskih postojankah ter še ostale praktične nagrade.

Drugo mesto je osvojila ekipa Nepredvi-dljivi OŠ Braslovče, PD Dobrovlje-Braslov-če. Mentorica je bila Irena Kumer. Ekipa si je prislužila taborjenje v Bavšici, potem pa še polpenzion za pet oseb v slovenskih pla-ninskih postojankah ter praktične nagrade.

Tretje mesto pa je zasedla ekipa Krom-pirjev hribovc iz OŠ Šenčur, PD Kranj, pod vodstvom mentorja Primoža Černilca. Tudi ta ekipa je dobila taborjenje v Bavšici, enkrat polpenzion za pet oseb v slovenskih planinskih postojankah in praktične nagrade.

Ostale ekipe, ki so se uvrstile v veliki finale, pa so bile nagrajene s praktičnimi na-gradami in prav tako s polpenzionom za pet oseb v slovenskih planinskih postojankah. Na četrtem mestu je bila ekipa Rostfraj ra-diatorji iz OŠ Slivnica pri Celju, PD Slivnica pri Celju, na petem mestu ekipa Planinska mafija iz OŠ Toneta Tomšiča Knežak, PD Snežnik, na šestem mestu ekipa Bistri norčki iz OŠ Gorje, PD Gorje. Pokale in medalje za tekmovanje je prispeval Zavod za šport RS Planica.

Sklepna prireditev se je končala pozno popoldne z vnovično željo po ponovnem snidenju na 26. državnem tekmovanju v ja-nuarju 2015. Še prej bodo potekala področna tekmovanja, in sicer bodo 8. novembra 2014.

Zato, dragi mladi tekmovalci, sledite svo-jim sanjam in cilji bodo zlahka dosegljivi.

Pa veliko sreče in varnih vzponov v letu 2014.

Lep planinski pozdravkoordinatorica državnega

tekmovanja mladina in gore ( mk PzS ) Brigita Čeh

9

Dvoransko prvenstvo Slovenije v krožnih tekih in miting na Dunaju

Dunaj, 28. januarja – Zasneženo cestišče čez mednarodni prehod Šentilj je opozarja-lo, da je prav zares zima. Nekateri atleti in atletinje so del vožnje prespali, drugi smo poslušali jutranja poročila in glasbo.

Precej resnično je bilo slišati novinarja, ki je napovedal, da je dan primeren za dvo-ranske športe, za rokomet in odbojko. Kaj pa naši atleti, ki se enkrat na leto podajo na Dunaj, da bi se pomerili za naslove zimskih prvakov? Vstati morajo že ob štirih zjutraj, do Dunaja je pet ur vožnje. Radijski novinar dvoranskega državnega prvenstva sploh ni omenil, kot da kraljica športov ni več na svojem prestolu in kot da nimamo znanih imen, odličnih svetovnih dosežkov in mladih, nadarjenih športnikov, ki se šele uveljavljajo.

Pogovor v avtobusu, ki je sledil, je sklenil Albert Šoba – Berč, trener AD Mass: »Atle-tika se dela pozimi, poleti pa se tekmuje in takrat so pomembni le dosežki.« To je bila misel, s katero smo se vsi strinjali.

»Pantha rei« velja že od Heraklita in tudi Slovenija teče … Pa se kljub temu ponavlja ista stara pesem. Državno prvenstvo Slove-nije je tudi letos potekalo v tujini, na Dunaju, saj pri nas ne premoremo primerne dvorane. Dvorana Ferry Dusika je bila zgrajena že leta 1976, obnovili pa so jo leta 1999 in sprejme do 7700 obiskovalcev. V njej potekajo tek-movanja v judu, atletiki, odbojki in kolesar-stvu. K prijaznemu ozračju pripomore čudo-vita lesena steza velodroma. Franz »Ferry« Dusika, po katerem je dvorana dobila ime, je bil poklicni cestni kolesar (1908–1984). Ko se je nehal ukvarjati s športom, se je lotil organizacije in sponzoriranja športnih tek-movanj. Avstrijska točnost je zapovedovala začetek slovenskega dvoranskega državnega prvenstva ob napovedani deseti uri in trideset minut, saj so organizatorji ob štirinajsti uri in petnajst minut nadaljevali z atletskim mitin-gom, glavnim dogodkom tistega dne. Lahko pa zadevo obrnemo, če ne bi bilo mitinga, ne

bi bilo našega državnega prvenstva. Zdi se, kot da se vse vrti v začaranem krogu.

Prvi krog, v nasprotni smeri urinega ka-zalca, so takoj za člani »odčarale« mladinke, srednješolke na 3000 m, kjer je zmagala Karin Gošek (Sev), pred Katjo Vrdjuka in Vesno Kasnik (obe Vel). Pri mladincih je bil tek bolj razgiban in dva kroga pred koncem je vodstvo prevzel Kevin Dolar (Vel) in ga obdržal do konca. Za njim sta se uvrstila Tine Glavič (SG) in Žiga Trontelj (Nav).

1500 m je Mateja Pokrivač (Sta) tekla skoraj sama in lovila sekunde za najboljši dvoranski izid ter ciljno črto prečkala z

200 m prednosti, kar pomeni cel krog, pred Barbaro Kladnik (Vel) in Amadejo Miševski (KAK). V isti disciplini je Bor Grdadolnik (AD Mass) za štiri sekunde in pol prehitel Matjaža Pregrada (Krka) in za trinajst sekund klubskega tekmovalca Kristjana Grunfelda.

Pri mladinkah se je na 800 m najbolje znašla Lara Janežič (Med), druga je bila Zala Ahtik (KLC) in tretja Urška Vidrih (Špela). Pri mladincih sta bila zopet uspešna dva iz AD Mass, na prvem mestu Emrah Dzambić in na tretjem Cene Rakušček, drugi je bil Lucijan Zalokar (KLC).

Na najvišjo stopničko je v najtežjem in najhitrejšem teku na 400 m pri dekletih stopila Maja Pogorevc (SG), pred Ino Rojnik (KLC) in Anito Horvat (AD Mass), pri fantih pa je po-stal državni prvak najmlajši tekmovalec Enej Zupanc (KLC), ki je zanesljivo pretekel oba kroga. Srebro so podelili Eneju Vrhuncu (AD Mass), bron pa Gregu Pavloviču (Pt). Četrti je bil Jaka Zupan (AD Mass), ki se je vrnil po poškodbi in tudi v novem klubskem dresu.

Miting Odprto dvoransko prvenstvo Dunaj 2014 je privabil pisano družbo atletov in atle-tinj s tako rekoč vsega sveta. Sodelovali so Avstrijci, Slovenci, Hrvati, Srbi, Makedonci, Slovaki, Čehi, Poljaki, Madžari, Angleži, Ni-zozemci, Bolgari, Italijani, Armenci, Latvijci, Nemci, Luksemburžani, Ganci, Senegalec, Grki, Turki in Južnoafričani.

Med Slovenkami je na 1500 m z najboljšim dosežkom zmagala Maruša Mišmaš (AD Mass). Vse pohvale pa gredo tudi mladi skakalki v višino Lari Omerzu (AK Brež) za četrto mesto. Na 60 m so se v A finale od drugega do četrtega mesta uvrstile Maja Mihalinec (AK Vel), Sabina Veit (AD Štaj) in Nina Kovačevič (AD Mass). V teku na 200 m sta se med 33 tekmovalkami najboljše od-rezali Maja Mihalinec (AK Vel) s četrtim in Tina Jures (AK Pol Mba) s sedmim mestom. V skoku ob palici je bila šesta Mateja Drobnič (AD SB), v troskoku pa sta 5. in 6. mesto osvojili Tina Božič in Saša Babšek (AD SB).

Pri moških lahko izpostavimo Jana Žumra (AD Mass) z drugim mestom v teku na 200 m. Na 800 m je bil enajsti Aleš Zver (AK Panvita), na 1500 m pa je bil trinajsti Mitja Krevs (AD KLC). Andrej Poljanec se je iz-kazal s 4. mestom pri skoku ob palici.

Zadovoljni ali ne, miting je uspel. Dvoran-ska atletika je bila prava paša za oči. Pozno ponoči oziroma v zgodnjih jutranjih urah smo se, polni lepih vtisov, znova znašli na domačem terenu.

mojca zUPaN

M l a D I Š P o R T N I K I N a M E D N a R o D N I S C E N I

10101010

Š o l a S E P R E D S T a v I

Na Osnovni šoli Brežice so športni pedagogi uigrana ekipa Osnovna šola Brežice – jo poznate? Leta 2013 je prejela naziv »kulturna šola«, »športna šola« je bila od leta 2004 do 2013. To je šola z vidnimi občinskimi in državnimi priznanji in nagradami – tudi z nagrado Republike Slovenije na področju šolstva za leto 2005. V tej sodobni šoli si zaposleni s svojim motom »Želimo sodelovati pri razvoju dobrega posameznika z odličnim znanjem« prizadevajo, da bi s sodobnim poukom omogočili učencem razviti čim več potencialov.

Poznate ljudi, ki v tej vzgojno-izobra-ževalni ustanovi razdajajo svoje strokovno znanje učencem, sejejo mednje pozitivno energijo, veselje do učenja, do vsega novega in do življenja nasploh?

Teh 76 strokovnih in 23 ostalih delavcev vlaga svoj trud in energijo v izgrajevanje takšnih razmer oz. podpornega okolja, ki bi vsem učencem šole v skladu z njihovimi

v »štirih klobukih« (razvijanje različnih vrst pismenosti s poudarkom na IKT pismenosti - SIMOS; spodbujanje zdravega življenjske-ga sloga s poudarkom na gibanju in zdravi prehrani; razvijanje socialnega kapitala s spodbujanjem sodelovanja med posame-zniki, skupinami, zavodi – od lokalnega do državnega in mednarodnega nivoja; spod-bujanje trajnostnega razvoja s poudarkom na odgovornem odnosu do sebe in drugih ljudi, do svoje in drugih kultur, do narav-nega in družbenega okolja ter do prihodnjih generacij). V omenjenih »štirih klobukih« so v svojem razvojnem načrtu koncipirali dodano vrednost različnih programov, ki jih izvajajo. Razvijajo nove didaktične pristope učenja in poučevanja (intenzivnejše uvajanje za učence aktivnih metod poučevanja, te-melječega na medpredmetnem sodelovanju in timskem delu …), evalvirajo lastno delo

luči spodbujanja kompetenc 21. stoletja, kar zadeva razvijanje zavedanja kompleksnosti in soodvisnosti pojavov ter kritične moči presojanja, pri vseh učencih, še posebej pa pri nadarjenih, učencih s posebnimi potre-bami in učencih, katerih materni jezik ni slovenščina. Ključni cilji na tem področju so zanje stabilnost, stalnost, strokovno delo in iskanje talentov.

Prizadevajo si, da se čim več učencev vključuje v razširjeni program šole, ki zanje ni obvezen (Zdrav življenjski slog, šole v naravi, interesne dejavnosti …), lahko pa veliko prispeva k razvoju njihove pozitivne samopodobe, k osebnostnemu razvoju v skladu z njihovimi interesi, k pridobivanju zmožnosti za nadaljnje izobraževanje in iz-biro poklicne poti … Zaposleni vedo, da ima vsak otrok kakšen dar, ki ga poskušajo odkriti in razvijati; trudijo se, da bi učenci preživljali šolske dneve v ustvarjalnem, spodbudnem, zdravem in medsebojno spoštljivem vzdušju, in motivirajo vse deležnike, zlasti pa učence, da so pripravljeni sodelovati, saj je lahko to le v tem primeru njihova skupna zgodba – zgodba o uspehu.

Pomemben člen v tej zgodbi so učitelji športa, ki se povezujejo v strokovnem aktivu in od tam širijo strokovno moč in dober zgled medsebojnega sodelovanja tudi na ostale sodelavce.

Poznate športne pedagoge na Osnovni šoli Brežice – Henrika Omerza, Branka Slakonjo, Mirana Abrama, Hedviko Lopatič, Marjanco Pečar in najmlajšo članico, ki izvaja Zdrav življenjski slog, Suzano Strnišnik? To so člani aktiva, ki se jim občasno pridruži tudi Mirna Šiljevinac, profesorica športne vzgo-je, zaposlena na delovnem mestu učiteljice podaljšanega bivanja; vsi pravijo zase, da so ponosni na delo celotnega športnega kolektiva in tudi na svoje delo – to se kaže v odličnih rezultatih, ki jih dosegajo njihovi varovanci tako na tekmovanjih kot tudi pri rednem delu, ko gre za razvoj psihofizičnih sposobnosti učencev.

Povedo, da so ti rezultati odvisni od motivacije učencev, njihove vztrajnosti in zavzetega dela, zavedajo pa se, da je tudi vloga njih – učiteljev – pri tem pomembna

zmožnostmi omogočalo nadpovprečno rast in vrhunsko kakovost – odličnost v vseh segmentih delovanja, zlasti pri pouku. Zasta-vljene cilje dosegajo tako, da delujejo pove-zano in opravljajo delo celovito, dolgoročno in proaktivno. Pod »celovito« razumejo, da pri pouku povezujejo glavo, roke in srce in tako znanje povezujejo z aktivnostmi in vrednotami; »dolgoročno« pomeni zanje, da morajo biti kot zavod in kot posamezniki tudi v prihodnje na svoji poti vztrajni in strpni, saj vedo, da so spremembe počasne; pod »proaktivno« pa razumejo, da morajo veno-mer raziskovati lastno pedagoško prakso, in to na vseh področjih delovanja, še zlasti pa

in lastno učinkovitost ter z izobraževanjem, medsebojnimi hospitacijami, skupnim pou-čevanjem, preučevanjem učnih ur, skupnim načrtovanjem pouka, z učnimi pogovori, izmenjavanjem izdelkov učencev in razpra-vljanjem o njih … ustvarjajo pogoje za to, da šola deluje kot učeča se skupnost, katere skupni cilj je spodbujanje in izboljšanje učenja učenja.

Njihovo težišče je zagotavljanje kakovo-stnega dela v okviru obveznega (obveznih in izbirnih predmetov, dnevov dejavnosti, ur oddelčne skupnosti) in razširjenega programa v OŠ in OŠPP, za katere so na Osnovni šoli Brežice registrirani, in sicer v

11

in precejšnja. Žal jim je samo, da njihov vpliv ne seže prav do vseh učencev, ki bi jih radi navdušili za športno vadbo tudi izven rednih ur športa.

Še bolj kot to, da so ponosni na odlične rezultate, ki jih dosegajo z učenci, pa jim je v zadovoljstvo delati v tako uspešni skupnosti ljudi, kot je kolektiv Osnovne šole Brežice, in v tako dobrem aktivu športnih pedagogov, kot je njihov. Povedo, da so resnično zelo po-vezani med seboj, ker so sprejemljivi za ideje drug drugega, da se medsebojno dopolnjujejo in se hkrati veliko naučijo drug od drugega. Delujejo po principu dobro uigranega tima tako pri načrtovanju, izvedbi in evalvaciji ur pouka, športnih dni ter ostalih dnevov s posebno vsebino, šol v naravi, različnih tekmovanj od šolskih do državnih in drugih aktivnosti. Ne boste verjeli, zatrdili so, da med njimi nikoli ne pride do konfliktov. Po tej kvaliteti so vzor tudi ostalim aktivom na šoli.

Prihodnost zanje ni nepopisan list, saj imajo vizijo, jasne cilje, predvsem pa hočejo nadaljevati z začrtanim delom. Svoj vpliv že-lijo s strokovnim delom, empatijo in veseljem do gibanja širiti na mlade, ki so jim zaupani v vzgojo in izobraževanje, na kolege v svoji šoli in na člane lokalne skupnosti, s katerimi se srečujejo poslovno in v zasebnem življenju; močno pa si želijo, da bi lahko našli več časa za medsebojno komunikacijo, prav tako pa tudi za dosego osebnih ciljev, ki jih ni malo (izboljšanje rezultata na Maratonu Franja, nastop na triatlonu na ironman razdalji v letu 2015 …). Ne bodo pa tudi opustili upanja na to, da bi imeli učenci v prihodnje svak dan uro športa ali za začetek vsaj tri ure na teden v tretjem triletju. Še poseben izziv in potrebo po dodatnem izobraževanju pomeni profeso-rici športne vzgoje Hedviki delo z učenci v oddelkih osnovne šole s prilagojenim pro-gramom in novost, ki jo načrtuje za letošnjo jesen – vključitev v projekt Mirno morje, kar pomeni, da želi omogočiti učencem izkušnjo enotedenskega preživetja na jadrnici po prin-cipih doživljajske pedagogike.

Učencem želijo ponuditi čim več znanja s področja gibalnih aktivnosti, med katerimi bi vsak od njih našel sebi ljube in bi jih vsi s pridom uporabljali tudi kasneje – takrat, ko bodo odrasli. Ponuditi pa jim želijo tudi nove športe – triatlon za otroke in še kaj.

Verjamejo, da učenci dojemajo športne pedagoge kot učitelje, ki so dostopni zanje in so jim vedno pripravljeni prisluhniti ter pomagati. Učenci čutijo to njihovo nepo-sredno in iskreno, lahko bi rekli prijateljsko zavzemanje za ustrezno gibanje, zdravo prehrano, pravilno držo … za skladen telesni razvoj. Kljub temu, da je za mnoge telesna aktivnost precejšen napor, upoštevajo na-svete svojih športnih pedagogov in sledijo njihovemu zgledu – tudi kasneje v dobi mladostništva oz. odraslosti. Pogosto jim to sporočajo nekdanji učenci, ko se srečajo, oz. tisti, s katerimi ostanejo povezani tudi po koncu osnovne šole in sodelujejo z njimi na športnem področju.

ekiPa šPorta mladih foto arhiV oš Brežice

V Brežicah blesteli gostitelji ter učenci in učenke OŠ Cvetka GolarjaBrežice, 6. februar 2014 – Čeprav je bila Slovenija v prvem februarskem tednu v primežu slabih vremenskih razmer in se borila s številnimi s tem povezanimi težavami, to ni ustavilo najboljših slovenskih mladih tekmovalcev v skokih z male prožne ponjave. Ti so se zbrali na šolskem državnem tekmovanju, ki so ga gostile Brežice.

V brežiški športni dvorani se je zbralo več kot 200 osnovnošolcev in osnovnošolk, ki so se v finalno tekmovanje v skokih z male prožne ponjave uvrstili preko dveh polfinalnih tekmovanj, ter srednješolk in srednješolcev, ki so bili neposredno uvrščeni v finale. V konkurenci osnovnih šol so se najbolj izkazali predstavniki do-mače osnovne šole Brežice in predstavniki osnovne šole Cvetka Golarja, med srednji-mi šolami pa so bili v ospredju predstavniki SEŠTG Novo mesto in šišenske gimnazije.

Tekmovanje, ki so si ga prišli ogledat tudi navijači in starši tekmovalcev, je minilo hitro, saj so organizatorji poskrbeli za tri steze, tako da je istočasno nastopalo več skupin, v katerih so tekmovalci prikazali bolj in manj zahtevne gimnastične prvi-ne. Sočasni program več skupin je sicer poskrbel za nekaj zmede in negodovanja pri spremljevalcih ekip, saj niso mogli istočasno spremljati svojih tekmovalcev, ki so nastopali na različnih progah, a so orga-nizatorji z rahlimi spremembami programa tekom tekmovanja razrešili večje težave.

V konkurenci osnovnih šol so največ kolajn in plaket pobrali domačini, ki si jih je

s tribune z zanimanjem ogledal tudi starosta brežiške gimnastike Jože Senica. Ta je ob koncu tekmovanja najboljšim podeljeval kolajne in plakete, mladim tekmovalcem pa namenil tudi nekaj spodbudnih besed in jih povabil na ogled nove gimnastične dvorane. Med mlajšimi dečki je z oceno 37,60 zmagal Žan Kranjc. Učenec pete-ga razreda brežiške šole je bil s svojim nastopom zelo zadovoljen. »Skoki so bili dobri, tudi ocene sem dobil zelo dobre. Zadovoljen sem s svojim nastopom. Včeraj in predvčerajšnjim smo na treningu malce vadili za današnjo tekmo,« je povedal mladi športnik, ki tudi sicer trenira gimnastiko, navdušuje pa se predvsem nad preskokom in parterjem. Za njim sta se zvrstila Nejc Kovačič, predstavnik OŠ Vodice, in Gašper Marsetič z OŠ Dekani. V ekipni tekmi so se zmage veselili tekmovalci OŠ Vodice in OŠ Cvetka Golarja, ki so si - tako kot v nekaterih drugih zelo izenačenih kategori-jah - delili prvo mesto, tretje mesto pa so zasedli Brežičani.

Domačini so dobro nastopali tudi v kategoriji starejših dečkov, kjer sta se v posamični konkurenci na drugo in tretje ❱

M a l a P R o ž N a P o N J a v a

12121212

Organiziranost športa mladih v Ljubljani danes za jutri Intervju odpira problematiko športa mladih v Ljubljani, in sicer nas zanima razmišljanje ravnatelja OŠ Zadobrova, gospoda Vladimirja Znoja, ki je predlagatelj novega sistema šolskih športnih tekmovanj na področnem nivoju v Ljubljani. Ta sistem bi temeljil na močnejši povezavi med šolami in klubi, kar bi pripomoglo k večji množičnosti in bi posledično izboljšalo kvaliteto dela z mladimi.

Kje vidite največje težave pri športnem udej-stvovanju otrok?

Dejansko vidimo upad števila otrok, ki bi se aktivno ukvarjali s športom. Raziskave (analiza športno-vzgojnega kartona) kažejo, da se slabšajo osnovna motorika, moč in vzdržljivost, posledično upada koncentracija otrok pri pouku. Bojim se, da bo v nekaj letih prišlo do tega, da se bo samo še peščica otrok ukvarjala s športom. Mislim, da se je tu zadeva ustavila ravno zaradi prezgodnje-ga selekcioniranja. Problem v Ljubljani je tudi, da imamo nekaj društev, ki sploh niso domača v okolju, v katerem je šola, a kljub temu izvajajo dejavnosti. Takoj ko otroci napredujejo, jih usmerijo v svoje prostore, ki so lahko zelo oddaljeni. Odgovornost za vključevanje otrok prevzamejo nase starši. Če zaradi kakršnegakoli vzroka (zamenjave ali izgube službe) ne morejo več voziti otroka na omenjene lokacije, otrok preneha z ak-tivnostjo. Na šoli pa po navadi ta društva ne nadaljujejo več z delom z izgovorom: »Saj ni zadostnega števila zainteresiranih otrok …«

Izpostavili ste delo v klubih. Kaj je vsebina vašega razmišljanja? Vlogo šolskih športnih tek-movanj pri večji vključenosti otrok v šport vidite kot nek motivacijski element oz. pospeševalec, ki bi otroke spodbujal ukvarjati se s športom.

Ja, v dopisu sem mogoče to temo zastavil na malce drugačen način, saj sem napisal, da je potrebno spremeniti šolska športna tekmo-vanja, sistem tekmovanj. To je dejansko tista zadnja faza, ki je potrebna. Ker pa to teče vzporedno, bi verjetno moral drugače zasta-viti problem. Prva naloga je zagotoviti po-goje, da se bo večina otrok lahko ukvarjala s športom skozi vse leto v svoji okolici. Vemo, da otrok v športu potrebuje tudi tekmovanja, saj je šport na koncu vedno tekmovanje. Tak sistem je, denimo, naša občina (nekdanja občina Moste – Polje, op.p.), v kateri je deset šol. En klub iz občine ima z vsake šole po enega otroka (najboljšega). To pomeni, da samo ena ekipa tekmuje za ta klub. Tako je skozi vse leto aktivnih samo deset otrok. Po sistemu, ki ga želim vzpostaviti, bi se ukinila klubska tekmovanja, klubske selekcije in bi se športno udejstvovanje vrnilo nazaj na šole. Klubski trenerji bi morali biti navzoči na šolah, kjer bi oblikovali šolske ekipe, jih prijavljali na tekmovanja in jih tudi vodili skozi vse leto. Vadba in tekme bi bile v domačih šolskih telovadnicah. S tem bi se vključenost otrok v šport povečala za 10-krat.

ali si ta dva tekmovalna sistema nasprotujeta, torej šolski (množičnost) in klubski (selekcije)?

Če vas razumem, bi se na tem najnižjem nivoju, na nivoju množičnosti, organiziralo večje število tekmovanj?

Problem je, da tisti otroci, ki so selekcio-nirani, nočejo več nastopati za šolo. S tem ostali učenci na šoli niso motivirani, saj, kot sem že prej omenil, je zanje športno udejstvovanje tudi tekmovanje. Kdo pa želi izgubljati? To je tudi eden od vzrokov za nezainteresiranost otrok, da bi se vključevali v športne aktivnosti. Otroci, ki so selekcioni-rani, so preobremenjeni, mudi se jim s šolske na klubsko tekmo ali na trening. Trenirajo namreč 3-, 4-krat na teden, kar je nesmisel za otroke, stare od 13 do 15 let. Čez teden so v šoli, na klubskih treningih, v soboto, nedeljo en starš pelje enega otroka na sever države, drugi na jug. Družine posledično izgubljajo svoje poslanstvo. Dejansko se otroci s starši ne vidijo več. V Ljubljani imamo ogromno tekmovanj, ker smo pod pritiskom rezultatov. Šole poskušajo prijaviti čim več otrok, čim več ekip. Šolska tekmovanja morajo imeti za osnovo interesno dejavnost. To pomeni, če interesne dejavnosti na šoli ni, šoli ne bi smeli niti dovoliti, da se vključi v šolska tekmovanja, ker nimam smisla, da otroke samo vozimo z enega tekmovanja na druge-ga. Opažam, da otroci pridejo tekmovat, a ne poznajo ne zvrsti športa in ne pravil. Potem so tukaj še športni pedagogi, ki odhajajo na tekmovanja in odpadajo redni del pouka ter interesne dejavnosti. Še tisti otroci, ki so se do sedaj ukvarjali s športom, imajo na-domeščanja (matematiko, slovenščino …). Pravim, da bi bilo treba ta klubski del tek-movanja ukiniti. Klubske trenerje bi morali pripeljati na šole in naj oni v popoldanskem času vadijo z otroki, z njimi hodijo na tek-movanja, jih organizirajo, ampak v sklopu tekmovanj na šolah.

ali bi torej klubski trenerji prevzeli interesno dejavnost?

Interesne dejavnosti naj ostanejo v do-meni športnih pedagogov. Šport, ki bi ga šola postavila kot prednostni (lahko več športov), pa bi vodili klubski trenerji v sodelovanju s športnimi pedagogi. Baza otrok, ki se ukvarja s športom, bi se občutno povečala, izboljšala pa bi se tudi kakovost. Za začetek naj ravnatelji preverijo, koliko otrok se sploh še ukvarja s športom vsaj dvakrat na teden. Naj se pogleda trend za par let nazaj. Rezultat je alarmanten. Mi-slim, da moramo delati na tem, da bomo imeli čim več otrok, vključenih v šport. Tako je veliko večja možnost, da bomo

mesto uvrstila Beno Kunst in Matija Kajs, s precejšnjo prednostjo 1,60 točk pa so bili prepričljivo najboljši tudi v ekipni tekmi, kjer so poleg prej omenjenih tekmovalcev nastopili še Vid Oštrbenk, Žiga Junkar Kristan in Lenart Voglar. V posamični konkurenci se je najbolje odrezal Erik Flego z OŠ Dušana Bordona, med ekipami pa so drugo oziroma tretje mesto zasedli tekmovalci z OŠ dr. Vita Kraigherja in Frana Albrehta.

V kategoriji mlajših deklic je bila naj-boljša Lara Crnjac z OŠ Riharda Jakopiča, drugo mesto je zasedla Andreja Panger z OŠ Vojke Šmuc, tretja pa je bila Ana Knez z OŠ Antona Ukmarja. V ekipnem točkovanju so s petimi desetinkami pred-nosti zmagale osnovnošolke z izolske OŠ Vojke Šmuc, druge so bile predstavnice OŠ Riharda Jakopiča, tretje pa tekmovalke OŠ Cvetka Golarja.

Nekoliko bolj izenačeno tekmovanje so pripravile tekmovalke v kategoriji starejših deklic, kjer je bila najboljša Meggie Kalan z OŠ Žirovnica, drugo mesto pa sta si raz-delili Metka Blažek z OŠ Elvire Vatovec in Asja Benčec z OŠ III Murska Sobota. Plakete za najboljše predstavnice v ekipni preizkušnji so romale v roke predstavnic drugih šol, kot smo jih videli na vrhu v posamični tekmi. Najboljše so bile tekmo-valke OŠ Cvetka Golarja iz Škofje Loke, druge so bile predstavnice OŠ Miroslava Vilharja iz Postojne, tretje pa so bile Ko-prčanke z OŠ Dušana Bordona.

Še ena izenačena kategorija, ki je bila hkrati tudi najštevilčnejša, je bila katego-rija dijakinj, kjer sta si prvo mesto z oceno 39,40 razdelili Tea Lovrič z Gimnazije Ši-ška in Marcela Bešter z Gimnazije Škofja Loka. Tretja pa je bila Melisa Hukarević s SRGTŠ Izola. »Potrebno je vaditi. Sama sem vadila zelo malo. Gimnastike ne treniram in se pripravljam le za šolska tekmovanja,« je po nastopu povedala Nežka Kočevar s piranske gimnazije in nadaljevala: »Sicer sem trenirala kar nekaj let, ko sem bila majhna, tako da se mi to še vedno malo pozna. Nastop ni bil slab, lahko bi bilo sicer boljše, ampak sem zadovoljna.« V ekipni razvrstitvi so bile najboljše predstavnice gimnazije Šiška, druge so bile tekmovalke SRGTŠ Izola, tretje mesto pa je pripadlo SEPŠ Koper.

V konkurenci dijakov, kjer je nastopilo 21 tekmovalcev, je največ uspeha požela SEŠTG Novo mesto, saj je bila najboljša tako v ekipni tekmi kot tudi v konkurenci posameznikov. V ekipni preizkušnji so zbrali 116,80 točk, drugouvrščena ekipa Gimnazije Šiška je zbrala 116,30 točk, na tretje mesto pa se je z nekoliko večjim točkovnim zaostankom uvrstila ekipa ETRŠ Brežice. Med posamezniki se je najbolj izkazal večkratni državni prvak v gimnastiki Luka Bojanc s SEŠTG Novo mesto, drugo mesto pa sta si razdelila nje-gov ekipni kolega Žan Suša in predstavnik Gimnazije Škofja Loka Krištof Pogačnik.

NiNa jeleNc

❱

I N T E R v J U z R a v N a T E l J E M • v l a D I M I R z N o J

13

dobili dobrega vrhunskega športnika. Moj cilj pa ni izoblikovati vrhunskega športnika, ampak dobrega vsestranskega rekreativca, ki bo znal kakovostno živeti.

Celotna organiziranost tekmovalnega športa zdaj nekako sloni na klubih. Ugotavljate, da to ni v redu, ker so klubi preveč ozko usmerjeni in gredo prezgodaj v selekcioniranje. Izboljšavo vidite v tem, da se zadeva prestavi nižje, torej na nivo šole, kjer bi delovali vzajemno klubski in šolski športni strokovnjaki. Kakšno vlogo bi imeli pri tem športni pedagogi?

Športni pedagog je zaposlen na šoli in njegova funkcija je, da se posveča celotni populaciji, tudi gibalno manj nadarjenim, in da otroke pripravi, da se bodo znali rekreirati, ko bodo odrasli. To pomeni, da je on tisti, ki mora otroke seznaniti z vsemi športnimi panogami. Njegova osnovna funkcija je športna vzgoja in interesne dejavnosti. Sis-tem je dobro zastavljen, pri nas vzporedno teče športna vzgoja in zdrav življenjski slog. Slednji je tista povezava, ki jo jaz vidim med šolo in med športnimi društvi, klubi. Športni pedagog pa »nosi« breme celotne vertikale. Zelo pomembna je njegova povezava s klubskimi trenerji. Mislim, da je to povezo-vanje ključnega pomena za uspeh. Postavlja se vprašanje, ali lahko klubski trener vodi šolsko ekipo, ali mora biti športni pedagog ali ne. To je tabu tema, ki je stara, saj izhaja še iz tistih časov, ko je vsak športni pedagog

dobil takoj službo, ko je končal fakulteto. Dejansko za delo v športnih klubih ni bilo dovolj športno izobraženih ljudi in so delo v klubih prevzemali tisti, ki so imeli veselje ali korist. Sedaj pa je veliko (preveč) diplo-mantov fakultete za šport brez dela in bi z veseljem svoje znanje predajali otrokom tudi izven šole. S tem sistemom, ki ga predlagam, bi diplomanti fakultete za šport dobili službo v klubih, saj bodo klubi potrebovali več iz-obraženih trenerjev. Ti bodo sposobni delati ne le v klubu, temveč tudi s šolskimi otroki. Ne smemo se bati vstopa teh strokovnjakov v šolski prostor.

Izziv je vsekakor finančna struktura. Kako za-gotoviti objekte in kader? V Ljubljani je to kar problem, glede na to, kako so šolske športne dvorane zasedene z izvenšolskimi dejavnostmi. ali mislite, da je ljubljanska občina v takšnem stanju, da bi prisluhnila tem idejam?

V Ljubljani je preko 100 trenerjev, ki že opravljajo delo v društvih in klubih. Najem šolskih dvoran je brezplačen, namenjen je društvom v popoldanskem času preko raz-pisa. Trenerji vodijo in organizirajo šolska tekmovanja, zagotavljajo tudi sodnike. Zakaj bi bilo potrebno imeti še en vzporedni sistem tekmovanj – klubski, ki stroškovno obreme-njuje MOL in še starše? Imam zagotovilo pristojnih iz Oddelka za šport Ljubljana. To zadevo vidijo kot dodano vrednost športa. Podpirajo projekt in so ga pripravljeni v je-

seni že izvajati. Na šoli se bo treba odločiti, kateri športi se bodo vključevali v sistem in-teresnih dejavnosti in kateri v tekmovalnega. To pomeni, šola po tem sistemu, ki ga zdaj omenjam, ne bi šla več na vsa tekmovanja, ampak samo na tista, ki bi jih določila šola, športni pedagog in bi bila klubsko podprta.

Recimo, da se neka šola odloči za rokomet, druga pa za košarko, kako bi se sedaj učenec ene šole, kjer so se odločili za rokomet, vključil v košarko? ali bi lahko hodil na drugo šolo ali je tu še vedno nek klubski program, v katerega bi se lahko vključil?

Primer, na šoli, kjer se bodo odločili za določeno športno zvrst, bodo otroci tekmo-vali le v tem športu. Z ostalimi se bodo lahko ukvarjali »rekreativno«. Tekmovali bodo samo na skrajšanih šolskih tekmovanjih, tako kot doslej. V krajih po Sloveniji tak način že poznajo, ker zaradi manjšega števila otrok in klubov že sedaj ni možnosti, da bi se ukvar-jali z večjo paleto športov na eni šoli. Otroci iz teh krajev so praviloma boljši športniki kot njihovi vrstniki v večjih občinah. Tekmovalni šport ni za vsakega. Zahteva namreč veliko dela, odrekanja in discipline. Če imajo otroci preveliko izbiro, po navadi bežijo od obreme-nitev iz enega športa v drugega. Na koncu pa končajo pred računalnikom. Ni pomembno, s katerim športom se ukvarjaš, pomembno je, da se ukvarjaš.

gašPer PleSteNjak

Svetovni pokal v Tacnu vabi tudi šolarjeMed 13. in 15. junijem bo Ljubljana, natančneje Tacen, gostil tekmo svetovnega pokala v slalomu na divjih vodah. Najboljši tekmovalci sveta, med njimi bodo tudi številni dobitniki olimpijskih kolajn ter kolajn s svetovnih in evropskih prvenstev, se bodo na Savi pomerili na drugi tekmi svetovnega pokala v letošnji sezoni. V petek, ko bodo na vrsti kvalifikacije, so v Tacen vabljeni šolarji, za katere organizatorji skupaj z Inštitutom za ohranjanje naravne dediščine Lutra, Agencijo RS za okolje, Hidroelektrarno Brod in kajakaškimi društvi v petek, 13. junija, pripravljajo zanimiv program. Poleg zanimivih kvalifikacijskih tekmovanj, ki bodo potekala od devete pa vse do osemnajste ure, bodo dan popestrile tudi delavnice in predstavitve, ki se bodo odvijale med 9.00 in 13.30. Ogled tekmovanja bo tako obogaten s spoznavanjem narave, predvsem vode, ki je za ta šport najpomembnejša. Dodane vsebine pa lahko spremenijo dan obiska športne prireditve tudi v čisto pravi naravoslovni dan oz. športnega, če se ga odločite povezati s pohodom na bližnjo Šmarno Goro ali po okoliških poteh. Ogled tekmovanja in vse aktivnosti na prizorišču so brezplačne. Za vse dodatne informacije je na voljo Živa Cankar, ki sprejema tudi prijave. Rok za prijavo je 23. maj 2014.

ŽIVa CaNKaR, koordinatorka panožnih športnih šol ziva.cankar@kajak-zveza.siTelefon: 01 239 66 10, mobilni telefon: 041 388 900

14141414

Rokometna dominacija Gimnazije KoperKoper, 26. marec 2104 – S finalnim turnirjem v Kopru se je končala tudi letošnja izvedba državnega prvenstva v rokometu za dijakinje in dijake. Tako v ženski kot moški konkurenci sta naslova državnih prvakov ostala doma, v rokah igralk in igralcev Gimnazije Koper. Dijakinje so bile v finalu boljše od Celjank, tretje mesto pa so si priigrale Mariborčanke. Med dijaki so Koprčani v finalu premagali Novomeščane, tretji pa so bili Ptujčani.

Arena Bonifika, ki je pred meseci na evropskem prvenstvu gostila nekaj najboljših košarkarjev stare celine, je tokrat pozdravila še mlade rokometaše, ki so se uvrstili na finalni turnir državnega srednješolskega prvenstva v rokometu. Ker so tekmovali tako dijaki kot dijakinje, na sporedu pa sta bili po dve polfinalni tekmi, tekma za tretje mesto in veliki finale, v obeh kategorijah, so bile tekme na sporedu še v dvorani sosednje Osnovne šole Koper, ki je omogočala soča-sno izvedbo tekmovanj za fante in dekleta. Rokometašice so polfinalna obračuna in tek-mo za tretje mesto odigrale v osnovnošolski dvorani, medtem ko je bil ženski finale ter vsi dvoboji dijakov odigran v Areni Bonifika. V areni so organizirali tudi otvoritev tekmo-vanja ter pripravili kratek kulturni program z glasbenimi in plesnimi točkami.

Domače rokometašice Gimnazije Koper so že v polfinalni tekmi, ki so jo odigrale proti III. gimnaziji Maribor nakazale boj za prvo mesto. V polfinalu so bile od tekmic boljše za pet golov, izid srečanja je bil namreč 16-11 v korist domačink. Precej bolj izenačen je bil drugi polfinalni dvoboj, ki so ga dobile gimnazijke I. gimnazije v Celju. Te so le za zadetek, bilo je 8-7, ugnale tekmice z novo-meške Srednje zdravstvene in kemijske šole. Novomeščanke so nato tudi v tekmi za tretje mesto odigrale zelo izenačeno srečanje, kjer pa jim je znova nekoliko zmanjkalo. Mari-borčanke so bile boljše z 12-10 in se veselile tretjega mesta.

Vrhunec ženskega dela zaključnega turnirja je bil finale, ki so ga rokometašice odigrale v Areni Bonifika pred zelo glasni-mi navijači. V finalu, kjer so se pomerile

gimnazijke Kopra in I. gimnazije v Celju, so uspešneje začele Celjanke, ki so po nekaj neuspešnih napadih Kopra povedle z 2-0. Ob spodbujanju s tribun z vzkliki »Koper, Ko-per, Koper« in navijanjem članic koprske na-vijaške skupine, ki so ob igrišču poplesavale tudi z modro-rumenimi pom pom navijaški-mi cofi, so domačinke le prišle do prvega zadetka po dobrih treh minutah in pol igre. Prvi zadetek jim je tudi vlil nekaj dodatnega zagona, ki so ga nato pretvorile v uspešne obrambe in hitre protinapade, ki so privedli do izenačenega izida. Igra v prvem polčasu finala je bila zelo izenačena, saj so bile v vodstvu bodisi Koprčanke bodisi Celjanke, ki so na odmor tudi odšle z golom prednosti. Na začetku drugega polčasa so nekoliko bolje začele Koprčanke, a so gostje kmalu izenačile. Sledilo je nekaj uspešnih obramb in protinapadov Kopra, ki so Primorkam v 26. minuti srečanja prinesli dva zadetka prednosti. Ta je nato naraščala iz minute v minuto. Pomemben del k vse višji prednosti je dodala tudi koprska vratarka Tina Klobas, ki je z uspešno ubranjeno 7-metrovko in nato še nekaj odličnimi obrambami, na noge spravila tako navijače, ki so vzklikali »Tina, Tina, Tina«, kot tudi ekipne sotekmovalke. Dobro minuto pred koncem so domačinke vodile s petimi zadetki prednosti, bilo je 15-10, kar je ostalo vse do konca srečanja, ki so ga z glasnim odštevanjem preostalih sekund z navdušenjem pospremili navijači, ki so lepo zapolnili tribune koprske dvorane.

»Zelo smo vesele, ker smo dobro in tr-dno trenirale, da bi dosegle nekaj takega. Sploh ne morem opisati, kaj vse mi hodi po glavi, ker se nam je res zgodilo nekaj neprecenljivega. Krasi nas dober moštveni duh. Igramo od začetka do konca, dokler ne poteče zadnja minuta. Imele smo dobro motivacijo, zato smo tudi uspele nadoknaditi zaostanek. Po tihem smo ta naslov sicer pri-čakovale, vendar smo se morale v finalu kar potruditi za zmago. Glede na to, kako smo odigrale polfinalno tekmo proti Mariboru, in kako so Celjanke igrale, smo pričakovale nekoliko lažjo tekmo, a smo se zmotile,« je

povedala dijakinja koprske gimnazije Enea Vukelič, ki je našla veliko pohvalnih besed tudi za vratarko: »Zelo nam pomaga, ker vemo, da je zanesljiva v vratih. Če me na igrišču kakšno stvar zafrknemo, ona potem to popravlja. Res smo veseli, da imamo tako dobre igralke.«

V prvem moškem polfinalu sta se pomerili ekipi Srednje ekonomske šole Celje in Sre-dnje elektro šole in tehniške gimnazije Novo mesto. Prvi zadetek na turnirju so sicer do-segli Celjani, a so potem Novomeščani hitro izenačili in spodbudili svoje navijače, da so jih ti z glasnim navijanjem »Center, center, center« ponesli do prednosti. Atraktivne akcije in protinapade smo lahko spremljali na obeh straneh, a so Celjani do novega vodstva prišli šele v 22. minuti srečanja. Pet minut kasneje je bil izid znova poravnan, nato pa so Celjani z neuspešnimi akcijami in izgubljeni žogami Novomeščanom ponudili izvrstno priložnost za vnovično vodstvo. To se je do konca tekme le še zviševalo, najvišja prednost SEŠTG Novo mesto pa je bila prav ob koncu srečanja, ki so ga dobili z 19-16. Dolenjci so se zmage skupaj s svojimi navijači veselili še nekaj minut po koncu srečanja, medtem ko so favorizirani Celjani, igrišče zapuščali sklonjenih glav. Nekoliko manj je bil napet drugi polfinalni obračun med Gimnazijo Koper in Gimnazijo Ptuj. Koprčani so že na začetku srečanja uspešno zadevali, medtem ko so imeli Ptujčani ne-kaj težav z izgubljenimi žogami. Pri gostih je z izvrstnimi obrambami sicer blestel vratar, a je prednost Primorcev iz minute v minuto naraščala, na koncu pa znašala kar pet zadetkov. Izid polfinala je bil 17-12 za Gimnazijo Koper.

Tekma za tretje mesto je tako prinesla dvoboj večnih tekmecev Celja in Ptuja, ki je znova postregel z nekaj atraktivnimi akcijami, ki so si jih ogledali tudi predstav-niki rokometne zveze, na čelu s selektorjem moške reprezentance Borisom Deničem. Še ena izjemno izenačena tekma je prinesla izmenično vodstvo Celja in Ptuja. Slednji so na odmor sicer odšli z zaostankom, a so

R o K o M E T

15

v drugem polčasu z odličnimi potezami, med katerimi je bil tudi zadetek iz obrata, izid uspeli izenačiti. Na tekmi so za nekaj negodovanja poskrbele sodniške odločitve, ki pa na koncu niso vplivale na končni izid. Napetost tako na igrišču kot tudi na tribunah je bila prisotna vse do konca, saj je še minuto pred koncem srečanja semafor kazal 19-19. Ptujčani, ki so 45 sekund pred koncem pre-šli v vodstvo, so v izredno živčni končnici zadnji sodniški žvižg pričakali na nogah. Celjani so sicer še poskušali izid poravnati, a so bili ob tem neuspešni, tako da je ostalo pri rezultatu 20-19.

»Z igro sem zadovoljen, nenazadnje smo osvojili kolajno za tretje mesto. Seveda smo na začetku ciljali na prvo, vendar so poškod-be v tem letu ter naporne tekme, ki jih ima vsak igralec v svojem klubu, terjale svoj davek. Sicer pa je to super rezultat. To so za nas štirje finalni turnirji v zadnjih štirih letih – bili smo najboljša generacija sploh. Zelo sem zadovoljen. Tekma je bila zelo živčna, saj je šlo za medalje. S Celjani smo večni nasprotniki, vsaj s tistih koncev, od koder prihajamo. Veseli smo, da smo jih premagali v tekmi za tretje mesto,« je povedal dijak ptujske gimnazije Tomas Bedrač.

Tudi finalna tekma med gimnazijo Koper in SEŠTG Novo mesto je bila polna razbur-ljivih trenutkov, kjer si nobena izmed ekip ni uspela priigrati občutnejšega vodstva. Kako izenačen je bil prvi del igre pove tudi

podatek, da so Koprčani le dve sekundi pred koncem prvega polčasa uspeli izenačiti na 10-10. Po odmoru so Koprčani v igro vstopili odločneje in si priigrali nekaj prednosti. V žaru borbe sta se v enem izmed koprskih pro-tinapadov nesrečno zapletla igralca Novega mesta, ki sta hitela v obrambo, in nato padla, a se je vse k sreči končalo brez hujših posle-dic. Po zaslugi atraktivnih obramb koprskega vratarja Črtomira Despotovića je prednost domače ekipe naraščala ter tako na noge povzdignila že tako glasne navijače obeh finalistov. Dobre pol minute pred koncem so Koprčani prišli do najvišjega vodstva na tekmi in srečanje zanesljivo dobili z 21-17. »Tekma je bila težka. Na začetku smo bili preveč statični, zato tudi nismo prišli do pri-ložnosti za gole in je bil zaradi tega rezultat bolj izenačen. Trener nam je med polčasom dejal, da je treba dati v prestavo višje, potem je tudi igra bolj stekla,« je povedal koprski vratar Črtomir Despotović, ki je ob koncu srečanja pretehtal v korist Primorcev. »Seve-da je vedno zelo lep občutek, ko v končnici zbiraš pomembne obrambe in to tudi dvigne soigralce,« je še dodal.

Čeprav so bili Novomeščani v prvem delu srečanja povsem enakovreden nasprotnik, jim je v drugem delu nekoliko zmanjkalo. »Malo smo bili nezbrani v obrambi, obstali pa smo tudi v protinapadu, ni bilo več tiste agilnosti, gibljivosti kot v prvem polčasu. Tudi njihov vratar je ubranil nekaj čistih stre-

lov in mislim, da je to odločilo,« je razloge za razplet pojasnil vodja novomeške ekipe Kri-stijan Turk, ki je nato nadaljeval: »Mislim, da nismo bili bistveno slabši od Kopra. Z igro sem zelo zadovoljen, saj nismo pričakovali uvrstitve v finale. V polfinalu smo imeli prve favorite turnirja, vendar smo bili dobro mo-tivirani, oni so nas malce podcenjevali, tako da je naša borbenost odločila v našo korist. Drugo mesto je lep uspeh.«

Še posebej pa se je ob koncu turnirja smejalo trenerju koprske gimnazije Igorju Poklarju, ki je vodil tako žensko kot tudi mo-ško ekipo ter se z obema zavihtel na vrh. »Bil je sanjski scenarij. Vsi smo zelo zadovoljni. Pozna se dobro delo v klubih, tako ženskem kot moškem. Nekaj pa smo se pripravljali tudi posebej za ta tekmovanja. Vsi moramo biti zadovoljni, še posebej s fantovsko tekmo, ki je bila napeta do konca, kar je najlepše, saj je tekma borbena, kvalitetna in se do konca ne ve, kdo bo zmagal. Tudi pri puncah je bila lepa tekma, a manj napeta kot pri fantih. Še vedno sem pod vplivom vseh dogodkov. Super je bilo,« je povedal Poklar. Slednji je skrbel tudi za organizacijo finalnega turnirja, vendar so mu na pomoč v času tekmovanja, ko je vodil ekipi, priskočili tudi sodelavci. Poklar je ob koncu izpostavil še upanje, da so na turnirju uživali tudi ostali udeleženci, čeprav sta državna naslova ostala v Kopru.

NiNa jeleNc

16161616

R a z M I Š l J a N J a • I g o R E . B E R g a N T

Kako sem na stara leta postal skoraj pameten oziroma se mi to vsaj zdi ...

Vse življenje - in počasi, a zanesljivo zaključujem že peto desetletje - sem tako ali drugače povezan s športom. Mama je bila športnica - nekdanja državna prvakinja v sprintu in državna rekorderka v teku na 800 metrov (tedaj je bil to še tek na dolge proge). Oče je bil od mladih nog zaprisežen teniški igralec, drugače pa profesionalni športni novinar. Tudi njegov oče je bil športnik, nekdanji nogometaš (med drugim pri predniku današnjega NK Maribor), eden izmed pionirjev tenisa v mestu ob Dravi, plavalec in skakalec v vodo ... Moja žena je bila državna reprezentantka v alpskem smučanju, sin je judoist in za zabavo igra tudi tenis ...

Kaj pa jaz? Moja pot je bila, kako bi rekel, postavljena na glavo. Najprej sem bil športni novinar in sem ljubiteljski in precej aktiven športnik postal šele kasneje. Zdaj niti športni novinar nisem več, a se s športom ukvarjam, in to z večjim veseljem kot kdaj koli prej.

Kako je prišlo do tega? Z nekaj pretira-vanja lahko napišem, da sem - pozno ali ne - vendarle prišel k pameti oziroma da se ji vsaj bolj aktivno približujem. Redno tečem, prav pred nekaj dnevi sem končal »kariero« maratonca (42,195 km, da ne bi bilo pomote), z vrstniki oziroma judo-očeti igram floorball (dvoranski hokej na parketu), kolesarim, plavam, naučil sem se celo veščin veslanja kajaka na mirnih vodah (pri čemer sem še vedno toliko neroden, da se občasno prekucnem v - še vedno mirno - vodo). S prijatelji in znanci se celo občasno pošalim (pri čemer je v vsaki šali tudi zrno resnice), da imam pri svojem zdajšnjem ukvarjanju s športom z nekdanjimi vrhunskimi športniki pomembno primerjalno prednost. Ne nosim namreč bremena starih poškodb, obrabljenih sklepov in načetih hrbtenic ter sem takorekoč imun na iz starih časov izhajajoče bolečine in tegobe.

V nasprotju z mnogimi slovenskimi rojaki nisem ekstremist ali adrenalinski odvisnik. Šport je zame eno izmed sredstev za dose-ganje zdravja, boljšega počutja, siceršnje učinkovitosti, pa tudi - ker sem med tistimi srečneži, ki še vedno imamo službo - delov-ne storilnosti. Šport torej ni samemu sebi namen, drži pa tudi, vsaj v tem primeru, da je pot najmanj tako pomembna, kot je cilj.

Ne glede na svoje športnodružinsko ozadje se znam kar dobro vživeti v življenje debe-lušnih najstnikov, ki jim je gibanje pogosto odveč, v nasprotju s kakšnim grižljajem preveč. Tudi sam sem bil tak. »Kariero« namiznoteniškega igralca sem opustil sredi osnovne šole. Nisem bil nadarjen, in ko se je bilo treba odločiti med najmanj tremi dnevi treninga na teden (in tekmovanji za vikend) ter dodatnim poukom nemščine izven šole (dvakrat tedensko), sem se hitro odločil za slednje. Ker je oče vse popoldneve, pa tudi

17

Foto

: Tom

až L

unde

r, S

tudi

o G

rad

Šolski Tek ŠTirih mosTovŠkofja loka, 14. 6. 2014 Prečkamo mosTove – Povezujemo ljudiwww.TeksTirihmosTov.si

nedelje preživel v službi (taka je pač usoda športnih novinarjev), so bile sobote tako in tako edini kolikor toliko pravi družinski dan. In da sem kot mladostnik jedel več, kot bi bilo smiselno, pa ima tudi - če hočete - družinske korenine. Moji starši so odraščali v času tik pred, med in po drugi svetovni vojni, se pravi v času pomanjkanja, ko so bila osnovna živila še na karte, ko si otroci tedanjega časa sploh niso mogli predstavljati, da bi prišel v trgovino in brez strogih omeji-tev kupil živila ter imel celo možnost izbire med različnimi ponudniki. Tako sem starejše generacije, ki so novo, pa čeprav še vedno omejeno in včasih navidezno blagostanje, skušali užiti (oziroma v njem uživati).

Seveda je bil posredi tudi starševski refle-ksni in včasih tudi izrečeni strah, »da bi se mi med športom kaj zgodilo«. Botrovala je tudi moja lastna fascinacija nad prvimi tele-vizijskimi igricami, ki so bile v primerjavi z današnjimi »plejstejšni« res kamenodobne, manjšimi »pragejmboji« ali pa »kompju-terozavri«, s katerimi smo računalniški cicibani spoznavali zasnove (krasnega?) novega sveta. Končalo se je tako, da sem se (od nekoliko do kar precej) zredil, zasedel ..., da sem doštudiral, da je moj hobi, športno novinarstvo, postal moj poklic ter da sem ob-časno slabo vest zaradi nešportnega videza, prehrane in nasploh življenjskih navad skušal zdraviti z občasnim tekom (a zelo neredno, malo in počasi). Če sem že mogoče znal kar dobro vrteti jezik ob športnih prenosih,

pa sem bil gibalno strahovito neroden in nesamozavesten.

Da se je vse obrnilo, sta kriva ljubezen (do drugih) in odgovornost (sploh ob rojstvu otroka), morda tudi samokritičnost in spo-znanje napak. Bržkone tudi zavedanje, da so vse dobrine tega sveta slej ko prej omejene (in to bolj, kot si mislimo), vključno s časom, ki nam je na voljo. Zagotovo je šlo tudi za izziv in kljubovanje, zlasti samemu sebi, da lahko spremenim razvade, ki mi samo ško-dijo. Začel sem teči, se bolj premišljeno (in manj) hraniti, pa tudi - in predvsem – učiti, da trajnih sprememb, posebej pri sebi, ne moreš udejanjiti čez noč, da v športu, tudi rekreativ-nem, ni čudežev. Vse je plod dolgoročnega, osredotočenega, rednega in trdega dela. Brez tega ni nič. Iz nič ni nič.

Predvsem se moramo zavedati, da je »ključ do športa mladih v športu starih«. Prav mi, »stari«, smo tisti, ki moramo - tudi z la-stnimi zgledi, doslednostjo do nas samih in odprtostjo do naših otrok (in s tem do naše prihodnosti) - mlade spodbuditi k športnemu udejstvovanju. Moramo se zavedati, da - ne glede na krizo (oziroma prav zaradi nje) - živimo v svetu, v katerem še nikoli ni bilo na razpolago toliko možnosti (vključno z možnostmi za napake). Popolne prepovedi izživljanja razvad niti niso smiselne, vztra-janje pri pametnih omejitvah pač. Siljenje v šport ni sprejemljivo, spodbude so nujne. Vrhunski šport je logična nadgradnja za naj-bolj ambiciozne in nadarjene, a brez dobrih

šolskih rezultatov je še bolj tvegan kot sicer. Šport za vse je - takoj za znanjem in zdravjem (z&z) - najboljša možna naložba v življenje mladih ljudi, ki - če je treba prepričati še ka-kšnega privrženca ekonomističnega pogleda na svet - najbolj povečuje dobiček iz z&z-na-slova (pomnjenje je ob gibanju učinkovitejše, gibanje pa je ena izmed bližnjic do zdravja). In navsezadnje - šport za vse naj bo dejan-sko namenjeno vsem, tudi šibkim, debelim, nerodnim in sramežljivim, denimo, takim, ki so »messiji« samo na računalniških igricah. »Stari« smo tisti, ki soodločamo o številu ur športne vzgoje v našem šolskem sistemu, ki se združujemo v športna društva, plačujemo članarine ali jih vodimo. »Stari« volimo žu-pane ter občinske svete, pa ne zato, da nam več let svetijo kar tako, ne da bi kaj naredili. Marsikaj se da narediti, nismo ne najrevnejša in najbolj nesrečna država na svetu. Nismo najbolj neumni. Še več, še nikoli na tržišču (žal ne prav dobro delujočem) nismo imeli toliko izobraženih učiteljev športne vzgoje. Imamo vse možnosti. Ali imamo dovolj volje in pameti?

Prav pameti ni nikoli dovolj. Pravzaprav nas ne le filozofi, pač pa tudi življenje, učijo, da vsako novo spoznanje odpre nova vpra-šanja, ki jih je treba rešiti.

In, če ste me že vprašali ... Če kaj vem, (zdaj) vem vsaj to, da nikoli ni prepozno. In da se je - v športu in za šport - pač treba boriti ves čas in do konca.

18181818

M l a D I R a z M I Š l J a J o

o T E K U v Š o l I • S T a N K o z a v E C

Svoje sonce nosiš s seboj

TEKaška revolucija je med nami. Kdaj bo zajela tudi osnovnošolsko mladino?

piše

katja Stanonik

Odkar sem svoje mesto od malega in prijaznega rojstnega kraja zamenjala za trušč naše prestolnice, se je moje življenje spremenilo. Nesmiselno si je zatiskati oči pred dejstvom, da veliko mesto v vsem svojem sijaju ne more prekašati udobnosti objema domačih hribov. Večkrat se zavem, kako z odprtimi očmi sanjam o neskončnih klancih, gozdnih potkah in svežem zraku, ki ga je na podeželju v izobilju. A ne nazadnje tudi Ljubljana v svojem bistvu skriva biser, ki pa je viden le tistim, ki so zanj pripravljeni kaj narediti.

Včasih je tako težko vstati iz tople postelje, vedoč, da se bo nate zgrnilo kup nedokončanih nalog in ne-predelane snovi. Mar se ni lepo občasno skriti v objem blazine in pobegniti vsem skrbem, ki jih skriva na novo začeto študentsko življenje? Pravzaprav se s tem ne bi

več povsem strinjala. Vsekakor sem tudi sama nekaj časa iskala uteho v neprestanem bežanju pred neprije-tno resnico. Spoznanje, da sem to največkrat storila na lastno škodo, me je prisililo, da sprejmem nekaj treznih odločitev. Tako sem se odločila, da ponovno odkrijem športno aktivnost. Le kako sem lahko pozabila, da nič ne zbistri pobeglih misli bolj kot nekaj kapljic znoja na obrazu in prešeren nasmešek na ustih? Začela sem povsem postopoma, kakor da bi že pozabila, kaj ak-tivnost sploh pomeni. Najprej so bili sprehodi, ki so se kaj kmalu sprevrgli v tek čez drn in strn s povsem blatno majico. Kaj kmalu sem spoznala, kako se je v mojo dušo ponosno vselila evforija, ker se je po mojem pospešenem krvnem obtoku v obilici pretakal serotonin.

Nenadoma mi je tudi naše glavno mesto postalo

Tekaška legenda Emil Zatopek je izjavil: »Riba plava, ptič leti, človek teče.«Danes bi bila verjetno njegova izjava malo spremenjena: »Riba plava, ptič leti, človek sedi in se vozi.«

Potrebo po teku imamo ljudje vgrajeno v genih. Človek teče že od pradavnine naprej, vendar je bliskoviti tehnični napredek pov-zročil zakrnitev našega »tekaškega genskega programa«.

Pomanjkanje gibanja pa je hitro pripeljalo do premnogih zdravstvenih težav. Prav te so bile eden glavnih vzrokov za pojav teka v ZDA.

Dr. Kenneth Cooper je leta 1968 z izdajo knjižne uspešnice Aerobics povzročil pravi »tekaški bum«.

Po zmagi Franka Shoterja na olimpijskem maratonu leta 1972 v Münchnu pa je tekaški val »plju-sknil« tudi v Evropo.

Tekaška revolucija je v zadnjih dvajsetih letih popolnoma zajela tudi Slovenijo. Vztrajnostni tek se je uvrstil med najbolj množične športe, tekaške prireditve si sledi-jo ena za drugo po celi državi in postajajo med najbolj obiskanimi športnimi tekmovanji (organizatorji morajo zaradi varnosti tekačev že omejevati število prijav). Tek je postal tek množic in za marsikoga predstavlja tudi statusni simbol.

Tekaška revolucija pa nekako ne more prodreti v šolski prostor. Tek še vedno ni med priljubljenimi športi med osnovnošolsko mladino. Je temu kriv šolski sistem? Naš al-pinist Henrik Tuma je že leta 1930 (Pomen in razvoj alpinizma) zapi-sal: »Otrok vsak dan kaj počenja, dokler ne pride v šolo, tam šele se

uči brezdelja. Tam šele naj nekaj počne, česar ne mara, zato rajši ničesar ne dela.«

Na srečo je v obveznem predmetniku v osnovni šoli tudi športna vzgoja (šport), ki otroke navaja na zdrav življenjski slog z gi-banjem, tudi s tekom. In zakaj je tek še vedno med manj priljubljenimi dejavnostmi v šoli?

Na ta problem je opozoril tudi dr. Samo Rugelj v Dnevniku (28. 11. 2013), ki pa je s člankom povzročil mnogo hude krvi med športnimi pedagogi. Opozoril je, da se tek že v času njegovega šolanja ni predstavljal otrokom na primeren način, piše pa tudi, da tudi njegov sin v današnjem času teka v šoli

ne doživlja nič kaj drugače (zanimivo je tudi njegovo razmišljanje o tej temi v njegovi knjigi Delaj, teci, živi na strani 136, 137).

In če pogledam s svojega osebnega stali-šča, lahko napišem, da je pred štirinajstimi leti je tek postal del mojega življenja. Kaj pa v osnovni in srednji šoli? Če mi bi kdo rekel, da bom tekal brez žoge in se udeleževal tekaških maratonov, mu ne bi verjel.

Res je, da ima vsako življenjsko obdobje svoje posebnosti in da za večino otrok tek po priljubljenosti nikoli ne bo pred športnimi igrami z žogo, a vseeno bi morali najti način, da bi otroci radi tekli.

V šoli je vse preveč poudarka na tekmovalnih (hitrih) tekih (tek na 60 metrov, 300 metrov, 600 metrov, Cooperjev test tekmovanje v krosih, ki po navadi to niso - hitri teki od 200 do 600 metrov …), in to kljub temu da posodobljeni učni načrt za šport omogoča uvajanje sproščenega netekmovalnega teka v program šol-skega športa.

Primer: 1. VIO (prvo vzgojno-iz-obraževalno obdobje) - sproščen in koordiniran tek na krajše razdalje, 2. in 3. VIO - dolgotrajnejši tek v naravi v pogovornem tempu.

Vsi vemo, da otrok prej steče kot shodi, da otroci neprenehoma tekajo, ne da bi se tega zavedali in da jih starši in učitelji večkrat opozarjamo na to, da naj ne tekajo, ampak hodijo lepo počasi.

In kako spet otrokom povrniti nazaj potrebo po teku? S štoparico in ocenjevanjem njihove hitrosti teka za-gotovo ne. Današnja generacija otrok je računalniška generacija. Kako to izkoristiti? Na trgu se pojavljajo razne elektronske naprave, ki merijo hitrost

19

M l a D I R a z M I Š l J a J o

teka, razdaljo, trenutni in povprečni tempo, štejejo korake … Vse te podatke lahko brez-žično posredujemo na računalnik, kjer lahko vsak posameznik za sebe opravi analizo teka. Motivacija za tek bi se na takšen način prav gotovo povečala. Vsak učenec bi lahko po začetnem testiranju dobil svoj program, tekel tudi doma v prostem času in analizo teka posredoval učitelju, ki bi mu lahko svetoval, kako naj vadi v prihodnje.

Pri mlajših otrocih, do petega razreda, uvajamo različne elementarne štafete z elementi teka, štafetne igre, poligone, tek vadimo z igro različnih lovljenj, kjer otroci pozabijo, koliko pretečejo, tek čez ovire, učenje nizkega in visokega štarta in teka skozi cilj, orientacijske teke …

Seveda se pri uvajanju teka v šoli pojavlja-jo tudi določene ovire (finančne težave šol, mestne šole nimajo pogojev za tek v naravi, šolske ure športa so prekratke za daljše teke v naravi …).

Kljub vsemu naštetemu pa sproščeni tek prodira v vse več šol, predvsem v tiste, kjer cilj učiteljice (učitelja) športa ni ocena v re-dovalnici, ampak navdušiti otroke za gibanje.

Dr. Samo Rugelj pa je največ ogorčenja povzročil s »poniževanjem«učiteljev (med šolskimi urami raje klepetajo in pijejo kavo s svojimi sodelavkami, otrokom pa rečejo, naj gredo igrat »fusbal«), za kar bi se po mojem mnenju moral javno opravičiti, kljub temu da ima glede ostalih ugotovitev o teku v šoli kar nekaj pravilnih opazk.

Verjetno ima gospod Rugelj slabe izku-šnje s svojo osnovnošolsko in srednješolsko športno vzgojo in ne ve, da pač ni imel sreče s svojim učiteljem. Obstajajo boljši in slabši zidarji, trgovci, zdravniki …

Enako velja za učitelje, vendar si upam tr-diti, da je tistih boljših učiteljev dosti več kot slabih. Ne nazadnje to dokazuje tudi dejstvo, da smo glede na število prebivalstva med najboljšimi športnimi velesilami na svetu.

Pa veliko sproščenega TEKanja vsem!

StaNko zaVec, športni pedagog na oš ig

Publikacija Šport v številkah – več kot zanimiva statistika

ZSRS Planica je izdal novo številko publikacije Šport v številkah – pregled športa v Republiki Slo-veniji v obdobju od leta 2009 do 2012 (nekatera področja v publikaciji vsebujejo tudi podatke za leto 2013). V njej lahko veliko preberete o finan-ciranju na področju športa (na lokalni in državni ravni), zajeti so podatki o organizacijah, vpetih v programe usposabljanja in tekmovalne sisteme, športna infrastruktura, interesni programi športa otrok in mladine (v nadaljevanju: ŠOM) ter veliko drugega.

Predstavljamo nekaj pomembnih statističnih izsledkov:

Javna sredstva za šport so se v letu 2012 glede na bruto domači proizvod v Republiki Sloveni-je zmanjšala za 0,1 %. Prav tako se je delež sredstev za šport v letu 2012 glede na proračun Republike Slovenije zmanjšal za 0,43 %.

V nacionalne panožne športne zveze je v letu 2013 včlanjenih 3.455 športnih dru-štev. Število usposobljenih oseb se je iz leta 2011 v leto 2012 povečalo za 1.426 oseb. V letu 2013 se je število kategoriziranih športnikov povečalo za 4 %.

Na področju šolskih športnih tekmovanj je bilo udeleženih 5.7382 osnovnošolcev ter 9.620 srednješolcev. Ta velik porast udeleženih otrok iz leta 2012 v leto 2013 kaže na to, da se so prvič zajeli podatki o udeležbi na področnem in občinskem tekmovanju. V projektu Zdrav življenjski slog je bilo v letu 2013 zaposlenih 146 strokovnih delav-cev. V njem je sodelovalo preko 27.000 otrok. Največja udeležba je bila v koroški regiji, ampak tudi druge regije ne zaostajajo.

V letu 2013 je bilo plavalno pismenih 91,5 % osnovnošolcev. Če pa upoštevamo še tiste otroke, ki so uspešno opravili 15-urne plavalne tečaje, se ta odstotek poveča še za 1,1 %.

Vključenost otrok v program Zlati sonček je 69,6-odstotna za program Krpan pa 58,2-odstotna. Število udeleženih otrok v programu Mali sonček je 5.4978 otrok.

V razvidu športnih objektov je trenutno vpisanih 2.984 športnih objektov. Od tega je v Republiki Sloveniji 1.054 pokritih objektov in 1.929 nepokritih objektov. Ostalih 371 športnih objektov je neidentificiranih in niso vpisani v razvid.

Trenutna površina pokritih vadbenih prostorov (iz leta 2012) je 0,29 m2 na prebivalca (po Nacionalnem programu športa naj bi se zagotavljalo 0,5 m2 na prebivalca), površina nepokritih vadbenih prostorov je 2,69 m2 na prebivalca (po Nacionalnem programu športa naj bi se zagotavljalo 3 m2 na prebivalca).

Če vas zanimajo športni statistični podatki, si lahko več preberete prek spletne strani www.zsrs-planica.si. Želimo vam prijetno branje.

mag. Saša grUjić

bolj domače. V jutranjih urah sem na poteh bližnjih vzpetin začela opažati prešerne obraze številnih rekreativcev, ki so si z bolj ali manj hitrimi koraki prinašali sonce v svoj dan. Lepo je videti to pisano množico tekačev, kolesar-jev, rolarjev, ki jih druži en sam cilj. Uživati v dnevu ter pustiti svojim mislim prosto pot. Tako sem vzljubila svoj drugi dom s prešte-vilnimi avtomobili, občasno zavit v meglo, kjer vsi neprestano hitimo. V objemu narave se počutim tako domače. Spoznanje, da lahko svoje sonce vedno nosiš s seboj, ne glede na to, kje si, pa me je navdalo z neizmerno srečo. Sedaj mi tudi topla postelja ni več izgovor za jutranjo lenobnost in komaj čakam, da stečem naproti biseru, ki se skriva na vseh z zelenjem poraščenih kotičkih našega glavnega mesta.

20202020

Olimpijec z dvema naslovoma mladinskega svetovnega prvaka

TIM KEVIN RAVNJAK - Gimnazija Velenje - Klub deskanja na snegu DESKA Velenje1desetplusdesetplusdeset10 +

Letošnje zimske olimpijske igre so slovenskim ljubiteljem športa prinesle nemalo veselja, med tistimi, ki so s svojimi dosežki navduševali pa je tudi 17-letni Velenjčan Tim Kevin Ravnjak, ki je nastopil v snežnem žlebu. Dijak velenjske gimnazije je blestel že vse od kvalifikacij, nato pa v finalu zasedel odlično osmo mesto. Med njegovimi številnimi uspehi velja izpostaviti predvsem dva naslova svetovnega mladinskega prvaka, drugega je osvojil ob koncu marca v Valmalencu, ter kolajno z olimpijskih iger mladih. Mladenič, ki redke proste trenutke rad izkoristi za druženje s prijatelji in za malega yorkshirskega terierja Ti-Kija, želi v prihodnje krojiti vrh svetovnega deskanja v prostem slogu.

Kako ste se začeli ukvarjati s tem športom?

Vse se je začelo, ko sem prvič stopil na de-sko. Kot otrok sem se preizkušal v različnih športih, vendar pri nobenem nisem občutil toliko vznemirjenja, kot pri deskanju. Poleg občutka neverjetnega veselja, sem začutil, da imam tudi talent, ki se je kasneje pokazal kot zelo velik dejavnik v moji karieri. Pri osmih letih sem postal najmlajši član slovenske mladinske reprezentance v deskanju na sne-gu. Takrat sem tudi prvič začel potovati na treninge z ekipo in brez staršev. Vedno sem rad opazoval starejše in boljše deskarje ter poskušal njihovo znanje prenesti nase. Pri de-vetih letih sem prvič nastopil na mednarodni

tekmi in zmagal. To je pomenilo neko osebno potrditev, hkrati pa mi dalo velik zagon za naprej. Skozi ves ta čas sem pridobival na znanju in izkušnjah v tem športu, od uživanja na deski s prijatelji do resnega tekmovalnega dela. Vsak vrhunski šport zahteva trdo delo in samodisciplino ter še veliko malenkostnih zadev, ki jih je treba sestavljati kot nekakšen mozaik. Ogromno je odrekanj, mnogi si ne predstavljajo, kako je biti že pri otroških in mladih letih ločen od družine in prijateljev. Vendar so v vsaki stvari prednosti in slabosti ter vzponi in padci, zato je zelo pomembno, da iz vsake negativne izkušnje poizkusiš izvleči najboljše. Ko pogledam nazaj in se zamislim koliko izkušenj sem dobil skozi deskanje, moram reči, da jih ne bi menjal za nič na svetu, zato sem vesel, da sem v tem športu vztrajal in prišel do te stopnje, kjer sem sedaj.

Pri nas je prisotna tradicija deskanja, vendar bolj v slalomu in veleslalomu. Kako ste se odločili za prosti slog?

Pravzaprav nikoli nisem poizkusil alpin-skega sloga deskanja, ampak mi je vedno bil bliže prosti slog. Najprej sem tekmoval v boarder crossu, nato pa so me začeli veseliti skoki, obrati ipd. Tekmujem v vseh treh di-sciplinah prostega sloga: skoki, slope style in snežni kanal. To je šport, ki mi daje občutek

svobode, adrenalin in veliko moč izražanja kreativnosti samega sebe z izvajanjem raz-ličnih trikov.

Kako je s pogoji treninga v snežnem žlebu pri nas?

Žal v Sloveniji nimamo snežnega kanala, zato treniram samo v tujini. V predsezoni na Novi Zelandiji, na Japonskem in Franciji, med sezono pa največ v Švici in v Ameri-ki. Izgradnja snežnega kanala in kvaliteta vzdrževanja predstavljata zelo velik strošek in kaže, da si zaradi tega to v Sloveniji ne moremo privoščiti. Pogrešam kanal, saj po-tovanje zame pomeni veliko izgubo časa in seveda predstavlja tudi večji strošek treninga.

Bili ste med najmlajšimi olimpijci v Sočiju. je bila mladost prednost in je prinesla kaj več sproščenosti?

Res je, bil sem najmlajši slovenski olimpi-jec. Mislim, da je bila za mene mladost velika prednost, saj sem na OI odhajal sproščen, vesel, predvsem pa željan velike izkušnje. Seveda sem želel sebi in drugim pokazati najboljše kar znam, kar mi je na koncu tudi uspelo.

S kakšnimi pričakovanji ste šli v Soči?

Predvsem z željo po življenjski izkušnji. Prvi cilj je bil uvrstitev v polfinale, sanjski cilj pa finale. Z osmim mestom sem vse sku-paj še nadgradil in ne bi mogel biti bolj srečen

in ponosen na rezultat, ki sem ga dosegel. Na tekmi sta me spremljala tudi starša, kar mi je dalo še večjo motivacijo.

Olimpijski finale je prinesel zanimiv razplet. Shaun White je ostal celo brez kolajne. Ste bili tudi sami presenečeni nad razpletom?

Presenečanja se na OI igrah vedno dogaja-jo. To je tekma, na kateri večina stavi na vse, želja po zmagi, posebej za tiste, ki so kandi-dati, je velika in ravno zaradi tega se lahko zgodijo tudi napake. Kar nekaj favoritov za medalje je izpadlo že v kvalifikacijah, nato v polfinalu … Razplet na koncu je bil zanimiv.

Kaj vas je v Sočiju najbolj navdušilo?

Najbolj sem bil navdušen nad otvoritveno slovesnostjo - to je bil trenutek, ko me je od-neslo iz realnega sveta, bil sem res neizmerno srečen in ponosen.

Izkušnje imate tudi z olimpijskih mladih. Ver-jetno je razlika med OI mladih in OI v Sočiju velikanska?

Seveda je razlika med tema dvema dogod-koma. Vendar, ko sem bil pred dvema letoma prisoten na ZOIM sem prav tako intenzivno doživljal občutke veselja in si želel, da bi dosegel dober rezultat.

Kako vadite skoke oziroma trike?

Izvedba trikov je tehnično zelo zahtevna in nevarna, zato je pomembno, da nov trik poskušam zaradi samih občutkov vrtenja naj-prej izvesti na trampolinu. Pri tem mi veliko pomaga moj trener za akrobatiko Sandi Šajn. Seveda pa je prenos trika potem na snegu malce drugačen. Je zanimivo.

Kako se odločite, kaj boste na določeni tekmi pokazali? je vse določeno že precej vnaprej ali se to potem prilagaja sproti?

Vožnja oziroma kombinacija trikov, ki jih izvedem na tekmi, je že vnaprej določena. Nikoli ne spreminjam ali pa razmišljam o spremembi med samo vožnjo. Takrat sem popolnoma osredotočen na izvedbo trika. Ko zaključim enega, sem že pri drugem.

Kako pa je s poškodbami v tem športu?

Deskanje na snegu v prostem slogu je ekstremen šport, ki ne pozna meja, zato so triki iz leta v leto zahtevnejši, in višji. Zaradi tega prihaja do poškodb, vendar mislim, da ne pogosteje in več kot v ostalih športih. Pri padcih se večinoma ujamemo na zapestja, zato sem tudi sam imel zlomljeni obe zapestji, ki so mi jih ob koncu lanske sezone operirali in nadomestek zlomljenih kosti vzeli iz boka.

Tekmovalci imate vedno raznovrstne poslikave desk. Si to izbirate sami oziroma sami celo načrtujete?

Dizajn je del imidža vsakega deskarja. Ne samo poslikava deske, tudi oblačila. Za dobre poslikave skrbijo že sami dizajnerji v deskarskih industrijah, nekaj profesionalnih deskarjev pa ima tudi svoje lastne poslikave.

Koliko desk pa imate na voljo v eni sezoni? Se hitro uničijo in jih je treba pogosto menjati?

Na sezono mi sponzor zagotovi toliko desk kolikor jih potrebujem. Zaradi vse zahtevnej-ših trikov, so tudi sile na deskah močnejše, zato se deske pogosteje uničijo kot prej.

Kakšni pa so načrti in tekmovalni cilji v pri-hodnje?

Konkurenca zunaj je močna, vsekakor jih ima velika večina bistveno boljše pogoje za treniranje kot jaz. Vendar ostaja želja biti med najboljšimi na svetu še vedno velika, zato bom treniral in treniral. Tekmovalni cilji so visoki. Kljub trdemu delu, odrekanju in samodisciplini, ki ga vrhunski šport zahteva, pa še vedno obstajajo trenutki ob deskanju, ki me neizmerno navdušujejo in mi dajejo potrditev, da sem se v življenju odločil za pravo stvar. NiNa jeleNc

ŽIGA LIKAR - OŠ Vodmat - KK Slovan2Vsestranski športnik na poti proti košarkarski slavi

Na državnem osnovnošolskem finalu v košarki je našo pozornost pritegnil »skuštran« fant, ki je na košarkarskem podiju deloval zelo suvereno. Na trenutke smo lahko pri njem opazili podobnost z legen-darnim Draženom Petrovičem. Ko smo se pogovarjali z njim, je bilo začutiti njegovo veliko željo po košarkarski uveljavitvi. In to je poleg trdega dela tisto ključno, kar lahko pripelje mlade športnike enkrat tudi v sam svetovni vrh. Fantu je ime Žiga in se je z veseljem odzval povabilu, da nam napiše nekaj o sebi. Takole je zapisal:

»Sem Žiga Likar, star petnajst let in živim v Ponikvah v Videm Do-brepolju. Košarko treniram v KK Slovan, moj trener je Nejc Višnikar. Trenirati sem začel v prvem razredu osnovne šole pri Bojanu Makucu, ki je še danes moj trener na OŠ Vodmat. Za košarko me je navdušil moj oče, saj tudi sam obožuje ta šport. Že kot majhen deček sem tre-niral marsikaj; tako sem do četrtega razreda hodil k judu, nogometu, tenisu in košarki ter bil pri vseh športih tudi uspešen. V petem razredu sem se odločil, da bom treniral samo košarko. Odločitev ni bila težka. Trenutno sta moja vzornika ameriški košarkar Kyrie Irving in pa seveda Goran Dragič. V prihodnosti si želim uspešno nadaljevati in zaključiti šolanje ter postati profesionalni košarkar. Moja največja želja je igrati v Evroligi ali celo NBA ligi. Večino svojega prostega časa posvetim košarki. Težko si predstavljam življenje brez košarkarske žoge. Zelo rad poslušam različne zvrsti glasbe, odvisno od trenutnega razpoloženja. Televizijo, facebook in ostalo medije spremljam, ven-dar mi to ne jemlje preveč časa. Poleg šole in treningov veliko časa preživim športno dejaven s svojo družino, največ v naravi. Hvaležen sem staršem, ker spremljajo vse moje tekme in me vsak dan vozijo na treninge. Trudil se bom, da se mi bodo uresničile moje sanje in še naprej užival v košarki.«

žiga likar iN ekiPa šPorta mladih

desetplusdesetplusdeset10 +

21

22222222

Prihodnost slovenskega kanuja

desetplusdesetplusdeset10 + JAKOb JEKLIN - Gimnazija Tolmin - KK Soške elektrarne3desetplusdesetplusdeset10 +

tega treniram z vrhunskimi tekmovalci, kar tudi prinese nekaj prednosti.« Suverene vo-žnje, osredotočenost na tekmovanje in razmi-šljanje kažejo potencial odličnega slalomista. Nekateri tekmovalci so vraževerni in s seboj nosijo talismane, a temu Jeklin ne pripisuje velikega pomena: »To ni zelo pomembno, najbolj pomembno je, kako se pripraviš na tekmo in da ne gledaš na vse ostale stvari, ki pridejo zraven. Sicer imam, tako kot vsi, kakšno posebnost pred startom. Tik preden startam, si zamislim, kako lepo je skočiti z mostu na Slapu, to pa je tudi vse.« K napred-ku mu, kot poudarja, pomaga tudi trening z izkušenejšimi tekmovalci, med katerimi sta v ospredju njegova vzornika – olimpijca iz Londona – Luka Božič in Sašo Taljat.

Jeklin, ki je septembra osnovnošolske klopi zamenjal za srednješolske, saj je začel obiskovati gimnazijo v Tolminu, prihaja, kot pravi sam, »iz najlepšega kraja na svetu.« Slap ob Idrijci mu omogoča stalen stik z vodo, tako da praktično vsak prosti trenutek preživi ob reki. »Vsako popoldne sem ob vodi, če le imam čas in nimam treningov. Doma imamo majhno kmetijo, tako da včasih pomagam tudi tam in tako razporedim prosti čas. Ukvarjam se s čim več športi. To mi kori-sti pri treningu in kondicijski pripravi, zato se ukvarjam tudi z drugimi športi. Igral sem tudi odbojko, košarko, nogomet, praktično vse.«

A brez prijatelja, ki ga je zvabil v čoln, slovenska reprezentanca danes morda ne bi imela enega najbolj obetavnih mladih kanu-istov: »Za kajakaštvo sem se odločil zaradi prijatelja, ki je že veslal. Doma sem sicer imel veliko dela, pa sem šel vseeno enkrat pogledat in me je pritegnilo, zato sem ostal,« je o začetkih povedal Jakob in nadaljeval: »Pravzaprav sem zelo hitro začel veslati v kanuju. Marsikdo sploh ne ve, kako mi je šlo v kajaku. Tudi tam sem bil dober, ampak sem boljši v kanuju, zato sem ostal pri njem.«

Po posamični kolajni svetovnega mladin-skega prvenstva v kanuju enosedu je Jeklin le dober teden dni kasneje do kolajne priveslal še v dvosedu skupaj z Nikom Testenom. V dvojec sta se usedla bolj zaradi večjih mo-žnosti za uvrstitev v ekipo kot pa ciljev po ko-lajni. »Da tekmujeva še v dvojcu je predlagal trener, saj sva tako dobila rezervo za uvrstitev v reprezentanco. Na izbirnih tekmah sva bila tako lahko bolj prepričana, da bova vseeno v reprezentanci, tudi če se posamično vanjo ne bi uvrstila. V dvojcu za sabo nisva imela veliko treninga, pravzaprav zelo malo, zato sva bila z rezultatom v Franciji še toliko bolj zadovoljna. S tako malo treninga priti tako visoko ni enostavno,« je povedal gimnazijec, ki je ob koncu sezone doživel še prav poseb-no izkušnjo. Skupaj z Nikom Testenom sta v dvojcu premierno nastopila tudi na tekmi svetovnega pokala v slalomu v Tacnu, kjer sta se merila z vrhunskimi slalomisti in do-bitniki kolajn z olimpijskih iger ter svetovnih in evropskih članskih prvenstev.

NiNa jeleNc

S primorskega konca, ki že od nekdaj prinaša odlične kajakaše in kanuiste na divjih vodah, prihaja novi val obetavnih mladih tekmovalcev. Med njimi je nedvo-mno v ospredju 16-letni Jakob Jeklin, ki je z dobrimi vožnjami nase opozarjal že v preteklosti, a zaradi mladosti na največjih mladinskih tekmovanjih pred lansko sezono še ni smel tekmovati. V svoji prvi sezoni med mladinskimi reprezentanti je na dveh najpomembnejših tekmovanjih – svetovnem in evropskem prvenstvu – osvojil dve kolaj-ni. Na svetovnem prvenstvu je bil bronast v kanuju enosedu, na evropskem prvenstvu pa srebrn v dvojcu skupaj z Nikom Testenom.

Leta 1998 rojeni Jakob Jeklin je ob prvem stiku z najboljšimi mladimi slalomisti sveta na svetovnem prvenstvu v Liptovskem Mikulašu posamično tekmovanje kanuistov končal na zmagovalnih stopničkah in s tem poskrbel za manjše presenečenje. Če smo

tretjemu mestu na Slovaškem še lahko pri-pisali, da je bilo presenečenje, je Primorec v slogu najbolj izkušenih tekmovalcev tudi evropsko mladinsko prvenstvo v Franciji končal med najboljšimi, na četrtem mestu. »Seveda sem zadovoljen, moram biti za-dovoljen, tudi s četrtim mestom. To je bilo moje prvo leto med mladinci, pa mi je šlo odlično že na svetovnem prvenstvu. Sploh si nisem mogel predstavljati, da bom prišel tako visoko že v prvem letu,« je povedal Jeklin.

Kljub mladosti in neizkušenosti s tekmo-vanj najvišjega nivoja obetavnega slalomista to ni oviralo, da ne bi posegel po najvišjih mestih. Kje je skrivnost, da je že prvo sezono blestel in za seboj pustil številne tekmovalce, ki v mladinski konkurenci nastopajo dalj časa, ne ve: »Sploh ne vem, kje je razlog. Morda sem odrastel nekoliko hitreje kot osta-li in sem tako pridobil nekaj prednosti. Poleg

23

Telovadec v čolnuMladega brežiškega športnika Bena Kunsta (letnik

2001) tistim, ki podrobneje spremljajo gimnastični šport in kajakaštvo, ni treba posebej predstavljati. Talentirani mladenič se namreč že nekaj let redno uvršča med naj-boljše v svojih starostnih kategorijah tako na šolskih kot državnih tekmovanjih v prej omenjenih športih.

Nič drugače ni bilo na letošnjih športnih tekmovanjih v športni akrobatiki in skokih na mali prožni ponjavi. V polfinalnem tekmovanju v akrobatiki v Brežicah je delil prvo mesto s prijateljem Matijo Kajsom, v finalnem pa nato končal na petem mestu. Še boljše se je odrezal v skokih na mali prožni ponjavi, kjer je v domači brežiški dvorani v svoji starostni kategoriji starejših dečkov zasedel drugo mesto, na zmagovalnih stopničkah pa se mu je pridružil tudi prej omenjeni Kajs. »Nimam treme,« je pred finalnim nastopom v Brežicah dejal Kunst, ki je sproščeno čakal na trenutek, ko bo sodniku lahko pokazal svoje znanje. »Najraje imam težke elemente. Recimo iztegnjeno, dvojno skrčeno, dvojno sklonjeno,« je v športnem žargonu razložil razposajeni Beno.

Energije polni Beno ni pozabil dodati, da ni le gi-mnastika tista, ki ji rad posveča čas: »Drugače tudi veslam – na mirnih vodah, pa tudi v slalomu na divjih vodah, se ukvarjam z gimnastiko in opravljam šolske obveznosti. Rad igram tudi igrice, še posebej Flappy Birds.« Motorične sposobnosti, ki mu jih pomaga raz-vijati gimnastika, mu pridejo prav tudi pri kajakaštvu, saj tudi tam dosega izvrstne rezultate. »Že od nekdaj sem želel veslati, pa še prijatelj je potreboval nekoga, ki bi z njim veslal skupaj v C2 (kanuistični dvojec, op. p.). Zato sem se vpisal v klub,« je o kajakaških začetkih povedal Beno. Ni pozabil dodati, da tudi v tem vodnem, adrenalina polnem, športu dosega izvrstne rezultate: »Postala sva že državna prvaka.«

Skupaj z Vidom Oštrbenkom tvori zelo uspešen dvojec, ki Kajak kanu klub Čatež uvršča med klube s trenutno najbolj perspektivnim podmladkom. Učenca brežiške osnovne šole sta v lanskem letu v konkurenci kanuističnih dvojcev med mlajšimi dečki priveslala do naslovov državnih prvakov tako v slalomu na tekmi v Ča-težu ob Savi, kot v klasičnem spustu v Hrastniku ter v sprintu na divjih vodah v Krškem. Po-stala pa sta tudi državna prvaka v sprintu na mirnih vodah, kjer sta nastopila v kajakaškem dvojcu ter zmagala na 500- in 1000-metrski razdalji ter tako ugnala tudi tekmovalce, ki tekmujejo zgolj v sprintu na mirnih vodah. Čeprav največje uspehe z Vidom Oštrbenkom žanje prav v kanuističnem ozi-roma kajakaškem dvojcu, pa se lahko Beno Kunst pohvali tudi s kolajnami z državnega prvenstva v ekipnih tekmah slaloma, klasičnega spusta in sprinta na divjih vodah, kjer tekmuje tako v kanuju enosedu kot tudi kajaku.

NiNa jeleNc

desetplusdesetplusdeset10 + bENO KUNST - OŠ brežice - Gimnastični klub Sokol brežice4

25

Idealna kombinacija – sodelovanje športnega pedagoga in učiteljice razrednega pouka pri športuVesela sem, da mi je bila dana priložnost opisati ure športne vzgoje na razredni stopnji, pri katerih sodelujeta športni pedagog in učiteljica razrednega pouka.

Prvič sem se srečala s takim načinom dela, ko smo po združitvi dveh osnovnih šol dobili novo šolo – Osnovno šolo Koper, novega ravnatelja, gospoda Antona Baloha, in odlične pogoje za delo.

Novi ravnatelj je marsikatero področje dela popolnoma pozitivno prevetril; eno izmed teh področij je športni program na razredni stopnji. Je velik pobudnik in navdušenec glede športa na šoli in zunaj nje. Pri oblikovanju programov in nabavi potrebnih sredstev smo športni pedagogi avtonomni, pri čemer imamo popolno podporo vodstva.

Športni program izvajamo na šoli za učence in učenke od 1. do 5. razreda. Program je plačljiv in poteka dvakrat tedensko takoj po pouku in takrat, ko ni na urniku redne športne vzgoje. Ker je plačljiv, si ga žal ne morejo vsi privoščiti. Zato je ravnatelj sklenil dogovor z Mestno občino Koper, da financira eno uro športnega pedagoga na teden v sodelovanju z učiteljem razrednega pouka. Tako imajo vsi učenci enkrat na teden tudi športnega pedagoga pri redni uri športne vzgoje.

Tako je bilo vsaj doslej … Te ure so bile nekaj posebnega, a so se žal finančna sredstva preusmerila na druge programe.

Čeprav je bila to samo ena ura na teden; torej 35 ur na leto, so te ure zadoščale, da smo takrat obdelali vse zahtevne, nevarne elemente in težko nastavljiva orodja. Medtem ko je učiteljica razrednega pouka lahko poskrbela za učence, ki so se pripravljali na športni program, je športni pedagog pripravil vadbeni prostor z rekviziti ali orodji, ki so bili tisti dan na programu.

Temu je sledilo ogrevanje. Zaradi hkratne prisotnosti dveh pedagoških delavcev je bil posledično opravljen tudi večji nadzor nad pravilno izvedbo vaj.

V osrednjem delu učne ure smo opravili dve težavnostni stopnji, saj je bila možna dvojna asistenca ali dvojni sodnik.

Pri določenih športnih disciplinah smo imeli možnost narediti dve skupini, in sicer tako skupino učencev, ki so določeno gibanje že osvojili, in tako, v kateri so imeli učenci še določene težave pri izvajanju.

Tovrstne ure so bile pestre in zanimive. Otroci in tudi učitelji smo uživali v tovrstnem načinu dela. Prisoten je bil večji nadzor, posledično manj stresa in bolj spodbudno okolje za razvoj učencev na športnem področju.

Otroci so tako nevede usvajali zahtevnejše elemente in dosegli znanja ter sposobnosti brez zadržkov in strahu.

Danes je žal vse to preteklost in kaj kmalu se bo poznal ta primanjkljaj. Nemogoče je, da bi samo ena učiteljica izvajala tovrsten pouk s takim številom otrok (od 22 do 28). Zahtevnejša orodja in igra na dveh igriščih ostaja tako neizvedljiva in neizkoriščena. Težko je otroke preobleči, nato dobro ogreti in opraviti glavni del ure intenzivno in pestro. Ure je prehitro konec.

Te ure pogrešamo predvsem, ker so otroci v tem obdobju razvoja najdovzetnejši za različne športe, koordinacijo, motoriko in jim je še vse tako zanimivo in lepo. In prav v tem obdobju, ko to najbolj potrebujejo, jim mi tega (več) ne nudimo.

Kaj kmalu pridejo otroci na predmetno stopnjo, kjer pa se pri nekaterih že kaže od-klonilen odnos do športa, ki je lahko tudi posledica premalo intenzivnih in raznolikih ur športne vzgoje v preteklosti.

Zavedati se moramo pomembnosti športne vzgoje že pri tako majhnih otrocih, da bodo lahko tako preko igre kot tudi s pomočjo določenih metodičnih postopkov usvojili osnovno znanje. Tako bodo tudi bolj samozavestni in srečni. Cilj vsega tega je, da se bodo prej ali slej vključili v kakšno dejavnost, rekreacijo, klub ali pa samo v ulično igro, ne pa da se bodo skrivali in izmikali prijateljem, sovrstnikom zaradi sramu pred neznanjem in nesposobnostmi ter dneve preživljali v zamaknjenosti in omami računalniških iger.

iNgrid kodariN športna pedagoginja na osnovni šoli koper

Š P o R T N I P E D a g o g I R a z M I Š l J a J o

po prvi tekmi povedale mlade nogometašice. Skupinica se je nato preselila na vrh tribun, kjer je nastalo še eno, »neuradno« nogome-tno igrišče. Prostor za tribunami je namreč postal četrto prizorišče nogometnih obraču-nov. Nekoliko starejši fantje iz Krškega so se takoj ponudili za tekmo z dekleti, malo stran pa je potekala pripravljalna tekma med dečki iz OŠ Janka Parežnika in OŠ Trbovlje. Otroci so tako zares izkoristili prav vsak trenutek za igranje nogometa. Tisti malo mlajši pa so se zabavali z igro skrivalnic.

Za zapisnikarsko mizo je za to, da je vse potekalo brezhibno, skrbel idejni vodja pro-jekta Albert Mihajlović. Turnir pa bi gotovo težko izpeljal, če se ne bi aktivno vključil tudi NK Železničar, ki je za udeležence pri-skrbel tudi jabolka in vodo. Predstavnik klu-ba Anton Antolič, ki sodeluje tudi v zavodu Športni objekti Maribor, je bil z videnim zadovoljen: »NK Železničar se je skupaj z zavodom Športni objekti Maribor odločil, da pomaga pri projektu Zdrav življenjski slog. Pomembno je, da mladi dobijo čim več možnosti za športno udejstvovanje, zato pomagamo povsod, kjer lahko. V zadnjem času so klubi preveč usmerjeni v tekmovalnost, rivalstvo in izbiro samo najboljših otrok, pozabljajo pa na promocijo športa, na druženje in zdravo življenje otrok. Tekmovalni uspehi se merijo šele kasneje.« Kot že povedano, so imeli organizatorji zaradi slabega vremena nekaj težav pri organizaciji, a gospod Antolič je pojasnil, da so vse skupaj hitro rešili: »Petnajst do sedmih zjutraj smo sedli skupaj, pogledali vreme. Še včeraj je kazalo, da dežja ne bo, danes je drugače. Ker prireditev traja več ur, smo se odločili, da gremo z zunanjih površin v dvorano. Stvar se lahko zaradi manjšega števila igrišč malo zavleče, ampak otroci uživajo, so na toplem in suhem ter se imajo lepo.«

Nekaj minut pred drugo uro so se tekme zaključile, udeleženci pa so za sodelovanje prejeli diplome. Med seboj so fantje in dekleta primerjali rezultate, se pogovarjali o tekmah, se družili med sabo ter se počasi odpravili proti avtobusom oziroma staršem, ki so jih odpeljali domov. »Oče« prireditve Albert Mihajlović si je po napornem dnevu lahko nekoliko oddahnil: »Prireditev je zelo dobro uspela, kljub temu da je vreme malo nagajalo. Dogodek smo prestavili v dvorano, kljub slabemu vremenu je prišlo vseh trinajst prijavljenih šol, skupno 46 ekip in okrog 250 otrok. Kot organizator sem zelo zadovoljen. Ideja je bila, da bi izpeljali druženje maribor-skih šol, da izpeljemo ure Zdravega življenj-skega sloga. Vabila smo poslali tudi ostalim šolam, vključenim v projekt, kar je prineslo tudi to številčnejšo udeležbo. Mislim, da ni razloga, da tega naslednje leto ne bi pono-vili.« Organizatorji so zadovoljni z udeležbo, otroci so se naužili športa, se gibali, družili in sklepali nova prijateljstva. Prireditev 1. ulični nogomet se je torej izkazala kot izvrsten dogodek, ki je prinesel veliko zadovoljstva vsem, ki so se ga udeležili.

jaka kozmelj

26262626

Govor Viktorja GrošljaViktor Grošelj je člana odbora za podeljevanje Bloudkovih priznanj

Spoštovani! Na sejah našega odbora za podelitev Bloudkovih nagrad velikokrat razmišljamo o vrednotenju športnih dosežkov oziroma jih nehote primerjamo z dosežki na področju kulture. Brez dvoma so tako športni kot kulturni dosežki zelo pomembni za nas in za prepoznavnost ter ugled Slovenije v svetu. Dajejo nam navdih, so dodatna motivacija in vzpodbuda vsem, ki skušajo v kulturi ali športu ustvariti presežke, na katere smo lahko ponosni vsi slovenski državljani. Strinjamo se, da sta za Slovenijo šport in kultura enako pomembna. Če je šport morda v določenem trenutku odmevnejši in njegove presežke prepozna večje število ljudi, tako doma kot v svetu, ima kultura večji zgodovinski, narodotvorni pomen. Spomnimo se samo Trubarja. Menim, da so najvišja državna priznanja za šport in kulturo predvsem častna priznanja in je njihov finančni del bolj kot ne simbolične narave. Vseeno pa bode v oči dejstvo, da je finančni del nagrade na področju kulture kar tri- do štirikrat višji kot na področju športa. Naloga našega odbora je tudi, da se zavzema

za izenačitev finančnega dela nagrad. Odbor v prejšnjih sestavah je v preteklosti to že večkrat izpostavljal pri odgovornih, a odgovor je bil, da ni denarja. Nič kaj prepričljiv izgovor. Denar, ki ga država nameni za najvišja priznanja na teh dveh področjih, naj se razdeli na polovico. Pol za šport, pol za kulturo. Če bo katera koli stran podelila kakšno nagrado več ali manj, bodo posledično tudi nagrade znotraj posamezne dejavnosti pač nekoliko višje ali nižje. S strani države pa bodo enako vrednotene.Država ima z vrednotenjem dosežkov v športu in kulturi očitno večje pomisleke in zagate kot akterji sami. Preplet kulture in športa je vsekakor večji, kot se nam morda zdi na prvi pogled. Mar ni odlično izvedena športna sestava vrhunskega športnika prava gibalna umetnost? Plesalci in umetnostni drsalci pa bi brez podpore vrhunskih glasbenih stvaritev bolj težko nastopali. Športne aktivnosti v naravi vzpodbujajo tudi dosežke na področju slikarstva, glasbe, literature in filma. Tudi športniki na teh področjih dosegajo lepe uspehe. Slovenski pisatelj, med drugim tudi dobitnik nagrade kresnik, Tadej Golob je vrhunski plezalec in brez dvoma najboljši alpinist med slovenskimi pisatelji. Poetične gledališke predstave Matjaža Bergerja poleg dramskih igralcev velikokrat oplemenitijo tudi nastopi športnikov. Predstava slovenskega mladinskega gledališča o legendarni plezalki Pavli Jesih gledalca prevzame ne le zaradi vsebine in izjemnih igralcev, ampak še posebej zaradi njihovih atletskih, športnoplezalnih sposobnosti …Veliko je še povezav med športom in kulturo. Obe dejavnosti pri ustvarjanju presežkov lahko plemenitita druga drugo. Tudi zato bi bilo prav, da jih država enako vrednoti. Eno od razmišljanj o enakem pomenu kulture in športa je lucidno zaključil član našega odbora, spoštovani kolega Viki Krevsel. Posebej je poudaril, da kulturo zelo ceni, saj izhaja iz okolja, kjer so bili rojeni največji slovenski kulturniki, kot so Finžgar, Prešeren in Matija Čop. Za slednjega, ki je leta 1835 utonil med kopanjem v Savi, je znano, da je bil izjemno razgledan. Govoril je devetnajst jezikov in bil Prešernov najpomembnejši mentor. Vprašanje je, če bi Prešeren bil to, kar je brez Čopovega mentorstva. Samo … »Kaj samo?« smo se vprašujoče zazrli vanj.»Plavati pa ni znal.« Večkrat se sprašujem, kaj je sploh tisto najlepše v življenju. Dosegati visoko zastavljene cilje? Prejemati? Dajati? Očitno v različnih obdobjih življenja različno. Najbolj osrečujoče pa je, če nam v tem kratkem življenju uspe doživeti zlitje vsega trojega. Ob tem se vedno spomnim na velikega športnika, raziskovalca in humanista Edmunda Hillaryja, ki je skupaj s šerpo Tensingom Norgayem kot prvi človek stopil na vrh Everesta, najvišje gore sveta. Zaradi tega dejanja ga pozna ves svet. A njegova prava veličina se je izrazila v njegovem humanitarnem delu. Zbral je na milijone dolarjev in ljudem, ki živijo pod Himalajo, zgradil številne šole, bolnišnice, poti, mostove in visokogorska letališča. Tako se jim je skušal oddolžiti za pomoč pri najpomembnejši pustolovščini svojega življenja. Ob koncu veličastne kariere je v svoji knjigi s pomenljivim naslovom Ni zmage brez tveganja takole strnil občutke o tem, kaj je v življenju dosegel, dal in prejel:»… povračilo za to je bilo veliko – prav gotovo večje, kot sem ga bil vreden. Ves svet je ležal pod mojimi okornimi čevlji in gledal sem rdeče sonce, kako se dviga nad obzorja po temni antarktični zimi. Deležen sem bil več vznemirjenj, lepote, smeha in prijateljstva, kot bi mi po pravici šlo.«Spoštovane prejemnice in prejemniki najvišjih priznanj republike Slovenije s področja športa, iskrene čestitke za vaše dosežke in prejete nagrade. Naj vam bo Hillaryjevo razmišljanje in ravnanje eno od vodil na vaši športni in življenjski poti. Prav tako pa tudi nam vsem v tej dvorani.

Viktor grošelj

4 9 . P o D E l I T E v B l o U D K o v I h P R I z N a N J

27

P o g o v o R S P R E D S E D N I K o M D R ž a v E

Borut Pahor o športu mladih in zmagovalni miselnosti

Kaj vam pomeni ukvarjanje s športom?

Sem ljubitelj športa, strasten navijač in rekreativni športnik. Šport je zame zabava, sprostitev, saj me navdušuje in mi pomaga, da se lažje osredotočam na reševanje problemov, tudi v funkciji predsednika republike. Kolesarim, tečem, mnogokrat sem v fitnesu, dejansko se skoraj vsak dan športno udejstvujem.

Športno udejstvovanje mi pomaga, da se dobro počutim. Daje mi občutek zadovoljstva ob uresničitvi zadanih ciljev, ki jih skušam vedno tudi zviševati. Stremim k vedno boljšemu rezultatu ali daljši razdalji.

Ko tečem, vidim, da se vedno več ljudi ukvarja z rekreacijo, in to me veseli. Mislim, da nas vse navdušujejo odlični športniki in njihovi dosežki, saj nam dajejo navdih in tisto notranjo moč, da si tudi sami upamo poseči po zvezdah. Posedujejo namreč zmagovalno miselnost, ki jo v teh časih še kako potrebujemo.

Katere športe radi spremljate kot gledalec in s katerimi se redno ali občasno tudi sami ukvarjate?

Rad spremljam tekme in nastope naših športnikov, tako v zimskih športih kot tudi poletnih in tako posameznikov kot tudi v ekipnih športih. Letos sem na olimpijskih igrah v Sočiju spodbujal naše hokejiste, Tino Maze in še mnogo drugih športnikov, lansko leto pa sem bil ves čas Eurobasketa aktiven navijač naših košarkarjev. Ob tovrstnih priložnostih spodbujam naše športnike z “zastavo slavnih”, na kateri so podpisi naših šampionov. Navdušujem se nad njihovo borbenostjo, vnemo, vztrajnostjo, trmo, trdim delom in talenti. Vsi se tako ali drugače trudijo in nas razveseljujejo z odličnimi uvrstitvami, spektakularnimi rezultati. Naša pričakovanja so več kot izpolnili in hvaležen sem jim.

Kot sem že dejal se rad ukvarjam s tekom in kolesarjenjem. Plavam pa zdaj ne več, saj to po operaciji ušesa ni več priporočljivo. Tako odpade tudi triatlon, ki mi je bil nekoč izziv in veselje.

množične športne prireditve (Ljubljanski maraton, tek v Radencih …), ki se jih udeležujete – kakšen izziv vam predstavljajo?

Tovrstne rekreativne prireditve imam zelo rad, saj so tradicionalne in imajo velik pomen za vzgojo mladih ljudi. Konec koncev smo Slovenci športna nacija in ob takšnih množičnih prireditvah se čuti neka povezanost med vsemi čakajočimi na startu. Vsi smo tam z istim namenom in stremimo k skupnemu cilju. Mislim, da mi je prav to najbolj všeč. Seveda pa ni mačji kašelj preteči maratona, zato čutim spoštovanje do vseh teh kilometrov pred menoj in do vseh sotekačev na progi.

ali ste kot osnovnošolec in srednješolec v sklopu šolskih športnih tekmovanj tekmovali za šolo? Ste bili aktivni tekmovalec v kateri športni panogi?

Kot mlad fant sem sem ukvarjal z atletiko, vendar pa mojega talenta nisem dovolj izkoristil. Morda talent tudi ni zadostoval.

ali poznate revijo Šport mladih?

Za revijo Šport mladih sem že slišal, vendar je nisem prebiral. Sem pa vesel, da je ta edinstvena revija za področje športa mladih ponovno začela izhajati. S svojo vsebino vsekakor pozitivno motivira mlade na njihovi športni poti ter je v vzpodbudo športnim pedago-gom, trenerjem in staršem. Je pa verjetno tudi odlična popotnica za aktivno preživljanje prostega časa staršev skupaj s svojimi otroki.

ali veste, da poklic športnega pedagoga opravljajo tudi: alpinista Viki Gro-šelj in andrej Štremfelj, šahist aljoša Grosar, smučarka mojca Suhadolc, smučarski trener Danilo Pudgar, športni komentator Peter Kavčič in druga znana slovenska športna imena? To so tudi odlični promotorji športa mladih.

Odlično. Nekdaj odlični športniki, ki so se odločili za poklic športnega pedagoga. Upam, da so tudi poklicno tako uspešni kot so bili nekdaj pri svojih profesionalnih športnih podvigih in da imajo pedagoško žilico. Slovenske športnice in športniki so odlični promotorji športa mladih, so glasniki vrednot in človeških vrlin, ki nam morajo biti vsem skupaj zgled, saj so zagotovilo za uspeh tudi

v prihodnje. So osebnosti, ki nas navdihujejo z vztrajnostjo, trdim delom, življenjskim optimizmom, srčnostjo, solidarnostjo, vizijo, pogumom in sposobnostjo.

ali je smiselno razmišljati in pričakovati, da bi se v okviru šolskega kuri-kuluma predmetno področje športna vzgoja oz. šport umestilo v šolski urnik učencev vsak dan (5-krat tedensko) ter vključilo športne pedagoge tudi na razredno stopnjo?

Ko sem bil sam otrok, je bila športna vzgoja eden najbolj pri-ljubljenih predmetov. Prepričan sem, da je tako tudi danes, zato bi se v prvi vrsti z vami strinjalo veliko otrok in si verjetno želelo tudi precej staršev. Vprašanje je zelo kompleksno in takšen bi lahko bil tudi odgovor. Zagotovo se s to tematiko srečujejo tudi naši odgovorni ljudje za področje športa in šolstva. Menim, da sta naravni potrebi otrok igra in gibanje. V letih, ko otroci razvijajo gibalne in funkcionalne sposobnosti, je šport za njih razvedrilo in protiutež sedečemu življenju. Otrok dobi prve vrednote v družini in potem v drugih skupinah, v vrtcu, šoli, športnih klubih, zato je zelo pomembno, katere vrednote bo s socializacijo sprejel za svoje in se po njih ravnal. Te tudi v odrasli dobi postanejo naš življenjski kažipot in imajo motivacijski pomen za naše ravnanje ter prispevajo k zdravemu načinu življenja. Šport je odlična priložnost za utrjevanje samopodobe. Vsekakor podpiram čim bolj množično ukvarjanje mladih z različnimi športnimi zvrstmi.

Kaj bi za zaključek intervjuja dejali mladim športnikom, športnim peda-gogom in trenerjem?

Zaželel bi jim, da v športu uživajo, saj menim, da so na dolgi rok uspešni tisti, ki v športu uživajo.

Prepričan sem, da se odlični pedagogi in športni trenerji zavedajo, da vplivajo na mlade generacije s svojim zgledom in da pri svojem delu upoštevajo celostni razvoj otroka, s humanim pristopom pa znajo otroke navduševati. Najboljša motivacija otrokom je podpora, pozitivna spodbuda in vzgled. Športni dosežki, ki osmišljajo vadbo, pa so nagrada za vloženi trud.

Gospod predsednik, najlepša hvala za pogovor in čim več športnih trenutkov v naravi vam želimo.

Uroš Vidmajer foto UPrS

28282828

K o Š a R K a

Še četrti zaporedni državni naslov za novomeške košarkarjeNovo mesto, 14. marec – S finalnim turnirjem najboljše četverice se je v Novem mestu zaključila letošnja sezona srednješolskega košarkarskega prvenstva. Še četrto leto zapored so naslov prvakov osvojili dijaki SEŠTG Novo mesto, ki je tudi organizirala zaključno dejanje sezone, drugi so bili dijaki SUAŠ Ljubljana, tretje mesto je pripadlo ljubljanski Gimnaziji Bežigrad, četrto pa celjski Gimnaziji Lava.

Že prva polfinalna tekma zaključnega turnirja najboljše četverice letošnjega dr-žavnega prvenstva srednjih šol v košarki je prinesla odlično košarko ter nekaj atraktivnih akcij in potez na obeh straneh. Za mesto v finalu sta se pomerila stara znanca Srednja elektro šola in tehniška gimnazija Novo mesto ter ljubljanska Gimnazija Bežigrad. Mnogi so pred pričetkom tekme govorili o finalu pred finalom, kar so potrdili tudi igralci na parketu. Kljub relativno zgodnji uri srečanja se je na tribunah novomeške dvorane Leona Štuklja zbralo kar nekaj podpornikov domače ekipe, ki pa z nekaj redkimi izjemami in ploskanjem še ni ponu-dila pravega navijaškega vzdušja. Na drugi strani ljubljanski košarkarji tokrat sploh niso imeli dodatne podpore s tribun. Organizatorji – SEŠTG Novo mesto – je poskrbela tudi za spletni prenos zaključnega turnirja, prav tako pa so si dijaki in dijakinje tekmovanje lahko ogledali tudi preko televizijskih zaslonov na šolskih hodnikih.

V izjemno izenačeni tekmi, na kateri so sicer povedli domači košarkarji, sta se ekipi izmenjevali v vodstvu, nato pa so si ob koncu tretje četrtine minimalno prednost priigrali Novomeščani. V zadnji četrtini so Bežigrajčani ujeli priključek, tako da je bil

po rednem delu igre rezultat izenačen na 52. Sledil je petminutni podaljšek, v katerem so domačini ob podpori navijačev s tribun ter deloma tudi s komentatorskega mesta znova ušli na pet točk prednosti. Pol minute pred koncem podaljška se je ekipa Gimnazije Bežigrad znova uspela približati na tri točke zaostanka, a se Novomeščani niso predali in srečanje zanesljivo dobili z varno prednostjo petih točk. Končni rezultat prve polfinalne tekme je bil tako 66 – 61 v korist branilcev naslova iz Novega mesta.

V drugi polfinalni tekmi sta se za pre-ostalo finalno vstopnico potegovali ekipi celjske Gimnazije Lava ter Srednje upravno administrativne šole Ljubljana (SUAŠ). Obe ekipi sta imeli močno podporo svojih navi-jaških skupin, ki sta s tribun z zanimanjem in predvsem glasnim navijanjem spremljali boje svojih ekip. Navijanje je bilo glasno že od predstavitve obeh ekip, praktično pa ni pojenjalo do konca tekme. V primerjavi s tekmo med Gimnazijo Bežigrad ter Srednjo elektro šolo in tehniško gimnazijo Novo me-sto je bila ta videti kot gledališka predstava, medtem ko je drugo polfinale med SUAŠ in Gimnazijo Lava prineslo vzdušje, ki ga pričakujemo na športnih tekmovanjih.

Ekipa SUAŠ Ljubljana je silovito vstopila v igro in zanesljivo začela nabirati prednost, ki je bila iz minute v minuto višja. Po prvi četrtini je znašala kar 15 točk. Ob tem so prikazali nekaj atraktivnih akcij in zabijanj v slogu izkušenejših košarkarjev. Celjani se nikakor niso znašli proti trdi obrambi Lju-bljančanov, njihov napad nikakor ni uspel priti do uspešnih metov, tako da je prednost SUAŠ naraščala iz minute v minuto. Kaj kmalu je postalo jasno, da časa za preobrat

in zmanjšanje zaostanka Celjanov ne bo, trener SUAŠ Ernest Novak pa je nosilce igre nato nekoliko odpočil in ponudil priložnost še preostalim igralcem, ki so zadržali visoko vodstvo. Končni rezultat drugega polfinala je bil 71 – 27 v korist Ljubljančanov.

V tekmi za tretje mesto sta se pomerili gimnaziji Bežigrad in Lava. Izjemno visok poraz Celjanov v polfinalu ni zmedel, saj so odlično začeli drugo srečanje tega dne in si v prvem delu igre uspeli priigrati lepo prednost proti nekoliko razglašenim Ljubljančanom. V prvem delu igre so Bežigrajčani že visoko zaostajali, a se po dveh četrtinah uspeli pri-bližati na tri točke zaostanka. Tudi po tretji četrtini so Celjani še držali minimalno pred-nost, ki je tedaj znašala šest točk. Na začetku zadnje četrtine pa so Bežigrajčani zaigrali nekoliko odločneje in pet minut pred koncem srečanja prešli v vodstvo. »Ni predaje« so s tribun svoje prijatelje spodbujali celjski na-vijači, a se igralci v rumenih dresih niso več uspeli približati tekmecem in poravnati izida. Na koncu so Bežigrajčani slavili z 81 – 75 in znova zasedli tretje mesto v končni razvr-stitvi državnega srednješolskega prvenstva.

»Prva tekma z Novim mestom je bila težka. Domačini so, konec koncev so tudi klubska ekipa in zelo uigrani. Imeli smo svoje priložnosti, ki smo jih med tekmo kar dobro izkoristili, zadevali, a na koncu je odločila ena žoga. Šli smo v podaljšek, kjer pa nas je zmanjkalo. Domači so zadeli meta od daleč, kar nas je pokopalo,« je polfinalno tekmo s SEŠTG ocenil trener Gimnazije Bežigrad Matic Vidic. Svoje varovance je s težavo pripravil na tekmo za tretje mesto: »Bilo je težko. Tudi meni je bilo težko. Tre-nerju nasprotne ekipe sem rekel, da bi bilo

29

boljše, če bi nas premagali za 30 točk, saj bi tako lažje sprejeli in rekli: 'Bili ste boljši.' Tako pa ti na koncu ostane občutek, da bi lahko zmagal, pa nisi. To je najslabši možen občutek. Po tekmi smo se pogovorili. Fantje so izkušeni, imajo dovolj košarkarskega znanja in izkušenj tudi iz članske košarke, da vedo, da so porazi sestavni del športa. Sicer smo potrebovali na drugi tekmi tri četrtine, da smo se zbrali. Tekme za tretje mesto so vedno naporne, predvsem iz mentalnega vidika, ko se je treba pobrati po porazu. Celjani so zelo dobro začeli, mi smo bili premehki, kar so izkoristili, a je na koncu kvaliteta vendarle odločila v našo korist. Mislim, da smo zaslu-ženo zmagali, zato bi fantom rad čestital za borbenost in odnos.«

Celjski košarkar Klemen Požin je bil po izjemno napeti tekmi za tretje mesto malce razočaran, a je poudaril, da je Gimnazija Lava veliko dosegla že z uvrstitvijo na finalni turnir. »V polfinalu je bil nasprotnik malce premočan, znali so več kot mi. V tekmi za tretje mesto pa smo stisnili in dobro igrali. Malce nam je zmanjkalo, kakšen igralec v rotaciji, pa bi danes morda bili lahko tretji, ampak se žal ni izšlo. Vse smo dosegli že z uvrstitvijo na ta turnir in smo načeloma zadovoljni. Ob koncu tekme za tretje mesto smo imeli nekaj težav. Jaz sem se poškodo-val, naša visoka igralca pa sta dobila po pet osebnih napak, zato potem enostavno nismo mogli več igrati z njimi. Dovolj kvalitetna ekipa so, da so to znali izkoristiti, zato je rezultat takšen kot je,« je povedal Požin, ki je bil z doseženimi 38 točkami tudi najboljši strelec turnirja.

Zadnje dejanje turnirja je bilo hkrati tudi najbolj težko pričakovano. V ponovljenem finalu sta se za naslov prvaka udarili SEŠTG Novo mesto in SUAŠ Ljubljana. Prvi so se v polfinalu namučili z Bežigrajčani, medtem ko so drugi brez večjih pretresov in zanesljivo igro premagali Celjane. Po izjemno atraktivni igri v polfinalu je SUAŠ računal na izenačen

boj za naslov prvaka, ki pa je bil vse bolj oddaljen že po prvi četrtini igre. Domačini so namreč prvi del igre dobili z 22 – 8. Finale, ki so ga odlikovale odlične blokade in zabijanja, so v celoti nadzirali domačini, ki so v drugi četrtini prednost še povišali, tako da je znašala 20 točk. V nadaljevanju tekme Novomeščani niso popustili v igri in nadaljevali s silovitim tempom, ki jim je prinesel prednost 23 točk. To prednost so uspeli zadržati vse do konca. Bilo je 73 – 50.

»Pričakovali smo, da bo dosti težje, ven-dar smo dobro odprli tekmo. Soigralcem čestitam za zmago. Obe ekipi, s katerima smo se pomerili, sta zelo močni. Prvo tekmo smo začeli slabše, precej bolj ležerno in s premalo želje, zato smo se mučili prav do konca. Drugo tekmo smo odprli z veliko energije, hitro povedli in prednost držali vse do konca,« je po zaključku turnirja povedal igralec SEŠTG Novo mesto Nejc Zupan. Oceno igre svoje ekipe je podal tudi trener ljubljanske Srednje upravno administrativne šole Ernest Novak, ki je bil nad atraktivno

igro v polfinalu lahko navdušen, precej manj pa nad prikazanim v odločilni tekmi turnirja: »Na prvi tekmi smo igrali zelo sproščeno. Prikazali smo igro, ki bi jo morali igrati, pa nam po drugi strani v finalu ni uspela. Nekaj je bilo zaradi nas samih, nekaj pa tudi zaradi zmagovalne ekipe. Preostane nam le, da delamo naprej in prihodnje leto poskušamo biti boljši ter zmagati. Zadovoljen sem z drugim mestom, čeprav verjamem, da bi lahko dosegli tudi več.«

Najboljši strelec turnirja je bil z 38 toč-kami Klemen Požin (Gimnazija Lava), ki je bil ob tem uvrščen tudi v najboljšo peterko turnirja. V slednji so svoje mesto dobili še Domen Janc in Nejc Zupan (oba SEŠTG Novo mesto), Jean Luca Bilbija (SUAŠ Lju-bljana) in Jan Novak (Gimnazija Bežigrad). To je bil za košarkarje Srednje elektro šole in tehniške gimnazije že četrti zaporedni na-slov prvakov, medtem ko so igralci Srednje upravno administrativne šole Ljubljana v finalu klonili drugič zapored.

NiNa jeleNc

30303030

Primorec v novomeškem dresuFinalni turnir državnega prvenstva v košarki za srednje šole v Novem mestu je postregel z odlično košarko in izvrstnimi potezami. Med najbolj opaznimi na parketu je bil igralec Srednje elektro šole in tehniške gimnazije Novo mesto Nejc Zupan. Dijak tretjega letnika SEŠTG Novo mesto je bil med drugim izbran v najboljšo peterko turnirja. Obetavni košarkar, ki trenutno brani barve Krke, se v prihodnosti želi preizkusiti tudi v tujini, predvsem sta mu pri srcu Španija in Turčija.

Sodite med najperspektivnejše slovenske košarkarje. je bila košarka vedno na prvem mestu ali ste se preizkusili tudi v drugih športih?

Košarko sem začel igrati v drugem razredu osnovne šole. Najprej sem se udeležil krožka v sklopu športne vzgoje, kmalu za tem pa sem se vpisal v košarkarski klub v Portorožu. Za to me je navdušil predvsem oče, ki je v mlajših letih tudi sam igral košarko, a le rekreativno. Košarka mi je bila vedno všeč, potem ko sem jo začel tre-nirati pa sem jo vzljubil in je postala sestavni del mojega življenja, tako da nisem treniral nobenega drugega športa.

Športna kariera zahteva veliko časa in odrekanja. Kako gre z usklajevanjem šolskih obveznosti in treningov?

Usklajevanje športa in šole mi ne povzroča velikih težav. Redno sem prisoten v šoli, tako da čim več odnesem od pouka in imam doma veliko manj šolskih obveznosti. Po koncu šolanja v Šolskem centru Novo mesto še ne vem, kako se bom odločil, odvisno je seveda od košarke, kje in kako bom igral, kar bo vplivalo na to, ali se bom takoj vpisal v nadaljnji študij ali ne.

Kako pa sicer poteka vaš običajen dan?

Običajen dan večinoma poteka tako, da grem ob sedmih v šolo, kjer sem običajno prisoten prve štiri ure, nato imamo ob 10.30 trening v fitnesu, ki običajno ni daljši od ure in pol, nato grem nazaj v šolo. Po končanem pouku imam kosilo, počitek do štirih popoldne in ob petih trening, ki traja dve uri, sledijo večerja, počitek in spanje. V prostem času največ počivam, pogledam kakšen film ali pa govorim po telefonu. Če je lepo vreme, s soigralci radi zaidemo na pijačo, kjer se veliko pogovarjamo.

Na dresu, pa naj bo to dres Krke, reprezentance ali šole, nosite številko 12. je za tem kakšna posebna zgodba?

Vedno si izberem številko 12, ki jo nosim že od samega začetka. Za tem ni posebne zgodbe. Ko sem začel igrati košarko, sem imel številko 12. Postala mi je všeč in to se ni spremenilo.

Iz portoroškega košarkarskega kluba ste prestopili v Krko. Za vas se je zanimalo kar nekaj drugih ekip, ome-njalo se je Olimpijo, Helios, tudi špansko Sevillo. Zakaj je na koncu padla odločitev za selitev v Novo mesto?

Res je, v Novo mesto sem prišel iz Portoroža. Tam se začel igrati košarko, igral vse do kadetov, nato pa sem se odločil za korak naprej. Bilo je kar nekaj ponudb, a sem se s pomočjo očeta in svojega zastopnika odločil za Krko. Mislim, da ima Krka res najboljše možne pogoje za napredek in razvoj košarkarja.

V Krki igrate tako za mladinsko ekipo kot tudi za člansko. Koliko priložnosti dobivate med člani?

V Krki trenutno igram za drugo člansko ekipo, s katero nastopamo v drugi slovenski košarkarski ligi. Tu igramo praktično z mladinsko ekipo, kar nam mlajšim ponuja dodatne tekme in predvsem možnosti za napredek. S prvo člansko ekipo nas je nekaj mlajših treniralo v prvem delu sezone, nato pa smo se priključili mladincem, saj imajo člani hud ritem. Nastopali so tako v evropskem pokalu kot v regionalni ABA ligi, zato so bili veliko od-sotni, imeli malo treningov, ko pa so trenirali, so se pripravljali predvsem na nasprotnike. Seveda je želja vsakega izmed nas mlajših, ki nastopamo v dresu Krke, da bi zaigrali za člansko ekipo, ki igra na visokem nivoju, na čelu z izkušenim trenerjem Aleksandrom Džikićem.

Udeležili ste se NBa kampa Basketball without Borders na Portugalskem, pa tudi kampa jordan Brand Classics v Londonu. Kako je prišlo do tega?

Omenjena kampa sponzorira največja športna blagovna znamka Nike in so res organizirani na najvišjem možnem nivoju. Za omenjena kampa sem prejel povabilo in se skupaj s še enim Slo-vencem udeležil kampov, kjer je zbranih petdeset košarkarjev iz cele Evrope. Oba kampa potekata štiri dni, prvi dan je bolj spoznavni. Najprej se namestiš v hotelu, nato pa prejmeš torbo z opremo, ki jo podari Nike in jo moraš nositi v teh štirih dneh. Večino časa potem preživiš v dvorani, kjer se dela zelo veliko, pa tudi kvalitetno. Imaš vso strokovno podporo, veliko je dobrih trenerjev iz različnih držav, večinoma pa iz Amerike, ki poma-gajo in svetujejo, kako še napredovati. Treningi so razdeljeni na telesno pripravljenosti, individualni trening in igro. Zelo veliko se igra, vsak večer pa so na programu medsebojne tekme.

Kakšne izkušnje pa prinašajo takšni kampi?

Tovrstni kampi so zelo dobra izkušnja za vsake-ga, saj se primerjaš z ostalimi perspektivnimi ko-šarkarji iz cele Evrope in tako vidiš kje si v znanju, v čem si dober in v čem zaostajaš. Odneseš veliko znanja in pa tudi kakšno navado, ki jo s teboj delijo trenerji, ki so že vrsto let v vrhunskem športu.

Kljub dobrim igram in dosedanjim izkušnjam, pa verjetno še vedno obstaja kar nekaj rezerv v igri. Kje vidite največje možnosti napredka?

Vedno so v igri rezerve, sploh pri nas mladih igralcih, ki imamo še veliko prostora za napre-dek. V svoji igri imam definitivno največ rezerv pri telesni pripravi in sicer delu nog in pa v igri s kontaktom, saj gre košarka v smeri, ko je vedno več atletov in se vse igra na kontakt.

Verjetno si v prihodnosti želite kariero nadaljevati v tujini. Kje bi želeli igrati?

Seveda si vsak košarkar želi igrati tudi v tujini, a v karieri moraš iti postopoma. Najprej se moraš dokazati doma, da bi odšel naprej v svet. Všeč mi je na primer Španija ali Turčija, veliko spremljam košarko drugod, a kot pravim, najprej se je treba dokazati doma, želje in ambicije pa seveda so prisotne.

NiNa jeleNc

desetplusdesetplusdeset10 + NEJc ZUPAN - SEŠTG Novo mesto - KK Krka5

31

Gimnazija Slovenske Konjice že sedmič

Ko se skoraj že končuje smučarska sezona, ko dijaki že posedajo na klopcah pred šolo in se nastavljajo sončnim žarkom, se na hodnikih Gimnazije Slovenske Konjice največ govori ravno o smučanju in deskanju. In zakaj? Življenje na šoli pred, med in pogosto tudi po pouku se že od leta 2008 ob koncu zime odvija v znamenju organizacije izvedbe državnega tekmovanja v smučanju in deskanju za srednješolce. Mentor Primož Kračun vsako leto znova zbere skupino dijakov, ki zastavljene naloge odgovorno izpeljejo. Dijakom višjih letnikov se pridružijo dijaki nižjih, ki morajo dostojno prevzeti naloge bivših. Na delovnih sestankih se izkušnje prenašajo iz generacije v generacijo. Že v začetku šolskega leta se oblikuje jedro ekipe, ki aktivno in uspešno sodeluje tudi na mnogih ostalih

športnih dogodkih na konjiški gimnaziji.Bil je 13. marec 2014. Kot je bilo na-

ročeno, so nas že med vožnjo na Roglo pozdravili sončni žarki. Vzdušje med dijaki, zbranimi tekmovalci in mentorji je bilo sproščeno, dobre priprave so ob-rodile sadove. Tristo petdeset številk je dobilo lastnike in vse se je lahko začelo. Z mikrofonom v roki sta Lara in Lucija komentirali in vodili dogajanje na Jasi. Pred startom sta za tople roke prisotnih kljub rokavicam poskrbela harmonikarja Timotej in Jaka. Domače viže so zares vž-gale. S člani šolske plesne skupine Niko, Moniko, Laro, Hano in Primožem pa se je marsikdo tudi v okornih »pancerjih« pošteno zazibal. Naši plesalci so mojstri prenašanja pozitivne energije. Skratka, na snegu med pohorskimi smrekami je bilo zabave dovolj za vse sodelujoče in prisotne tistega lepega dne.

Odzivi dijakov in njihovih mentorjev na tekmovanje:»Super organizacija in hvala za lep dan.«Dejan Rodošek (Srednja šola Ravne)

»Hvala za hitre rezultate, dobro organizacijo in vse, s čimer smo bili postreženi. Zagotovo se vidimo prihodnje leto.«Simona Kert (ŠC Kranj)

»V imenu dijakov in v svojem imenu se Vam najlepše zahvaljujemo za gostoljubnost, organizacijo in izvedbo tekmovanja ter za zelo ugodno ceno kart. Pa če ne prej, se drugo leto najbrž spet vidimo!« Tea Obrč (Škofijska klasična gimnazija)

»Iskrena zahvala organizatorjem za (ponovno) izvrstno izpeljano tekmovanje, organizacijo in za lepo vreme, ki ste ga naročili.« Tjaša Klanjšček Bohinec in aktiv športnih pedagogov Prve gimnazije Maribor

dijaki iN dijakiNje gimNazije SloVeNSke koNjice

S M U Č a N J E

Vsi otroci so zmagovalciOlimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez veliko pozornosti namenja tudi otrokom in mladostnikom, ki se s športom ne ukvarjajo tekmovalno. Cilj projektov na tem področju je mladim privzgojiti pozitiven odnos do športa in zdrav življenjski slog.

Mini olimpijada je eden od projektov športa otrok in mladine, ki jih OKS izvaja po vsej Sloveniji skupaj z lokalnimi soorganizatorji.

V letu 2014 bodo mladi športni navdušenci lahko sodelovali na 25-ih prireditvah Mini olimpijade, ki so namenjene otrokom v starosti od 4 do 9 let. Z njimi želijo promovirati šport, športne in olimpijske vredno-te, fair play in pomen gibanja. Otroci se pomerijo v različnih športnih igrah in dejavnostih ter mini olim-pijskem kvizu. Cilj in motiv Mini olimpijade je, da so vsi zmagovalci, zato OKS skupaj s partnerji projekta zagotavlja nagrade in priznanja za vse udeležence.

V letu 2014 bo večina prireditev izvedenih v je-senskem obdobju, z lokalnimi prireditvami pa bomo začeli v maju ter nato nadaljevali v mesecu juniju, ki je tudi mesec olimpizma.

Projekt Mini olimpijade bo izveden ob podpori Fundacije za šport, Ministrstva za izobraževanje, zna-nost in šport, Olimpijske solidarnosti ter partnerjev: BTC City, Petrol, Magistrat International, podjetje Hribar in otroci, SKB banka d. d. z otroškim računom Papi in Etiketa.

olimPijSki komite SloVeNije

VSI OTROCI SO ZMAGOVALCI Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez veliko pozornosti namenja tudi otrokom in mladostnikom, ki se s športom ne ukvarjajo tekmovalno. Cilj projektov na tem področju je mladim privzgojiti pozitiven odnos do športa in zdrav življenjski slog. Mini olimpijada je eden od projektov športa otrok in mladine, ki jih OKS izvaja po vsej Sloveniji skupaj z lokalnimi soorganizatorji. V letu 2014 bodo mladi športni navdušenci lahko sodelovali na 25-ih prireditvah Mini olimpijade, ki so namenjene otrokom v starosti od 4 do 9 let. Z njimi želijo promovirati šport, športne in olimpijske vrednote, fair play in pomen gibanja. Otroci se pomerijo v različnih športnih igrah in dejavnostih ter mini olimpijskem kvizu. Cilj in motiv Mini olimpijade je, da so vsi zmagovalci, zato OKS skupaj s partnerji projekta zagotavlja nagrade in priznanja za vse udeležence. V letu 2014 bo večina prireditev izvedenih v jesenskem obdobju, z lokalnimi prireditvami pa bomo začeli v maju ter nato nadaljevali v mesecu juniju, ki je tudi mesec olimpizma. Projekt Mini olimpijade bo izveden ob podpori Fundacije za šport, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Olimpijske solidarnosti ter partnerjev: BTC City, Petrol, Magistrat International, podjetje Hribar in otroci, SKB banka d. d. z otroškim računom Papi in Etiketa. Olimpijski komite Slovenije Foto:

1. Udeleženci Mini olimpijade spoznajo olimpijski protokol in olimpijsko zaprisego 2. Vsi udeleženci Mini olimpijade so zmagovalci, zato so nagrajeni z olimpijskimi medaljami in

priznanji

Udeleženci Mini olimpijade spoznajo olimpijski protokol in olimpijsko zaprisego

Vsi udeleženci Mini olimpijade so zmagovalci, zato so nagrajeni z olimpijskimi medaljami in priznanji

31

32323232

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog

Milena Aras Harpf

Aleš Peče

Prof. Nina Markun Puhan

32

Vselej sem z zanimanjem čakal na tradicionalno mednarodno tekmovanje z naslovom Turnir petih mest (Bratislava, Budimpešta, Dunaj, Ljubljana, Zagreb), na katerega so me prijatelji povabili kot tolmača. Tu sem pridobil veliko prijateljev, veliko smo se pogovarjali o športu od tu in tam. Na lju-bljanski turnir je Jože Peterka, nekoč nepogrešljiv člen Agencije za šport Ljubljana, povabil svojega nečaka Primoža Peterko, dvakratnega zmagovalca svetovnega pokala v smučarskih skokih, da zmagovalcem v atletiki podeli priznanja. Prijazno se je odzval vabilu in naredil, kar so od njega pričako-vali. Dunajski kolega me je vprašal, ali ni to morda tisti Primož Peterka, ki je bil v nekem obdobju najboljši smučarski skakalec na svetu. »Kakšna škoda, da ga niste bolj podrobno predstavili mladim tekmovalcem. Vesel bi bil, če bi ga lahko tudi sam osebno spoznal,« mi je mimogrede navrgel. Na ta dogodek sem se spomnil ob letošnji Planici, kjer sem zasledil Primoža med tujimi funkcionarji, sicer pa sem lahko prebral pod eno od fotografij v časniku Delo, da je bil v vlogi pomočnika trenerja ženske ekipe. Seveda

Svetovno prvenstvo je v vsakem olimpijskem športu pomemben dogodek. Jeseni je Ljubljana gostila mlade judoiste z vsega sveta. Številke? Navdu-šujoče: 606 tekmovalcev in tekmovalk do 21 let iz 74 držav in z vseh kontinentov, 357 v moški in 249 v ženski konkurenci. Tekmovalci iz domovine juda so bili nedosegljivi, zlasti v lažjih kategorijah, in najboljši, a ne tako suvereno kot na prejšnjem svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, ko so osvojili 12 (od možnih 14) zlatih medalj. V Ljubljani smo slišali himne dvanajstih držav. Na zmagovalni oder se je povzpela še množica judoistov in judoistk. Na jambor so potegnili 25 različnih zastav, da bi delale družbo zmagovalcem.

Judo, ki smo ga videli, je bil dovršen, dinamičen in vreden ogleda. Vsak dan je prinesel nove kategorije, od najlažjih do najtežjih tekmoval-cev. Potem pa je bilo v nedeljo ekipno tekmovanje, ki je marsikateremu judoističnemu čistunu privihalo nos. A gledalci smo prav na tej tekmi

»Jaz bom tudi to treniral«

se sprašujem, ali sploh še kdo ve za Janeza Poldo. Razumljivo, danes so vsi petri prevci, redki so še roberti kranjci, menim da nihče več ni Franci Petek, ki bi ga morali še vedno imeti visoko na »športnem oltarju«. A znal se je pravočasno umakniti iz športa in doseči v življenju še nekaj več. Vsi bi morali imeti svoje mesto v domači Hiši slavnih, da ne bi morda pomislili, da so po krivici pozabljeni. Ko opazujem mladega Prevca, upam, da bo zmogel dovolj modrosti (kmečke pameti), da se ne bo ujel v to zanko zlahka pozabljene športne veličine. Morda mu daje misliti slavni Simon Amann, ki kljub zlatim medaljam z olimpijskih iger ostaja skromen in športnik do konca. Upam tudi, da ne bom dočakal uniformiranega časopisnega pogovora s Prevcem, saj vsaj za zdaj ostaja izviren pri izjavah in si (še) ne pusti na jezik polagati preveč besed z novinarskega zelnika.

Dunajčan mi je dal misliti, da smo s Primožem Peterko in še mnogimi drugimi vrhunskimi športniki izgubili možnosti za promocijo športa. Nismo ga znali uporabiti kot ambasadorja športa, še več, zdi se mi, da smo ga sra-mežljivo umaknili na obrobje. To mi ne bi padlo na misel, če ne bi v nebo kovali svetovnega pokala in medalj z olimpijskih iger in raznih velikih tekmovanj. Vse bolj se mi dozdeva, da so športniki samo sredstvo in da je šport samo priročno orodje za doseganje ciljev drugih. Drugih, ki so vsi pomembnejši od športnikov.

Res, zmeraj bolj se sprašujem po ciljih v ozadju. Preobrazba šolskega predmeta športne vzgoje v šport je navidezno samo besedna igra, a sem se že trenutek za tem zgrozil, s kakšno lahkotno se je zgodila vsebinska

Ozadja

Po daljšem premoru se vrača revija Šport mladih. Veseli me, da se je po-kazala priložnost za ponovno oživitev njenega izhajanja. Prejšnji urednik s svojimi bogatimi izkušnjami spodbuja novega, kar je pohvale vredna poteza. Oblika in vsebina z nekaterimi posodobitvami pa ostajata. Ostaja tudi stran z razmišljanji treh avtorjev. Hvala novemu uredniku za zaupanje.

Doslej sem skušala biti v svojih zapisih pozitivna, opozarjati na primere dobre prakse, na dogodke, ki niso bili vezani izključno na športno področje. Kritik in negativnih izkušenj je že tako dovolj in preveč. Predstavljene vsebine sem skušala osvetliti z različnih zornih kotov, opozoriti, da šolanje ni le ure-sničevanje ozkih ciljev, ampak gre za celostni pristop do učečih, poučevanje pa usmerjeno v razvijanje kompetenc (znanje, spretnosti in veščine) za življe-nje, ki bodo mladim pomagale preživeti v svetu, v katerem so razmišljanje, ustvarjalnost in izražanje ter zagovarjanje lastnega mnenja kakovost in dodana vrednost. Razlogov za neuspeh, tegobe, nezadovoljstvo naj ne iščejo zunaj

Spodbuda za ponovni začetek

sebe, v drugih, in za neznanje ne krivijo le učiteljev, šole, sistema; naj ukrepajo.Tokrat nagovarjam športne pedagoge drugače.Sprememba nas praviloma spodbudi k razmišljanju. Če nič drugega, k

primerjanju stanja prej in potem; kako je bilo do sedaj in kaj novega prinaša; spremembo ustaljenega ritma, dodatno delo, več časa, nove izzive …

V letošnjem letu se mi je zgodilo precej sprememb. Ne morem trditi, da so prišle iznenada, saj so že nekaj časa dale slutiti svoj prihod. In vsaka prava sprememba je taka, da jo občutimo.

Če pogledam svoje delo, je prva sprememba zagotovo ta, da se je ljubljanska enota Zavoda RS za šolstvo s Parmove 33 preselila na Dunajsko 104. Spre-membo najbolj občutim sama, vendar razen tega, da sem se v zadnjem tednu dvakrat v službo zapeljala na napačno lokacijo, nima obsežnejših posledic. Ena od sprememb je tudi, da v letošnjem šolskem letu ni srečanj študijskih skupin. Tisti, ki se srečanj niso udeleževali, tega ne občutijo, za mnoge ostale pa so bila študijska srečanja dobra priložnost za strokovno rast, seznanjanje s spremembami in aktualnim dogajanjem, priložnost za srečanje s kolegi iz prakse in izmenjavo izkušenj »kako ste se pa vi lotili tega problema«. Trenutno iščemo način, kako to možnost ponovno oživiti.

Temo, ki je letos precej aktualna, predstavljam kot naslednjo spremembo: Strokovni svet za splošno izobraževanje je po večkratnem usklajevanju sprejel predlog učnega načrta za neobvezni izbirni predmet Šport (NŠP) v drugem tri-letju osnovne šole: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/

še posebej uživali. Kot da bi Svetovna judoistična zveza poslušala naše želje. Od Ljubljane naprej bodo imele tudi mlajše kategorije moštveno tekmovanje.

Mnogi so imeli pomisleke glede samega mesta tekmovanja. Priznam, da sem bila tudi sama med njimi. Razlogi so bili popolnoma jasni. Ko si med dopoldanskimi izločitvenimi boji in popoldanskimi finali stal med obiskovalci, si ugotovil, da je edina picerija, ki je dosegljiva, kla-vrno majhna. Z desetimi kvadratnimi metri površine ne more nahraniti množice lačnih. Tudi kava je bila bolj redka tekočina, a sreča, da smo jo imeli v oddelku VIP in so nas z njo razvajali na tribunah. Pa vendar je ta čudovito lepa dvorana ponudila več, kot bi lahko dali Tivoli in bližina središča mesta. Množicam osnovnošolcev je omogočila ogled svetovnega prvenstva. Kdo se je spomnil napolniti Stožice z dogovorjenimi obiski osnovno- in srednješolcev v okviru programa športni dan? To je bila izvrstna zamisel, vredna medalje za izvirnost. Načrt ni bil samo preprosto z avtobusom pripeljati učence in dijake, da si pogledajo en boj in, juhej, odidejo domov ali na potep po Ljubljani. Judo klub Bežigrad in Mala šola juda (bravo, Miha Košak) sta organizirala množico prostovoljcev, članov in prijateljev kluba. Dobili so spored prihoda šol, natančen urnik, ki je deloval kot temelj za taktično, tehnično vojaško vajo. Mladim obiskoval-cem so podelili literaturo oziroma biografije športnikov iz stožiške hiše

33

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog

33

slavnih. Okrogla oblika dvorane je spodbudila tudi krožno pot – poligon za najmlajše in ne tako male, na katerem se lahko opravili množico judoističnih vaj. Lahko so celo tekmovali.

Vmes je bila še hit točka, blazina, na kateri so dežurni trenerji, Ruslan in Matija, ob pomoči de-monstratorjev najprej pokazali temeljne prvine juda, potem pa so vodili preproste boje, nekako v slogu suma. Vsakič ko sem se sprehodila mimo njih, sem se razveselila rahlo prepotenih obrazov, ki so na blazinah ob budnem očesu trenerjev preizkušali svojo moč in spretnost. Sošolci so hrupno in veselo spodbujali svoje favorite … Potem pa so jih spet usmerili naprej, v samo dvorano, na ogled judoističnega turnirja. Na srečo je bilo veliko slovenskih tekmovalcev, tako da so vmes lahko oživili nekaj navijaških barv. Najbolj prisrčni so bili najmlajši, z rume-nimi rutkami okoli vratu, ki niti niso ugotavljali, kdo je na blazini, ali je to Andrej, Rok ali Maruša. Srčno in preprosto so navijali za Slovenijo.

Včasih pozabimo, kako naš resen šport zgleda v očeh najmlajših. Ob odprtju prvenstva so sodelovali mladi judoisti iz Ljubljane. V svojih

podrocje/os/devetletka/program_razsirje-ni/Sport_izbirni_neobvezni.pdf.

Učni načrt NŠP je zanimiv, kakovosten, ciljno usmerjen na tri področja primanjklja-jev, na katere nas opozarjajo rezultati me-ritev za šv-karton v zadnjih dvajsetih letih: razvijanje koordinacije gibanja, ravnotežja, natančnosti in spodbujanje ustvarjalnosti; izboljšanje različnih pojavnih oblik moči; razvoj vzdržljivosti.

Težko smo čakali, kaj bo odločilo šolsko ministrstvo glede izvedbenih standardov za ta predmet. Čeprav sem bila prepričana, da me nič ne more več presenetiti, me je razburil Predlog pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o normativih in standardih za izvajanja programa osnovne šole, ki ni upošteval predlogov glede normativov za oblikovanje skupin in izvajalcev programa, čeprav so utemeljeni in podprti z argumenti, vezanimi na varnost in učinkovitost izpeljave pouka.

K sreči je bila tokratna reakcija različnih strokovnih institucij, ki so se pravočasno in odločno odzvale in argumentirale nestrinjanje s predlaganim

pravilnikom, vsaj za naslednje šolsko leto uspešna. Normativ za prvo leto izvajanja neobveznega izbirnega predmeta šport je z okrožnico MIZŠ 14. 4. 2014 spremenjen z 28 na 21, Predlog omenjenega pravilnika pa je še vedno v fazi usklajevanja.

Zato je res treba redno spremlja-ti dogajanje in ukrepati odločno in takoj. Treba je oddati svoj aktiven glas pravočasno in na pravo mesto. Ko nestrokovnjaki brez strokovnih argu-mentov kritizirajo delo športnih pedago-gov, je treba odgovoriti njim direktno. Ko se sprejemajo zakonske rešitve, katerih edini namen je varčevanje, ne glede na znanje in zdravje oz. varnost mladih, je poleg mnenja Zveze društev športnih pe-

dagogov Slovenije, fakultet za šport, Zavoda RS za šolstvo … potreben odločen in množičen odziv strokovne javnosti: strokovnih aktivov, posameznikov iz prakse, regijskih društev športnih pedagogov.

»Pooblaščamo te, … v našem imenu napiši, … povej, … bori se, … mo-ralno te podpiramo …« preverjeno ni učinkovito oz. ne deluje.

malih, urejenih kimonih so v skladnih vrstah zaplesali v ritmu judoističnih padcev, prevalov. Za finale pa so prikazali mete. Pozneje sem slišala zgodbo enega od sodelujočih malčkov, ki je vneto razlagal, da je tudi on TEKMOVAL na mladinskem svetovnem prvenstvu v judu.

»Misliš, sodeloval si na odprtju tekmo-vanja,« sem ga blagohotno popravila. »Ne! Tekmovalec sem bil!« je bil neomajen. In še prav je imel.

Žal je bilo juda spet premalo na televizij-skih zaslonih, kot da tisoč mladih, izjemno talentiranih športnikov iz vsega sveta ni dovolj zanimivih za vsaj enourni dnevni povzetek dogajanj. Je pa tudi res, da ni bilo incidentov in

škandalov. Medijsko torej nezanimivo. Do tiste ravni, ko mediji ustvar-jajo dogodek, še nismo prišli. Plakatov s prepoznavno zeleno-modro vrtinčasto podobo je bilo v Ljubljani kar veliko. Vem za vsaj en prstek, ki se je pozneje usmeril proti plakatu in oznanil: »Jaz bom tudi to treni-ral.« Povedal je še: »Bil sem s šolo na ogledu tekme. To je super šport.«

Lahko dodam, da je prvenstvo uspelo.

sprememba. Kako je mogoče, da smo učitelji športne vzgoje, oprostite športa, tako lahko pristali na vsiljeno spremembo? Menim, da ni nič lažje kot pri ocenjeva-nju. Čas bi že bil, da bi preverili vse te spremembe, ki so se v zadnjih letih zgodile in po mojem mnenju močno zaznamovale naše področje. Predvsem bi morali raziskati ozadja.

Ne morem se znebiti občutka, da je za vsem skupaj manipulacija športa in mladih, ki jih v tem našem športu »obdelujemo« - v šoli z vzgojnimi sredstvi, zunaj šole pa tega več niti ne poudarjamo. Naivno bi bilo verjeti, da do vseh teh sprememb prihaja samo zaradi lepotnih razlogov. Očitno nekdo zasleduje cilje, ki so bolj dolgoročni. V resnici so tako zakriti, da sploh ni opazno, kam pes taco moli. Moti me že to, da se vse te spremembe dogajajo tu in pred našimi očmi, a nihče ne zna in noče pojasniti, zakaj je tako, in predvsem, kdo stoji za njimi. Marsikdaj so tisti, ki so jih sprožili, pojavljajo kot rešitelji športne vzgoje – zdaj športa. Žal ni vse, kar je novo, tudi boljše, in vse, kar je od prej (staro), slabše.

Če samo pomislim, da kot dolgoletni košarkarski delavec nisem vedel, da so na KZS spremenili naziv najstarejšega, najštevilčnejšega, naj, naj … tekmovanja z imenom Pionirski košarkarski festival, sem presenečen. Na forumu KZS sem opozoril, naj tega ne storijo zaradi strahu pred ideološko razlago besede PIONIRSKI. Beseda pionirski pomeni nekaj pozitivnega,

označuje iskalca nečesa novega in boljšega. A glej ga zlomka, v tem času je že bila izpeljana sprememba, ki pa sploh ne ustreza moštvenemu značaju panoge in samega tekmovanja. Da sploh ne govorim o tem, da je pomenil PF znamko, s katero pa, kakor z mnogimi drugimi, ravnamo Slovenci zelo grdo. Tekmovanje samo je na sedežu FIBA v Muenchnu predstavil profesor Drvarič in požel začudenje in priznanje. Tako kot v tem športu in vseh drugih si neposvečeni uradniki domišljajo, da športni uspehi prihajajo sami od sebe.

Če se je ime športne vzgoje preobrazilo v šport s takšno lahkoto kot PF v Košarkarskega super šolarja, za katerim stoji nečimrnost košarkarskega uradnika, si lahko predstavljam, da se je tako zgodilo tudi s športno vzgojo. To bi si lahko razlagali z izrazi iz starih časov, da so bile te in podobne odločitve sprejete v »centrih odtujene moči«, saj pravi uporabniki pri tem niso imeli besede. Pravi sogovornik bi bilo lahko le stanovsko društvo športnih pedagogov, pa ne vem, ali ni poklic športnega pedagoga že izumrl in bomo čez nekaj časa izvedeli, da se nam pravi drugače.

Nedavno se me je spomnil športni pedagog Nenad Pilipović (OŠ Gorje pri Bledu), moj nekdanji praktikant, ki je bil s svojimi učenci na svetovnih šolskih igrah v smučarskem teku v Estoniji. Vesel sem bil njegovih pozdra-vov. Sicer pa, čestitke Srečku Remihu za Bloudkovo priznanje.

34343434

»Mladi invalidi se lahko ukvarjajo z vsemi športi«Na šolskih športnih tekmovanjih že nekaj let lahko spremljamo tudi obetavne mlade športnike invalide, ki nastopajo v različnih športnih panogah. O položaju športa mladih invalidov in njegovih perspektivah smo se pogovarjali z jano Čander, koordinatorko za šport invalidov z Zveze za šport invalidov Slovenije. Nekdanja koš2arkarica, ki je nekoč delovala tudi kot pomočnica trenerja članske ekipe ŽKD ježica in kot trenerka mlajših selekcij v istem klubu, ima bogate izkušnje iz športa invalidov, saj sodeluje oziroma je sodelovala z več vrhunskimi športniki invalidi, med drugim s plavalcema Darkom Đuričem in Alenom Kobilico.

P o g o v o R z J a N o Č a N D E R

lahko zelo drage in težko dostopne, vendar večina športov tega kljub vsemu ne zahteva, vsaj ne na tem začetnem nivoju kot so šolska športna tekmovanja.

Kakšne so perspektive športa invalidov?

Pospešiti je treba akcijo vključevanja in pridobivanja perspektivnih mladih športni-kov. Z dobrimi programi moramo pozitivno vplivati na mlade športnike in jim odpreti pot do uspeha – do paraolimpijskih iger.

Imate morda podatek koliko mladih invalidov sodeluje na šolskih športnih tekmovanjih?

V vseh teh letih se številka nastopajočih zvišuje. Lani – v šolskem letu 2012/2013 – je nastopilo vsega skupaj šestnajst mladih invalidov. Letos imamo trenutno samo na plavanju prijavljenih 31 udeležencev. Za-hvaljujoč Zavodu RS Planica, ki je razpisne informacije posredovala vsem šolam po Sloveniji, je prijavljenih vse več.

Bi med njimi že lahko našli kakšne perspektivne športnike in bodoče paraolimpijce?

Seveda se pokažejo talenti, ki jih kar hitro usmerimo v redno vadbo pod strokovnim vodstvom.

Sodelujete z Darkom Đuričem, v medijih se pogosto pojavlja tudi alen Kobilica, sicer pa se o športu invalidov poroča predvsem v času para-olimpijskih iger. je vloga medijev pomembna pri razvoju športa invalidov in privabljanju mladih?

Sem pomočnica glavnega trenerja dr. Bora Štrumblja in bdim nad Darkovim plavanjem ob jutranjih urah na bazenu Fakultete za šport. Mediji so prisluhnili športu invalidov v času paraolimpijskih iger v Londonu leta 2012 in od takrat dalje mnogo njih v redne objave vključuje tudi področje športa in-validov. Vloga medijev je vsekakor velika in deluje predvsem na prepoznavnosti in popularizaciji športa invalidov v Sloveniji in, ja, veliko nam pomeni, da se šport inva-lidov predstavi v pravi luči in privabi mlade. Zaenkrat to kar uspeva.

Kako je sicer s športom invalidov pri nas? Se vse več ljudi zaveda njegove pomembnosti in se morda zaradi tega tudi več ljudi vključuje v to?

V Sloveniji se s športom in rekreacijo trenutno ukvarja veliko invalidov starejše populacije. S šolskimi športnimi tekmovanji želimo pridobiti del mladih in s tem pomla-diti reprezentance.

S pomočjo medijev, naših promocij in dogodkov pridobivamo želeno, vemo pa, da je to dolgotrajen proces. Veseli nas, da so v zadnjih letih pričela športna društva v svoje programe integrirati tudi invalide.

NiNa jeleNc

Z zavodom Planica sodelujete pri organizaciji šolskih športnih tekmovanj za invalide. Kako ste zadovoljni z dosedanjim sodelovanjem?

Z zavodom za šport Planica sodelujemo že kar nekaj let in do sedaj moramo sodelovanje zelo pohvaliti. Veseli smo, da so dali mladim invalidom priložnost integracije.

Kje vidite še dodatne možnosti sodelovanja in prostor za napredek?

Dodatna možnost sodelovanja bi lahko bila tudi v sodelovanju pri programu Zlati Sonček in Krpan ter drugih športnih programih za mlade. V prihodnje bi lahko na področju športa invalidov pripravili kriterije za te programe. Predvsem pa vidimo možnost sodelovanja in napredka pri šolskih špor-tnih tekmovanjih. Tu mislim predvsem na povečanje izbire športov za mlade invalide.

Doslej so v šolskem športnem koledarju pred-njačili namizni tenis, atletika in plavanje. Katere športne panoge želite dodati v prihodnje?

Že letošnje šolsko leto smo dodali tudi orientacijski tek. Lahko bi dodali še loko-strelstvo, strelstvo, kajak in kanu, kakšen zimski šport, judo itd. Naj dodam, da se mladi invalidi lahko ukvarjajo z vsemi športi. Odvisno je le od specifike invalidnosti in kaj ta dovoljuje oziroma kakšna prilagoditev je potrebna za določeno športno panogo.

Tovrstna šolska tekmovanja so verjetno po-memben del vključevanja mladih invalidov v šolski šport?

Res so zelo pomemben del, saj otroku oziroma mlademu invalidu, ki je vključen v šolski sistem, omogočajo, da se tudi on kosa s svojimi vrstniki, da si z udeležbo in rezultatom krepi samopodobo, kar dodatno vpliva na motivacijo ukvarjanja s športom.

Kakšno vlogo pa imajo sicer po vaših izkušnjah tovrstna tekmovanja pri integraciji mladih?

V današnjem času je pri mladih šport kar v ozadju. Zdi se, da je nastopil čas sedečega položaja pred računalniki, televizijo, poja-vila se je nezainteresiranost staršev itd. S tovrstnimi tekmovanji se poskuša to prepre-čiti. Življenjsko gledano integracija vpliva pozitivno tako na invalida kot neinvalida. S pomočjo športa se vzpodbuja pomoč, spreje-manje drugačnosti, prilagodljivost, sklepajo se prijateljstva itd.

Šport invalidov ima določene posebnosti. Ob-stajajo določeni problemi in pomanjkljivosti?

Šport invalidov ni nič kaj drugačen od športa neinvalidov. V določenih športih se morajo zaradi specifike invalidnosti seveda prirediti pravila, oprema, igrišče itd., ampak to ne pomeni, da nastopijo problemi ali pomanjkljivosti. Moramo biti iznajdlivi in prilagodljivi. Šport ne dela razlik, vsakdo se lahko vključi. Morda nekoliko večji problem predstavlja športna oprema, kot so športni vozički, atletski metalni stoli, prilagojena kolesa, ki jih otroci in mladi z določenimi invalidnostmi potrebujejo, kar je lahko za marsikoga prevelik finančni zalogaj. Vendar pa je treba vedeti, da za večino športov taki izdatki niso potrebni.

Posebnost je tudi morebitna prilagoditev opreme pri določenih športnih panogah. Kako je s temi prilagoditvami v šolskem športu? je to stvar vsakega posameznika, ali pri tem pomaga tudi zveza?

Veliko je prilagoditev, s katerimi se so-očamo in seveda priskočimo na pomoč, če jo mladi invalidi potrebujejo in zveza lahko pomaga. V nekaterih panogah so prilagoditve

34343434

35

Letošnji naslov prvakov OŠPP košarkarski ekipi OŠ Antona Janše RadovljicaLjubljana, 28. marec 2014 – V športni dvorani vojašnice Edvarda Peperka v Ljubljani se je odvijalo letošnje državno prvenstvo v košarki za učence OŠPP. Naslov prvakov so si priigrali učenci Osnovne šole Antona janše iz Radovljice, drugi so bili učenci ZUjL OŠ Dečkova, tretji pa predstavniki Osnovne šole Glazija iz Celja.

Na zanimivem košarkarskem turnirju, kjer so se učenci OŠPP borili za naslove državnih prvakov, je nastopilo osem ekip, ki so bile razdeljene v dve skupini. V prvi skupini so se znašle ekipe ZUJL OŠ Dečkova, ZUJL OŠ Levstikov trg, OŠ Brežice in CUIV Velenje, v drugi skupini pa so se med seboj pomerili predstavniki OŠ Antona Janše Radovljica, OŠ Roje Domžale, OŠ Glazija Celje in IV. OŠ Murska Sobota. Ekipe so se najprej pomerile med seboj znotraj skupin, ko pa so odigrale vse medsebojne dvoboje, so na pod-lagi prej doseženih rezultatov napredovale v drugi del tekmovanja. Najboljši dve ekipi iz skupin sta se najprej pomerili v polfinalnih tekmah, tretje- in četrtouvrščeni ekipi skupin pa sta na podlagi razvrstitve skupinskega dela turnirja nato odigrali srečanji za peto oziroma sedmo mesto. Ekipe so skupinski del odigrale na dveh igriščih, tako da je tekmovanje potekalo kar se da hitro, tekme za razvrstitev po mestih pa so nato potekale sočasno na treh igriščih. Igrišča sicer niso bila standardne košarkarske velikosti, temveč so učenci igrali na polovici dvorane, igrali so štiri na štiri, krajši pa je bil tudi igralni čas.

»Zelo mi je všeč danes tukaj na tem tek-movanju. Zelo se zabavamo. Učitelj nam je rekel, da smo dobri košarkarji, da pa moramo paziti na blokade. Košarko igram zelo rad, še posebej pa mi je všeč, ko dajem koše ali pa proste mete. Košarko treniram enkrat na teden pri učitelju Miru, igramo jo tudi v šoli, včasih pa jo igram s prijatelji tudi v prostem času,« je povedal Žan z Osnovne šole Antona Janše Radovljica, ki se je na koncu turnirja s soi-gralci tudi veselil naslova državnega prvaka.

Igralci OŠ Antona Janše iz Radovljice so bili suvereni skozi celotno tekmovanje, saj so nasprotnike nadigrali v prav vsaki tekmi, še posebej visoko zmago pa so dosegli v polfi-nalu proti ZUJL OŠ Levstikov trg. Nekoliko več dela so imeli po pričakovanjih v finalu, kjer pa so potrdili dobre igre, ki so jih kazali v prejšnjih dvobojih in srečanje proti ZUJL OŠ Dečkova dobili z 20 – 17.

Igre, ki so jih prikazali učenci sodelujočih šol, so bile na trenutke odlične, krasile so jih lepe akcije, dobra obramba, predvsem pa velika borbenost. Ta je bila na momente celo prevelika, saj je nekajkrat grozilo, da bo igralcem na parketu zavrela kri, a so minuta odmora ter pomirjujoče besede trenerjev dosegle želeni učinek. Strasti so se pomirile, tekma pa se je nato nemoteno odvijala na-prej. Tudi trenerji so igre svojih varovancev

spremljali na različne načine. Nekateri so jih mirno spodbujali in jim med igro sve-tovali, kako naj nadaljujejo s srečanjem in kakšne akcije naj še preizkusijo, spet drugi so potek igre spremljali kar preveč doživeto. Razburjenega celjskega trenerja, ki je stalno povzdigoval glas, je opozoril tudi sodnik, ki mu je zapovedal naj se umiri, češ da s svojim načinom vodenja ekipe razburja tako igralce na parketu kot tudi ostale v dvorani.

Čeprav je bilo na igriščih največ fantov, so mesto v šolskih košarkarskih ekipah dobila tudi dekleta. Največ jih je zastopalo barve Osnovne šole Brežice. Vodja brežiške ekipe Hedi Lopatič je pojasnila, zakaj je priložnost dobilo toliko deklet: »Nimamo velike izbire, saj imamo na šoli le 19 učencev, tako da smo izbrali najboljše, kar smo lahko. Poleg

tega je eden izmed ključnih igralcev zbolel, tako da smo hitro naredili žensko menjavo. Organizator je že pred tekmovanjem omenil, da so dekleta zaželena in tega smo se držali.« Najmočnejši člen brežiške ekipe, ki je na koncu zasedla sedmo mesto, je bilo prav dekle. »Ja, to je naša športnica. Kamor jo postaviš, tam bo uspešna. Sicer je danes na igrišču nekoliko izgubljena, ker nima prave pomoči v soigralcih. Rada vidi, da je ob njej še kakšen dober. Drugi se sicer trudijo, a jim je težko,« je pohvalila svojo varovanko Lopatičeva. Sadet Morina, prva igralka eki-pe OŠ Brežice, se je na vseh tekmah borila kot se je le mogla, vodila igro svoje ekipe, navduševala tudi s svojim košarkarskim znanjem, a za kaj več od doseženega tokrat ni našla pomoči pri soigralcih. »Košarke sicer ne treniram, igram jo le pri športni vzgoji in na tekmah, je pa res, da imam doma koš in jo igram tudi tam. Že od malih nog mi gre ta igra, pravzaprav mi je kar naenkrat šlo. Nikoli nisem imela nobenih težav,« je skriv-nost svojega košarkarskega znanja razkrila Sadet Morina, ki je vsestranska športnica. »Najrajši igram nogomet, ki ga tudi treniram, ukvarjam se še s keglanjem, trenirala sem tudi badminton,« je še razkrila športnica, ki je

odlično nastopila tudi na letošnjem državnem prvenstvu v badmintonu, kjer je bila tretja. Uživala je tudi na košarkarskem turnirju: »Lepo je, vsi so prijazni. Ko igramo, smo sicer malo nesramni drug do drugega, ampak to je del športa in po koncu tekme mine.«

S tekmovanjem, ki si ga je ob koncu ogledal tudi član Uniona Olimpije Dražen Bubnić, je bil zadovoljen tudi Aljoša Šip, ki je skrbel, da je vse potekalo kar se da nemo-teno. »Zadovoljen sem, da je prišlo toliko ekip. Upam, da bomo v prihodnje format tekmovanja še povečali, tako da ne bo nasto-pilo le osem ekip, temveč bomo šli do deset ali še več ekip. Še posebej sem zadovoljen, ko pogledam vsa igrišča in vidim ekipe, vse je pisano, dogaja se,« je povedal Šip.

Fair play je bil letošnja rdeča nit turnirja,

v ta namen pa je bil ob igrišču tudi velik plakat, kamor so sodelujoči lahko zapisali misli, se podpisali ipd. »V prejšnjih letih smo imeli nekaj težav. Naši otroci so pač takšni, da včasih vzkipijo in glede na to, da tega tukaj ne želimo in poskušamo preprečiti, se na tak način trudimo predstaviti fair play. Otrokom želimo predati pozitivno sporočilo, ne samo na košarkarskem igrišču, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Tem otrokom želimo dati stvari, ki jih v vsakdanjem življenju niso deležni v tolikšni meri ali pa niso tako spodbujani. Bolj kot fair play bi rekel, da je to prijateljsko tekmovanje. Želimo sporočiti, da si borben in zagrizen, ampak s spoštovanjem do nasprotnika, s katerim si na koncu tekme podaš roko in postaneš prijatelj. Tako kot v življenju,« je nekoliko podrobneje idejo letošnjega tekmovanja še pojasnil Aljoša Šip. »Zahvaliti se moram vojašnici Edvarda Peperka, Ministrstvu za obrambo, kolegom, prostovoljcem s Fakultete za šport, sodni-kom, ki vsako leto priskočijo na pomoč ter seveda Zavodu za šport Planica in Košar-karski zvezi Slovenije,« ob tem Šip tudi ni pozabil na tiste, ki so pomembno prispevali k izvedbi turnirja.

NiNa jeleNc

K o Š a R K a

36363636

Š P o R T N I P E D a g o g I R a z M I Š l J a J o

Tudi osnovne šole lahko deskajo na valovih evforije največjih športnih dogodkovEno izmed glavnih poslanstev športnih pedagogov je zagotovo povezano s približevanjem športa učencem in obratno – s približevanjem učencev športu. Številne možnosti za to se nam ponujajo tudi izven ustaljenega šolskega vsakdana (pouk športa, izbirnih predmetov, interesnih dejavnosti, programov športa mladih …). Eno izmed priložnosti smo našli na OŠ Primoža Trubarja Velike Lašče.

Zadnja dva velika globalna športna dogodka (evropsko prvenstvo v košarki v Sloveniji in zimske olimpijske igre v Sočiju) smo obeležili na prav poseben način. Za čas trajanja obeh tekmovanj smo nekoliko spre-menili šolsko rutino. Šolo je jeseni prevel košarkarski, februarja pa še olimpijski duh. Pred snovanjem aktivnosti sem po pogovoru z učenci ugotovil, da si ti najbolj želijo krat-kih in zanimivih tekmovanj v času glavnih odmorov. In tako smo jim pripravili različne, košarki in zimskim športom podobne igre.

Na šoli imamo dva daljša odmora, prvi je za malico in drugi za kosilo. Žal rekreativ-nega odmora (še/več) nimamo. Septembra sem učencem pripravil tri igre, poimenovane Zadevanje košev, Trojčki in Prerok. Prvo smo (se) igrali v zadnjih minutah odmora za malico, drugo v času odmora za kosilo, tretja pa je bila enkratna in izvedena po elektronski pošti. Šestnajst trojk se je pome-rilo v igri Zadevanje košev. Eden od trojke je imel v rokah manjšo košarkarsko žogo, drugi manjšo, otroško tablo s košem (oboje iz kompleta za manjše otroke, dobavljivo za nekaj evrov), tretji pa je žogico po vsakem metu na koš nosil na izhodišče. V minuti in pol so poskušale ekipe zadeti čim več košev. Odigrali smo kar 28 »tekem«.

Drugo igro smo poimenovali Trojčki. Pri-javljeni pari so dobili tri komplete po 24 kar-tic. En paketek je vseboval imena sodelujočih držav, drugi zastave teh držav, tretji pa po enega igralca posamezne države udeleženke. V dveh minutah so morali pari sestaviti čim

več popolnih trojčkov (ime države, zastava in igralec). Sodelovalo je šest parov.

Tretja igra se je imenovala Prerok. Učenci so pred prvenstvom napovedali končno me-sto Slovenije, zmagovalno reprezentanco in najboljšega strelca turnirja.

Od organizatorja eurobasketa smo uspeli pridobiti precej praktičnih nagrad, ki smo jih podelili najuspešnejšim v posameznih igrah.

Ob teh igrah pa smo pripravili tudi foto-grafsko razstavo s fotografijami slovenske reprezentance na pripravljalnih tekmah. Pripravili smo likovni in literarni natečaj in s tem pritegnili tudi učence s talentom na drugih področjih. Za vse pa smo na oglasni deski za šport pripravili informacijsko točko, kjer je bilo možno spremljati vse pomembne dogodke iz evropskega prvenstva v košarki (rezultati, tekme slovenske reprezentance, zanimivosti …). Informacijsko točko smo prepustili v upravljanje devetošolcu Mateju.

Vse aktivnosti pa so se zaokrožile z nekaj treningi košarke za učence podaljšanega bi-vanja. Bivši slovenski reprezentant, sedaj pa trener, Slavko Duščak, je učencem prijetno popestril popoldneve.

Na krilih uspešno izvedenega projekta smo se podobnih aktivnosti lotili tudi v času zimskih olimpijskih iger v Sočiju. Tokrat smo se igrali štiri različne igre. Imeli smo improvi-zirane smučarske skoke, biatlon ter Četvorčke in Preroka. Zaradi spodbujanja ekipnega duha smo smučarske skoke izvedli kot tekmovanje ekip, prav tako biatlon. V obeh igrah so bile ekipe sestavljene iz treh članov.

V telovadnici smo postavili improvizirano skakalnico – dve švedski klopi smo postavili poševno in ju na eni strani zataknili na letve-nik. Namesto smuči smo uporabili dve suhi krpi in že smo se spuščali po naletu. Doskok v telemark je bil izveden na preprogo za skok v daljino z mesta. Malo smo bili celo podobni pravim skakalcem.

Biatlonske ekipe so si razdelile vloge – eden je bil biatlonec, drugi je s premikanjem

tarče lovil »naboje«, tretji pa je »naboje« nosil nazaj na strelsko mesto. Spet smo se zatekli k preizkušeni rešitvi – uporabili smo mehki otroški pikado z žogico. Biatlonec je tekel po progi in imel štiri streljanja, dva stoje in dva sede. Po zgrešenem metu ga je seveda čakal kazenski krog. Dvanajst ekip je prikazalo odlične »tekme«.

Četvorčki so bili igra znanja. Šest prijavlje-nih parov je v treh minutah poskušalo sesta-viti čim več četvorčkov – iz štirih različnih kompletov kartončkov. V enem kompletu je bilo ime države, v drugem zastave, v tretjem športniki in v četrtem športni izrazi v angle-škem jeziku.

Spet pa nismo pozabili na preroke. Že pred začetkom olimpijskih iger so lahko učenci oddali svoje »preroške« napovedi: koliko medalj bo osvojila Slovenija, kdo jih bo osvojil ter katera država bo osvojila skupno največ medalj.

Tudi za te aktivnosti smo uspeli pridobiti za-nimanje donatorjev. Organizatorji biatlonskih tekem na Pokljuki in skakalnih tekem v Planici so nam zagotovili brezplačne vstopnice za najuspešnejše učence. Tako so se igrali, potem pa bili še del spektakla na enem izmed obeh prizorišč. Sladka presenečenja smo dobili od podjetja Krašcommerce, od Olimpijskega ko-miteja Slovenije pa še nekaj praktičnih nagrad.

Ob končni analizi se je pokazalo, da so učencem igre popestrile šolski vsakdan. Mnogo se jih je igralo, ostali so hodili v telovadnico kot gledalci, navijači ali moji pomočniki. Z nizkimi stroški in nekoliko večjim vložkom energije smo obe veliki tekmovanji zares tako približali učencem, da so postali skoraj del njih. In zdaj že komaj čakamo konec šolskega leta. Ne samo zara-di počitnic – prihaja svetovno prvenstvo v nogometu in gotovo bomo spet na poseben način povezani z Brazilijo.

BojaN NoVak šPortNi Pedagog Na

oš Primoža trUBarja Velike lašČe

37

Včasih obvezno služenje vojaškega roka, danes le prostovoljno

Uporaba portfolia pri pouku športa

Kot bodoči pedagoški delavec se sprašujem, v kakšni meri naj upora-bim portfolio pri uri športne vzgoje ter kakšen smisel ima njegova upora-ba. Na osnovni in srednji šoli, ki sem ju sam obiskoval, tega nismo izvajali, vseeno pa to predstavlja nadstandard pri delu profesorja športne vzgoje. V članku vas bom na kratko seznanil s portfolio ter napisal osebno mnenje o uporabnosti.

Portfolio pri športni vzgoji pred-stavlja učenčevo osebno mapo, ki vsebuje učenčeva dela z refleksijo. Izraz portfolio v prevodu pomeni listnica oziroma mapa za prenašanje dokumentov. Morda bomo v priho-dnosti poiskali drug izraz za sloven-ski prostor, še najbolj pa se nagibamo k izrazu mapa učenčevega razvoja in dosežkov.

Učenec v to osebno mapo dodaja zapiske, izvlečke, rezultate, fotogra-fije in ostalo podobno gradivo, ki na koncu leta pokaže rezultat dela pri športni vzgoji. Izbrani dokumentaciji dajem izjemen pomen, saj učenec s tem razvija samokritičnost in se z rezultati usmerja, seveda tudi s po-močjo učiteljevih napotkov.

Poleg učenca ima od portfolia korist tudi učitelj, saj lahko s tem tudi preverja in oceni znanje. Viden je predvsem napredek, ki ima veliko vlogo pri ocenjevanju. Portfolio je namenjen tako implementaciji kot tudi evalvaciji napredka. Poleg tega se vzpostavi poseben odnos med učiteljem in učencem, saj je komu-nikacija pogostejša (verbalna, pisna, telesna). Z uporabo portfolia učence usmerjamo k zdravemu načinu življe-nja, samoocenjevanju, spremljanju ciljev, medsebojnemu sodelovanju, sprejemanju odgovornosti ipd.

Kdaj naj se uporablja portfolio?Do danes sem spoznal zelo malo

učiteljev, ki pri uri športne vzgoje uporabljajo portfolio. Sam bi osebne mape učencev uporabljal predvsem v zadnjem triletju osnovne šole, ko učenci že razumejo pozitivne učinke športne vzgoje. Preko portfolia bi učenci lahko pripravili in z nadzorom učitelja tudi izvedli uro športne vzgoje za mlajše učence (npr. za 5. razred). S tem bi postali še bolj odgovorni in bi doživeli neprecenljivo izkušnjo. V srednji šoli bi ga uporabljal pred-vsem v prvih dveh letih šolanja, saj se kasneje pri polnoletnosti učenci že zavedajo pomena vsakodnevnega gibanja. Poleg tega imajo učenci tudi poglobljene priprave na maturo, pri katerih pa predmet športna vzgoja še ni vključen.

NiNo legNar

V članku bom razmišljal o nekdanjem ob-veznem služenju vojaškega roka, kako je to vplivalo na zdravje in športno udejstvovanje mladine. Junija leta 2003 so vpoklicali za-dnjo generacijo fantov v naborniško vojsko, v začetku naslednjega leta pa so začeli že s prostovoljnim služenjem vojaškega roka.

Menim, da bi morali obdržati obvezno slu-ženje vojaškega roka, saj je ta izkušnja močno vplivala na mlade fante, ki so prišli po koncu usposabljanja nazaj v domače okolje kot zreli ljudje, ki znajo poskrbeti zase. V vojski so se poleg discipline in reda naučili tudi športno udejstvovati. Vedeli so, da s telovadbo poskr-bijo za zdrav duh v zdravem telesu. Ta vzorec jim je pomagal ostati športno aktiven tudi po tem, ko so zapustili vojsko. Tako so bili neka-ko prisiljeni nekaj narediti za boljšo telesno pripravljenost tudi tisti, ki jih telesni napor ni pritegnil, a so ga najbolj potrebovali. Včasih je bilo takšnih, ki so nujno potrebovali športno

udejstvovanje, veliko manj kot danes. Takrat se je mladina namreč namesto na facebooku, twitterju in ostalih družabnih omrežjih zbirala na okoliških igriščih, v okoliških parkih in tam zganjala raznorazne norčije ter naredila nekaj za svoje telo.

Še več, fantje, ki so bili v vojski, vedo, kaj pomeni biti ekipa, dihati kot eno, pomagati drug drugemu. To so vrednote, ki jih so jih dobili na služenju vojaškega roka, vrednote, ki so jim ostale, in vrednote, ki jih večina današnjih mladostnikov nima več. Vse več je narcisoidnih mladih ljudi, ki znajo misliti le nase in razmišljajo le o tem, kako bi težavo rešili s čim manj truda. Na športno udejstvo-vanje sploh ne pomislijo, kajti to je za njih preveliko trpljenje.

Na prostovoljno služenje vojaškega roka se danes prijavljajo le tisti, ki so že tako ali tako dovolj aktivni. Tisti najbolj »kritični« po vsej verjetnosti sedijo nekje za računalnikom ali te-levizijo in ne razmišljajo o ničemer. Tako smo z odpravo naborniškega služenja vojaškega roka v hipu izgubili vse tiste, ki so športnega udejstvovanja najbolj potrebni. Takšnih pa je dandanes zaradi nezdravega načina življenja vse več.

To se navsezadnje vidi tudi v družbi. Danes je opazna razlika, če primerjamo današnje mla-dostnike z vrstniki izpred desetih ali petnajstih let nazaj. Če jih malo dlje in bolj natančno opazuješ, lahko kaj hitro, brez kakršnega koli predznanja, zaznaš, da jih veliko ne zna več ho-diti, ne znajo se več obnašati v družbi. Z izgubo obveznega vojaškega roka smo tako izgubili tudi veliko z vidika samostojnosti, gibalne sposobnosti in razmišljanja posameznika.

Blaž milar

B o D o Č I Š P o R T N I P E D a g o g I R a z M I Š l J a J o

38383838

P l a N I C a ? ? ? ? ? ? ? ?

Mladi skakalci in skakalke navdušeni nad PlanicoPlanica, 13. marec 2014 – Teden dni pred tradicionalnim zaključkom svetovnega pokala v smučarskih skokih je Planica gostila prav posebno tekmovanje. Le nekaj metrov od Bloudkove velikanke, kjer so se nato merili svetovni asi smučarskih skokov, so se na šolskem državnem prvenstvu za naslove prvakov potegovali najmlajši učenci in učenke slovenskih osnovnih šol.

V odličnih vremenskih razmerah in pred-vsem v prijetnih spomladanskih temperatu-rah, ki so bile prisotne večji del tekmovanja, se je na šolskem državnem prvenstvu v smučarskih skokih zbralo preko 150 otrok, ki so skupaj opravili več kot 900 skokov. Prijetne razmere za izvedbo tekmovanja, navijanje mladih športnikov, ki so spodbujali svoje prijatelje, njihovih staršev, babic, ded-kov ter bratov in sester je poskrbelo za prav posebno kuliso tekmovanja, ki so ga s skoki, pa tudi nekaj atraktivnimi padci, ki so se na srečo končali brez hujših poškodb, le z nekaj bolečinami, zaznamovali učenci prvih štirih razredov osnovnih šol (letniki 2004–2007). Snežna podlaga v okolici skakalnice in sproščeno vzdušje so mlade tekmovalce pre-mamili, tako da so poleg skokov uživali še v spuščanju po velikih kupih snega in kepanju ter tako druženje na Gorenjskem izkoristili za številne zimske radosti.

Šolsko državno prvenstvo v smučarskih skokih je potekalo nekoliko drugače kot bi

si gledalci tekem smučarskih skokov utegnili predstavljati. Mladi tekmovalci so namreč skakali s smučmi za alpsko smučanje, ne pa specializiranimi smučmi za skoke. Tudi skakalnica je nekoliko prilagojena in manjša, kar omogoča, da se tekmovanja udeležijo tudi učenci in učenke, ki se sicer s smučar-skimi skoki ne ukvarjajo. Vrh skakalnice, na kateri so se pomerili učenci in učenke, je bil namreč vklesan v hrbtišče Bloudkove skakalnice med letalnico in velikanko. Od tod so se pognali po kratkem zaletišču in se odrinili, kolikor so se le mogli. Nekateri tekmovalci so se z dolžino skokov še posebej izkazali, saj jih je poneslo tudi sedem metrov daleč. Pred uradnim začetkom tekmovanja so športniki skakalnico preizkusili v poskusnih skokih, potem pa je šlo zares, saj so jih čakale tri serije, od katerih sta v končnem seštevku šteli dve najboljši.

Tekmovalci in tekmovalke so v prijetnem popoldnevu in tekmovanju zelo uživali. Izza Kern z Osnovne Šole Davorina Jenka Cerklje, ki je bila med najbolj opaznimi tekmovalkami v skupini učenk prvega in drugega razreda, je bila nad dnevom v Pla-nici navdušena. »Všeč mi je. Za enkrat sem skočila trikrat, če štejem zraven še vadbo. V prvo sem skočila bolj tako tako, potem sem skočila štiri metre, zdaj pa skoraj pet metrov,« je povedala Izza, ki ji je kar dva-krat uspel skok 4,75 metra, in nadaljevala:

S M U Č a R S K I S K o K I

39

»Ni me strah skokov in višine. Tudi drugače skačem na tekmah, začela pa sem letos. Mi-slim, da mi gre za prvo leto kar dobro. Bila sem druga.« Izza Kern si je drugo mesto delila s Tino Rupar z Osnovne šole Poljane, ki je dosegla povsem enake daljave: štiri metre ter dvakrat po 4,75 metra. Daljša od drugouvrščenih tekmovalk v skupini prvega in drugega razreda je bila le Ulla Kavčič z Osnovne šole Bistrica.

Skakalke z OŠ Bistrica so bile med naju-spešnejšimi tudi v skupini učenk tretjega in četrtega razreda. S skoki, dolgimi šest me-trov, 6,75 metra in 5,75 metra si je prvo mesto priskakala Eva Puhar, druga je bila prav tako učenka OŠ Bistrica Tina Balkovec, ki jo je dvakrat poneslo do šestih metrov, enkrat pa do petih metrov in pol. Tretja je bila pred-stavnica Osnovne šole Žiri Jerca Jesenko, ki je doskočila pri 5,25, 4,50 in 5,75 metrih.

Večja konkurenca je bila med fanti, ki so skakali v štirih starostnih skupinah oziroma so bili razdeljeni v skupine glede na razred od prvega do četrtega. Med najmlajšimi se je z najdaljšimi skoki najbolj izkazal učenec Osnovne šole Otlica Teo Krivec, ki je pristal pri šestih, petih ter petih in pol metrih. Kako izenačena je bila kategorija

pove dejstvo, da so si drugo mesto razdelili kar trije tekmovalci: Blaž Jurčič z Osnovne šole Poljane, Matija Leskovšek z Osnovne šole Vojnik in Jakob Hrnčič z Osnovne šole Davorina Jenka.

Tudi v skupini učencev drugega razreda je prišlo do delitve drugega mesta, kamor sta se uvrstila Patrik Stare z Osnovne šole Dr. Jane-za Mencingerja in Gregor Kadivec z Osnovne šole Jakoba Aljaža. Najdaljši skok kategorije je s šestimi metri in 25 centimetri uspel Galu Šeblaju z Osnovne šole Rovte. » Skočil sem daleč, šest metrov in 25 centimetrov. Drugače ne skačem, samo na šolskih tekmovanjih. Skoki so mi zelo všeč, tako da jih spremljam tudi po televiziji in navijam za naše skakalce. Tukaj v Planici mi je zelo všeč in res uživam danes,« je povedal zmagovalec kategorije učencev drugega razreda Gal Šeblaj.

S skokoma, dolgima šest metrov in 75 cen-timetrov ter šest metrov in pol, si je zmago med tekmovalci v kategoriji tretjih razredov priskakal učenec Osnovne šole Tržič Urban Podrekar. Na drugo mesto se je s skokoma, dolgima 6,25 metra, uvrstil Timotej Stanov-nik z Osnovne šole Poljane, tretji pa je bil učenec tretjega razreda Osnovne šole Adama Bohoriča Jaka Čuber Potočnik, ki je pristal pri 5,75 in šestih metrih.

Najdlje so skakali učenci četrtih razredov, ki so postavili tudi najdaljše daljave dneva. S skokoma, dolgima sedem ter šest in pol me-trov, je zmagal Šimen Jelen z Osnovne šole Gustava Šiliha Velenje. Tudi v tej kategoriji je prišlo do delitve drugega mesta, ki sta ga zasedla Urban Tišler z Osnovne šole Fran-ceta Prešerna – podružnične šole Kokrica in Andraža Rener z Osnovne šole Križe.

Državno tekmovanje osnovnih šol v smu-čarskih skokih je organiziralo Smučarsko društvo Vizore, ki je bilo zaradi povsem

pomladnih vremenskih razmer iz Vizor tek-movanje primorano prestaviti v Planico, kjer so bili pogoji za izvedbo tekmovanja nadvse primerni. »Glede na to, da je krasno vreme, boljše sploh ne more biti. Imamo zelo veliko število udeležencev, skoraj 180 jih je. Od tega je kar petdeset deklet, kar je rekordno. To tudi pomeni, da skoki niso več samo za fante, ampak tudi dekleta vse bolj razmišljajo v tej smeri. Planica, kraj, kjer organiziramo tekmovanje, je fenomenalna že sama po sebi. Pri nas v Vizorah rastejo trobentice in zvončki, tako da je bilo tekmovanje mogoče organizirati le tu. Glede na to, da bo priho-dnji konec tedna v Planici finale svetovnega pokala v smučarskih skokih, je za otroke to nekaj posebnega. Mislim, da boljšega termi-na, kot ga imamo, ni bilo mogoče izbrati,« je bil nad izvedbo tekmovanja in predvsem odzivom otrok navdušen predsednik Smučar-skega društva Vizore Felix Skutnik.

K popolnemu dnevu v dolini pod Poncami so pripomogli tudi organizatorji tekmovanja, ki z atraktivni nagradami (čelade, očala, vstopni-ce za tekmo svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici ipd.) in priznanji niso nagradili le najboljših v posameznih kategorijah, temveč so z darilnimi vrečkami razveselili prav vse udeležence državnega prvenstva. Prav tako so najuspešnejše šole prejela vabila za ogled tekme svetovnega pokala v Planici. Prav omenjena razglasitev najboljših pa je bil edini del tekmovanja, ki bi ga bilo v prihodnje treba izvesti nekoliko drugače oziroma nekoliko hitreje. Po s soncem obsijanem tekmovalnem delu je namreč do podelitve prišlo nekoliko pozno, ko se je sonce že skrilo in je v dolini pritisnil mraz, ki je poskrbel, da niso zmrzovali le nekoliko neučakani otroci, temveč tudi ostali udeleženci tekmovanja.

NiNa jeleNc

EMA KLINEc - Gimnazija Škofja Loka - SSK Alpina Žiri6desetplusdesetplusdeset10 +

Letošnje leto je bilo za smučarske skakalke prelomno. Prvič v zgodovini zimskih olimpijskih iger so imele priložnost nastopiti na tem tekmovanju, žal pa premierni nastop ni bil usojen mladi skakalki Emi Klinec. Izjemno obetavna športnica, ki bo letos poleti dopolnila 16 let, je po odličnih rezultatih v poletni sezoni veliko pričakovala tudi od zime, a ji je huda poškodba kolena preprečila pot v Soči.

»Imam strgano sprednjo kolensko vez in sredi februarja sem imela tudi operacijo, po kateri sedaj že pridno okrevam. Na srečo lah-ko rečem, da trenutno vse poteka normalno in še nisem imela večjih težav. Po štirinajstih dneh od operacije sem opustila bergle, na kaj več športnih aktivnosti pa je potrebno počakati vsaj do toplic, ko naj bi bilo koleno že bolj optimalno in kjer bom začela s pravo rehabilitacijo. Prve skoke bom po dobrem razpletu verjetno opravila ob koncu poletne sezone,« je poškodbo in potek rehabilitacije opisala Ema Klinec.

Šok ob poškodbi, ki je prišla le mesec dni pred olimpijskimi igrami, je bil precejšen. Ema je bila namreč do nesrečnega dogodka najboljša slovenska skakalka te sezone, zaradi česar so jo številni uvrščali v krog tekmovalk, ki bi utegnile poseči po najviš-jih mestih. »Sezona je bila z rezultatskega vidika nedvomno uspešna, vendar imam po predčasnem koncu zagotovo grenak priokus, saj še vedno nisem pokazala veli-ko dobrih skokov. Na začetku se še nisem dobro zavedala posledic te poškodbe in ni bilo pretirano slabe volje, saj tudi s skoki v Predazzu nisem bila ravno zadovoljna. Am-pak kot je bilo pričakovati je tudi to prišlo za menoj in sem potrebovala nekaj časa, da sem začela spet normalno razmišljati in se posvetila rehabilitaciji,« je povedala Ema, ki si je nato z zanimanjem ogledala olimpijsko preizkušnjo: »Od poškodbe do olimpijskih iger je minilo nekaj več kot mesec dni, tako da sem imela dovolj časa, da sem se sprija-znila z nenastopom in z užitkom pogledala tekmo. Punce so si nastop zaslužile.«

Tekmovalka, ki vzor vidi predvsem v Petri Majdič ter skakalkah Sari Takanaši, kjer jo navdušuje tehnika, in Sarah Hendrickson, kjer občuduje njene veščine sodelovanja z javnostjo in mediji, je do lanskega poletja najboljše tekmovalke lahko opazovala le od daleč. Pravila mednarodne zveze ji zaradi mladosti namreč niso dovoljevala nastopov na tekmah najvišjega nivoja. »Lahko rečem, da sem prvi nastop v svetovnem pokalu že nestrpno čakala, vendar je bilo dobro, ker sem imela stik z najboljšimi, predvsem sotekmovalkami in sem vedela, da skačem dobro. Motivacija je bila visoka, saj sem imela višji cilj, nastope v svetovnem pokalu, in vse to mi je pomagalo, da sem pridno in zavzeto trenirala. V tem času sem nabrala

veliko potrebnih izkušenj, ki jih moram v prihodnosti še nadgraditi.«

Premierni nastop med svetovno elito bi se težko izšel boljše, saj je že na prvi tek-mi poletne velike nagrade v Courchevelu skočila povsem na vrh. Za njo se je uvrstila tudi Američanka Sarah Hendrickson, ki se lahko pohvali z naslovom svetovne prva-kinje, ki si ga je priskakala lani v Predazzu. Ob uspehih poletnega dela sezone je Ema dobro skakala tudi v zimskem delu, ko se je redno uvrščala med najboljšo deseterico na tekmah svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi z velikimi uspehi v preteklosti, med drugim tudi s kolajnama z mladinskih svetovnih prvenstev v letih 2012 in 2013. »Ko pogledam nazaj, se vedno rada spo-mnim nastopa v Oberwiesenthalu, kjer sem z dobrimi skoki osvojila svojo prvo zmago v celinskem pokalu. Ponosna sem na zlato kolajno z mladinskega svetovnega prvenstva v Liberecu, kjer smo tekmice brez slabega skoka premagale z ogromno razliko. Veliko mi pomenita oba naslova državne prvakinje in pokal iz Courchevela,« je ob uspehih dodala skakalka smučarskega kluba Alpina Žiri. Skakalnica v Obrewiesenthalu, kjer je dosegla prvi večji uspeh v celinskem pokalu, sodi med njene najljubše. »Naravnost obože-vala sem jo,« pravi Ema, »verjetno zato, ker sem tam pokazala kar nekaj dobrih skokov in med drugim osvojila svoje prve stopničke v celinskem pokalu, dve leti kasneje pa tudi prej omenjeno zmago. Vedno sem imela rada domačo skakalnico v Kranju, všeč pa mi je tudi manjša devetdesetmetrska skakalnica v Zakopanah.«

Gledalcem smučarskih skokov nemalokrat zastane dih, ko kamera pokaže pogled z vrha skakalnice, pa naj gre za manjše ali večje naprave, od koder se spuščajo tekmovalci v globino k navijačem, ki so z vrha videti le kot drobne packe. Pa jo je kdaj zaskrbelo in je pomislila: »To je pa res visoko«? Ema odgovarja, da sčasoma podobne misli mi-nejo: »V mlajših letih, ko prehajaš na večje in večje skakalnice, je bil podoben stavek

precej pogost in včasih si je bilo kar težko predstavljati, da se bom kdaj spustila s tako visokega zaletišča. Ko pa že prideš do večjih skakalnic, se to počasi umiri, strah izgine in se lahko popolnoma posvetiš treningu in stvarem, ki jih moraš popraviti.«

Dijakinja škofjeloške gimnazije, ki uspe-šno usklajuje tako športne kot šolske obve-znosti, čeprav na ta račun med sezono žrtvuje praktično ves prosti čas, se je s skoki začela ukvarjati po zaslugi brata in sestre, ki sta prav tako skakalca. »Drugega kot smučarskih skokov sploh nisem imela v mislih, trenirati pa sem jih začela že zgodaj. Pri šestih letih. Ko sem bila mlajša, sem cele popoldneve igrala nogomet s prijatelji, preizkusila pa sem se tudi v floorballu, ki sem ga trenirala in sodelovala na tekmah vse do dvanajstega leta. Vse to pa je le dopolnjevalo skoke, saj sem z ostalim ukvarjala, ko ni bilo treningov skokov, ki jih nisem nikoli zamudila,« je o svojih začetkih povedala Ema.

»Po poškodbi je že preteklo nekaj tednov, tako da sem imela nekaj časa, da premislim glede načrtov, kako naprej. Prvi cilj je, da kar se da uspešno opravim rehabilitacijo in delam na tem, da s kolenom ne bo težav oziroma jih bo v prihodnje čim manj. V tem obdobju si želim predvsem spoznati samo sebe in svoje telo, tako da bom lahko prepo-znala, kaj mi v določenih trenutkih sporoča in se na to dobro odzvala. Glede priprav in treningov poleti še ne vem veliko, saj me do takrat čaka še kar nekaj dela in se mi zdi, da je trenutno bolje, da energijo in razmišlja-nje preusmerim v delo, potem pa se počasi začnem ozirati tudi proti skakalnici,« se je v bližnjo prihodnost ozrla dobitnica dveh ekipnih kolajn z mladinskih svetovnih prven-stev. Če bo rehabilitacija potekala v skladu s predvidevanji in se bo Ema kmalu vrnila na skakalnice tako močna ali še močnejša kot doslej, se ljubitelji zimskih športov že lahko veselijo prihodnjega svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah, ki ga bo leta 2015 gostil švedski Falun. NiNa jeleNc

Izjemna skakalka, ki občuduje Petro Majdič

40404040

41

Aktivna vloga staršev pri gibalno-športni vzgoji predšolskega otroka

Deklica po končani gibalni aktivnosti s starši navdušeno vzklikne: »Jaz se počutim zelo športno! Ful mi je lepo! Vesela sem, zelo, zelo zelo, ker sta z mano!«

Ali se starši sploh zavedamo, da lahko sami veliko pripomoremo k bolj kvalitetne-mu življenju svojih otrok in da posledično lahko izboljšamo tudi kvaliteto lastnega življenja? To lahko storimo le takrat, ko se zavestno odločimo, da bomo prevzeli aktivno vlogo staršev v skrbi za gibalni razvoj svojih potomcev in prenehali biti samo »taksisti«, ki predšolskega otroka vsak dan prevažajo na različne dodatne in plačljive predšolske dejavnosti.

Smo se kdaj že vprašali: … kaj naj naredimo, da otrok ne bo toliko ob televiziji in računalniku? AKTIVI-

RAJMO SE!…ali imamo dovolj moči, da v popoldanskem času še skačemo s svojimi najmlaj-

šimi? Stisnimo zobe in se AKTIVIRAJMO!… kaj naj naredimo, ker naši odnosi v družini postajajo nemogoči? AKTIVIRAJ-

MO SE SKUPAJ!Spodbudite drug drugega in skupen prosti čas namenite gibalnim odmorom s

predšolskim otrokom. Na ta način otrokom pomagate, da so gibalno bolj aktivni. Sami pa se boste dobro počutili, saj se boste bolj sprostili in nabrali novih moči za obveznosti, ki vas čakajo v nadaljevanju dneva.

Gibanje je priložnost za celo družino, tudi za starše … Otrok se ne more loviti, če nihče ne teče za njim, prav tako se ne more kotaliti ali podajati žoge, če nima komu, ne more iskati skritega zaklada, če mu ga ne skrijemo. No, ja, na računalniku se to da. Za svojega otroka ste najboljši soigralec in še boljši učitelj, zagotovo boljši kot računalnik. Otrok, ki se igra z odraslim, je bolj kreativen, hitreje razvije govorne sposobnosti in zmožnosti za reševanje problemov. Med igro z odraslim se istoveti z

okoljem, posnema odrasle in oblikuje stališča do ljudi okrog sebe in kaže čustva.

Gibanje, rekreacija in šport so lahko v družini močan povezovalni element, ki se obdrži skozi več generacij. Gre za rdečo nit zdravega načina življenja od zgodnjega otroštva do pozne starosti. Zakaj bi dali predšolskega otroka trenirat organi-zirano športno dejavnost, in to vsak dan? Naj raje kakšen dan ostane tudi doma in skače z vami po lužah, se kotali po travnatem hribu, pleza po dre-vesu. Skupno preživljanje prostega časa s športno dejavnostjo močno čustveno poveže družino. Tako druženje daje možnost spoznavanja različnosti, strpnosti in sprejemanja drugačnosti, kljub gene-racijskim razlikam, saj nas gibanje povezuje kot univerzalni jezik sveta. Ob nerodnih situacijah in spodrsljajih se vsi sproščeno nasmejemo. Otrok se ob starših nauči, da ni nujno, da mu vse uspe v prvem poskusu, da pa je vredno poskusiti večkrat, saj vaja dela mojstra. Tak odnos je zelo sproščujoč, saj nam daje možnost sprejemanja in dajanja, kar je tudi bistvo vsakega dobrega odnosa.

Otrok se ob starših počuti varnega, z veseljem sodeluje in uspešno izvaja tudi na-loge, ki jih brez pomoči staršev ne bi zmogel. Zbuja se interes staršev za poznavanje in spremljanje gibalnih sposobnosti svojih otrok, otroci pa se imajo možnost identi-ficirati s starši. Ker jim otrok želi ugajati, se potrudi po svojih najboljših močeh. Iz tedna v teden postaja bolj spreten, močan, hiter, vzdržljiv, vedno več gibalnih nalog lahko izvaja in ustvari sam.

Otroka s skupno aktivno gibalno dejavnostjo navajamo na določen red in razpore-ditev dela med odraslimi in otroki. Sestavni del športa so tudi porazi. Ko se aktivno vključujete v gibalne dejavnosti, je dobra priložnost, da se otroci naučijo, kako se soočiti z neuspehom in se iz njega nekaj naučiti.

Kakorkoli že opredelimo šport in družino, spodbudno družinsko okolje pozitivno vpliva na oblikovanje vrednot in otrokove osebnosti. Aktivno sodelovanje družinskih članov je lahko prvi korak, da postane gibanje družinska navada in potreba.

BarBaBra StaNČeVić, prof. šp. vzgoje, vodja gibalno-športnega programa vrtca jelka

DVANAJST NASVETOV, S KATERIMI LAHKO POMAGATE SVOJEMU OTROKU, DA bO GIbALNO bOLJ AKTIVEN

1. Bodite sami aktivni. Bodite mu vzor!2. Otroku zmanjšajte čas gledanja televizije in

igranja video igric.3. Namesto televizije vklopite radio in z otrokom

malo zaplešite.4. Otroka večkrat vprašajte, katerih gibalnih

dejavnosti si želi in mu jih pomagajte uresničiti.

5. Otroka večkrat peljite na bližnje igrišče, kjer lahko teče, skače in pleza. Za otroka ni boljšega, kot se gibati in biti na zraku.

6. Sodelujte z njim (npr.: pojdite skupaj na sprehod, skupaj brcajte žogo, igrajte se z njim kakšno elementarno igro, postavite si poligon …).

7. Z otrokom načrtujte skupne družinske odmore ali celo dneve, vikende in počitnice s športnimi vsebinami (npr.: družinski izleti, smučanje in sankanje, rolanje ali drsanje, vodne aktivnosti …).

8. Pojdite si skupaj ogledat različna športna tekmovanja – pa nikakor ne zato, da se bo vaš otrok začel ukvarjati z vrhunskim športom, ampak zato, da se bo naučil prave navijaške kulture, predvsem pa se bo otrok preko vašega navdušenja veselil uspehov drugih.

9. Ko kupujete darila za otroka, mu la ko kupite kakšne športne pripomočke (npr.: žogo, obroč, kolebnico, balinčke, frizbi, zložljivi gol, trampolin, rolarje, kolo ali knjigo z gibalnimi igrami), ki ga bodo spodbudili k športnemu udejstvovanju.

10. Naj vam otrok pomaga pri domačih opravilih. Sodeluje lahko pri delu na vrtu, čiščenju tal, grabljanju listov, nošenju lažjih vrečk iz trgovine, čiščenju oken, brisanju prahu, sprehajanju psa, obešanju perila … Gibanje je namreč zastonj

11. Kadarkoli je mogoče, hodite po stopnicah in ne uporabljajte dvigala.

12. Igre, ki se jih igrate z otrokom, naj bodo zanimive in čim manj tekmovalnega značaja.

M a l I S o N Č E K

42424242

Globji pomen gibanja otrok v predšolskem obdobju

M a l I S o N Č E K

1. del

� Piše dr. FraNci Petek

Morda bi bilo pričakovati, da bo moje tokratno pisanje osredotočeno na smučarske skoke in morda celo zgolj na vrhunsko raven, torej na zadnjo fazo v celostni pripravi skakalca. Na nek način bo res, ampak vse zgolj zato, da bi razumeli moje razmišljanje glede naslovne teme. Prav zaradi razmišljanj in iskanja poti k celostni pripravi stabilnega, vrhunskega skakalca sem namreč prišel do, vsaj za mene, osupljivega spoznanja. Vse se začne že veliko prej. Danes sem prepričan, da že v predšolski fazi razvoja. Naj že takoj na začetku ovržem ambiciozne misli, ki bi se lahko zrcalile v prejšnji trditvi. Sem nasprotnik tega, da bi se moral že predšolski otrok vključevati v katerokoli prostočasno organizirano vadbo. Sploh pa ne s ciljem postati vrhunski športnik, kaj šele postati vrhunski že v predšolskem obdobju določene športne panoge. Otrokov prosti čas v predšolskem obdobju (čas, ko ni vrtcu ali drugi obliki varstva) mora biti namenjen preživljanju s starši, družino ali ljudmi blizu družine. Čisto preprosto, brez velikih načrtov, posebej zanj. Vse, kar potrebuje, je enakopravno vključevanje v vsakdanje življenje družine. Pravzaprav naravnost hrepeni po tem.

In kaj ima to zadnje z gibanjem? Odgovor je lahko zelo preprost. Veliko, če otroka res enakopravno vključujemo v vsakdanje ži-vljenje. Vseeno pa mi za boljše razumevanje odgovora dovolite, da malo širše odstrem podlago za moja razmišljanja.

Pred leti sem dobil edinstveno priložnost, da nekaj prispevam k sistemu organizira-nosti in dela v meni tako ljubih smučarskih skokih. Z veliko verjetnostjo sem trdil in še vedno trdim, da smo Slovenci lahko stabilno, poudarjam, stabilno prisotni v vrhu svetov-nega smučarskega skakanja. Razlog za tako samozavest je dejstvo, da imamo izjemno skakalno tradicijo, znanje, objekte, kot na-rod pa veliko skakalno srce. Takrat sem se poglobljeno ubadal z mislijo, kaj je narobe z nami (Slovenci), da doživljamo take vzpone in padce, da ne zmoremo preživeti leta »suhih krav« manj boleče in krvavo. Sicer nam je takrat v štirih letih uspelo potegniti nekaj odločilnih potez, ki so s skrbno izbranimi ljudmi na ključnih mestih dale in še posebej danes dajejo rezultate v duhu moje osnovne trditve. Če preskočim preostale podrobnosti, pa sem mnenja, da za miren spanec tudi v skokih potrebujemo še nadgradnjo sistema. Ta nadgradnja pa se nanaša prav na najširšo populacijo, na značilnosti sodobnega življe-nja, natančneje sodobnega življenja družin in znotraj njih na razvoj otrok.

Pri mojem raziskovanju stabilno uspešnih profilov smučarskih skakalcev sem namreč spoznal, da so to praviloma trdne osebno-sti z dobro razvito samopodobo, z razvito sposobnostjo empatije, imajo spoštovanje do sposobnosti drugih ter na splošno dela drugih, znajo realno ocenjevati svoje trenu-tne sposobnosti in zmožnosti, so sposobni globoke in dolge koncentracije, imajo vre-dnote, kjer denar ni cilj, pač pa je to delo in iskanje lastnih zmožnosti do perfekcije (denar je lahko le posledica tega). Kdaj in kje lahko človek razvije te lastnosti? Trdni temelji vseh naštetih osebnostnih lastnosti se gradijo v predšolskem obdobju, v okviru lastne družine oziroma v dokaj ozkem okolju, kateremu je človek takrat izpostavljen.

In kaj ima to zadnje z gibanjem? Privoščil si bom malo papagajskega obnašanja. Odgo-vor je lahko zelo preprost: veliko, če otroka res enakopravno vključujemo v vsakdanje življenje. Vseeno pa mi za boljše razumeva-nje odgovora še enkrat dovolite, da to malo širše obrazložim.

Pri iskanju odgovora, kako pripomoči k razvoju zdrave osebnosti, sem namreč spoznal, da je že vse v najboljšem redu, če se v tej smeri trudimo z reprezentanti (torej bolj ali manj z odraslimi ljudmi). Vendar pa dolgoročno zelo, ampak res zelo težko dosežemo želeno. Največkrat je za velike spremembe na osebnostni ravni športni

43

motiv premalo. Motiv mora biti veliko bolj ključen za ohranitev življenja. Podobno sem spoznal, če se tega lotimo šele s srednješolci. To zavestno zapisujem, čeprav smo v skokih naredili velik kakovosten preskok, ko smo začeli veliko energije vlagati prav v Državni panožni center in panožne skakalne šole na raznovrstnih področjih. Danes vem, da tudi osnovnošolsko obdobje ni dovolj za razvoj zdrave osebnosti.

Takrat je usoda očitno hotela tako, da sem se preko vseh mojih vrtanj za ustre-znim odgovorom najprej bežno srečal s pedagogiko montessori. Sam se do leta 2011 neposredno nisem prav nič ukvarjal s področjem pedagogike, niti si nisem mislil, da bom o tem kdajkoli poglobljeno razmi-šljal. Dve leti študija pedagogike montessori in prav toliko opazovanj in dela v vrtcu montessori mi je dodobra odprlo vrata v izjemno pomembno obdobje človekovega razvoja, v njegova prva leta življenja. Že v času študija pedagogike montessori smo bili deležni trikotnika, ki opredeljuje neločljivo povezan in uravnotežen model delovanja človekovega (otrokovega) zdravega razvoja. Po Marii Montessori človeka sestavljajo tri komponente: telo, duša (sem spadajo um, zaznave, čustva) in duh. Če katera od komponent v pravem času nima možnosti razvoja, človek enostavno ne more biti iz-popolnjen v smislu osebnostnega potenciala. Še več. V nekem trenutku se lahko pokaže kot kritičen primanjkljaj. Za pravilno razu-mevanje razmišljanj na podlagi pegagogike montessori bo v pomoč zelo pomenljiv citat: »Otrok gradi človeka!«

Sistem roka-oko-možgani je nazoren mo-del preživetvenega mehanizma višje razvitih bitij. Ljudje imamo izjemno razvito fino mo-toriko roke. In prav to lastnost je tudi Mon-tessorijeva navedla kot razlog, zakaj imamo

ljudje razvite možgane v taki meri, da smo sposobnih uporabljati in razvijati domišljijo (ne fantazijo) v korist napredka. In prav v sposobnosti hitrosti abstraktnega mišljenja se razlikujemo od drugih živih bitij. Torej, delo roke je gibalo misli. Od konkretnega zaznavanja z vsemi čutili k abstraktnemu mišljenju. Samo na tak način lahko poteka učenje in razvoj otroka od rojstva naprej.

Pri pedagogiki montessori je velik pou-darek na učenju samostojnosti, bolje rečeno na pomoči k čim prejšnji samostojnosti na različnih področjih. Le samostojen otrok je lahko oseba z dobro samopodobo, oseba, ki se čuti koristnega in sprejetega, oseba, ki ji je omogočeno dostojanstvo. In prav gibanje in obvladanje lastnega telesa sta v prvih letih življenja pomembnejši dejavnosti. Otrok ima v sebi dobesedno notranjo silo, ki mu nareku-je gibanje. Okolje je tisto, ki otroku omogoča nahraniti to silo, ki pa je lahko bolj ali manj posrečeno pripravljeno. Omogoča ali pa onemogoča gibanje. Če se osredotočimo na vzgojni proces (bodisi v vrtcu ali doma), smo del okolja tudi odrasli (vzgojitelji ali starši) in drugi otroci. Če otroku omogočimo, mu pustimo, delujemo na način, da ga spodbu-jamo k gibanju, se bo otrok zagotovo gibal in s tem nehote pilil že znane gibe oziroma nehote osvajal nova gibanja.

S tem namenom je v pripravljenem okolju montessori veliko dejavnosti organiziranih tako, da si otrok izbira didaktične pripo-močke (materiale) v enem delu prostora, dejavnost samo pa izvaja drugje. Kaj vse otrok nehote razvija, vadi pri takem početju? Otrok mora vedno znova previdno nositi materiale preko sobe (ravnotežje, koordi-nacija, natančnost gibov); hoditi na način, da ne moti dela drugih otrok, da pri tem ne strese, polije ali izgubi materiala, ki ga ima v roki; položiti material na mesto, kjer bo

izvajal dejavnost in si pripraviti material za uspešno izvajanje dejavnosti; če delo izvaja na tleh, si išče najbolj ustrezno sedenje, kle-čanje ali polležanje, največkrat pa položaje med delom stalno menjuje. To vse ponovi, ko delo zaključi. Stalno gibanje, ki obenem uri spomin (kaj sem se že namenil delati, kje sem to našel), »drži« miselni del možganov »na visokih obratih«.

V okolju montessori pa je za predšolske otroke ena od osnovnih gibalnih »vaj« tudi hoja po črti. Vsakodnevno otroci hodijo po ovalni črti ter pri tem skušajo čim bolj na-tančno s stopali slediti črti v različnem tempu in na različne načine. Čeprav se dejavnost na prvi pogled zdi dokaj preprosta, pa je za malčka, nemalokrat pa tudi za predšolskega otroka, velik izziv. Težko si zamislimo, da bi na videz tako preprosto gibanje otroka prevzelo v taki meri, da ne opazi drugih, ko tiho zapustijo sobo, on pa se še kar začara-no trudi slediti črti. Ali pa bolj ponosnega obraza, ko uspe popolnoma slediti črti, ne da bi enkrat samkrat stopil vstran. Tak obraz sporoča: »Sedaj pa znam. Ti pokažem, te naučim?« Pri tem je pomembno, da se od otroka ne pričakuje, da mora vajo obvladati v določenem času, pač pa, da ima otrok čas usvojiti in doumeti način gibanja, ki je za uspešno hojo potreben.

44444444

Prevladala je energija mladih tekačevPokal za skupno ekipno zmago pri osnovnih šolah so tokrat osvojili učenci in učenke iz Osnovne šole Šentjernej in si tako popestrili slavje ob 50-letnici svojega atletskega kluba. Za Šentjernejčani, ki so v preteklosti dali slovenski atletiki kar nekaj znanih tekmovalcev, so zaostale mnoge šole, čeprav se ponašajo z izvrstnimi atletskimi krožki ter atletskimi klubi, ki delujejo v njihovi bližini. Pri dijakih in dijakinjah je skupna zmaga odšla v Ljubljano, športna vitrina Gimnazije Ljubljana Šiška bo odslej bogatejša za dva pokala. Vseh nastopajočih, skupaj z najmlajšimi, je bilo približno 2000, od tega prek 1300 učencev in učenk, število dijakov in dijakinj je še zmeraj zanemarljivo majhno.

Ekipno skupno, osnovne šole: 1. OŠ Šentjernej, 2. OŠ ATL Radovljica, 3. OŠ Ob Dravinji (Slovenske Konjice), 4. OŠ F. Bevka (Tolmin), 5. OŠ Stranje, 6. OŠ Ljudski vrt (Ptuj), 7. OŠ I. Groharja (Škofja Loka), 8. OŠ Grm (Novo mesto). 9. OŠ F. Malgaja (Šentjur), 10. OŠ I. Korošca (Borovnica), 11. OŠ Center (Novo mesto), 12. OŠ Bovec. Srednje šole, dijaki: 1. Gimnazija Šiška (Ljubljana), 2. Gimnazija J. Vege (Idrija), 3. Gimnazija in SŠ R. Maistra, Kamnik, 4. Gimnazija Šentvid (Ljubljana), 5. II. gimnazija Maribor, 6. I. gimnazija. v Celju, dijakinje: 1. Gimnazija Šiška (Ljubljana), 2. II. gimnazija Maribor, 3. ŠC Slovenske Ko-njice, Zreče, 4. Gimnazija in SŠ R. Maistra, Kamnik in Gimnazija Jesenice. 6. Gimnazija Šentvid (Ljubljana).

Najhitrejši, učenci in učenke, letnik 2003: Sebastian Baš (OŠ F. Kranjca, Celje) in Alja Trupej (GŠ Velenje), ekipno: 1. OŠ Sava Kladnika (Sevnica), 2. OŠ Stranje, 3. OŠ FB Tolmin; letnik 2002: Aljaž Colnar (Šentjernej) in Tjaša Čirovič (MV Duplica pri Kamniku), ekipno: 1. OŠ Šentjernej, 2. OŠ Bovec, 3. OŠ Stranje. Najhitrejši, učenci in učenke, letnik 2001: Mitja Kordež (I OŠ Slovenj Gradec) in Ana Milovič (OŠ Stra-nje), ekipno: 1. OŠ Šentjernej, 2. OŠ KDK Šoštanj, 3. OŠ Stranje. Najhitrejši, učenci in učenke, letnik 2000: Jan Vukovič (OŠ Hudinja Celje) in Klara Lukan (OŠ Šentjer-nej), ekipno: 1. OŠ I. Groharja, Škofja Loka, 2. OŠ Šentjernej, 3. OŠ P. Trubarja, Laško. Najhitrejši, učenci in učenke, letnik 1999: Tim Kmetec (AB Maribor) in Zala Ahik (PT

Laško), ekipno: 1. OŠ F. Bevka, Tolmin, 2. OŠ Šentjernej, 3. OŠ F. Malgaja, Šentjur.

Srednje šole, letnik 1997 in mlajši, dijaki: Šimenko Lalič (II. gimnazija Mari-bor), ekipno: 1. Gimnazija in srednja šola R. Maistra, Kamnik, 2. Gimnazija Šiška (Ljubljana), 3. Gimnazija Jesenice, dijaki-nje: Ana Noner, ekipno: 1. ŠC Slovenske Konjice, Zreče, 2. II. gimnazija Maribor, 3. Gimnazija Šiška, Ljubljana. Srednje šole, letnik 1994 in mlajši, dijaki: Jan Petrač (Gimnazija Šentvid), ekipno: 1. I. gimnazija v Celju, 2. Gimnazija Šentvid (Ljubljana), 3. Gimnazija J. Vege (Idrija), dijakinje: Mateja Pokrivač (II. gimnazija Maribor), ekipno: 1.

Gimnazija Šiška (Ljubljana), 2. II. gimnazija Maribor, 3. Gimnazija Šentvid (Ljubljana).

Pa saj je zmeraj enako, ko tekmujejo mladi – zavzeto in brez taktiziranja. Ko se ozremo k fotografijam na spletnem mestu organiza-torjev, doživimo to stanje zavzetosti tekačev, pa naj bodo najhitrejši ali pa tisti, ki so stavili na sodelovanje. Nekaj podobnega je imel v mislih velenjski atletski trener Tomislav Popetrov - Tomica, ko je dejal: »Množica mladih tekačev je navdušujoča, kaj takega nisem videl že vsaj deset let.« Zagotovo je to pohvala za šport v šoli. Poznavalci tekaških prireditev v Sloveniji so se spomnili davnih tekmovanj na travnikih za znamenito Kade-tnico (1856). Poznala sta jo že olimpijska sabljača Rudolf Cvetko in njegov prijatelj

Richard Verderber. A tokrat so bili navdušeni tudi mlajši udeleženci, ki tekaške izkušnje na Taboru še niso imeli. Ravninska tekaška proga je bila speljana z odliko. Morda je treba že kar takoj na začetku povedati, da so po-polne tekaške ekipe sestavili samo na šolah, v katerih se s športom ukvarjajo in je šport tradicija, tako, denimo, kot v Tolminu, kjer za njihovim nastopom stoji strokovna ekipa Matej Gaberšček, Aljaž Černigoj, Matjaž Sovdat in Maša Klavora.

Mag. Lučka Lazarev Šerbec, ravnateljica mariborske Osnovne šole Borcev za severno mejo, ki si prizadeva tudi za kulturno poslan-stvo šole, je imela v svojih rokah mnoge niti prvenstva v Športnem parku Tabor, predvsem pa ni skrivala zadovoljstva: »Vesela sem bila predloga svojega športnega pedagoga Boštjana Kamenška, ki je želel, da bi letošnje tekmovanje izpeljala naša šola. Razdelila sva si delo. K izpeljavi sva pritegnila mnoge v Mariboru, od katerih je odvisen šport in vse učitelje na šoli. Vesela sem bila, da so se odzvali in ponosna sem na svoj učiteljski zbor,« je dejala in iskrivo povezala ime šole z imenom generala Rudolfa Maistra. »Tako kot so bili zavzeti borci za severno mejo, tako delujemo tudi mi.«

Zakaj je pobudo za izpeljavo prevzel Bo-štjan Kamenšek, predsednik društva športnih pedagogov v Mariboru? Ker se je naveličal nenehnega tarnanja nad stanjem v družbi in v športnih strokovnih krogih. »Želel sem pokazati, da se lahko marsikaj premakne na bolje z delom in ustvarjalnostjo. Upam, da bomo tudi letošnje srečanje slovenskih športnih pedagogov pripravili v Mariboru,« pravi Boštjan.

In tako smo opazovalci dogajanj v Športnem parku na Taboru lebdeli na krilih navdušenja. Kamorkoli smo se obrnili, pov-sod smo doživeli živahen utrip. Pomagali so tudi pripadniki Slovenske vojske, ki so bili prisotni na celotnem prizorišču. Nekaj jih je tik pred ciljem teklo z ramo ob rami s počasnejšimi in jim pomagalo, da so laže premagali zadnjih nekaj sto metrov. Velike skupine tekmovalcev so bile oblečene v prepoznavne šolske majice. Opazni so bili že na daleč. Obeh uradnih napovedovalcev ni minila iskrivost vse do prvih dežnih kapelj,

Š o l S K I E K I P N I K R o S

45

ki so namočile prizorišče šele po tem, ko so podelili zadnje ekipne pokale. Bolj usklajeno dogajanje si je težko predstavljati.

Nekoč smo v reviji ŠM zapisali, da bi na takšnih tekmovanjih morali imeti VIP šotor. Tokrat so ga prireditelji postavili. Vanj niso posebej vabili, saj so bila vrata odprta oziroma jih sploh ni bilo in vstopil je, kdor je želel. Jabolko in prigrizek so dobili vsi. K dobremu ozračju je pripomoglo tudi pri-zorišče Športnega parka Tabor, saj je nudilo čudovit, velik, zagrajen prostor, v katerem so si šolske ekipe izbirale svoje kotičke. Vodje ekip in tudi tekmovalci so se lahko sprehajali, kjer so želeli. Množica redarjev je samo spremljala dogajanje. Zdelo se je, kot da je tekmovanje nekje v Skandinaviji, kjer so že zdavnaj pozabili na policijske prijeme na športnih tekmovanjih. »Šport ne le krepi, ampak tudi povezuje,« je poudarila učenka pred začetkom kulturnega programa in tega so se v Mariboru na Taboru tudi držali.

Koga vse nismo srečali in spregovorili besedo ali dve? Nenad Pilipovič si najbrž ne bi odpustil, če ga ne bi bilo poleg. »Na tekmovanje smo prišli v okviru športnega dne, za tek se je odločilo veliko učencev, tako kot zmeraj,« je dejal. Najbrž je to tudi njegova zahvala za odziv športnih pedagogov iz vse Slovenije, ki prihajajo na (njegov) šolski pokljuški maraton. »Na naši šoli ni veliko učencev in učenk, vendar me prekaša športni pedagog z Osnovne šole Blanca, kjer je učencev polovico manj, a prihajajo na množične prireditve z velikim skupinami. Tudi na Pokljuko. Saj niti ne vem, kako se piše njihov športni pedagog,« je priznal. Najbrž je imel v mislih Francija Kranjca, na spletni strani OŠ Blanca pa je pojasnilo. Šola že več kot desetletje prireja občinska prven-stva v krosu, torej je udeležba na državnem prvenstvu skoraj samoumevna.

Med športnimi pedagogi je našla svoje me-sto Mateja Hohkraut, nekoč učenka Osnove šole Primoža Trubarja iz Laškega, ki je bila prva članica legendarnega Kluba Zova pri Športu mladih in je prek revije podpirala vraževerne športnike in viteze domišljije, danes pa je že diplomantka Fakultete za šport in sodelavka športnega pedagoga Jo-žeta Zupana, planinca, jadralnega padalca in pesnika, ki se lahko pohvali s pesniško zbirko Tukaj tam onkraj.

Prof. Bojan Ogrinc (II. gimnazija Mari-

bor), športni pedagog in trener, je bil tokrat še posebno vznemirjen, pa ne zaradi Mateje Pokrivač, ki je prepričljivo zmagala in njenih atletskih kolegov in kolegic, pač pa zaradi sina Žana (8) in hčere Lane (6). Oba sta svoj prvi nastop na šolskem prvenstvu uspešno opravila, predvsem pa sta bila zadovoljna, da sta se lahko z vrstniki podila po taborski travi. Messi (Jaka Ozvatič, OŠ D. Flisa, Hoče) z dolgimi lasmi in pričesko, ki jo je obvladoval s trakom čez čelo, je po duši nogometaš, a s spremljevalcem po tekmi ni imel veliko svobode. Ponosno je povedal, da je osvojil 14. mesto. »Bilo je naporno. Dober sem bil, ker drugače treniram nogomet,« je razložil. Nogometašev je bilo še več, napisi na njihovih majicah so razodevali, za koga navijajo. Športni pedagog Brane Balog

(OŠ Radeče) je prav tako pripeljal popolno ekipo, a je povedal, da so prišli samo teč in da od svojih tekmovalcev in tekmovalk ne zahteva visokih uvrstitev. »Tu smo, ker radi tekmujemo in zaradi prijetnega tekmo-valnega ozračja,« je njegovo vodilo. Brane se po razmišljanju sklada z razmišljanjem Klemna Stojanoviča, športnega pedagoga z Osnovne šole Borovnica. Tudi on ni tisti, ki bi za svojimi učenci vpil, naj tečejo, ker niso na sprehodu. Priganjačev na Taboru ni bilo veliko. Poleg tega pa je bilo nekaj samo-zavestnih fantov in deklet, ki so se do cilja lepo sprehodili, saj so vedeli, da jih morajo na cilju počakati. Tudi spodbudne besede napovedovalca so odplavale mimo njihovih ušes in zavesti. Za zagotovljeno uvrstitev na repu se res ni smiselno pretirano truditi. V majicah turkizne Soče so bili prepoznavni mladi posoški atleti in atletinje, ob podpori svojih športnih pedagogov jih ni bilo treba preganjati, saj so navajeni teči do konca.

Zdenka Krošelj je pripeljala tekače in tekačice iz Šentjerneja, od katerih so mnogi

tudi člani atletskega kluba, ki letos praznuje 50 let delovanja. Petošolka Alja Trupej (OŠ Gustava Šiliha, Velenje) je prepričljivo zmagala, tako kot večina zmagovalcev. S svojo uvrstitvijo pa je razveselila trenerko in nekdanjo atletinjo Jernejo Smonkar. Takšnih podarjenih zadovoljstev je bilo veliko.

Prof. Renato Kuzman, koordinator za športne oddelke na II. gimnaziji v Mari-boru, je prav tako spremljal nastope svojih dijakov in dijakinj ter jih tudi spodbujal. Ni se mogel izogniti, da ne bi povedal nekaj o svojemu delu v šoli. Zatrjuje, da je vesel, ker bodo odslej pri vpisu osnovnošolcev športnikov na II. gimnazijo in tudi sicer v gimnazijske športne oddelke bolj upoštevali športno kakovost prvošolcev. Doslej so bile pri sprejemu bolj pomembne ocene, športna odličnost pa ni pomenila veliko, pravzaprav premalo. O tem bo odločala komisija, v kateri deluje. Vsekakor zanimiva novica na šolskem državnem prvenstvu v krosu, ki se je odvijalo v bližini II. gimnazije v Mariboru, ki je znana tudi po svojih športnih oddelkih, predvsem pa spodbudna novica za športnike, učence devetih razredov osnovne šole. Prof. Kuzman zatrjuje, da bi bil še bolj zadovoljen, če bi Ministrstvo II. gimnaziji dovolilo, da bi lahko vpisala še kaj več kot samo en športni oddelek gimnazijcev na leto.

Res, o športu v šoli bi najbrž morali razmišljati več, saj v zadnjem času mnenje mnogih, ki krojijo ozračje za šport v šoli, ni najboljše. A ostanimo pri krosu in teku. Če šolskega državnega prvenstva v krosu v Mariboru ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti, je prirejena misel, ki daje odgovor na neka-tera vprašanja športa v šoli in predvsem na vlogo športnih pedagogov.

Iz najmočnejše ljubljanske šolske regije skoraj ni bilo nastopajočih, če izvzamemo OŠ Dobrova, ki bi samo pogojno lahko spadala v ljubljansko okolje. Znova se je potrdilo, da športno misel in dejanja držijo pokonci tradicionalna športna okolja, kjer ima šport svoje mesto. Zato je treba odmisliti vse tiste športne pedagoge in ravnatelje, ki jih takšne prireditve ne zanimajo, od nekoč športno prepoznavnih ljubljanskih Bevkov pa do vseh vrst zadobrovcev, čeprav jih vodijo ravnatelji, ki so bili nekoč športni pedagogi. Izreči je treba priznanje tistim, ki jih šport zanima in tudi vedo, čemu je namenjen. Le-teh ni malo. Niko SlaNa

46464646

INFORMACIJE O KOŠARKARSKEM SUPERŠOLARJU

Superšolarji in superšolarke blestijo v polnem sijajuLjubljana - Državno prvenstvo osnovnih šol v košarki Košarkarski Superšolar se je prevesilo v drugo polovico. Dobili smo namreč prvake in prvakinje pri starejših učencih in učenkah. To so postali košarkarji Osnovne šole Grm in košarkarice Osnovne šole Draga Bajca Vipava. V začetku aprila so s tekmovanjem na državni ravni začeli še mlajši učenci in učenke.

Košarkarska zveza Slovenije in Spalding podarjata 10.000 dresov osnovnim šolam

Mladi košarkarji in košarkarice so v leto-šnjem šolskem letu pod koši predstavljali spaldingove drese. Šolske ekipe, ki jim je v letošnjem šolskem letu uspel preboj na državno raven, so bile namreč deležne prav posebnega presenečenja. Košarkar-ska zveza Slovenije jih je v sodelovanju s podjetjem Dassašport, ki je ekskluzivni uvoznik športne opreme Spalding, nagradi-la z dvostranskimi košarkarskimi dresi ter tako razdelila del od 10.000 kompletov, ki jih bodo šolarji prejeli do konca leta 2016.

Grega Brezovec, koordinator Košarkarskega Superšolarja na KZS:„Na mladih svet stoji, pravi naš pregovor, in na Košarkarski zvezi Slovenije smo resnično veseli, da smo v letošnjem šolskem letu skupaj s podjetjem Dassašport, d. o. o., in s športnim opremljevalcem Spalding s kompleti dvostranskih dresov nagradili vse šolske ekipe, ki so se uvrstile na državno pr-venstvo tekmovanja Košarkarski Superšolar. Tako smo drese razdelili 126-im ekipam šol v kategoriji starejših in mlajših učencev ter učenk. Skupaj smo v tem šolskem letu tako razdelili 1.890 kompletov dresov, že v nasle-dnjem šolskem letu pa je naša ideja in želja, da bi drese prejeli učenci vseh osnovnih šol, ki bi s tekmovanjem začeli že na občinski oziroma področni ravni. Mlade košarkarje in košarkarice je v kvalitetnih spaldingovih dre-sih pod koši pravi užitek opazovati. Prepričan sem, da nas bodo na vsaki tekmi navdušili s številnimi lepimi potezami.»

Luč sveta ugledala spletna stran Košarkarskega Superšolarja

V začetku aprila je zaživela tudi spletna stran Košarkarskega Superšolarja, ki se bo sproti dopolnjevala z vsemi informacijami o najstarejšem šolskem športnem tekmova-nju. Prva izvedba tekmovanja namreč sega v daljne leto 1966 in tako je Košarkarski Superšolar na področju šolskega športa v Sloveniji postal vzorčni model številnim ostalim športom in v vseh teh letih ostal so-pomenka za množičnost in druženje na špor-tnih igriščih. Na spletni strani, ki jo najdete na povezavi http://www.kzs.si/supersolar/, boste našli novice, razpored in izide turnirjev, fotogalerije in številne druge zanimivosti s šolskih košarkarskih igrišč.

ekiPa šPorta mladih

Šport mladih in mediji

Že dolgo se zavedamo, da je pojavlja-nje šolskega športa in celotnih intere-snih programov športa otrok in mladine v različnih medijih zelo pomembno, saj prek njih širše množice prepoznajo širino in pomen tega področja. Nekoliko težje nas mediji prepoznajo kot pomembnega partnerja oz. sogovornika, toda z vztraj-nostjo smo tudi tu prebili led.

V zadnjem letu uspešno sodelujemo in se pojavljamo v različnih TV oddajah in tiskanih medijih.

Največjo »minutažo« imamo v oddaji ŠKL – Šport mladih, ki se tedensko predvaja na Kanalu A vsak petek s so-botno ponovitvijo. Oddaja Migaj raje z nami se z visoko gledanostjo predvaja na TV SLO 2 vsak tretji petek v mesecu. Vsebine športa mladih so v njej lepo zajete. Ustvarjalci Infodroma (dnevna informativna oddaja za otroke) se tudi radi udeležijo naših množičnih prireditev in posredujejo živo sliko med mlade. Časopis Olimpijski krogi poudarja naj-

pomembnejše dogodke. Tudi lokalne radijske in TV postaje vedno bolj z od-prtimi rokami sprejemajo naše novice s področja šolskih športnih tekmovanj. In ne nazadnje je po letu in pol ponovno izšla »naša revija« Šport mladih.

Če zamudite TV oddaje v živo, si lahko posnetke kadarkoli ogledate tudi na naši spletni strani

www.sportmladih.net – Šport mladih YouTube.

Vabljeni vsi, ki imate občutek za pisanje, ustvarjanje in predvsem veliko volje in energije ter čutite, da bi lahko bili del naše medijske ekipe. Posredujte nam pomembnejše informacije in raz-mišljanja s področja šolskega športa. Z veseljem jih bomo objavili na našem razširjenem portalu.

mateja reBeršak cizelj©

pORT MLAdihTRibuna2

47

Tudi Slovenci igrajo lacrosse in osvajajo lovorike

NOGOMETNI FESTIVALNI DNEVI DEKLIŠKEGA NOGOMETA

»Rada igram nogomet, in ti?« - v letu 2014Nogometna zveza Slovenije je dobila priložnost izvedbe pilotnega projekta

s področja promocije in razvoja dekliškega nogometa v Sloveniji pod okriljem UEFA, ki v zadnjem obdobju še posebno pozornost posveča nadaljnjemu razvoju dekliškega in ženskega nogometa med vsemi svojimi članicami. Da je ženski nogomet v Evropi zelo popularen, lahko sklepamo na osnovi podatka, da je registriranih več kot 1,8 milijona igralk. Zato bomo v letu 2014 nadaljevali z aktivnostmi, ki so vezane na popularizacijo dekliškega in ženskega nogometa ter se izvajajo v obliki festivalov z naslovom »Rada igram nogomet, in ti?«.

V letu 2014 je za dekleta predvidenih pet festivalnih dni »Rada igram nogomet, in ti?«, in sicer:1. Ptuj, 8. maj (kvalifikacije za SP 2015 - TEKMA SLOVENIJA : HRVAŠKA);2. Domžale, 14. junij (kvalifikacije za SP 2015 - TEKMA SLOVENIJA :

RUSIJA);3. en dan med 25. ali 28. avgustom 2014 (prijateljska tekma WU19 SLO-

VENIJA : HRVAŠKA), kraj dogodka bo sporočen naknadno;4. Dravograd, 17. september 2014 (kvalifikacije za SP 2015 - SLOVENIJA

: SLOVAŠKA);5. poleg zgoraj naštetih bo NZS s projektom sodelovala tudi na prireditvi 5.

FESTIVAL ŠPORTA MLADIH na Bonifiki v Kopru v četrtek, 5. junija 2014.

S prireditvijo želimo dekletom približati nogometno igro preko sproščene-ga, zabavnega, zanimivega druženja in izvajanja spretnostnih vaj. Po festi-valnem dnevu bodo vsi prisotni vabljeni na uradno tekmo ene od ženskih reprezentanc. Dogodek je namenjen dekletom do 15-tega leta starosti, spodnja meja pa ni omejena. Seveda so na dogodek vabljeni tudi učitelji, starši, sorodniki in vsi, ki jih zanima druženje ob nogometni žogi. V okviru tega dogodka bo možno opravljati tudi prostovoljstvo s področja »trenerstva.« Izvedba akcije je odvisna predvsem od dobre promocije po klubih in šolah.

Vsaka udeleženka prejme praktično darilo (majico z napisom Rada igram nogomet, in ti?). V letošnji sezoni je novost »certifikat o udeležbi«. Kontak-tna oseba za prijave in informacije je gospa Petra Mikeln: petra.mikeln@nzs.si . Seveda bo prijava za posameznice mogoča tudi na dan dogodka.

rajko koreNt – koordiNator NogometNih ššt

Beograd, 20. 4. – Igralci najstarejšega ekipnega športa ter člani Lacrosse kluba Olimpija so pretekli konec tedna na mednarodnem turnirju v težki konkurenci dosegli 3. mesto in s tem tudi svojo prvo klubsko lovoriko. V boju za tretje mesto so s 3 : 2 premagali domačine Belgrade Zombies.

Lacrosse velja v Sloveniji za dokaj ne-poznan šport. Pa vendar se nekateri člani ekipe Lacrosse Olimpija s tem športom, ki so ga izumili severnoameriški domorodci,

ukvarjajo že več let. V Slovenijo ga je že leta 2005 pripeljal Anglež Steve Fish, ki je med Slovenci hitro našel simpatizerje, na katere je prenesel znanje in ljubezen. Ko se je leta 2011 Fish vrnil na Otok, je lacrosse v Sloveniji za nekaj časa »ugasnil«. Pred slabim letom pa so se igralci, ki so bili takrat še študenti, ponovno zbrali in ga oživeli. Nastal je Lacrosse klub Olimpija, ki ga danes sestavljajo že izkušeni igralci ter številni novi obrazi. Ti so prav tako hitro vzljubili šport, ki je še najbližje mešanici

med hokejem, rokometom in ameriškim nogometom.

V ekipi tako najdemo nekdanje rokome-taše, nogometaše, atlete. Nekateri so že zaposleni, drugi pa še vedno obiskujejo študentske klopi. Da fantje delajo dobro, kaže tudi trenutna lestvica lige CELL (Cen-tralnoevropska lacrosse liga), kjer Olimpija zaseda prvo mesto – pred ekipami Belgrade Zombies, Budapest Blax in Zagreb Bulldogs.

Starejši igralci se lahko pohvalijo tudi s številnimi zmagami po Evropi. Med drugim so v preteklih letih igrali tudi že proti angleški univerzi Cambridge.

Fantje v svoje vrste vabijo vse, ki jih zanima nov izziv. Pri tem pa poudarjajo, da je lacrosse šport čisto za vsakega, saj je vsaka pozicija na igrišču nekoliko drugačna. Obrambni igral-ci so po navadi nekoliko večji fantje, ki skrbijo da ima vratar kar se da malo dela. Napadalci so hitri in eksplozivni. Tu pa je še pozicija veznega igralca, ki je sposoben pomagati obrambi, hkrati pa skrbi tudi za zadetke. Za vse, ki bi se radi preizkusili v tem razgiba-nem športu, vabijo, da jih poiščete na spletni ali FB strani. Napovedali so tudi že turnir, ki naj bi se odvil v mesecu maju.

ekiPa šPorta mladih

pORT MLAdih

©

pORT MLAdihTRibuna2

48484848

»Luči ugašajo po vsej Evropi«(oB StoletNici PrVe SVetoVNe VojNe)

IZ ZGODOVINE ŠPORTA

Nemalo letošnjih dogodkov bo usmerjenih v obeleževanje stoletnice začetka prve svetovne vojne, prve velike morije, »totalne vojne«, ki je aktivno in pasivno mobilizirala celotna državna gospodarstva, industrijo in prebivalstvo v vojno ter borbo za zmago. V vojni se je po enciklopedičnih navedbah bojevalo okrog 65 milijonov mož, 8,5 milijona jih je umrlo, 21,2 milijona je bilo ranjenih. Mnogi so postali invalidi. Okrog 6,6 miljona civilnega prebivalstva je umrlo zaradi bojev, lakote in bolezni, težkih življenjskih pogojev v evakuacijskih taboriščih in zaporih. In ko je bilo bojev konec in so bila podpisana premirja, je namesto vojne nastopila »španska gripa«. V letih 1918 in 1919 je zahtevala dodatnih 50–100 milijonov žrtev. Težke vojne obremenitve so klicale k socialnim revolucijam, v Rusiji že med vojno, ob koncu vojne tudi v Nemčiji, kjer je državni udar vrgel s prestola cesarja in preoblikoval državo v republiko. Zmagovalci – v prvi vrsti Francozi – so Nemce še dodatno obremenili s plačili vojne škode (reparacijami) in podkurili frustracije poraza, ki so botrovale vzponu nemškega nacizma v tridesetih letih.

»Luči ugašajo ...«»Velika vojna« se je po sarajevskem aten-

tatu bosanskega Srba Gavrila Principa na avstroogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda (28. junij) in vojni napovedi Avstro-Ogrske Kraljevini Srbiji (28. julij) ter nato verižnih napovedih med državami antante in centralnih sil hitro razplamtela po Evropi in vsrkavala tudi države izven Evrope. Britanski zunanji minister sir Edvard Grey je 3. avgusta 1914 dejal: »Luči ugašajo po vsej Evropi. V svojem življenju jih ne bomo več ugledali.« Civilno in društveno življenje, ki je v desetletjih pred vojno do-bivalo zagon in raslo, se je moralo umakniti moriji in splošni mobilizaciji. Avstro-Ogrska je npr. izvedla splošno mobilizacijo in sku-pno vpoklicala več kot 2.800.000 vojakov, od tega jih je bilo od 30.000 do 35.000 Slovencev. Ti so bili večinoma poslani na vzhodno fronto proti Rusiji. Z vstopom Italije v vojno (1915) pa so bili poslani na soško fronto. Tragika slovenskih vojakov je bila, da so s svojim bojem ohranjali Avstro--Ogrsko, čeprav je med Slovenci že raslo politično in nacionalno gibanje za odcepitev in ustanovitev južnoslovanske države. To se je zgodilo po predaji Avstro-Ogrske novem-bra 1918. Nekateri Slovenci so prebežali na antantno stran. Znan je primer rezervnega nadporočnika Ljudevita Pivka na tirolski fronti (t. i. carzanska zarota), pred vojno člana mariborskega Sokola in temu primerno slovanofila. Pivko je po tajnem dogovoru z Italijani v noči s 17. na 18. september 1917 omogočil vojakom prehod položajev. Vendar ti priložnosti vojaško niso izkoristili, je pa Pivko s svojo enoto ter pridruženimi Čehi

� Piše dr. tomaž PaVliN dezertiral oziroma prestopil na antantno stran. Italijansko poveljstvo mu je januarja 1918 dovolilo iz avstroslovanskih ujetnikov in prebežnikov sestaviti odred prostovoljcev, ki se je do aprila 1918 preoblikoval v Jugo-slovanski dobrovoljski bataljon kapetana Pivka. V njem je bilo 118 Slovencev.Ženska zamenja moškega

Boji so trajali štiri leta. Zaznamovani so bili s taktičnim vkopavanjem v strelske jarke in pozicijsko vojno. Gre za nesmiselne, krva-ve juriše na nasprotne položaje, za strojnična masakriranja jurišnikov, za nove oborožitve, npr. s tanki in letali. Med vojno so uporabljali tudi iperit, zloglasni vojni plin, ki je moril po vojaških poljih in jarkih namesto granat. Ker so bili moški večinoma mobilizrani, je zmanjkovalo delovne sile. Zamenjale so jih ženske: žene, matere, dekleta. Zato se je krepila njihova vloga, ki se je po vojni ob

vzporednem feminizmu odrazila v prido-bivanju volilne pravice in opravljanju do tedaj moških poklicev in udejstvovanju tudi v moškem športu. V Britaniji je npr. okrog milijon žensk delalo v industriji, storitvenih dejavnostih in kmetijstvu. Poleg tega se jih je okrog 100.000 pridružilo pomožnim enotam. In ko je bilo vojne konec, ko se prenekateri mož ali oče ni vrnil z bojišča ali postal inva-lid, je ženska trajno prevzela še moško vlogo doma. Tako je bilo tudi na Slovenskem, kjer je npr. Slovenka bistveno prispevala k narodnemu gibanju in širjenju »majniške deklaracije« za odcepitev od Avstro-Ogrske. Zato ne preseneča sklep slovenskega Sokol-stva po prvi svetovni vojni, januarja 1919, ko so glede odnosa do ženskega vprašanja poudarili »narodni pomen« telesno zdrave in moralno krepke ženske tako z vidika matere narodovega potomstva, gospodinje v družini kot učiteljice mladine in javne delavke, ki je

49

še toliko pomembnejši v zgodovinskih na-rodovih krizah. Zato, so poudarili, je ženska enakopravna članica sokolskega društva in telovadka. Migracije

Na drugi strani je konec vojne prinesel nov politični zemljevid v Evropi in sprožil selitve ljudi. Med 1919–39 se je npr. izselilo ali preselilo okrog 620.000 Nemcev, do leta 1923 560.000 Turkov, med 1919–24 280.000 Madžarov, med 1922–39 40.000 Italijanov, med 1919–25 750.000 Rusov itd. V ta proces je bilo vključeno tudi naše ozemlje z visokim narodnim davkom. Zaradi italijanske okupa-cije Primorske, Istre in delov dalmatinske Hrvaške se je med letoma 1919–30 preselilo okrog 100.000 Slovencev in Hrvatov. Poleg teh je bilo mnogo preseljenih s Primorske že po vstopu Italije v prvo svetovno vojno in pričetku soške fronte leta 1915. Preseljeni (okrog 80.000) so bili v zaledje na Kranjsko, Koroško in Štajersko, kjer je bilo eno takšnih taborišč v Strnišču, danes Kidričevo, ali pa v italijansko zaledje. Zanimive spomine na te dogodke nam je ohranil Goričan Fran Batjel v spominih, izdanih leta 1935. Vojne razmere je strnil v poglavju Beg iz Gorice. Po vojni se je ustalil v Ljubljani in odprl kolesarsko delavnico Tribuna ter bil prvi predsednik športnega kluba Primorcev v Ljubljani SK Primorje in nato Kolesarskega kluba Sava, saj je bil zagrizen predvojni kolesar. Njegova vloga v nacionalnem kolesarskem razvoju je žal pozabljena in zanemarjena. Knjigo spominov smo naključno našli v Hrvaškem športnem muzeju v Zagrebu. Več pozornosti smo do sedaj namreč namenili kolesarskemu tovarnarju Puhu. Šport in atentat

Kot že rečeno, prva svetovna vojna je prekinila društveno delovanje, v katerem se je na Slovenskem vse bolj uveljavljalo telovadno gibanje s Sokolom in katoliškim Orlom, planinstvom in tudi športom. Šport je v tem nizu vstopal zadnji, predvsem na krilih kolesarskih in nogometnih tekem.

Avgusta 1914 je slovenski Sokol načrtoval velik vseslovenski sokolski zlet z vseslovan-sko udeležbo in svečanim organiziranjem skupne južnoslovanske sokolske zveze. Zlet bi moral biti že leto pred tem, a so ga oblasti zaradi južnoslovanskega povezovanja prepovedale, češ da bi motil javni red in mir, niso pa nasprotovale taboru katoliškega Orla. Slovenski Sokol je prestavil zlet na leto 1914 in nadaljeval s pripravami. Še 18. junija, torej dober teden pred atentatom v Sarajevu, so se zastopniki slovenskega, hrvaškega in srbskega sokolstva sestali v Zagrebu, kjer so poudarili, da je sestanek zaupnega značaja in da so »Hrvati, Slovenci in Srbi en narod, enakega karakterja in zato morajo imeti skupno bodočnost«. Načelno so razpravljali med drugim o skupnih nastopih in skupni zastavi, ki bi vsebovala vse barve južno-slovanskih narodov. Ob nastopih bi jo nosil sokol, organizator prireditve. Na gostovanjih pa bi nastopili po abecednem redu pod črko J kot Jugoslovani, medtem ko bi se zveza imenovala Sokolska zveza Južnih Slovanov.

Podobno je pred atentatom tudi športni klub Ilirija, vodilni slovenski nogometno--športni klub na Kranjskem in tudi širše na Slovenskem, načrtoval velikopotezno sezono v letu 1914, saj je po dogovoru z lju-bljanskim Sokolom na letnem telovadišču v Tivoliju uredil lično nogometno igrišče. Ob igrišču je bila večja tribuna, ki je bila posta-vljena že v času, ko je bil prostor urejen kot »velodrom« ali kolesarsko dirkališče. Ko so kolesarske tekme v začetku 20. stoletja v Ljubljani zamirale, je ljubljanski Sokol preuredil dirkališče v letno telovadišče. Nanj se je širil šport oziroma nogomet, na delu telovadišča pa je Sokol uredil teniško igrišče. Ilirija je ocenjevala, da bi si tekme lahko ogledalo od 4.000 do 5.000 gledal-cev, kar je impozantna številka glede na tedanjo velikost Ljubljane in sproža – v šali in zares – zgodovinsko zavist, da so bile tedanje tekme tako obiskane. Ilirija je 24. maja 1914 ob prisotnosti župana Tavčarja in podžupana Trillerja svečano otvorila nogometno igrišče s tekmama proti Češki

tehniki iz Brna. Nato so načrtovali prijatelj-ske tekme, saj zaradi slovenske nogometno--športne organizacijske nerazvitosti še ni bilo pogojev za organiziranje stabilnega in za gledalce zanimivega domačega li-gaškega tekmovanja. Na dan atentata 28. junija 1914 so gostili graškega Amaterja in izgubili s 3 : 2. V povratni tekmi naslednji dan pa zmagali kar z 9 : 0. Je vest iz Sara-jeva šokirala nemškega nasprotnika ali dala zagon slovansko-slovenski Iliriji? Po atentatu

Delovanje se je po atentatu in stopnje-vanju pritiskov na Srbijo ter začetku vojne za Sokole spremenilo. Z vojno se je v Av-stro-Ogrski zaostril germansko-slovanski konflikt. Sokole so nadzirali, lahko tudi zaprli, na Kranjskem in Štajerskem so jim prepovedali delovanje, drugje omejili. Telo-vadba se je selila v ilegalo. Drug udarec pa je bila mobilizacija. Sokoli so namreč zaradi izpričanega panslovanstva veljali za državi nevaren element, ključna vojna nasprotnika Avstro-Ogrske pa sta bila slovanski carska »matjuška« Rusija in Kraljevina Srbija.

Nasprotno je Ilirija zadnjo tekmo odigrala 25. oktobra 1914 in postavlja se vprašanje, če bi prekinili delovanje. Resda je bilo nekaj igralcev mobiliziranih in so v vojni tudi padli, vendar je na prekinitev verjetno bolj vplivala odločitev ljubljanskih vojaških oblasti, da se telovadišče skupaj z nogometnim igriščem uporabili za vojno skladišče, ki je to ostalo ves čas vojne in še par let po njenem zaključku.

Začetki slovenskega športa so se prekinili in se obnovili po vojni, v novi državi, kjer se je vzporedno z narodnim navdušenjem nad južnoslovansko državo dogajal tudi športni preporod, ki je sledil sokolskemu in planin-skemu, s čimer so bili postavljeni moderni telesno-kulturni temelji Slovencev. Sledili so jim prvi veliki mednarodni tekmovalni uspehi, na drugi strani pa podružbljanje ideje telesne vadbe ali telesne vzgoje v splošno javno korist z vidika nacionalne promocije (tekmovalni uspehi), zdravja naroda in pred-vojaške vzgoje.

50505050

»Zmaga ima tisoč očetov, poraz pa samo eno mamo.«

Družina Marguč je tesno povezana s športom. Rok je aktualni svetovni prvak v deskanju, oče Metod je Rokov trener, mati Majda pa je športna pedagoginja na osnovni šoli v Laškem. Rok in Majda sta v sproščenem klepetu razkrila svoj pogled na šport med mladimi v Sloveniji.

Kakšno je vajino mnenje o športni aktivnosti slovenskih otrok in mladine? Opažata spremembe v primerjavi s časom, ko je bil Rok še otrok?

M. M.: Ko se spominjam Rokovega otroštva, se zavem, da sva večino skupnega prostega časa preživela na prostem. Ni bilo veliko gledanja televizije, pač pa veliko druženja v parku in na igriščih. Ogromno je torej odvisno od staršev, ki imajo možnost, da otroke usmerjajo v šport, ni nujno v klube, lahko je to le rekreacija. Z njimi lahko gre-do na pohod, na plavanje, kolesarjenje. Na žalost si veliko staršev tega časa ne vzame. Najlaže je otroka pustiti pred televizorjem ali računalnikom.

R. M.: Sam vidim dve skrajnosti. Mislim, da ni toliko problem v računalnikih, kot je v starših. Starše premalo zanima, kaj počnejo njihovi otroci. Drugo težavo opažam posebej zato, ker sem tudi sam vpet v šport. To je pro-fesionalizem pri 12-ih letih. Starši delajo tak pritisk na otroke, da imajo ti pri 16-ih letih, ko bi se morali začeti šele resno ukvarjati s športom, že vsega dovolj. Opažam tudi, da se z otroki ukvarja preveč ljudi, ki nimajo pravega strokovnega znanja. Imamo veliko vrhunskih trenerjev, a pri otrocih do 15-ega leta moraš biti v prvi vrsti psiholog, pedagog, otrokov drugi oče oziroma mati. Šport je najboljša socializacija, ki jo lahko otrok dobi.

Rok, kako se spominjaš svojih športnih aktiv-nosti v času šolanja?

R. M.: Treniral sem rokomet in košarko. Atletika, gimnastika, to je super, to ne more škoditi nobenemu otroku. Športno vzgojo sem imel najraje. Pravzaprav imam rad vse, kar je povezano s športom. Mislim, da je to nekaj, kar malo podeduješ. Je pa v športu tako, veliko se omenjajo ti talenti, talentirani otroci pri 14-ih ... Moje mnenje je, da talenti ne obstajajo, vse se da razvijati.

majda, kako se Vi spominjate Rokovih šolskih dni in treningov?

M. M.: Roka smo že pri petih letih dali na desko, pri desetih sva ga z možem malo uma-knila od deskanja. No, pri dvanajstih pa je nadaljeval in začel dosegati dobre rezultate. Prav je, da smo mu ponudili veliko različnih športnih aktivnosti. Rokomet, košarka, atle-tika, akrobatika so dejavnosti, ki športnika

izoblikujejo. Ne sme prehitro priti do ozke športne specializacije.

R. M.: Ni nujno, da to vedno drži. Mo-goče bo komu uspelo tudi z usmerjanjem v en šport. Ljudje, športniki smo različni. Ne obstaja čarobna palica, s pomočjo katere bi vsi postali prvaki.

Rok, kako športnik razporedi svoj čas in poveže treninge ter šolske obveznosti?

To je precej odvisno od športa. Sam sem bil veliko v tujini, zato sem veliko manjkal v šoli. Hodil sem na športno gimnazijo. To je bila pravilna odločitev, saj se drugače ne bi mogel toliko ukvarjati s športom. Šolske obveznosti je seveda potrebno opraviti, mi-slim, da bolj ko imaš zapolnjen urnik, bolj si organiziran.

Katere vrednote in znanja pridobijo otroci s športno aktivnostjo?

R. M.: Vztrajnost, trdo delo, zdrav način življenja. Vsak, ki se aktivno ukvarja s špor-tom, se kasneje nekako znajde v življenju. S športom pridobiš ogromno poznanstev, ki ti lahko koristijo tudi v vsakdanjem življenju.

M. M.: Delavnost in organiziranost. To ne bo uporabljal samo pri športu, ampak tudi pri pisanju domačih nalog, pospravljanju, kuhanju. S športom se zgradi delaven in organiziran človek.

R. M.: Zanimivo je, da se dandanes tudi veliko starejših začne zagrizeno ukvarjati s športom. To je dobro, ampak pogosto preti-ravajo. Ko si mlad, nekatere stvari telo laže prenaša, laže se regenerira. Ko smo mladi, je v športu najpomembnejša zabava.

Rok, kako pomembno je za mlade športnike, da najdejo svojega vzornika, ki mu poskušajo biti podobni?

Rok Marguč

foto

BO

RIS

VRA

BEC

foto

MIH

A M

ATA

VŽ

51

Ali obstaja veliki nogomet v okviru ŠŠT?

Seveda, in to že 35 let. Le kje, se boste vprašali. Odgovor je hiter in enostaven. V Prekmurju. V regiji, kjer v nižin-skem delu skorajda ni vasi, ki se ne bi ponašala z nogome-tnim klubom in seveda z vzorno urejeno zeleno površino, ki jo tudi dandanes koristijo mnoge ekipe iz višjih rangov tekmovanja za svoje priprave na naporno sezono. V zadnjih letih so to tudi ekipe iz angleške Premier Ligue, prihajajo tudi ekipe iz Nemčije, iz Turčije, Slovaške, Grčije itd.

Seveda je Pomurje tudi velik bazen mladih, kvalitetnih igralcev, ki igrajo po okoli-ških klubih, a tudi po celi Sloveniji ter Avstriji. Že pred 35 leti se je rodila ideja, da bi v okviru ŠŠT za srednje šole uvedli turnir, ki seveda ne prinaša napredovanja v višji rang, prinaša pa tekmovalni naboj med igralci ter rivalstvo med šolami. Slabši igralci igrajo z dobrimi v isti ekipi. To je prepoznal predvsem Franc Tratnjek, profesor športne vzgoje na rakičanski biotehniški šoli. Ker ni imel lastne dvorane, ni uspel organizirati kakšnega tekmovanja srednjih šol Pomurja. Je pa imel eno najlepših zelenic v Pomurju – igrišče NK Rakičan, ki trenutno tekmuje v 3. ligi vzhod. S ponosom pove, da v zadnjih 32 letih, odkar organizira to tekmovanje, ni odpadlo še niti enkrat. Tudi to govori o priljubljeno-sti te športne panoge v Pomurju. Seveda se pojavljajo težave z organizacijo, predvsem finančne, saj finančnih virov za tekmovanje, »ki ni na seznamu ŠŠT tekmovanj«, pač ni. Tako na tem turnirju ni vedno izprašanih sodnikov, ker so enostavno »predragi«. Zato smo tekme mnogokrat sodili učitelji sami. Zadevo so sprejeli tako dijaki, kot tudi učitelji, ki pomagajo pri izvedbi. Še vedno smo pripeljali turnir do konca brez izgredov in slabe volje. Vsako leto znova je več kot lepo opazovati generacije dijakov nogometašev, ki skupaj trenirajo po različnih klubih. Na tem turnirju pa si stojijo nasproti in enostavno hočejo biti prvaki srednjih šol Pomurja.

Spodobi se, da objavimo tudi šole, ki so največkrat osvojile to pomembno pomursko prvenstvo. To so: Srednja poklicna in tehniška šola Murska Sobota, Gimnazija Murska Sobota, Srednja zdravstvena šola Murska Sobota.

Nekateri znani igralci, ki so igrali za srednje šole Pomurja, so: Fabijan Cipot (SZŠ Murska Sobota, reprezentant Slovenije v preteklosti, NK Mura, NK Maribor, Al Sadd SC, Al Arabi SC), FC Luzern, FC Rudar Velenje,NK Mura 05)Milan Osterc (SBŠ Rakičan, reprezentant Slovenije, udeleženec evropskega in svetov-nega prvenstva v nogometu,igralec NK Beltinci, NK Gorica, FC Hercules, NK Olimpija Ljubljana, Hapoel, Le Havre AC, AEC Larnaca, LASK Linc, NK Koper)Dare Vršič (Gimnazija Murska Sobota, reprezentant Slovenije, trenutno NK Maribor, NK Olimpija Ljubljana, NK Publikum Celje, FC Politechnika Timisquara, FC Austria Wien, MŠK Žilina)Danijel Brezič (Gimnazija Murska Sobota, igralec NK Maribor, NK Mura, NK Publi-kum Celje, NK Rudar Velenje, Austria Lustenau, NK Interblock Ljubljana, GAK Graz ...) Mitja Lotrič (SZŠ Murska Sobota, igralec reprezentant v mladinskih selekcijah, NK Mura, NK Luka Koper). Damjan Bohar (SPTŠ Murska Sobota, NK Mura 05, NK Maribor) Arpad Vaš (SZŠ Murska Sobota, trenutno NK Kidričevo, prej NK Nafta, NK Mura 05) Kaj še povedati o tem tekmovanju na koncu prispevka? Ideja se je rodila pred mnogimi

leti in se uresničuje še danes. Pomeni, da je bila to prava stvar, ki jo moramo ohraniti. Ohranili bomo torej tudi to posebnost v šolskih športnih tekmovanjih. Vedno ni lahko, včasih katere ekipe ni na tekmovanje, vendar se pojavi spet naslednje šolsko leto. Ker je lepo biti zraven …

iVo roPoša, prof., koordinator ššt za srednje šole Pomurja

R. M.: Na to imam jaz mogoče malce drugačen pogled. Nikoli nisem imel nekih velikih vzornikov. So športniki, ki so mi všeč, ampak njihovi uspehi te morajo samo še podžgati. Rečeš si: »Saj si dober, ampak jaz bom boljši.« Pri izbiri se mladi preveč osredotočajo na rezultate, malokdo se vpraša, na kašen način so športniki prišli do njih. Vsi imajo radi zmagovalce. Občudujem Ivico Kostelić in njegovo družino. To je tipičen primer, kaj vse se da doseči s trdim delom.

Majda, kako ste Vi spremljali sinovo športno pot?

M. M.: V njegovem otroštvu smo preži-vljali praktično vse vikende na Rogli. Bili smo družina, ki je bila veliko na snegu. Vmes se je Rok ukvarjal še z rokometom. Šele pri dvanajstih letih se je posvetil samo deskanju. Pred tem smo bili predvsem samo športna družina.

R. M.: Obremeniti otroka s tekmovanji in pritiskom zaradi rezultatov je nesmisel. Za stres bo dovolj časa kasneje. Mene je treniral oče in še danes je tako. Ampak ne pravim, da je to recept za uspeh, ta odnos starš-trener je lahko tudi problematičen. Pogosto opazujem starše, ki so ves čas prisotni na treningih otrok in jim govorijo, kako naj trenirajo, čeprav imajo svojega trenerja. Otrok se tako zmede. Najboljši je tisti starš, ki otroka pripelje na trening, ga tam pusti in ga zaupa trenerju. Tako je mene moj oče puščal na kondicijskih treningih.

Rok, te je mati kot športna pedagoginja kdaj usmerjala in ti svetovala pri športni poti?

R. M.: Mati me je naučila osnovne špor-tne abecede. Mislim, da narediš ogromno, če otroka do sedmega leta naučiš plavanja, rolanja, kolesarjenja, smučanja. Pomembno je tudi to, da me je znala potolažiti in podpreti ob porazih. V športu je veliko več porazov kot zmag. Zmaga ima tisoč očetov, poraz pa samo eno mamo. Ko prideš domov kot svetovni prvak, takrat te vsi trepljajo.

M. M.: Otroku je potrebno ob porazu, ko začne dvomiti v sebe, povedati, da je dober.

Pet asociacij, ki jih dobita, ko slišita besedo šport.

R. M.: Delo, delo, delo, delo, delo.M. M.: Aktivnost, vztrajnost, delo v sku-

pini, množica otrok, druženje.Nasvet za mlade športnike.

R. M.: Ukvarjajte se s športom, ni po-membno, s katerim, samo ukvarjajte se.

M. M: Pojdite v naravo, gibajte se, ne obsedite v naslanjačih. Ni pomembno, ali je to tekmovalni nivo ali samo rekreacija, bodite aktivni.

jaka kozmelj

52525252

Planiški športni praznikPlanica, 20.-23. marec 2014 – Po izjemno uspešni sezoni zimskih športov je Planica tradicionalno gostila zaključek serije svetovnega pokala v smučarskih skokih, ki vsako leto na Gorenjsko privabi lepo število ljubiteljev smučarskih skokov in podpornikov slovenskih športnikov. Tako kot že več let doslej so v dolini pod Poncami za slovenske skakalce ß¡navijali tudi najmlajši, ki so se s šolami udeležili družinskega dne in si ogledali kvalifikacije.

Največje športno tekmovanje v Sloveniji tudi tokrat ni izneverilo ljubiteljev športa, ki so lahko uživali v izvrstnih predstavah športnikov. Pod Bloudkovo velikanko se jih sicer ni zbralo toliko, kot so jih organizatorji pričakovali. Nekaj so k temu pripomogle nekoliko zasoljene cene vstopnic, slabše vremenske razmere preko vikenda, pa tudi dejstvo, da tokrat tekmovanje ni potekalo na letalnici, temveč na velikanki. Čeprav ni bilo toliko obiskovalcev, kot običajno, je bilo vzdušje na tekmovanju enkratno. Še posebej v četrtek, ko so tekmovalci nastopali v kvalifikacijah, ki si jih je ogledalo več

tisoč šolarjev ter številne družine, ki so na tekmovanje prišle z majhnimi otroci.

V izjemno pomladanskih temperaturah in na prijetnem soncu so otroci navdušeno spre-mljali kvalifikacijske skoke ter se zabavali ob prijetnem izletu. Ob koncu tekmovanja pa so uživali in prepevali še na koncertu Alye, ki je zabavala obiskovalce planiškega svetov-nega pokala. Da bo v dolini pod Poncami poseben dogodek je bilo moč slutiti že ob jutranji vožnji po avtocesti, ko so se avtobusi, polni šolarjev, kar vrstili eden za drugim. Na tekmovanje so pripeljali več tisoč glasnih osnovnošolcev, skupaj z ostalimi gledalci pa se jih je ob vznožju skakalnice zbralo osem tisoč. Športno navijanje je bilo prisotno praktično ves čas tekmovanja, še posebej glasni pa so bili mladi navijači ob skokih slovenskih predstavnikov. Glasni pa niso bili le po zaslugi svojih močnih glasilk. Precejšen del mladih obiskovalcev je na tekmovanje namreč prišel v popolni navijaški opremi s porisanimi obrazi, trobljami, vuvuzelami, piščalkami, navijaškimi šali, slovenskimi zastavami, navijaškimi majicami, ragljami in ostalimi pripomočki, ki niso puščali dvoma, za koga najbolj navijajo. Nekateri obiskoval-ci so bili že stari znanci planiških tekem, saj so jih obiskali že v preteklih izvedbah, spet drugi so na tekmo svetovnega pokala prišli prvič in uživali v prijetnem druženju.

Med najglasnejšimi navijači sta bila tudi Irfan in Žiga z Osnovne šole Toneta Okro-garja, ki sta uživala v skokih, v en glas pa zatrdila, da bodo slovenski skakalci znova dobri. »Najbolj navijava za Petra Prevca. Prevc bo zmagal,« sta še dodala. Podobno je razmišljal tudi Mitja z Osnovne šole Šmarje pri Jelšah: »Navijam za Petra Prevca. Tudi sam bi kdaj poskusil skočiti s smučmi, sedaj skačem le s kolesom.« Čeprav so mladi prišli v Planico spodbujati skakalce, da bi ti dosegli čim daljše daljave in uspeli priti povsem na vrh, pa je bilo pomembno tudi

druženje in zabava. »Letošnje leto sem že drugo leto na tekmi tukaj. 'Ful' je dobro, res mi je všeč, vzdušje in navijanje sta zelo dobra,« je pohvalila dan v Planici Tinkara z Osnovne šole Stična.

Zabavali se niso le gledalci, tudi skakalci vselej radi pridejo na tekmovanje v Planico in uživajo tako na skakalnici kot tudi v vzdušju, ki ga pričarajo glasni obiskovalci. »Vzdušje je odlično. Res super navijajo ti mladi navijači. Danes mi je tukaj v Planici zelo všeč, no, ne samo danes, vse dni v Planici uživam, ker skačemo pred domačo publiko, ki res najbolje navija,« je glasno spodbujanje pohvalil Jurij Tepeš. Izkušeni skakalec, ki ima nemalo izkušenj s številnih skakalnic in tekmovanj najvišjega nivoja po vsem svetu, tovrstne akcije, ki bi privabila takšno število mladih navijačev, v tujini še ni opazil: »Nisem zasledil, da bi imeli tudi v tujini takšno akcijo, ko bi nekdo pripeljal tolikšno število šolarjev na tekmovanje. To je zagotovo zelo dobra ideja in upam, da jo bodo v prihodnosti uporabili še kje.«

Ne le slovenski orli, tudi tuji skakalci so navdušeni nad športnim navijanjem in prizoriščem v Planici. »Vedno z veseljem in užitkom pridem v Planico. Novozgraje-na skakalnica je odlična, na njej skačem z največjim veseljem. Mislim, da so opravili odlično delo. Ne le jaz, vsi radi prihajamo v Planico,« je povedal avstrijski reprezentant Andreas Kofler, sicer tudi dobitnik treh olimpijskih kolajn. Slednji je bil skupaj z reprezentančnimi kolegi, še posebej Gre-gorjem Schlierenzauerjem, slovenskimi reprezentanti in legendarnim japonskim skakalcem Noriakijem Kasajem še posebej priljubljen tudi med zbiratelji avtogramov. Tako fantje kot dekleta so se drenjali ob ograji, ki je ločevala prostor za gledalce od ciljnega prostora in poti, po kateri so se skakalci vračali do ekipnih hišic, da bi dobili podpis ali celo avtogram kartico

53

skakalnih asov. Nekateri tekmovalci so sicer kar hitro odbrzeli mimo, spet drugi pa so si vzeli precej časa in s tem posku-šali razveseliti čim več navijačev. Poleg Slovencev je še posebej izstopal Japonec Noriaki Kasai, ki je le stežka ustregel vsem željnim njegovega podpisa. Za dajanje podpisov in fotografiranje si je vzel več deset minut po koncu tekmovanja, pa še ni uspel razveseliti vseh, ki so s klici »Noriaki, Noriaki« ali pa »Kasai« poskušali pritegniti njegovo pozornost.

Precej pozornosti tako med navijači kot tudi med novinarji je bil tokrat deležen tudi Cene Prevc, mlajši brat dobitnika olimpijskih kolajn Petra Prevca. Z odličnimi skoki, ki jih je prikazal v kvalifikacijah, si je zagotovil svoj prvi nastop na tekmi svetovnega poka-la. »Danes je prav 'fletno' tukaj. Vzdušje je takšno kot vsako leto v Planici. Noro! Skoki so bili solidni. V zadnjem času skačem malo boljše. Sicer nisem imel posebnih želja, želel sem le pokazati to, kar znam. Imel sem nekaj treme, vendar pa sem naredil korak naprej. Ob takšnem vremenu in množici navijačev ni težko uživati ob skokih,« je povedel eden najmlajših udeležencev tekmovanja. Od Ceneta Prevca sta bila mlajša namreč le nje-gov sotekmovalec Anže Lanišek in Romun Eduard Torok.

Da je bil konec tedna v Planici res popoln so s svojimi skoki poskrbeli tudi slovenski tekmovalci, ki so uspešno sezono zaključili na najlepši možen način. Po uspešnih kvali-fikacijah, kjer so prednjačili prav domačini, je na petkovi tekmi Peter Prevc zasedel tretje mesto. Prvo ime slovenske reprezentance je petkove stopničke v nedeljo še nadgradil. S 142 metri je postavil rekord skakalnice, dosegel tretjo zmago v svetovnem pokalu in si zagotovil tudi drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Ob tem je bil v tej sezoni tudi najboljši v skupnem seštevku poletov, prvič pa se je Slovenija na stopničke zavihtela tudi v pokalu narodov. Po zaslugi dobrih rezultatov so namreč v tem točkova-nju zasedli tretje mesto.

NiNa jeleNc

Na OŠ Tržič, kjer Silvo Japelj že vrsto let skrbi za športni utrip na šoli, so bili že od nekdaj doma uspe-šni mladi športniki. Športni pedagog me je opozoril na Adriano Mediževec, nadarjeno plavalko, sicer pa odličnjakinjo in glasbenico iz 9. A razreda, ki vneto hodi po stopinjah svojega brata.

Vsem, ki beremo revijo Šport mladih, je namenila sporočilo: »Tudi če se vam neka stvar zdi težavna, celo nemogoča, ne obupajte. Na koncu je trud po-plačan. Kadar je najtežje, je treba stisniti zobe in potrpeti.«

Adrianina budilka zvoni po starem slovenskem pregovoru »rana ura, zlata ura« in vstajanje deset do petih zjutraj je za večino šolarjev skoraj nepojmljivo. Vožnja v Kranj, na olimpijski bazen PK Triglav, je ob podpori družine, poslušanju glasbe na poti kratka in hitra, devetošolka pa je ob osmi uri že pri pouku. Njen trener je Sandi Savnik, treningi pa so sestavljeni iz telovadbe, fitnesa in plavanja.

»Treniram že polovico svojega življenja,« pravi Adriana in glede na dosežke se trud, čas, delo in odrekanje izplačajo. »Imam že 86 medalj, sem sedemkratna državna prvakinja v hrbtnem plavanju, ki je tudi moj najljubši slog,« pravi Podljubeljčanka.

Letošnji cilj je uvrstitev v slovensko reprezentanco, kar ni nemogoče. Tudi svoje odločitve pred leti, ko je viselo na nitki, ali bi še plesala džez balet, ni nikoli obžalovala.

»Moj najljubši bazen je na Reki. Tam je posebno ozračje. Očarala me je namreč že sama zgradba. Morda pa je k temu pripomogla tudi glasba, saj sem tam slišala predva-jati glasbo rock ansambla All Time Low. To je skupina iz Baltimora, ki so skupaj že iz srednješolskih dni in se izražajo v glasbenem slogu pop punka,« nam zaupa devetošolka.

»Adri« in »aj aj« so kričali in navijali za simpatično dekle, ki je več časa na bazenu kot doma, pa tudi učni uspeh ji pomeni veliko. Najraje ima šport, matematika ji gre zelo dobro in tekoče govori nemško. Vpisala se je na gimnazijo v Kranju, kjer bo v miru razmišljala o izbiri poklica.

»Zlepa ne bom pozabila plavalnega bazena v Tivoliju, leta 2009, kjer sem bila prvič na klubskem državnem prvenstvu in sem stopila prvič na stopničke za zmagovalke, in to kar trikrat: na 50 m, na 100 m in na 200 m.«

In še en utrinek iz plavalne zbirke deklice, ki ima ime italijanskega izvora. Adria je kraj s področja Benetk in se po njem imenuje tudi Jadransko morje: »Zgodilo se je pred štirimi leti na državnem prvenstvu v Kranju, ko mi je na startu spodrsnilo, borila sem se sama s seboj in s sotekmovalkami. Čeprav sem bila zadnja še nekaj metrov pred ciljem, mi je uspel podvig in v zadnjih petih metrih sem zmagala s stotinko sekunde prednosti.«

mojca zUPaN

desetplusdesetplusdeset10 + ADRIANA MEDIŽEVEc - OŠ Tržič - PK TRIGLAV7

Nikoli ne obupajte

Družinsko-športna naveza

Iz Brežic smo prejeli zanimivo vest, da so trije mladi atleti Nika, Leja in Anže Glojnarič, sestri in brat, na državnem prvenstvu v dvoranski atle-tiki dosegli zavidljiv uspeh. Zmagali so vsak v svoji atletski disciplini (dva sta osvojila zmago v skoku v višino, eden je zmagal v teku na šestdeset metrov).

Čestitamo mladim atletskim upom, ki prihajajo iz iste družine, ter tre-nerju AK Brežice, Henriku Omerzu.

54545454

Herman – s srcem in dušo v objemu slovenskih goraKo smo prebirali različna spletna sporočila, smo naleteli na zanimiv zapis o turni smuki s Kredarice, katerega avtor je športni pedagog OŠ Tabor I iz Maribora profesor Herman Novak. Zaprosili smo ga za fotografije in prispevek o njegovih pomladanskih turnosmučarskih dogodivščinah. Takole nam je odgovoril:

»Niko Slana in potem še Bojan Kocbek, ki je posredoval moj mejl o turni smuki s Kredarice in o vzponu skozi Kamin na Triglav 14. in 15. marca 2014, sta mi dala vaš naslov, češ da bi mogoče uporabili gradivo.

Ja, vsako leto se enkrat ali večkrat (odvisno od snežnih razmer) odpravim s kolegi na Triglav v spomladanskem času, ko je še sneg. Do pred dvema letoma je bila skoraj vedno zraven moja partnerka Lea, ki me je letos v začetku febru-arja po hudi bolezni zapustila. Tako sem ostal sam in s prijatelji vse vikende preživim kje na snegu ali turni smuki. Omenjeni vzpon sva opravila z Matejem, ki je odličen smučar. Hotel je smučati z Malega Triglava, toda pri vzponu skozi Kamin sva ugotavljala, da je sneg še nesprijet in bi bila smuka zelo nevarna. Tudi sam vzpon je bil na meji ....

29. marca sem iz avstrijske smeri šel na Peco in vzpon ponovil v torek takoj po pouku. V nedeljo, 30. marca, sva z Bojanom osvajala Ojstrico, in to čez Malo Ojstrico. Bilo je precej južno in kar malo srhljivo (vsaj za Bojana, ki je prvič plezal z derezami in s cepinom). No, saj smo že tudi v megli teden dni prej šli proti Ojstrici in takrat osvojili samo Inkret. Vmes pa še na Raduho, Rodico ...

To pomlad se bo kar nabralo vzponov, ker je zares veliko snega v naših gorah ...Tole je bilo na kratko. Upam, da nisem naporen - zdaj ko sem sam, pač moram

zapolniti prosti čas ...«Lp Herman! (OŠ Tabor I Maribor)

Sledi Hermanov zapis turne smuke s Kredarice:»V marcu nam je vreme omogočalo prekrasno turno smuko. V naših gorah

je bilo še ogromno snega in zato sem v petek vzel en dan dopusta, da ne bi kaj zamudil. Na pot iz Maribora sva z Matejem krenila že ob 1.00 zjutraj. Spanja je bilo bolj malo, ampak pot je bila dolga. Nekje okoli 4.00 sva se s turnimi smučmi iz Radovne napotila proti Kredarici. Prehodila sva dolino Krme, ki je bila še vsa pod snegom. V Zgornji Krmi se je že pokazalo sonce. Pastirski stan Prgarca je bil močno zasnežen. Toliko snega še nisem imel na nobeni turni smuki na Kredarico (zadnjih 33 let). Ko sva hodila po soncu, je bilo pošteno vroče, sneg pa ravno pravšnji, da so psi dobro prijeli. Okoli 10.00 sva prisopihala na Kredarico in se takoj pripravila na vzpon na vrh. Mateja je zanimal spust s smučmi z Malega Triglava. Zato sva menda kot prva v tej zimi preplezala Kamin. Sneg za smučanje še ni bil primeren, tako da se je glede na slabo stanje in precejšnjo strmino Matej hitro premislil. Seveda pa je bila tudi tradicionalna pot po grebenu vsa zalita in v opastih. Na posameznih mestih si se plazil po zelo ozkem grebenu snega brez opore in kaj hitro bi te lahko odneslo na eno ali drugo stran.

Srečno sva premagala vse nevarnosti. Za nagrado sva imela čudovit razgled vse tja do Dolomitov, avstrijskih gora. Pod nama je ležala vsa Slovenija. Precej časa sva se zadržala na vrhu. Matej je po njem tudi malo smučal.

Spust je bil precej zahteven (mogoče še bolj kot vzpon). Previdno sva prema-gala vse nevarne odseke in se odločila, da bova prespala kar na Kredarici in se naužila sončnega zahoda, zjutraj pa po trdem, pomrznjenem snegu odsmučala v dolino Krme.

Noč je bila hladna, a štiri oziroma pet odej je zadostovalo, da sva dobro spala. Zjutraj je bilo prekrasno jutro, toda hitro se je pooblačilo. Za spust sva izbrala pot mimo lovske koče, kjer ni bilo shojeno ali ni bilo smučin tako, da je bila smuka odlična. Dolgi, poševni smuk pod Tošcem in Draškimi vrhovi je bil na koncu kar naporen. Za spust sva porabila manj kot dve uri s postanki.

Verjetno se bom kmalu zopet vrnil, ker snega ne bo zmanjkalo še dolgo v pomlad.

Lepo se imejte, in če ste vsaj malo povezani z gorami in turno smuko, izkoristite trenutne razmere in se podajte v gore. Ne bo vam žal.«

Ekipa Športa mladih želi Hermanu in vsem ljubiteljem narave veliko prijetnih soočenj s prelepimi slovenskimi gorami. Herman, SREČNO!

hermaN NoVak

šPortNi Pedagog Na oš taBor 1 iN ekiPa šPorta mladih

AVANTURA

55

SUP – vse priljubljenejša športna dejavnostVse prijetnejše temperature nas vabijo na plano in k aktivnostim v naravi. V zadnjih letih lahko tudi v Sloveniji vedno pogosteje zasledimo ponudbe za stand up paddle (SUP) oziroma za veslanje stoje. Ta relativno nova športna disciplina, ki se je bolj razmahnila pred dobrim desetletjem, ima po svetu vedno več privržencev, njena prednost pa je možnost izvajanja na različnih vodnih površinah, od morja in rek do jezer. Edina pogoja za ukvarjanje s SUP-om sta voda in znanje plavanja.

Poznamo več vrst veslanja stoje. SUP jezdenje valov, SUP na rekah in SUP na mirnih vodah so najpogostejše vrste, pojavljajo pa se tudi vadbe joge na deski, fitnesa na deski … Vadbam je sorodno, da med dejavnostjo na deski stojiš in se s pomočjo dolgega vesla po vodni površini potiskaš naprej ali nazaj, pri tem pa je zelo pomembno ravnotežje.

Poleg primerne vodne površine in znanja plavanja sta pri izvajanju te dejavnosti nepogrešljiva še deska in veslo. Oprema za veslanje stoje se namreč razlikuje glede na različne načine uporabe, saj se na primer deske za jezdenje valov razlikujejo od tistih, namenjenih veslanju stoje na mirnih vodah. Veslo, katerega dolžina je odvisna od višine uporabnika, je lahko različnih oblik in narejeno iz različnih materialov. Vesla so običajno kar-bonska, lesena, aluminijasta ali pa narejena iz steklenih vlaken. Še večje so razlike v velikosti in obliki desk. Za začetnike so najprimernejše najdaljše deske, ki bolje ohranjajo smer, večje oziroma širše deske pa tudi nudijo večjo stabilnost. Za ženske, ki se veslanja stoje lotijo prvič, običajno svetujejo nekoliko drugačne deske, saj prevelike ali pretežke deske lahko zmanjšajo možnost uporabe. Za rekreativno uporabo so zelo primerne napihljive deske, ki po obliki nič ne zaostajajo za tistimi bolj profesionalnimi, odlikuje pa jih manjša prostornina, vzdržljivost, precej lažje shranjevanje in transport. Napihljivo desko za veslanje stoje lahko namreč v torbi brez večjih težav oddate med letalsko prtljago ali pa jo pospravite v avtomobilski prtljažnik.

Prve zavesljaje je priporočljivo narediti na stoječi vodi, kjer je lažje loviti ravnotežje in osvojiti osnove veslanja stoje. Jezera, večje mirne reke ali pa umirjeno morje so najprimernejše vodne površine, tega pa imamo v Sloveniji na pretek. Prednost slovenskega morja je manjše plimovanje in dejstvo, da ni zelo močnih tokov, ki bi oteževali veslanje stoje. V večjih morjih in oceanih je zaradi močnejših tokov potrebna večja previdnost in boljše poznavanje. Zaradi pomanjkanja pogojev za deskanje na vodi pri nas je veslanje stoje odlična alternativa za prijetno preživljanje prostega časa.

Poleg zabave veslanje stoji nudi še druge blagodejne učinke za naše počutje in zdravje. Izboljšuje osnovne motorične sposobnosti, vpliva na našo gibljivost, koordinacijo, moč, hitrost, ravnotežje, ugodno pa vpliva tudi na vzdržljivost.

Izvor te športne panoge, na katero prisegajo tudi številni zvezdniki med katerimi so Leonardo di Caprio, Matthew McConaughey, Rihanna, Kate Hudson, Jennifer Aniston, Julia Roberts, Robert Downey jr., Sean Penn in številni drugi, ni povsem znan. Obstaja namreč več različic in pojasnil, kako je prišlo do veslanja stoje. Nekateri avtorji začetke SUP-a postavljajo pet tisoč let v preteklost, ko so na ozemlju današnjega Peruja uporabljali bambusove palice za usmerjanje ribolovnih čolnov iz trsa, ki so jih imenovali Tup, kar precej spominja na današnje poimenovanje. Spet drugi izvor iščejo v Mjanmaru, kjer so v 12. stoletju tamkajšnji ribiči razvili posebno veslanje v kanuju, kjer so stali na eni nogi, z drugo pa si pomagali pri veslanju.

Najbolj razširjena različica izvor SUP-a postavlja na Havaje in v Poli-nezijo, kjer je tradicija deskanja na valovih zelo razvita. Na havajski plaži Waikiki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja deskarji namreč za trening tehnike in stabilnosti ter doseganje pravega položaja začeli uporabljati vesla. V času, ko fotografska oprema še ni bila tako napredna, so s po-močjo vesel tudi pozirali fotografom ter imeli na ta način nekoliko boljšo stabilnost. Iz tega je nastala posebna vrsta deskanja, ki ji Havajci pravijo hoe he'e nalu. SUP v Sloveniji več veljave dobiva v zadnjem času, čeprav so se nekateri s tem športom pri nas ukvarjali že leta 2007.

Za tiste, ki bi se želeli preizkusiti v tej športni panogi, je v Sloveniji že na voljo nekaj ponudnikov, ki izposojajo opremo, izvajajo tečaje ali pa izlete, možno pa jih je najti s preprostim brskanjem po spletu, kjer so na voljo tudi vse dodatne informacije.

NiNa jeleNc

P R E D S T a v l J a M o v a M

56565656

P R E D S T a v l J a M o U M E T N I K a

ŽIGA HRIBERŠEK in HEROJI MOJEGA MESTA »Vauuu, kako zanimiv koledar,« to so bile moje prve besede, ko sem v nekem gostišču zagledal stenski koledar NK Maribor. Resnično sem bil navdušen. Takoj sem vedel, da moram spoznati umetnika, ki je oblikoval to risarsko umetnino. Svet je resnično majhen. Umetnik je sin mojega prijatelja iz otroških let, nekdaj košarkarja in košarkarskega sodnika. Zato ni bilo težko navezati stika z njim in se dogovoriti za prvo snidenje.

Žiga Hriberšek je visokorasel fant, na prvi pogled umetniškega videza, vendar za umetnika zelo zgovoren. Presenetil me je s svojo široko razgledanostjo, kar niti ni tako čudno, saj je absolvent Filozofske fakultete – smer umetnostna zgodovina in absolvent Akademije za likovno umetnost in oblikovanje – smer slikarstvo. Na področju likovnega ustvarjanja mu je najbližje figurativno slikarstvo. Sebe kot ustvarjalca bi opredelil kot konceptualnega realista. Ustvarja v različnih tehnikah od klasičnega oljnega slikarstva, stenskega slikarstva, ustvarja-nja z grafitnimi svinčniki in akvareli pa vse do sodobnejših tehnik grafita in air brusha. Žiga je imel že tri samostojne razstave in več skupinskih. Z mozaičnim avtoportretom Iskanje

izgubljenega časa se je na medna-rodnem natečaju Dervent art prize uvrstil med izbrane razstavljavce iz vsega sveta. To pomeni, da je bil povabljen na razstavno turnejo po Veliki Britaniji, kjer je po ocenah kritikov zasedel šesto mesto. Zelo blizu so mu portretiranje, stenske poslikave, še posebno rad ima air brush – poslikal je zaščitno čelado (nekaj strani nazaj predstavljenega) športnega šampiona Roka Marguča. Zelo rad pove, da mu je bil velik izziv ponudba NK Maribor, da ilu-strira klubski koledar z naslovom Heroji mojega mesta.

Po videnem je Žiga svojstven heroj, njegov čas pa zagotovo še prihaja. Za bralce revije Šport mladih je pripravil strip o Zdravem življenjskem slogu. Kaj porečete?

Uroš Vidmajer

Koledar NK Maribor Heroji mojega mesta

Avtoportret Iskanje izgubljenega časa, sestavljen iz njegovih 420 ročno narisanih slik

33

600 dijakov, 45 profesorjev, 300 slušateljev izrednega izobra-ževanja in vseživljenj- skega učenja; Redno in izredno izobraževanje; 170 računalnikov; 24 učnih podje- tij; Športna d vo r a n a ; F i t n e s ;Plesna dvo- rana; Gleda-liška dvorana, Dvorana z odrom; Kuhinja za malice, Je-dilnica; Mul- timedijska knjižnica; 26 dijaških raču-nalnikov za fa- cebook; Brez-žični internet; In- kubator; Referat za dijake; Pester iz- bor malic (vegitari-janska, športna); Šolska glasbena skupina; Pevski zbor; Plesna skupina; Navijaška skupina; ŠKL; Nogometna, roko-metna, košarka- ška, odbojkarska in tekaška re- prezentanca; Koncer- ti, Prosla-ve, priredi- tve, karao-ke, talenti; E k s k u r z i j e : Berlin, Amster- dam, London, Sarajevo, Beo- grad, Praga, Bu-dimpešta; Špor- tni dan Portorož; Kopanje v Aqua- luni; Izmenja-ve dijakov iz Nem- čije, Belgije, Nizo-zemske, Šved- ske, Hrvaške, Italije, ...; Pro- jekt Zdrava šola; Projekt GPS; Ma-turant sk i ples; Pro-jekt »Pogovori pri predsedniku drža-ve«; Medvrstniško partnerstvo in prostovoljstvo; ...

7 11 1412

84

50159

1310

62

153

ekonomski tehnik administrator│

5. junijKDAJ?

KoperŠportni park

BONIFIKA

KJE?

Dobitnik srebrne in bronaste medalje Soči 2014 in Petrolov promotor 5. Festivala športa mladih vas vabi na najbolj obiskano slovensko športno prireditev za otroke in mladino.

Žan Košir

Oglas Sport mladih A4.indd 1 11.4.2014 10:58:09