1 | februar 2009 |

- skrbimo za obštudijske dejavnos študentov- organiziramo strokovne delavnice, športna tekmovanja, ekskurzije, brucovanja,..- odlična pril- odlična priložnost, pri nabiranju izkušenj- obišči nas na www.ds-feri.net in se nam pridruži!

- evropsko združenje študentov elektrotehnike in računalništva- mesečno 4+ mednarodne delavnice, ki jih člani lahko obiščejo- nep- nepozabna zabavno-izobraževalna druženja in mednarodne izmenjave

- od študentov za študente- status univerzitetnega časopisa- odlična odskočna deska za vse študente, še posebej za študente MK

- klub namenjen predvsem študentom MK- organizacija strokovnih predavanj in delavnic na področju novinarstva, oglaševanja in grafike- odlična priložnost pridobivanja prakse za kasnejše delo

© - Jernej Golja

3 | februar 2009 |

Založnik in izdajateljDruštvo študentov FERISmetanova 17SI 2000 Maribor www.ds-feri.net

PredsednikJernej Goljame@gorky.info

Glavna in odgovorna urednicaMonika Horvatmonika.horvat1@gmail.com

Namestnica glavne in odgovorne uredniceAna Györkös

Ostali uredniki:Manuela HorvatDanilo Majhenič

SodelavciJernej Golja, Nejc Kikelj, Simon Omahen, Nikola Risteski, Blaž Rošer, Ana Štruc, Sara Pokeržnik, Katja Bogovič, Jasmina Pal, Mitja Mlakar

Grafi čna podobaDejan Šmiddejan.smid@gmail.com

PrelomDavor Kirbišdavor.kirbis@gmail.com

LektoriranjeDenis Kalamardenis.kalamar@gmail.com

IlustracijeSandra Divjak

NaslovnicaMojca Pernat

Dekle na naslovniciAnja Patekar

MarketingJernej Goljame@gorky.info

Tisk: MI BO Tisk d.o.o. Zagrebška c. 24, SI 2000 Maribor

Naklada1.000 izvodovletnik VIII, št 2, februar 2009issn: 1580-6618

Akademska revija Abakus je vpisana v razvid medijev Minis-trstva za kulturo RS pod zaporedno številko 1107.Prispevki avtorjev ne odražajo vedno stališč uredništva.

Da, res je, to je moj prvi uvodnik, ki ga pišem kot odgovorna urednica časopisa, katerega ravnokar berete – Abakusa. Ta univerzitetni časopis združuje toliko lepega, od prijetnih druženj na sestankih do smejanja ob raznih idejah za pisanje. Priznam, ni nas mnogo – ustvarjalcev Abakusa – toda vsak prispeva svoj košček v ta mozaik, kjer morda nastajajo naši prvi »novinarski« prispevki.Ravno v času izpitnega obdobja je vsak prispevek, ki prihaja iz vrst študentov, zelo cenjen, kajti bolonjski sistem je vsekakor pustil svoj pečat. Čeprav nam omogoča sprotno delo, nas ravno to ovira pri tem, da bi se pridružili tudi obštudijskim dejavnostim, da bi lahko uživali svoja študentska leta, namenili več ur tistim področjem, ki nas dejansko zanimajo ali pa navsezadnje preživeli več ur na zabavah ali s prijatelji, kajti vse te stvari so včasih naredile

študentsko življenje nepozabno. Sprašujem se, kakšen vtis s študijskih let bo ostal v našem spominu? Navsezadnje je vse skupaj preveč podobno srednji šoli, le da smo takrat vseeno imeli več časa, saj ni bilo potrebno toliko časa za učenje in opravljanje vaj. Tisti, ki si vseeno vzamemo čas za dodatne dejavnosti in zabavo, si bomo študijska leta vsekakor zapomnili, toda, kako si jih bodo zapomnili tisti, ki zaradi kopice obveznosti niso motivirani za dodatno dejavnost? Morda bodo naši predragi politiki kdaj ugotovili, da so spet potrebne spremembe, če hočemo ohraniti čar študentskega življenja, do takrat pa želim, da vsi, ki sedaj ustvarjamo to, kar ravnokar prebirate, ostanemo dobra ekipa, morda pa tudi v vas prebudimo kreativno žilico, ki vas bo popeljala v svet Abakusa.

- skrbimo za obštudijske dejavnosti študentov- organiziramo strokovne delavnice, športna tekmovanja, ekskurzije, brucovanja,..- odlična pril- odlična priložnost, pri nabiranju izkušenj- obišči nas na www.ds-feri.net in se nam pridruži!

- evropsko združenje študentov elektrotehnike in računalništva- mesečno 4+ mednarodne delavnice, ki jih člani lahko obiščejo- nep- nepozabna zabavno-izobraževalna druženja in mednarodne izmenjave

- od študentov za študente- status univerzitetnega časopisa- odlična odskočna deska za vse študente, še posebej za študente MK

- klub namenjen predvsem študentom MK- organizacija strokovnih predavanj in delavnic na področju novinarstva, oglaševanja in grafike- odlična priložnost pridobivanja prakse za kasnejše delo

© -

Jern

ej

Go

lja

| februar 2009 | 4

tekst: Jernej Golja, Danilo Majhenič, Jaka Polutnik

foto: Danilo Majhenič, Mitja Mlakar

Koncem novembra smo z izidom prejšnje številke Abakusa v Društvu Študentov FERI in sekciji EESTEC Observer Maribor začeli z novo tradicijo – dnevom odprtih vrat. Tako bomo ob vsakem izidu številke Abakusa venomer zavzeli avlo G2 objekta in študentom ter naključnim mimoidočim predstavljali tekočo številko našega brezplačnika in delovanje društva ter njegovih sekcij. V kolikor bi radi pobližje spoznali naše delavnice, predavanja, izlete v tujino in na splošno prostovoljno delo, nas ob dnevih odprtih vrat vsekakor obiščite. Poskrbljeno je seveda tudi za zabavo in razvedrilo, saj nas naš sponzor dogodka Red Bull vsakič razveseli z brezplačno pijačo in chill-out kotičkom, kjer lahko v miru preberete zadnjo številko Abakusa ali s kolegom odigrate kakšno igro na najsodobnejših konzolah.

(J.G.)

4. decembra je na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko potekal Dan FERI. Tokratna prireditev je bila zelo toplo sprejeta. Veliko pohvalnih besed sta pre-jela tako voditelja kot tudi scena prireditve. Slednjo je pripravil Jaka Polutnik, asistent za področje medijskih komunikacij. Pri pripravi scene so se hoteli čimbolj približati temi letošnjega dneva fakultete. Tako so skozi različne fotografije želeli ujeti tehnologijo in njeno raznoliko uporabo, hkrati pa se omejiti na področja, ki jih zastopa FERI. Zaradi razno-likosti področij je bilo slike težko povezati v neko celoto, zato je scena bila pripravljena kot sestavljanka. Nekatere fotografije so njegovo delo, ostale pa so naredili študentje medijskih komu-nikacij pri predmetu Osnove fotografije. Po mnenju asistenta Polutnika so opravili delo zelo dobro. Nekatere fotografije namreč na-zorno dopolnjujejo celotni koncept, kar je bil tudi razlog za povabilo študentov k sodelo-vanju.Po novem letu nas je na fakulteti pričakala nenajavljena razstava. V pripravo scene ob dnevu FERI je bilo kajpak vloženega veliko truda, zato so se odločili, da bodo izvedli raz-stavo. Na fakulteti je namreč veliko površin, ki se jih da drugače izrabiti. Fotografije so zelo zanimive, zato bi bilo škoda, če te razstave ne bi pripravili, saj so z njimi naredili našo zgradbo prijaznejšo in bolj osebno. Morda pa bo sledil še kdo, prostora je namreč dovolj. Študentje, ozrite se torej po avli FERI-ja in si oglejte razstavo fotografij.

(J.P.)

5 | februar 2009 |

V zadnjih dveh mesecih preteklega leta je Mestni Mladinski svet Maribor organiziral zanimiv projekt predstavitve vseh njihovih članic. Vsak teden je tako prišla na vrsto ena od organizacij in predstavila svoje delovanje. Otvoritveno se je z začetkom novembra predstavil politično orientiran Mladi Forum Maribor, tekom meseca pa so sledile še predstavitve našega Društva študentov FERI s svojimi sekcijami, društva za mednarodno izmenjavo AIESEC ter mednarodne organizacije AEGEE. Poleg informativnega dela je seveda potekalo tudi zabavno druženje vseh članov, tovrstne projekte in ideje pa vsekakor pozdravljamo in si jih v tekočem letu želimo še več.

(J.G.)

26. januarja 2009 se je po prostorih tehniških fakultet razširjal smrad, ki je opozarjal na pretečo nevarnost. Ob 13. uri je smrad na hodniku, ki povezuje G2 del objekta s starim delom, bil že dokaj izrazit, nastal pa je tudi redek dim; oboje je signaliziralo požar v bližini. Pred predavalnico B. P. so se študentje pripravljali na izpit, smrad jih ni prav nič motil. Približno ob pol dveh so se v okolici pojavili vzdrževalci fakultet in na vratih restavracije Desetka se je hitro pojavil na roko napisan list »ZAPRTO«. Nekateri študenti in profesorji so tako razočarano odšli drugam, v pogovorih med posamezniki pa se je razbralo, da gre očitno za preobremenjeno električno inštalacijo, ki se je vnela. Predavalnica B. P. je bila medtem že v zelo gostem dimu, študenti sicer več niso bili znotraj predavalnice, so pa pred njo čakali na profesorja. Ob 14.06 stojim pri stranskem vhodu na Smetanovi, ko nenadoma mimo mene priteče vzdrževalec, takoj za njim pa dva gasilca s kisikovo bombo na hrbtu. Sirene so naznanile dodatne gasilske avtomobile, le-ti so namestili v predavalnico dodaten prezračevalni sistem in odprli vsa bližnja okna in vrata za prezračevanje. Zaradi trdovratnosti ognja sem kasneje izvedel, da je bilo potrebno odpreti steno za dokončno pogasitev požara. Ob 15.00 so na posameznih spletnih straneh že bile novice o požaru.

Čemu je pred približno šestimi leti obnovljen objekt in z njim inštalacija povzročila ogenj, še ni jasno, kakor tudi ne, kako je možno, da so novinarji novinarskih hiš tako hitro prisotni. Čemu so študenti kljub dimu čakali na izpit, pa je na javnih forumih največkrat izpostavljena točka te nezgode. Morebiti pa je to le odraz zavzetosti študentov UM do učenja?

D.M.

| februar 2009 | 6

tekst:Monika Horvat, foto: Monika Horvat

Po štirih mesecih in pol obnovitvenih del je 1. decembra 2008 Univerzitetna knjižnica Maribor

ponovno odprla svoja vrata. Slavnostna otvoritev knjižnice je potekala 3. decembra 2008.

Slavnostno jo je odprl minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič.

Univerzitetna knjižnica Maribor predstavlja pomemben kraj za vse tiste, ki del svojega časa namenijo branju. Zelo pomembno vlogo ima tudi za vse študente in ostale, ki se šolajo, saj v njej najdemo vse potrebno gradivo za študij. V poletju preteklega leta so se odločili, da je knjižnica potrebna prenove in tako smo vsi njeni uporabniki štiri mesece in pol bili prikrajšani za njeno gradivo. V decembru smo potem končno dočakali otvoritev, kjer je najprej spregovorila ravnateljica UKM mag. Vlasta Stavbar. Povedala je, da poleg otvoritve prenovljene knjižnice praznujejo tudi obletnico, saj so pred 20. leti dobili svojo prvo namensko stavbo. Najprej smo izvedeli nekaj o zgodovini knjižnice od leta 1988 naprej, nato

pa smo prisluhnili, kaj vse je v knjižnici prenovljenega. Zamenjali so razsvetljavo in stropne ter talne obloge. Uredili so klimatski sistem, ki omogoča boljše pogoje za shranjevanje gradiva, prav tako pa omogoča prijetnejše pogoje za uporabnike in zaposlene. V pritličju so obnovili avlo z garderobo in razstaviščem, v prvem nadstropju pa se nahajata nov izposojevalni in informativni pult.

Ob otvoritvi knjižnice so bili med drugimi prisotni tudi rektor Univerze v Mariboru prof. dr. Ivan Rozman, podžupan Mestne občine Maribor Andrej Verlič, minister za šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič in državni sekretar na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dr. József Györkös. Prof. dr. Ivan Rozmanu je ob otvoritvi prenovljene knjižnice povedal, da se pomena knjižnice ne zavedamo vse do takrat, dokler ni zaprta. Tako so se za prenovo UKM odločili v poletnih mesecih, vendar so se dela nekoliko zavlekla. Univerza Maribor je na ta račun bila deležna mnogih kritik, študentje pa so vedno znova spraševali: »Kdaj se bo odprla knjižnica?« Kakorkoli gledamo, se je splačalo nekoliko počakati, saj so pogoji za delo in študij sedaj boljši.

Tudi Mestna občina Maribor sodeluje z univerzo, zato je

podžupan Mestne občine Maribor Andrej Verlič ob tem povedal, da občina z veseljem pomaga pri razvoju univerze, njihovo sodelovanje je uspešno in pričakuje, da bo tudi v prihodnje tako. UKM namreč ni samo tista, ki opravlja svoje osnovno poslanstvo, ampak pomeni tudi center družbenega in družabnega življenja v Mariboru.

Knjižnico je slavnostno odprl minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič. Veselilo ga je, da je knjižnica doživela prenovo, temu pa je še dodal, da mora biti ustanova, katere glavna lastnost je, da so njena vrata vedno odprta, čim manj časa zaprta zaradi prenavljanja. Dotaknil se je tudi problema novih tehnologij in poudaril, da vse nove tehnologije ne morejo izpodriniti ustanov, ki so povezane s knjigami in prenašanjem znanja. Navsezadnje ne morejo izpodriniti prostora za razvijanje ustvarjalnosti, ki je povezan tako s knjižnicami kot knjigami in univerzo.

Po zaključku slavnostne otvoritve so se gostje in obiskovalci odpravili na ogled prenovljene knjižnice, študentje in ostali uporabniki pa so se po dolgih mesecih čakanja spet odpravili med knjižne police in pobrskali po iskanih knjigah.

Po nekaj mesecih prenavljanja smo končno

dočakali slavnostno otvoritev knjižnice.

7 | februar 2009 |

| februar 2009 | 8

tekst: Klemen Gorenšek , foto: dr.Marjan Mernik

Predavanja na daljavo (ang. Open course) so v tujih državah, predvsem v Avstraliji, Ameriki

in drugih bolj razvitih evropskih državah, že stalna praksa. Ker imamo tudi na FERI-

ju predavalnice opremljene s sistemom za tovrstna predavanja, sem se odločil, da vam

predstavim predavanja na daljavo.

V Sloveniji so prva univerzitetna

predavanja na daljavo izvedli

leta 2001, ko je dr. Borka Jerman

Blažič izvedla predavanja na

daljavo o „e-commerceu“ na

Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

O prednostih, slabostih in drugih

zanimivih stvareh o predavanjih,

ki jim lahko prisostvujemo

kar iz domačega fotelja, sem

se pogovarjal z dr. Marjanom

Mernikom, rednim profesorjem

na FERI-ju in gostujočim

profesorjem na University of

Alabama at Birmingham (UAB).

Ali predavanja na daljavo

potekajo v živo?

Predavanja na daljavo preko

videokonference potekajo seveda

v živo. Po drugi strani pa je

vedno možnost, da se predavanje

posname in tako študentje

gledajo samo posnetek. Kar pa

je seveda veliko manj privlačno

in učinkovito. Bistveno je, da

predavanja na daljavo potekajo

v živo, saj se le na tak način

lahko vzpostavi interakcija

med študenti in predavateljem.

Najboljša pa je kombinacija

obeh. Posnetek predavanja v

živo si lahko študent predvaja

mnogokrat.

So torej posneta predavanja

študentom dostopna ves čas?

Če je takšno predavanje tudi

posneto, si ga lahko študentje

ogledajo večkrat in predvsem Dr. Marjan Mernik je redni profesor na FERI-ju in gostujoči

profesor na University of Alabama at Birmingham (UAB).

9 | februar 2009 |

tiste dele, ki so jim mogoče težje

razumljivi. Na tem mestu naj

omenim, da je pred časom slovita

univerza MIT pričela s projektom

snemanja predavanj in razvojem

programske opreme, ki bi

študentom enostavno omogočala,

da si ogledajo samo določene

odseke predavanj. Torej ideja ni v

tem, da študent pregleda celoten

posnetek predavanj, temveč le

tisti del, ki ga trenutno zanima.

Pomembno je, da takšen odsek

tudi enostavno in hitro najde.

Del predavanj za predmet

Programiranje II, ki so

del študijskega programa

Računalništvo in informacijske

tehnologije (UNI in VS), sem v

poletnem semestru študijskega

leta 2007/08 izvajal na daljavo,

ker sem bil v tem času gostujoči

profesor na UAB. Potekala so v

živo, vendar jih nismo snemali ter

tako študentom kasneje niso bila

več dostopna. Imam pa še eno

izkušnjo s posnetimi predavanji.

Na ameriških univerzah

praviloma predavanja ne

odpadejo oziroma jih je potrebno

nadomestiti (predavatelj

oddela prav vsako uro). Zato se

velikokrat poslužujejo posnetih

predavanj. Odpadlo predavanje

posnamejo vnaprej in se v

času odsotnosti predavatelja

predavanje predvaja študentom.

Takšna je vsaj moja izkušnja iz

UAB.

Kakšna je interakcija med pre-

davateljem in študenti?

Če potekajo predavanja v živo

seveda lahko študenti zastavijo

tudi vprašanja. Če pa so

predavanja posneta, pa poteka

vse po v naprej predvidenem

scenariju. V tem primeru

je primerno, da predavatelj

sam odgovori na nekatera

najbolj pogosto zastavljena

vprašanja. Znano dejstvo je,

da naši študentje (v Sloveniji

op. a.) redkeje sprašujejo in

da so predavanja velikokrat

podobna monologu predavatelja,

kakor pa interaktivni razpravi.

Zato sem tudi sam velikokrat

zastavil kakšna vprašanja

Bistveno je, da predavanja na daljavo potekajo v živo, saj se le na tak način lahko vzpostavi interakcija med študenti in preda-vateljem.

ALEŠ SAPAČ:

Pozitivna lastnost študija na daljavo je, da ni stroškov študija (hrana, stanovanje, ...), saj si doma, kjer imaš mir in vso želeno udobje. Negativna lastnost tega pa je, da ni realnega stika s profesorji (virtualnost ni realnost) in seveda, s čimer se boste vsi strinjali, brez medtedenskih žurov.

IVANA ŠLAUS:

Študij na daljavo bi bil zagotovo zelo udoben, saj bi lahko iz domačega kavča v raztegnjeni trenerki in sponzorski majici spremljala predavanja. Vendar bi se pri tem izgubljala družabna nota študija na k (kavice, kosila, klepetanje, ...) Absolutno sem pristašinja k-jev!

DENIS KALAMAR:

Študij na daljavo ima tako prednosti kot tudi slabosti. Prednjači študentova lastna izbira o terminu izbranih predavanj, ponavljanje posnetih predavanj in – za oddaljene študente – občutno manjši stroški. Slabost je v izgubi socialne interakcije med sošolci, kolegi. Navidezni svet ne more nadomestiti družabnega življenja.

SARA POKERŽNIK:

Takšen način predavanj se mi zdi zelo ustrezen, predvsem v tem smislu, da študentje vozači ne bi imeli prevoznih stroškov. Problem se namreč pojavi, da mora kdo kdaj na kakšno predavanje samo za dve uri, pa se morda prevozi 50 km. S pomočjo videokonferenc bi bilo v tem smislu zagotovo lažje, pa še udobneje – kar iz lastnega fotelja.

Na ameriških univerzah se velikokrat poslužujejo posnetih predavanj.

| februar 2009 | 10

ter tako poskušal vzpostaviti

komunikacijo. Seveda

je vzpostavitev uspešne

komunikacije veliko težja pri

predavanjih na daljavo, kakor pa

v predavalnici. Takšna je moja

izkušnja.

Bi to, da bi celotna predavanja

bila dostopna na spletu, pome-

nilo konec dela za predavatelje

(razen pregledovanja izpitov?)

Nikakor ne! Predavatelj mora

podajati moderno in aktualno

vsebino in se truditi, da podaja

vsebino zanimivo in nazorno z

veliko primeri. Velikokrat ustrezne

primere ne najdemo takoj in tako

predavanja sproti izpopolnjujemo.

Posneta predavanja lahko torej

hitro izgubijo aktualnost in jih je

zato potrebno sproti obnavljati.

Potrebno pa je tudi vedeti, da

same priprave na snemanje

vzamejo veliko časa.

Lahko študentje zagovarjajo

svojo diplomo tudi preko

interneta? Če da, kako poteka

zagovor?

Sam imam kar že nekaj izkušenj

s tovrstnimi zagovori doktorskih

nalog. Na UAB je takšen zagovor

na daljavo kar pogost. V komisiji

je vsaj en član, pogosto pa dva, ki

ne prihajata iz matične univerze.

Velikokrat se dogodi, da član

zaradi drugih obveznosti ne more

pripotovati in se udeležiti samega

zagovora. V primeru zagovora

na daljavo je to veliko lažje. Prav

tako sem bil predsednik komisije

za zagovor doktorske disertacije,

ki je potekala na Univerzi v

Sarajevu januarja 2008. Bil je prvi

tovrstni videokonferenčni zagovor

doktorske disertacije. Seveda je

sama izpeljava dogodka malce

zahtevnejša, saj je potrebno

računati tudi na kakšne

težave (npr. izpad internetne

povezave). V takem primeru se

potem poslužujemo telefonske

konference.

Kako izgledajo izpiti?

V mojem primeru sem se za čas

izpitov že vrnil iz ZDA. Seveda

so v tem času bili tudi normalni

izpitni roki (zimsko izpitno

obdobje), ki sem jih izvedel

tako, da so študentje pisali

pod nadzorom visokošolskega

sodelavca, naloge so skenirali

in mi jih nato poslali v pregled

in oceno. Drugače pa ne vidim

razloga, da tudi ustni izpiti

ne bi mogli potekali preko

videokonference ali pa pisni izpiti

na daljavo.

Predavanja in študij na daljavo

sta dva različna pojma, saj je

študij na daljavo v celoti izveden

na daljavo preko internetne

povezave, medtem ko lahko

predavanja na daljavo imajo

tudi študenti, ki ne študirajo na

daljavo.

Dr. Marjana Mernika smo

vprašali tudi o prednostih

študija na daljavo za:

a) študenta

Velika prednost se mi zdi v tem,

da lahko študent sam izbira čas

učenja in pridobivanja znanja.

Druga prednost, morda še večja,

je hitrost v napredovanju snovi,

ki jo je potrebno obdelati. Če

snov hitro dojameš, lahko hitreje

napreduješ in po drugi strani se

lahko določeni temi posvetiš dalj

časa, če je ne razumeš. Skratka,

študij je lahko študentu bolj

pisan na “kožo”.

b) predavatelja

Tudi če nisi fizično prisoten,

lahko izvedeš predavanja. S tem

se močno izboljša mobilnost

predavateljev, ki prinaša celo

vrsto drugih prednosti.

In slabosti?

Slabost študija na daljavo pri študentih vidim mogoče v tem, da se izgubi socialna komponenta, ki je tudi pomembna. Pomembno je, da se študentje med seboj družijo in pogovarjajo o svojih problemih. Obstajajo sicer virtualni svetovi, ki pa so le slab približek realnosti.

Največja prednost, kakor je to pogost pojav, pa se lahko tudi izkaže za slabost. Študent, ki je bil navajen, da si vse lahko prilagodi svojemu tempu, se običajno težje znajde na sami poklicni poti.Slabost študija na daljavo za predavatelja vidim v težji vzpostavitvi komunikacije s študenti in medsebojni interakciji. Prakticiranje predavanj na daljavo bi morda tudi pomagalo k večji uravnoteženosti med študenti, ki živijo v mestih in študenti, ki živijo izven mesta. Študentje, ki živijo izven mesta morajo namreč plačevati za stanovanje, prevoz, hrano. Zraven pridejo pa še drugi stroški, druge malenkosti, ki s seštevkom prinesejo precej dodatnih stroškov za študente izven mesta.

Ob zaključku intervjuja je dr. Marjan Mernik še dodal, da so predavanja na daljavo dobrodošlo nadomestilo oz. dopolnilo za takšne primere. Da pa bi izvedli prav vsa predavanja na tak način, pa se mi ne zdi primerno. Dodaja tudi to, da bi v Sloveniji takšna predavanja uspešno delovala.

Predavanja in študij na daljavo sta različna pojma, saj je študij na daljavo v celoti izveden na daljavo preko interneta, medtem ko lahko predavanja na daljavo imajo tudi študenti, ki ne študirajo na daljavo.

11 | februar 2009 |

Miroslav Cukovic, akademski slikar, je za svojo razstavo »Coming full circle« izbral avlo na

FERI-ju. Otvoritev razstave je potekala 2. decembra, njegove risbe in grafike pa so bile na

ogled vse do 24. februarja. Ukradla sem mu trenutek časa in ga povprašala o njegovem

ukvarjanju z umetnostjo.

Svoje življenje ste namenili um-etnosti. Ste že v času, ko ste bili otrok, vedeli, da boste postali umetnik?

Hotel sem študirati angleščino, tako da takrat res še nisem razmišljal o tem, da bi študiral umetnost. Nekega dne me je prešinilo, da bi postal učitelj umetnosti in odločil sem se, da bom sledil tej ideji. Kot otrok sem risal tako, kot to počnejo vsi ostali otroci. Zdaj pa je moj cilj učiti umetnost.

Zakaj ste se navdušili za um-etnost? Kaj skušate skozi njo sporočiti drugim?

Umetnost mi daje svobodo, da vidim stvari iz drugega kota in realiziram, eksperimentiram in pokažem ideje skozi različne medije. Prav tako umetnost dopušča veliko prostora za radovednost. Menim, da umetnost ni nekaj, v kar bi lahko prisilili človeka. To je izbira posameznika, če lahko to vidi ali ne. V nekaterih državah je videnje umetnosti neizbežno, v drugih je skrita ali ne preveč oglaševana, kar je posledica različnega ekonomskega standarda ali načina življenja. V svojih delih se najprej posvetim svojemu lastnemu mišljenju in nato mišljenju ostalih ljudi. Skozi svoja dela želim ponuditi ljudem, da bi videli tisto, kar drugače morda ne bi bili zmožni videti. Vsekakor pa umetnost, tako kot vse ostale stvari, zahteva svoj čas. Čas, da jo pogledamo.

Obiskovali ste srednjo umetniško šolo Djordje Krstič v Nišu, potem pa ste nadaljevali svoje šolanje v ZDA, in sicer na Fakulteti upodabljajoče um-etnosti (College for Creative Studies). Kakšne so razlike med izobraževanjem v Evropi in ZDA?

Čeprav sem preživel veliko let v ZDA, ne morem povedati razlik med evropskim in ameriškim sistemom izobraževanja, saj evropskega premalo poznam. V zadnjih desetih letih se je veliko stvari spremenilo. Bolonjski sistem izobraževanja je oslabil evropski način poučevanja. Študentom namreč ne pušča dovolj časa, da bi lahko študirali in se hkrati osredotočili na področje, ki jih zanima. Univerze raje delujejo kot po tekočem traku. Zaradi tega postajajo razlike med evropskim in ameriškim izobraževanjem čedalje manjše.

Leta 2005 ste bili izbrani za najboljšega študenta svoje smeri. Glede na to, da se je to zgodilo v ZDA, ste verjetno bili

tekst: Monika Horvat, Jasmina Pal foto: Peter Kitak

Umetnost ni nekaj, v kar bi

lahko prisilili človeka.

| februar 2009 | 12

zelo ponosni. Kakšen je bil Vaš odziv, ko ste izvedeli za to?

Biti izbran kot najboljši študent smeri je bil posebni trenutek. Bilo mi je v ponos, še posebej zaradi tega, ker sem bil edini neameriški študent v mojem letniku.

Katera izkušnja iz študijskih let v ZDA Vam je ostala še posebej v spominu?

Vsa štiri leta študija zasedajo poseben prostor v mojem spominu, še posebej zadnje leto, ko je vsak študent iz letnika imel lasten delovni studio, ki mu ga je omogočila univerza. Imeli smo celodnevni dostop do studia in to je bilo nekaj magičnega. Ostati pozno v noč in delati s preostalimi študenti, razglabljati o idejah, si narediti obrok ob dveh zjutraj, se igrati s frizbijem ob treh ponoči in nato delati do naslednjega jutra.

Osvojili ste že tudi veliko nagrad. Ali jih morda lahko izpostavite nekaj, ki si jih še posebej štejete v čast?

Umetnica in moja predavateljica Lynne Avadenka me je vprašala, če bom njen asistent na Penlandski šoli rokodelstva, kjer sem prejel tudi njihovo štipendijo. Bila je najdražja in seveda najproduktivnejša in zadovoljiva nagrada. Spoznal sem veliko znanih ljudi iz različnih umetnostnih področij in tako sem

se ogromno naučil. Prav tako sem imel tukaj čas, da sem se posvečal lastnemu delu.

Svoja dela ste predstavili tudi v Detroitu, New Yorku, Montrealu, Seattlu, Sofiji. Ali morda obsta-jajo kakšne razlike med razstav-ljanjem v Sloveniji in drugje po svetu?

Tukaj so velike razlike. ZDA je dežela z mnogimi priložnostmi in kraji za vizualno komunikacijo. Ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo, težijo k odprtosti, in če kdo hoče razstavljati svoja dela, to lahko naredi. Hitro se najdejo povezave. Slovenija je na drugi strani bolj majhna, zato je tudi krog umetnosti manjši. Ne moremo prezreti topologije Slovenije oziroma Maribora. Maribor je delavno mesto. Po prvi in drugi svetovni vojni je bilo mesto, kjer je veliko število ljudi delalo v velikih tovarnah. Torej v tem smislu Maribor ni bil nikoli umetnostno usmerjeno mesto, ni bilo prostora niti priložnosti, da bi lahko iz omenjenega mesta “prišel” velik umetnik. Ogromno ljudi komaj kdaj doseže svoj cilj, zakaj bi jim bilo torej mar za umetnost? Vendar po drugi strani ima Slovenija nekaj vodilnih avantgardnih umetnikov v celotni Jugoslaviji. To je čudna mejitev. V Sloveniji nisem spoznal veliko umetnosti, zato ne

morem podati pravega mnenja. Kar pa lahko povem je, da je oglaševalska umetnost v Mariboru zelo omejena. Redko vidimo na oglaševalskih tablah oglaševanje razstav, ki so na primer v umetnostni galeriji. To pa ni krivda galerij, ampak mesta.

Opazil sem tudi, da je veliko zapuščenih stavb in prostorov, ki bi jih lahko spremenili v kulturne prostore (galerijo, kino, literarne prostore itd.). Pekarna je eden izmed takih prostorov, toda izgleda kot nedokončana ideja, čeprav ima Pekarna osupljivo množico glasbenikov in umetnikov, ki lahko tam nastopajo oziroma se predstavijo. Vendar ni dostopna vsem, recimo tistim, ki ne poznajo tega dela mesta. Je nekakšna trdnjava, ki dopušča samo določeno občinstvo. Sam prostor namreč zavrača novo občinstvo in zopet prisili k izključnosti. Veliko potenciala ima prazna izložba na Koroški cesti, zraven Kulturnega inkubatorja. Včasih ga opazim, ker bi lahko bila tam ljubka ulična galerija; nekaj, kar bi ljudje dnevno videli in bi postali del te arhitekture. Ni potrebno, da bi imeli radi umetnost, ampak bi jim samo predstavili vizualno umetnost in tam je je zagotovo veliko.

Kakšni so bili odzivi na Vaše razstave drugje po svetu?

Velikokrat so bile to skupinske razstave, ki se jih nisem mogel udeležiti na otvoritvah. Ampak sem slišal, da je prišlo veliko ljudi, to je pa tako ali tako najpomembnejše.

V dobi, ko ljudje poslušajo glasbo na telefonih in preživijo mnogo ur v virtu-alnem svetu, je vprašanje, kako je za njih pomemben fizični svet. Kako pomemb-no je za njih doživljanje kultur in okolja?

Avla na FERI-ju je odličen prostor za razne razstave.

13 | februar 2009 |

Tokrat ste pripravili razstavo na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Zakaj je ta razstava ravno na tej fakulteti?

Če priznam, je bila to najlažja pot priti do razstave. Moja žena je mlada raziskovalka na FERI-ju in preko nje sem spoznal Arnela Glotića, ki me je privedel do prodekana za študentska vprašanja Nikole Risteskija. Všeč mi je prostor v avli in predlagal sem, da bi imel razstavo. Tako Arnel kot Nikola sta se strinjala in je prišlo do otvoritve razstave na FERI-ju.

Drugače pa sem zainteresiran, da pokažem svoja umetniška dela v prostorih, kjer se to ne pričakuje. Prepletanje discipline je čudovit način učenja in odkrivanja nečesa novega. Veliko je podobnosti v vizualnih orisih električnih krogov in nekaj minimalnih geometričnih slik. Tehnično gledano je pomembno najti povezavo. Včasih dobim idejo skozi raziskovanja moje žene in to je lepota tega. Na koncu vsega je kreativnost jedro obeh disciplin.

Naslov razstave je Coming full circle. Zakaj nosi takšen naslov in kakšno je njeno sporočilo?

Coming full circle je fraza v angleškem jeziku, ki pomeni vračanje k prvotni ideji ali stopnji po določenem času. Za mene

pomeni vračanje k idejam, ki sem jih imel, ko sem diplomiral v letu 2005. Sedaj sem jih pretehtal in se nadalje vračam k njim ter jih razvijam; ideje o manifestaciji jezika, zgodovine, časa in informacij.

Katero delo iz te razstave ima za Vas najgloblji pomen?

Na razstavi prevladujejo ovalne in okrogle forme. Nekatere vitrine delujejo boljše kot ostale, nekaj jih je tudi takih, ki dobro delujejo skupaj. Vitrine vključujejo izrezke iz časopisov, odtise štorov in risbe narejene s pomočjo kuhalnih plošč. Zaradi tega ne morem izpostaviti posameznega dela, toda lahko povem, da jim je skupna ideja, ki jo sporoča vsako delo in je zelo pomembna zame – čas. Čas, ki ga zahteva branje časopisa in razumevanje informacij. Čas, ki je potreben za razumevanje vsega. Čas, ki je potreben, da zraste drevo. Čas, ki je potreben, da nekdo odreže drevo v letih rasti. Čas, ki je potreben, da se naredi natis. Čas, ki je potreben, da se naredi udarec. Čas, ki je potreben, da postane zaključen krog.

Kakšni so Vaši načrti za prihod-nost? Ali morda že pripravljate dela za novo razstavo?

Vedno dobivam ideje in le vprašanje časa je, kdaj jih realiziram. Trenutno je Mladinski kulturni center sprejel dva moja predloga za razstave. Tako delam trenutno na dveh razstavah, ki jih bomo otvorili septembra v galeriji MediaNox.

Odnos do umetnosti se je skozi čas spreminjal. Kakšno je Vaše mnenje glede odnosa mladih do umetnosti v današnjem času?

V dobi, ko ljudje poslušajo glasbo na telefonih in preživijo mnogo ur v virtualnem svetu, je vprašanje, kako je za njih pomemben fizični svet. Kako pomembno je za njih doživljanje kultur in okolja? Kako biti radoveden in se podati iz svojega udobnega področja. Umetnost kot premikajoča se

slika, na primer video, film in animacija, ali model, narejen na podlagi bliskovitosti, in tudi internet, verjetno najbolj apelirajo na današnjo mladino. Je v njihovem času in ne zahteva fizičnega premika, kajti vse je dostopna na računalniku ali TV-ju. Poleg tega si to lahko ogledajo takrat, ko sami hočejo. Ravno tako si lahko prenesejo(mo) z interneta. Dejstvo je, da sedaj drugače gledamo na umetnost. To je razlog, da je povezava med umetnostjo in mladimi zelo slaba. Če to ne zahteva učitelj, si velika večina ne bo vzela časa za umetnost.

Glede na to, da je na FERI-ju program Medijske komunikacije, kjer se študentje lahko odločijo za smer Vizualno komuniciranje, me zanima, ali imate morda kakšen nasvet za njih.

Svetujem jim, naj so čimbolj radovedni in to glede vseh stvari. Sprašujte! Glejte! Vohajte! Opazujte! Poskusite različne stvari! Premikajte stvari! Poslušajte! Prehodite vsako ulico v Mariboru!

Na razstavi Coming full circle prevladujejo ovalne in okrogle forme.

Skupna ideja razstavljenim delom je čas.

| februar 2009 | 14

Prvi delovni ponedeljek po novem letu so v prodajalno bonov prišli nasmejani študentje, veseli, da bodo prvič v novem letu lahko znova kosili skupaj. Po naročilu bonov za izbrano restavracijo, je njihovo denarnico zadel nepričakovan šok. Boni za prehrano so se podražili in to zelo.

Država je študentom, ki so po večini brez večjih prihodkov, vse do zdaj ponujala možnost, da se po sprejemljivi ceni vsaj enkrat na dan pošteno najejo. V Mariboru za povprečno ceno 1,48 evra. To se je sedaj končalo in nenehno se sprašujemo, kdo je kriv za to. Tisti, ki niso najbolj vešči postopka pridobitve dovoljenja za pripravo študentske prehrane, vztrajno trdijo, da je za to kriva država. Vendar se motijo. Krivi so gostinci. Ti določijo ceno kosila in ne glede na ceno, ki jo določijo, jim država da subvencijo za študentsko prehrano, ki znaša 2,53 evra. Če od postavljenega zneska odštejemo subvencijo, dobimo dejansko ceno bona, torej ceno, ki jo plača študent. Znesek subvencije je ostal enak kot prejšnjo leto, kar pomeni, da so

ceno prehrane dvignili gostinski lokali. Pa vendar, tisti, ki še vedno vztrajno trdijo, da je za podražitev bonov kriva država, imajo ravno tako prav. Z objavo razpisa, ki ga je izdalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, so dobili ponudniki prehrane možnost, da spremenijo cene in ponudbo.

Zanimalo me je, če so poskočile tudi cene za goste, ki gostincu plačujejo z denarjem in ne z boni. V večini preverjenih lokalov so cene ostale iste ali so se le neobčutno podražile. Dejstvo je tudi, da se je podražila hrana. Pa vendar, kar tako? Na Facebook-ovi strani, namenjeni pogovorom o višjih cenah bonov, je tudi izračun, za koliko se je podražila hrana za pico. Izračuni so presenetljivi. Cena moke, šunke, sira in jajc se je dvignila za približno šest odstotkov, cene študentskih bonov za nekatere picerije so porasle za veliko več, tudi za sto.

Sedaj se poraja vprašanje, ali bodo študentje še vedno jedli v restavracijah ali se bodo naučili, kako se doma kar najhitreje pripravi zdrav obrok. Nekateri

študentje ne znajo kuhati, drugi pa nimajo časa. Tistim, ki živijo sami, se kuhanje doma še vedno ne splača, saj za sestavine povprečnega obroka zapravijo več kot za bon. Za tiste, ki jih je v stanovanju več, pa je najpreprostejša rešitev res to, da pobrskajo po babičini omari, na plan potegnejo kuharsko knjigo, nadenejo predpasnik ter se podajo v čarobni svet arom in okusov. Ker študentski urniki ne dopuščajo, da bi lahko kuhali prav vsak dan, jih bo večina ostala pri prehranjevanju zunaj, resno pa razmišljajo o tem, da bi začeli hoditi v restavracije, kjer cena bonov ni dosegla vrtoglavega zneska. Restavracijo Take away, kjer cena bona znaša le 10 centov, trenutno kujejo v zvezde.

Če smo mislili, da se bo prah glede povišanih bonov polegel v enem tednu, smo se krepko zmotili. Na hodnikih fakultet, v knjižnicah, pred prodajalno bonov je še vedno moč slišati veliko kritik na ta račun. Jana iz Pravne fakultete zgroženo razlaga, da se vlada RS in z njimi predsednik vlade Borut Pahor norčujejo iz

tekst: Manuela Horvat, foto: Sara Pokeržnik

Svetovna gospodarska kriza, recesija. Tudi v našo državico počasi, a vztrajno prihaja kriza,

kar se ne pozna samo na dejstvu, da je vedno več ljudi brezposelnih, temveč tudi na cenah

osnovnih dobrin. Ni se podražila le hrana, podražili so se tudi študentski boni in to brez

predhodnega opozorila.

15 | februar 2009 |

študentov, ko govori, kako varčuje pri prehrani, medtem ko si sam plačuje kosila, ki ga v vladni palači stanejo okrog 3 evre, medtem ko študentje plačujemo malenkost manj. Prihodki ministrov pa se niti približno ne morejo primerjati s skromnimi prihodki povprečnega študenta.

Vsi se sprašujemo, kaj storiti sedaj. Naj nehamo jesti na bone, se naj pritožimo, naj protestiramo … Nihče nam ne more zagotoviti, da se bo naš položaj resnično izboljšal. Gostinci očitno računajo na to, da se bojimo, da bi se država zaradi protestov odločila zapreti svojo denarnico in bi ukinila subvencije, saj si drugače njihove nemorale ne znamo razlagati. Vendar možnost obstaja, in sicer

v obliki neposrednega bojkota gostinskih lokalov, ki so kljub temu, da ponudbe niso ne izboljšali in ne spremenili, ceno bona prekomerno povišali. Uprli bi se jim tako, da bi za en mesec vsi nehali kupovati bone enega ali dveh ponudnikov, kar bi se ob koncu meseca krepko poznalo na njihovem prihodku. Tak ponudnik bi ceno bona naslednji mesec zagotovo znižal. Ampak, študentje bi v tej nameri morali biti enotni, saj če bi se jih tega »projekta« lotilo le nekaj, ne bi dosegli ničesar.

Jesti je pač treba, čeprav so višje cene bonov stanjšale naše denarnice. Pritoževanje staršem, prijateljem ter znancem na internetnih forumih, kakšna krivica nas je doletela, ne bo rešilo situacije, bo pa mogoče res po nekaterih lokalih nekoliko večja gneča tako dolgo, dokler se drugi ne bodo naveličali praznine in si z dostopnimi cenami zopet pridobili goste.

Sedaj se poraja vprašanje, ali bodo študentje še vedno jedli v restavracijah ali se bodo naučili, kako se doma kar najhitreje pripravi zdrav obrok.

Podražili so bone!”, je bilo mogoče slišati iz vseh strani v zadnjem času. Razumem presenečenje na obrazih mnogih študentov, a kljub temu ne vidim tolikšnega problema oz. se mi zdi, da bi kot bodoči intelektualci naše družbe lahko imeli malo širši pogled na celotno zadevo. Naj vam predstavim moje mnenje. Poglejmo najprej gostince. Nihče ne more zanikati, da se je hrana izjemno podražila in da gostinci vsekakor čutijo posledice finančne krize v upadu prometa. Posledice čuti tudi država, ki jo je doletel hud finančni udarec, še posebej zaradi stotine ljudi, ki so ostali brezposelni. Seveda težko pričakujemo, da bo katera koli od strani popustila, kajti oboji vedo, da šteje vsak evro. Trenutna situacija je lep pokazatelj, da si moramo študentje prizadevati, da se bodo nekatere bistvene stvari spremenile, kot na primer popolna sprememba štipendijske politike, ki bi omogočala višje in širše dostopne štipendije. Prav tako se mora spremeniti problem večnih študentov, kajti vsak od nas zagotovo pozna koga, ki že leta in leta jé na bone, čeprav morda že dela in si pač »zrihta« nalepko za par deset evrov. Na žalost še nihče ni naredil raziskave, koliko državo stanejo ti »naši« kolegi, ki z veseljem koristijo pomanjkljivost sistema in služijo na račun tistih študentov, ki trdo delajo, da opravijo izpite v rednem roku in le s težavo prebrodijo skozi mesec. Dajmo večne študente sedaj na stran in se resnično vprašajmo, kaj lahko storimo, da bodo študijska leta še lepša oz. finančno manj stresna za generacije, ki še prihajajo, in dajmo nekaj narediti, da se bodo pomembne stvari spremenile. Prenehajmo iskati samo začasne rešitve, ki ne vodijo nikamor. V kolikor pa vas ne briga za prihodnje generacije, je še vedno tukaj kar precejšnja izbira cenejših bonov, ki dokazujejo, da situacija le ni tako črna.

Ana Györkös

Študentje vedno bolj zahajajo v restavracije, kjer so cene

bonov nižje.

| februar 2009 | 16

tekst: Blaž Rošer, foto: Monika Horvat

Tokrat sem se odločil, da bom v članku Povejmo na glas povprašal študente o njihovih težavah

z iskanjem parkirišč. Uporabljeni so neposredni citati študentov s foruma FERI, ki niso

spreminjani(razen večjih napak).

Neuspešno iskanje parkirnih mest, ko se študentje odpravljamo zjutraj na predavanja, je še ena večno aktualna tema, ki se je že večkrat pojavila na našem forumu in je očitno aktualna vsako leto, ko kateri izmed študentov ne najde mesta pred vhodom ali v neposredni bližini fakultete in se mora prisilno rekreirati. Na

forumu se kreše veliko takšnih in drugačnih mnenj, ki so vsaka po svoje pravilna in logična, zato jih bom nekaj uporabil tudi v tem članku.Nekateri so pristaši tako imenovane »peš Honde«, ali drugače, že od pradavnine poznanega pešačenja, drugi so pristaši jeklenih konjičkov, tretji

prevažanja na kolesih, nekateri pa kombinirajo oboje ali pa se prepuščajo dogodivščinam javnega prometa in ugankam, kako pravočasno z avtobusom na faks. Če bi na zemljevidu Maribora oziroma bolje rečeno centra Maribora z rdečo označili parkirna mesta študentov, bi najbrž naleteli na rdeče packe po vsem centru. V okolici vseh fakultet se študenti po svojih najboljših močeh trudijo parkirati svoja prevozna sredstva na čimbolj pravilen način, vendar se najdejo tudi izjeme, ki jim je pravilno parkiranje rahlo tuje in sledijo pravilu linije najmanjšega odpora, ko svoje vozilo pustijo na vseh možnih površinah, ki so podobne parkirnim prostorom. Iz prispevkov na forumu ugotovimo, da se veliko študentov odloča za parkirne/garažne hiše, med katerimi je najbolj priljubljena tista pod študentskimi domovi na Lentu, v kateri pa velikokrat zmanjka prostora in je treba na prosto mesto počakati, vendar marsikoga to ne odvrne, saj je za sprejemljivo ceno mogoče pustiti Tudi stanovalci se včasih znesejo nad parkiranimi avtomobili.

17 | februar 2009 |

svojo pločevinasto zverinico zelo blizu FERI-ja brez skrbi, da te bo na oknu pričakalo presenečenje mestnega redarstva v temnordeči plastični vrečki.

Sicer pa lahko tudi sami pre-berete nekatere prispevke upora-bnikov foruma FERI:

Sicer sam uporabljam avtobusni prevoz, kdaj pa kdaj se tudi dogovorim s sošolci, da se skupaj zapeljemo, bom pa vseeno nekaj povedal o garažah in parkiriščih. Garažne hiše so predrage, a očitno se ponudnikom še vedno zdijo dovolj poceni, da cen ne spustijo. Znano mi je, da so večinoma prazne. Cene bi lahko seveda spustili, ampak ker so zasebniki in sami postavljajo cene. Kaj pa občina?Zdaj, odkar so na Lentu študentski domovi, je vsaj pokrit določen delež študentov in je več prostora okoli same fakultete. Dobro je tudi, da ima Europark zastonj parkirišča. Le-ta je poln ravno zaradi zastonjskosti, študentje pa se vsaj malce razmigajo, ko morajo prehoditi dober kilometer do fakultete. Glede na počasno

gradnjo drugega dela “stadiona”, v katerem je vključeno tudi večnadstropno parkirišče, bo še nekaj let gneča. Pa tudi molimo lahko, da bo vključeval parkirišča – zastonj ali pa dovolj poceni.Nasvet tistim, ki imajo zjutraj predavanja in ne najdejo parkirišča. Do 7.00 zjutraj so parkirišča tako rekoč prazna, po tej magični uri pa se parkirišča napolnijo, promet pa zasiči. Zbudite se vsaj pol ure prej in si priskrbite prosto parkirišče, kot pa da kasneje prispevate k prometnemu kaosu v centru. Če se le da in imate voljo ter čas, raje uporabite naš »slabo urejen« javni promet (slabo je urejen ravno zato, ker ni dovolj potnikov in še ti nimajo pripomb, kritik in predlogov, ampak to je že druga tema). Seveda ne parkirajte tako, da bi dobili kazen ali ostali brez avtomobila.

Pod mostom (pri Štuku) je vedno dovolj prostora. Jaz se že več kot eno leto vozim skoraj vsak dan na faks in se še ni zgodilo, da ne bi našel parkirišča kje blizu FERI-ja (3 min hoje). Se mi pa ne zdi najbolj pametno povedati, kje parkiram, ker naslednjič zagotovo zasedeno.

Sama stanujem na Smetanovi ulici, kjer nam (stanovalcem - lastnikom stanovanj) parkirne prostore nenehno zasedate (zasedajo) študentje. Brez zamere,

Jutra imam rada, a ne tistih od ponedeljka do petka. Vožnja gor in dol, in dva, tri, … deset prevoženih krogov v upanju, da končno kdo zapusti parkirno mesto. Da, takšna so moja jutra.

Čeprav sem po naravi dobrovoljček, lahko ob takšni jutranji avtomobilistični gimnastiki postanem strašansko tečna. Najti parkirno mesto v Mariboru med tednom po osmi zjutraj je prava loterija. Iskanje prostega mesta me stane skoraj enako časa kot sama vožnja iz Selnice do Maribora. Poleg tega so zasedene vse garažne hiše v okolici, da ne omenjam tiste v kleti FERI-ja, ki sprejema samo profesorje. In tako je dan za dnem – prevozim vse ulice, ki so mi znane in tudi tiste, ki mi niso. Pregledam vsako luknjo, kamor bi spravila mojega štirinožnega prijatelja – malega sivega Clia. A kljub njegovi majhnosti vseeno ne gre vsepovsod tja, kamor bi želela.

In v vsej tej norišnici se ti lahko zgodi, kot se je meni: parkiranje tja, kjer misliš, da lahko, čeprav je narobe. In ti ga odpeljejo. Nazaj ga lahko dobiš samo, če si denarnico olajšaš za okoli 100 evrov. Ali pa te ubožček pričaka s prazno zračnico, ker je bil tarča mestnih lumpov, ali pa si nekoga razjezil, ker si se namestil na »njegov prostor«. Da, tudi to sem že doživela.

Zdaj veste, zakaj ne maram parkiranja? Ker je loterija. Torej, če se kdaj zapeljem mimo vas prvič, drugič, morda celo tretjič, nikar ne mislite, da se mi je zmešalo – ne, samo parkirno mesto iščem. Zatorej mi lepo pomahajte, morda mi boste tako polepšali jutro med mojim novim konjičkom – iskanjem ene luknje, da končno parkiram in odletim na faks.

Sara Pokeržnik

V okolici vseh fakultet se študenti po svojih najboljših močeh trudijo parkirati svoja prevozna sredstva na čimbolj pravilen način, vendar se najdejo tudi izjeme, ki jim je pravilno parkiranje rahlo tuje.

Parkirna mesta so vedno večji problem.

| februar 2009 | 18

vendar »fak of«, tudi jaz si želim parkirati, ko pridem iz službe. Pa ne mi po možnosti nakladati, naj grem v peš službo, ker se vozim na Ptuj. V naši ulici agresivni vozniki recimo premikajo smetnjake na pločnik, da lahko parkirajo, nam pa smeti ne odpeljejo, ker smetarji ne morejo smetnjaka pripeljati do smetarskega avtomobila.Poleg tega so nekateri tako nesramni, da svojega oz. od atija dragega ali dragocenega jeklenega konjička parkirajo na način, s katerim zasede dve parkirni mesti. Dnevno lahko opazujem parkirajoče, kako še 5 minut postopajo okoli vozila in iz vseh strani čekirajo v smislu: “Bo v redu ali ne? Mi ga lahko kdo poškoduje?” Noben pa ne pomisli, da ovira pešce in recimo mamice z vozički.

Kaj pa javna prevozna sredstva?

Odpelješ se na parkirišče pri Ljudskem vrtu, počakaš 5-10 minut, da se sprosti in parkiraš. Če slučajno nimaš te sreče, se odpelješ okoli Ljudskega vrta, kjer so po vsej mladinski parkirišča.Sicer pa je že nekdo omenil Europark in tamkašnje parkiranje.Mislim, da niso študenti krivi, ker so pač prisiljeni parkirati na pločnik. Vsekakor bi se morala urediti parkirna mesta za študente. In če smo že pri teh, ki smo izven mestnega javnega prevoza in z malo povezavami, bi morali imeti tudi prednost do teh parkirišč. Razjezijo me pa neki »bogataši« - novodobna podjetniška jara, gospoda mariborska, ki svojega prevelikega Touarega pusti na glavnem trgu na pločniku, kjer pa je res napoti prometu in ne dobi kazni. In če jo že dobi, je za njih tako majhna, da se niti ne ozirajo, da bi parkirali kje drugje. Neki študent, ki se itak že komaj vzdržuje in ga šola preobremenjuje, pa nastrada. Potrebno bi bilo predelati zakonik in kazni dodeliti glede na prihodke. In bi vse enako bolelo.

Parkirna mesta so vsekakor vedno večji problem in bojo tudi ostala. Doma sem 3 km od faksa in »ja«, sem lenuh in vozim se z avtom. Nikoli ne parkiram na pločniku, zato hodim na faks malo prej in vedno dobim parkirišče največ 50 m stran. Nekaj časa sem se vozil z avtobusom, vendar to ni bilo ustrezno; moraš prej od doma, čakati na avtobus, gneča, da se o vročini in o dotrajanosti mestnih avtobusov ne pogovarjamo. Poskušal sem tudi s kolesom – lepo prosim, no, enkrat in nikoli več. Tudi če naredijo zastonj avtobusne prevoze, se bom jaz vozil z avtom in užival v udobju, za katerega sem tudi drago plačal.

Informacija, koliko porabim dnevno prevoz od doma do faksa in nazaj:25 minut hoje od doma do postaje.35 minut vožnje z vlakom do Maribora (v najboljšem primeru.15-20 minut hoje od železniške postaje do FERI-ja.nazaj grede:15-20 minut hoje od FERI-ja do železniške postaje.35 minut vožnje z vlakom (v najboljšem primeru).Popoldan ponavadi pride kdo pome, tako da to odštejem.Minimalno je to 2 uri in 10 minut in se ne pritožujem, ker je približno takšna pot že od začetka srednje šole, le da sem tam imel 10 minut od postaje do šole. Vem, da ima veliko vozačev podobne vsakodnevne težave, ne pa nekateri, ki imajo do Maribora 10 minut z avtom, potem pa se pritožujejo, kako ne morejo zastonj parkirati kar vsepovsod.

Epilog:

Vsem nam je dobro poznan problem parkiranja, kamorkoli že gremo. Priznam, osebno s tem nisem preveč obremenjen, ker se pustim voziti okoli in lahko skočim iz avtomobila skoraj kjerkoli, poleg tega sem tudi menja, da je center Maribora še vedno dovolj majhen, da je mogoče do vseh kotičkov prepešačiti v 15-20 minutah. Problematika parkiranja je opazna tako v okolici vseh fakultet kot tudi v okolici študentskih domov, kar se najbolj odraža ob

vikendih, ko se študentje vračajo v Maribor. V svojem 5-letnem bivanju v študentskem domu sem spoznal, da znajo študentje včasih presenetiti z nekulturo parkiranja. Večkrat opazim, da so avtomobili po nekem čudnem naključju parkirani neekonomično in po nepotrebnem zasedajo več kot eno parkirno mesto, kar se ponavadi stopnjuje do te mere, da je namesto petih možno parkirati le tri pločevinaste kočije. Prav tako se marsikateri študent raje pripelje na predavanja z avtomobilom, kot da bi se od stanovanja do predavalnice podal na 15 do 20-minutni sprehod, pa čeprav porabi z avtom enako, marsikateri celo več časa, kot če bi pešačili. Naklonjenost javnemu prometu je brez presenečenja nizka, čeprav se nam nekateri tuji študentje čudijo, zakaj ga ne uporabljamo, če ga imamo na voljo. Presenetila me je reakcija prijateljice iz Turčije, ki je vsa navdušena slikala avtobuse, ki so vozili skozi krožišče na Rotovžu, samo zato, ker pri njih avtobus ne vozi vsake 15 minut ali pol ure. Resda ima javni promet svoje napake in so šele pred kratkim prenovili avtobusne proge, ki so prej temeljile na več 10 let starih, ki niso več bile aktualne. Prav tako je cena za vsakdanjo rabo previsoka, vendar kot je nekdo omenil na forumu, če ga nihče ne uporablja, ne more nihče pokazati na njegove napake. Najdejo pa se tudi študentje, ki združijo nujno in koristno in zajahajo »bicikel« ter prikolesarijo z različnih koncev Maribora. Kolesarska mrzlica je ponavadi vidna v toplejših mesecih, ko je okoli fakultet kar premalo prostora za vsa kolesa, vendar najbolj vztrajni tudi v teh mrzlih mesecih poganjajo pedala na njihovi vsakdanji poti na predavanja in vaje.Parkiranje je in bo problem vse dokler ne bodo na voljo avtomobili, ki se zložijo v kovček, kot v risanki in ga lahko odnesemo v pisarno oziroma predavalnico. Do takrat pa vam želim čim manj težav s parkirnimi prostori in kaznimi mestnih redarjev.

19 | februar 2009 |

Gabriele Tarquini, podprvak svetovne serije turnih avtomobilov, je za Abakus podal nekaj

zanimivih pogledov o svojem domačem dirkališču, ki ga še vedno ceni in spoštuje. Italijan po

celotnem znamenitem ovalu v Monzi še ni dirkal, a kljub temu se veseli prihajajoče sezone, ki

omenjeno prizorišče zamenjuje z Imolo.

Kaj vam pomeni ta dirka v Monzi, tu ste namreč domačin?

Monza je moja domača dirka, tu sem preživel veliko časa že v drugih kategorijah, obožujem hitrost, ravnine, sama proga je nekaj posebnega in vsi jo spoštujemo. Tudi Imola je italijanska dirka, a ta se imenuje velika nagrada San Marina, zato tudi sam prištevam za domačo dirko veliko nagrado Italije v Monzi.

Katere dirke se najbolj spomin-jate tu iz Monze?

Najbolj se spominjam dirke leta 2003, ko sem tu osvojil evropski naslov, saj je bila to finalna dirka. Spominjam se, da sem imel na kvalifikacijah težave z menjalnikom in zaradi tega sem mislil, da je vse izgubljeno. Dve dirki kasneje pa sem imel naslov že v žepu. Menim, da je italijanska

velika nagrada nekaj posebnega, vsaj za nas italijanske dirkače, tu je res dobra atmosfera.

Kaj je pri Monzi tako dobrega, tako neverjetnega, tako poseb-nega?

Menim, da ti ljudje okoli Monze živijo prav za to dirkališče. Monza gosti dirko formule ena že od leta 1960, a ljudje tod okoli spremljajo vse športe in obožujejo dirkanje. Tudi sam sem si prvo veliko nagrado ogledal prav tu, v Monzi, ki je na odličnem mestu blizu Milana, blizu Lombardije, ima pa tudi zelo lepo lego, saj ni gričevnato, ampak lepo ravno.

Ste dirkali kdaj po ovalu in kaj menite o njem?

Sam nisem dirkal po ovalu, no, le enkrat, ampak ne po celem. Oval je nekaj posebnega, po njem sem dirkal, ko sem nastopil na reliju Monza, ki se odvija po delu ovala. Po ovalu je dirkanje povsem drugačno, saj vsebuje tudi veliko neravnin, ki so zelo nevarne.Ko sem sam prvič videl ta oval, se mi je to zdelo nekaj fenomenalnega. Najboljša se mi zdi Parabolica, ki jo prevoziš s podobno hitrostjo kot dirkači formule ena. Po ovalu so včasih dirkali s slabšimi dirkalniki, danes pa imamo super moderne in tudi za varnost je dosti bolje poskrbljeno.

Lani ste moštvenemu kolegu pomagali. Ali boste prihodnjo sezono z njim dirkali kot z vsemi ostalimi?

Ne vem kako bo potekala nova sezona, a zaenkrat imava prosto pot, da lahko dirkava na polno. Seveda ni isto, če prehitevaš drug dirkalnik ali pa svojega moštvenega kolega. Menim, da je najboljše, da sodelujemo in da na koncu zmaga najhitrejši.

»Menim, da ti ljudje okoli Monze živijo prav za to dirkališče. Monza gosti dirko formule ena že od leta 1960, a ljudje tod okoli spremljajo vse športe in obožujejo dirkanje.«

tekst: Simon Omahen , foto: Simon Omahen

Gabriel Tarquini je v letu 2003 v

Monzi osvojil evropski naslov.

| februar 2009 | 20

tekst: Simon Omahen, foto: Simon Omahen

Galeria Ferrari je bila ustanovljena leta 1990, od takrat pa se je v muzeju nabralo

veliko najrazličnejših stvari. Skupaj s prijatelji sem imel možnost, da sem si

lahko muzej ogledal do potankosti. Njegovo vsebino vam bom skušal približati

tako s slikami kot z besedilom.

Enzo Ferrari je mož, ki je leta 1929 v Modeni in Maranellu ustanovil Scuderio Ferrari. Ekipa je od začetka uporabljala dirkalnike ostalih avtomobilskih proizvajalcev, kasneje pa so pričeli sami izdelovati avtomobile. Ferrari je v petdesetih letih uspeval in tako so se kmalu podali še v svet formule ena, kjer so poželi kar nekaj uspehov in danes veljajo za najboljšo ekipo vseh časov. Enzo je leta 1969 ekipo prodal Fiatu, saj si je le tako lahko zagotovil neodvisno finančno prihodnost. Enzo je vodil ekipo vse do svoje smrti leta 1988, ko je bil star 90 let. Zadnji dirkalnik,

ki je bil predstavljen za časa Enza, je bil Ferrari F40. Danes je blagovna znamka Ferrari prisotna na najrazličnejših izdelkih, recimo na pisarniškem materialu, tehničnih izdelkih, kolesih itd.

Ferrari ima v svojem rojstnem mestu Maranellu tudi svoj muzej, ki se imenuje »Galeria Ferrari,« nahaja pa se le kakšno minuto od njihove tovarne, restavracije in trgovine. Vse to smo si popotniki seveda z veseljem ogledali. Vožnja iz rodne Slovenije do Maranella je trajala nekaj več kot pet ur. Pri Bologni smo zavili z avtoceste in si

ogledali prečudovito pokrajino, ki nosi ime Emilia Romagna. Po pol urni vožnji smo prispeli v mestece Maranello, ki že na daleč seva svoj rdeč šarm in ga ni moč zgrešiti. Najprej je bil na vrsti ogled muzeja, ki se razprostira na kar 2500 kvadratnih metrih in ga na leto obišče več kot dvesto tisoč ljudi iz vsega sveta. To pa ni samo muzej, ampak je nekakšna aerodinamična razstava, ki prikazuje razvoj skozi celotno Ferrarijevo zgodovino. Galeria Ferrari je odprla svoja vrata februarja 1990, ustanovitelj pa je mestna občina Maranello, ki je bila tudi lastnica do leta 1995.

Muzej je v večji meri posvečen novodobnim dirkalnikom, saj so največje uspehe poželi ravno v formuli ena in še te v mlajši zgodovini. V spodnji etaži je moč videti veliko število dirkalnikov, kot je zmagovalni dirkalnik Michaela Schumacherja iz leta 2004, ki mu je pripeljal zadnji naslov svetovnega prvaka. V muzeju se nahaja prvi Ferrarijev dirkalnik 125 S, ki je bil narejen leta 1947. Prav tako ne manjka Enzova pisarna, ki je bila iz Modene pripeljana skupaj z vsem pohištvom in ostalimi stvarmi,

Muzej je v večji meri posvečen novodobnim dirkalnikom.

21 | februar 2009 |

katere je Enzo pustil za sabo. Ker je tehnika že zelo razvita, si je tudi Ferrari privoščil kar tri prostore, kjer si lahko ogledate različne oddaje oziroma dokumentarce o Ferrariju, Enzu in vsemu kar spada zraven. Ti prostori so opremljeni s prostorskim zvokom, ki daje poseben čar gledanim oddajam.

Ferrari pa ni samo formula ena in zaradi tega je drugo nadstropje posvečeno tehničnim stvarem in avtomobilom. Nikakor ne manjka pomanjšan vetrovnik, v katerem se lepo vidi, kako zrak »potuje« čez dirkalnik, ki je v merilu 1 : 2. Poleg vetrovnika se nahaja tudi nekaj pomanjšanih lesenih modelov, narejenih samo za v vetrovnik, da bi dobili čim boljšo aerodinamično obliko. Ferrari že od leta 1950 razvija motorje za formulo ena in prav vsi motorji so po letih razvrščeni in na ogled vsem, ki pridejo v muzej. Na ogled je prav tako različno orodje, ki ga uporabljajo Ferrarijevi oblikovalci pri ustvarjanju avtomobilov in dirkalnikov.

Galeria Ferrari ni le muzej starih avtomobilov, dirkalnikov in ostalega, je tudi muzej novih Ferrarijevih modelov. Tako je na ogled denimo Ferrari Superamerica in Ferrari F430, ki sta postavljena ob bok legendarnim modelom 365 GTB/4 Daytona, Ferrariju 288 GTO in Ferrariju Enzo. V še eni hali je na ogled kar nekaj klasičnih Ferrarijevih modelov, kot je Ferrari 400 Superamerica in več manjših modelov 1 : 18, ki pričarajo pravo zgodovinsko vzdušje.

Za vse tiste, ki bi si želeli ogledati Galerio Ferrari, naj povem, da je odprta vsak dan med 9.30 in 18.00 in se nahaja v Maranellu na ulici Via Dino Ferrari, blizu Ferrarijeve tovarne, trgovine in dveh restavracij, ki nosita ime Cavallino in Montana. Maranello pa je od Modene oddaljen le 20 kilometrov. Če se vam pot vseeno zdi predolga, da bi se na njo odpravili sami z lastnim prevozom, pa vam preostane skupinski izlet, ki ga bo 16. maja organiziralo Društvo navijačev – Tifosi Club. Več najdete na njihovi spletni strani www.Tifosi-Club.si. Če se boste izleta udeležili, vam želim prijeten izlet.

V spodnji etaži je moč videti veliko število dirkalnikov, kot je zma-govalni dirkalnik Michaela Schu-macherja iz leta 2004, ki mu je pripeljal zadnji naslov svetovnega prvaka.

Muzej je prava zakladnica za ljubitelje avtomobilov in dirkalnikov.

Hit letošnje zimske sezone so bile nedvomno, ene in edine, Uggice skupaj z vsemi ponaredki, ki so kot blisk hitro preplavili tržišče. Najbrž jih vsi poznate, saj smo se pred leti, ko so grele stopala slavnih in manj slavnih hollywoodskih zvezd, zgražali nad njimi. Priznam, tudi meni so se nekoč zdeli obupni, vendar sem jih kljub njihovi kartonasti obliki in grdoti sčasoma vzljubila. Malo me celo spominjajo na Shreka. Ne veš čemu, ampak moraš jih imeti rad. Kot njega. Vsi pa niso njihovi oboževalci. Vmesne poti ni. Ali jih obožujete ali pa se vam zdijo, kot da bi pomotoma stopili v škatlo za čevlje namesto v čevlje same. Zmotno je prepričanje mnogih, da so uggice novodobna iznajdba. V Avstraliji in Novi Zelandiji od koder izvirajo so hit že od nekdaj. Med prvo in drugo svetovno vojno so grele stopala pilotov, najraje pa so jih v Avstraliji nosili kmetovalci in deskarji, ki so si po prihodu iz hladne vode v njih greli noge. Škorenjci so, roko na srce, grozni. Pa vendar, v mrzli zimi pogosto prevlada praktična plat, tako da jih obuva staro in mlado. So izjemno mehki in topli, najboljše od vsega pa je to, da se zaradi njihove velikosti prilegajo prav vsakemu stopalu. Letos so na voljo uggice v različnih modelih in barvnih kombinacijah. Najnovejši so spleteni, krasijo jih čipke, ali pa se svetlikajo. V novi liniji so tudi škornji s peto, natikači in japonke. Uggova kolekcija pa poleg toplih škornjev ponuja tudi najrazličnejše modele torbic, rokavic in šalov, ki so ravno tako topli kot škorenjci. Povpraševanje je ogromno, zato draga dekleta, hitro v lov za njimi!

Manuela Horvat

| februar 2009 | 22

21. februar – pustna sobota in 24. februar – pustni torek sta datuma, ki nam letos

omogočata, da smo norčavi in igrivi. Vsako leto so pustni dnevi priložnost za vse, da se

našemijo, zabavajo in za dan se prelevijo v nekoga oz. nekaj drugega.

tekst: Ana Štruc, foto: Ana Štruc

V Sloveniji imamo že dolgo tradicijo pustovanja. Kdo ne pozna kurenta, najznamenitejše slovenske pustne maske (na domačem Ptujskem polju ga imenujejo korant)? Magični preganjalec zime in dionizični bog razbrzdanega veselja je oblečen v bel ali črn ovčji kožuh ter prepasan z verigo, na kateri visijo težki kravji zvonci in robci, ki jih maskiranemu fantu podarijo naklonjena dekleta. Na glavi ima strašno masko, okrašeno s perjem, rogove in trakove iz pisanega svilenega papirja, v roki pa strah vzbujajočo ježevko – palico, ovito v ježevo kožo. Sicer ima vsaka slovenska pokrajina svoje maske; ene imajo stare in tradicionalne, druge bolj sodobne maškare. Pravijo celo, da smo ena najbogatejših dežel z maskami in v času pusta je Slovenija zagotovo vredna ogleda turistov. Pustovanje ne pomeni vedno samo dobrodošlega obdobja veseljačenja, ampak vrsto poganskih magičnih prvin, s katerimi so ljudje skušali vplivati na naravo ter pregnati zimo in priklicat plodno pomlad.Pust je kot čas pred krščanskim postom v Sloveniji tudi obdobje izobilja jedače in pijače, zato pravimo, da je »mastnih ust«. Pustovanje ne mine brez sladkanja

s pustnimi krofi, med priljubljene dobrote pa spadajo še domače klobase, suha rebrca in žganje.

PTUJ

Pustno praznovanje je povezano z maskiranjem ter številnimi spremljajočimi šegami in navadami, ki jih spremlja vrsta

mestnih karnevalskih sprevodov in plesov v maskah. Najbolj znano pustno mesto v Sloveniji je vsekakor Ptuj. Od leta 1960 tam vsako leto prirejajo priljubljeno kurentovanje. Več dni trajajoča prireditev temelji na tradicionalnih pustnih likih in prastarih slovanskih običajih, ki so se ohranili v okolici Ptuja.

Pustno rajanje je povezano tudi z maskiranjem.

23 | februar 2009 |

Pust je zelo živ praznik, saj je odprt za najrazličnejše vplive in kulture.

Med šemami moramo omeniti vsaj še ruso, medveda, piceke, hudiča, deda in babo, cigane, vile in ploharje. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi številne maske sodobnejšega izvora, vrhunec pustne povorke pa je nastop stotin hrupnih kurentov. Zadnja leta Ptujčani vabijo na svoj karneval tudi zelo zanimive kurentu podobne like iz drugih evropskih držav.

CERKNICA

Drugi zelo priljubljen slovenski karneval poteka vsako leto v Cerknici. Oblast v mestu v času pusta po običaju prevzamejo smešni Butalci v koaliciji s čarovnicami, ki posebej za to priložnost priletijo z bližnje gore Slivnice, in drugimi maskami. Poleg gostujočih skupin v povorki vsako leto nastopijo tradicionalne skupine polhov, žab, netopirjev, praljudi, hudičev in čarovnic, posebej priljubljena lika cerkniškega pusta pa sta velikanska čarovniška pramati Uršula in povodni mož Jezerko.

DRUGJE PO SVETU

Pust je zelo živ praznik, saj je odprt za najrazličnejše vplive in kulture. Zanimivo je, da je ravno etnološko proučevanje starih pustnih običajev povzročilo njihovo obujanje v različnih slovenskih krajih. Novosti so bile velikokrat uvedene ravno kot vrnitev k staremu in tradicionalnemu. Pravi turistični magnet, kot primera velikih praznovanj, sta postala karnevala v Rio de Janeiru in Mardi gras (debeli torek) v New Orleansu. Najstarejši karneval na svetu je beneški, zapisi o njem namreč sežejo v leto 1268. Drugje po svetu se je karneval pod različnimi vplivi (pogosto vremenskimi) raztrosil po koledarju – tako v Londonu praznujejo karibski Notting Hill Festival avgusta, danski karneval v Aalborgu pa poteka maja.V času pustovanja so še posebej zanimive destinacije, ki so znane po karnevalih, ki nekje postajajo že kultni. Verjetno najštevilnejši so celodnevni izleti v Benetke – gledano na Slovenijo. Priljubljena destinacija v splošnem pa je že prej omenjen karneval v New Orleansu in seveda karneval v Rio de Janeiru, ki je znan po bučnem proslavljanju in seveda mičnih Brazilkah (ter drugih sodelujočih), ki se vso leto pripravljajo na ta dogodek, saj je za marsikoga nastop na tem karnevalu velik finančni zalogaj glede na tamkajšnje razmere. Torej, pomemben element pusta so vsekakor plesi in zabave v maskah. V zadnjih letih dobivamo še en ples za maškare, namreč noč čarovnic, a je pust še vedno najbolj priljubljen in tudi prav je tako, saj ima v Sloveniji že dolgoletno tradicijo.

Pustovanje ne pomeni vedno samo dobrodošlega obdobja veseljačenja, ampak vrsto poganskih magičnih prvin, s katerimi so ljudje skušali vplivati na naravo ter pregnati zimo in priklicat plodno pomlad.

Za vse sladkosnede je v naslednjih vrsticah napisan recept za pustne krofe z marmelado. Pripravljanje le-teh je lahko pravi izziv, ampak je zato toliko bolje, ko se lahko posladkamo, ali jih ponudimo gostom ter se obenem pohvalimo, da smo jih naredili sami – seveda če uspejo.

Sestavine:

Pšenična bela moka – 650 g, sol, kravje mleko – polnomastno 3 dl, beli sladkor – 60 g, sveži kvas – 50 g, kokošje jajce – 6 rumenjakov, maslo – 60 g, sončnično olje, 2 žlici ruma, limonina lupina, marmelada, sladkor v prahu.

Pripomočki:

Kuhinjska tehtnica, plastična posoda, mešalnik, lonec, štedilnik, strgalo za limono, valjar.

Priprava:

V posodo presejemo moko in v sredini naredimo jamico. Ob strani potresemo sol. 4 žlice mlačnega mleka in malo sladkorja zmešamo, dodamo kvas in malo moke. Vse skupaj vlijemo v jamico in pustimo, da kvas vzhaja. Medtem penasto stepemo rumenjake in preostali sladkor. Dodamo še stopljeno maslo, 2 žlici olja, rum, limonino lupinico in preostalo vroče mleko. Vzhajan kvas zmešamo z moko in jo razporedimo po robu sklede. Vlijemo jajčno mešanico. Testo dobro zgnetemo, ga pokrijemo in pustimo vzhajati približno eno uro. Testo nato razvaljamo za prst debelo, ga pokrijemo s prtičkom in pustimo vzhajati še približno 10 minut. Iz testa izrežemo kroge in jih polagamo na ogreto in s prtičkom pokrito desko. Kroge nato pokrijemo in pustimo vzhajati še 30 minut. V loncu segrejemo olja za približno 2 prsta visoko. Vanj polagamo krofe. Lonec pokrijemo in krofe cvremo približno 2 minuti. Nato krofe obrnemo in cvremo še 2 minuti na drugi strani. Krofe polagamo na papirnate brisače. Ko se nekoliko ohladijo, vanje vbrizgamo marmelado in jih potresemo s sladkorjem v prahu.

Pust je vsekakor prava priložnost za vse, ki želijo izživeti svojo domišljijo in biti norčavi, saj ti takrat nihče ničesar ne zameri, zato tudi letos ne zamudite priložnosti, da bi se našemili.

| februar 2009 | 24

Je danes zjutraj prebudila me,

A jaz ne zamerim ji,

Saj ljubim jo močno.

Moj srček šteje le dvaindvajset let

In bije le za eno samo dekle,

Njo ljubim močno,

A ona še ne ve kako mi srce bije za njo.

Le kako naj dokažem ti ,

Jasmina ti edina si

Uresničiš mi lahko sanje vse

Brez tebe mi živeti ni

In brez tebe ne morem več

Moja edina si ti Jasmina.

Ti edina si ljubezen moja

Edina, ki ljubim jo.

Simon Omahen

25 | februar 2009 |

Vsak človek doživi neskončne sekunde, ki mu spremenijo življenje. Trenutek, ko mu obstane dih; moment, ki ga osreči ali ožalosti . Prelomnico, ki ga okrepi ali spravi v obup.

Poletje. Sprva brezskrbno, toplo, s soncem obsijano. Potem, kot črn oblak na svetlo nebo, se pojavi praznina. Obup! Solze! Ne vidiš izhoda… sprašuješ se zakaj prav ti , kdo te kaznuje, kdo je ti sti , ki ti narekuje usodo. Spregledaš, kako blizu si nepojasnjenemu, kako si zati skaš oči pred usodo, neskončnim koncem. Končno spoznaš, da smo le ljudje, da smo manjši in šibkejši kot mislimo, da smo le drobci življenja, ki se vrti okoli nas. Zavedaš se svoje ranljivosti , strah te je vsega, tesnoba ti prežema vsak dih tvojega telesa. Upaš, hrepeniš, da so vse le sanje, čakaš dan, ki te bo ponovno zbudil v toplo, svetlo jutro. Žal, jutranja rosa ostaja zavita v temo, žalost, krike. Tam daleč stran se zavedaš svetlobe, ki pa jo v ti stem trenutku ne najdeš, ne zmoreš sprejeti . Počasi, dan za dnem jutra postajajo svetlejša. Svetloba prodira skozi namišljene oblake, uti ra si pot skozi hladne zidove. Sprašuješ se ali lahko, smeš spusti ti sonce skozi trde okove neizmerne grenkobe. Si lahko dovolim, da se smejem, da uživam podarjeno življenje?

Ne mine dan, da se za trenutek ne ustaviš in pomisliš na trenutek, ki ti je spremenil življenje. Dan, ki bo ostal nepojasnjena uganka, zavit v solze. Tam na bregovih varno opazuješ ti ste temne valove, ki neusmiljeno tečejo in za sabo puščajo sledi, ki ostajajo večne - mi vsi smo le popotniki, ki se z njimi spopadamo in iščemo izhode.

Katja Bogovič

| februar 2009 | 26

tekst: Blaž Rošer, sudoku: Nejc Kikelj

1 9

4 7 9 2 5

7 1

2 1 3 7

5 8

1 4 5

8 3 9 6

6 8

4

Študent vpraša drugega študenta: »Kaj ti je med študijem povzročalo največje težave?«»Odpiranje steklenic piva s kovancem.«

Dve študentki se pogovarjata:

»Kako je bilo kaj na izpitu?«

»Ne vem še, ampak mislim, da kar

v redu. Član komisije je bil starejši

gospod.«

»In kaj je rekel?«

»Meni nič, ampak očitno je zelo

pobožen, ker je kar naprej

ponavljal:

O, moj bog!«

Oče vpraša sina, ki se je vrnil iz šole:»Kako je bilo pa danes v šoli?«»Dobro. Pisali smo prosti spis iz slovenščine!«»In kaj si ti napisal?«»Kako sta se spoznala z mamo.«»In kakšen je bil naslov spisa?«»Nesreča nikoli ne počiva!«

Kaj naredi matematik zjutraj, ko vstane?Potegne koren iz neznanke.

V gostilni teče pogovor o vseh

mogočih stvareh. Nenadoma se

oglasi Mujo:

»Z mojom ženom sam skupi že

deset let.«

»Najbrž hočeš reči ‘z mojo ženo’,«

ga nekdo popravi.

»Ne, s tvojom ženom sam skupi

šele tri tedna!«

Bil je nek misijonar nekje v Afriki med domorodci. Ko ga pokličejo nazaj

domov, se odloči, da bo domorodce naučil nekaj angleščine. Pa gre z

njim vodja domorodcev na sprehod. Prideta do drevesa in misijonar reče:

»Tree.«

Vodja domorodcev ponovi:

»Tree.«

Gresta dalje, prideta do grma, reče misijonar:

»Bush.«

Vodja domorodcev ponovi:

»Bush.«

V grmu pa nekaj šumlja. Misijonar pogleda in vidi nek parček, ki se

kotali po grmu. Malo mu je nerodno in pravi:

»Riding a bike.«

Vodja domorodcev vzame kamen in oba ubije. Misijonar ga zgroženo

vpraša, čemu je to storil. Vodja jezno pokaže na žensko in reče:

»My bike!!!«

27 | februar 2009 |

Za dobro zabavo je poskrbelbrucomor in Lepi Dasa.