2 2011Letnik 19 • πtevilka 163 • 2/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

Poπt

nina

pla

Ëana

pri

poπt

i Lju

blja

na

Zimska pravljica – Kelowna ICG 2011 Si bo Nenad Pilipović še kdaj opomogel od navdušenja nad doživetjem iger ICG v Kelowni v Kanadi, v kraju v bližini Vancouvra? Ko je pripovedoval o dogodku, ga ni bilo mogoče zaustaviti, a v svojem navdušenju je povedal še nekaj bistvenega: »Ko sem ob mladostnem prihodu v Gorje začel razmišljati, kaj lahko počnem v tem kraju, sem bil skoraj obupan. Želel sem zapolniti praznino. Najprej sem pričakoval, da bodo drugi kaj naredili za šport, a brez učinka. Vse se je spremenilo z našimi akcijami, denimo, s šolskim pokljuškim maratonom, s sodelovanjem na tekmah ISF in tudi z udeležbo na mednarodnih otroških igrah (ICG). Tako sem, v sodelovanju s prizadevnimi krajani, županom, starši naših učencev, trenerjem gorjanskega kluba in še mnogimi drugimi, osmislil svoje delo športnega pedagoga. In prav tega sem zelo vesel.« V dolgem epskem poročilu, ki ga je vredno prebrati zaradi navdušenja pisca, je Nenad v uvodu zapisal: »V Gorjah ustvarjamo pravljice za otroke. Namenjene so predvsem mladim smučarjem tekačem in biatloncem v ŠD Gorje kot spodbuda in zahvala za resen pristop k treningom. Spodbuja nas nov zagon smučarskega teka v kraju, v katerem se dogaja zaradi odličnega dela v ŠD Gorje. Letošnja pravljica je bila tekmovanje na zimskih mednarodnih otroških igrah v Kanadi od 26. do 31. januarja.« V nadaljevanju je naštel mlade gorjanske športnike: Nevo Pančur, Nežo Kosmač, Ano Ambrožič, Niko Vindišar, Miha Ličefa, Valterja Hudovernika, Luka Kenda, Kristjana Breganta, s trenerjem Janezom Petkošem in spremljevalko Majo Prešeren Kristan. Gorjani so slavili v »klasiki« posamično (Miha Ličef in Neva Pančur) v drsalni tehniki sta zmagala Valter Hudovernik in Neva Pančur, piko na i pa so postavili v štafeti v prosti tehniki. Seznam vseh, ki so gorjanski ekipi pomagali, da se je prek Benetk in Amsterdama odpeljala do Vancouvra, od domačih podpornikov pa do Slovencev v Kanadi, ki so jih vzeli za svoje, bi bil predolg. Nenad zatrjuje, da je v Gorjah smučarski tek zdaj znova šport št. 1: »Ne bomo odnehali, dokler nekdo od Gorjancev ne bo v prihodnosti olimpijski zmagovalec.«

Nika Barič – mlada evropska igralka leta 2010Evropski urad FIBE je za najboljšo mlado igralko leta 2010 izbral Niko Barič, igralko ŽKK Merkur Celje. 19-letni igralki so naslov pripisali navijači in strokovnjaki, ob imenovanju pa so omenili njeno spretnost z žogo in met, dvoje orožij, s katerima je spravljala v obup branilke leta 2010 v Popradu na Slovaškem, na mladinskem evropskem prvenstvu divizije A za kategorijo U18. Igralka, ki se je rodila 2. septembra 1992, je z ekipo Slovenije osvojila 4. mesto, sama pa je bila proglašena za najboljšo igralko prvenstva. Nika je prvič opozorila nase leta 2005, ko je pri svojih trinajstih letih nastopila v reprezentančni ekipi na MEP U16.

Vojnović v dresu KK JežicaOb dnevu slovenske košarke v športni dvorani Stožice se je pojavil tudi Goran Vojnović, avtor zadnje čase najbolj brane knjige Čefurji raus, in sicer v dresu KK Ježica. Množica »starih« Ježičanov je bila navdušena, da se je Vojnović spomnil svojih mladeniških športnih izkušenj, ki si jih je nabiral prav na Ježici. Pravzaprav je s svojim ravnanjem pokazal, kaj je to klubska pripadnost. Prepričani smo, da je marsikdo vzel njegovo knjigo v roke šele po tem, ko ga je videl v dresu svojega kluba.

Nika Barič Foto: AF, arhiv KZS

Goran Vojnović Foto: AF, arhiv KZS

©

pORT MLAdihTRibuna

2

Gorjance so v Kanadi pozdravili slovenski izseljenci

JEZIKOVNI KOTIČEK

Šport zavira branjeKo smo se nedavno pogovarjali, zakaj je udeležba ljubljanskih šol na Pokljuškem maratonu bolj šibka, smo potegnili na svetlo mnoge vzroke. Na najbolj vidnega pa smo pozabili – da namreč informacija o najbolj zanimivem zimskem dogodku sploh ne pride do učencev in učenk. Kako? Preprosto, Informator z razpisi tako ali tako ne pride do učencev, edini izvod Športa mladih, ki sproti obvešča, pa v svoj predal pospravijo učitelji športa. Kako naj torej učenci sploh zvedo, da je na Pokljuki že nekaj let velika prireditev, ki bi jih morda zanimala, s šolo ali pa s starši?Morda porečete, da je to govorjenje na pamet in da je resničnost drugačna. Na nekaterih šolah zagotovo. Uredništvo Športa mladih je začelo sodelovati v projektu spletnih učilnic za učitelje, besedila iz naše športne revije lahko najdete tudi tam. Ena od vodij projekta je želela tudi učence v svojem razredu seznaniti s spletno učilnico, ki se trudi s spodbujanjem bralnih navad, in je zato ob besedilu na spletu prinesla v razred tudi Šport mladih, od koder so bila besedila. Učenci za ŠM še niso slišali. Zakaj? Ker jo knjižničarka, takoj ko jo dobi na mizo, odnese športnim pedagogom, namesto da bi jo pustila v knjižnici. Ta težava je že stara in ji ni videti konca. Očitno imajo mnogi športni pedagogi na Šport mladih in šport mladih svoj pogled, mnoge knjižničarke pa tudi. Bo zdaj, ko nas tudi »Evropa« opozarja na slabe bralne navade učencev, kaj bolje?

Prof. Janez Ribnikar med pohodniki na Pokljuki

Na Dolu rokometno botrovanjeV Rokometnem klubu Dol TKI Hrastnik že vrsto let uspešno deluje rokometna šola, v kateri v pionirskih ekipah igrajo učenci z OŠ Hrastnik, Dol, Sedraž in Rimske Toplice. Na treningih je tako skupaj približno dvesto mladih. Pionirske ekipe se uvrščajo v finale slovenskega prvenstva, lepe uspehe dosegajo tudi na mednarodnih turnirjih, nekateri igralci pa so se povzpeli v pionirske selekcije – v kadetsko in mladinsko reprezentanco.Lani so v rokometno šolo pripeljali rokozavra, prikupnega dinozavrčka. Postal je maskota rokometne šole. Pred novim letom pa so v klubu pripravili za vse tiste, ki hodijo v rokometno šolo Rokozaver, botrovanje. Na njem dobijo vsi, ki prvo leto obiskujejo šolo, darilo: klubski dres s svojo številko in svojim natiskanim priimkom na hrbtu. Tako je svoje drese prejelo že petdeset otrok. Letos pa so vsi, tudi tisti, ki trenirajo več let, prejeli še majico z rokozavrom in napisom šole ter rokometno žogo. Drese so jim oblekli igralci članske ekipe, ki so tako postali njihovi športni botri. Vsak otrok je pritekel na igrišče kot velik zvezdnik. Svetlobni snop je osvetljeval mladeniča, ki je na sredino igrišča pritekel skozi špalir plesalk in navijačic, kjer je odgovarjal na vprašanja Marka Planinca, novinarja in očeta dolskega rokometa. Kulturni del programa so zapolnile plesalke, obiskala sta jih tudi dva svetovna prvaka in povedala, kaj se lahko doseže z voljo in trdim delom. To sta bila Peter Kauzer ml., slalomist na divjih vodah, in Valter Moljk, veteranski prvak pri skoku v višino. Po prireditvi so se mladi člani rokometne šole družili še na sprejemu ob pizzi, starši pa so poklepetali s trenerji in drugimi delavci RK Dol TKI Hrastnik.

Besedilo in slike: Fanči Moljk

Smuk – po staremV Škofji Loki je 29. januarja potekalo tradicionalno tekmovanje v „smučanju po starem“. Društva, tudi iz tujine, ki ohranjajo tradicijo smučanja z lesenimi smučmi, so se odzvala na vabilo društva Rovtarji in prišla tekmovat na travnik pod gradom. Kot kaže, se jim, kljub visokemu starostnemu povprečju udeležencev, ni treba bati za podmladek. Foto: tadej Bernik

©

pORT MLAdihTRibuna ©

pORT MLAdihTRibuna

3

4

4Kristina SepaherIskanje v raznovrstnosti

vogal

Kje jo lahko srečate? Najbrž še najlažje na elektronskem naslovu, saj je v iskanju svoje poklicne usmerjenosti razpeta na mnogih koncih. Pogosto je prisotna na šolskih športnih tekmovanjih, na katerih je njeno področje fair play. Saj poznate protokol Zavoda za fair play, pri katerem se morajo udeleženci športne prireditve, od igralcev do sodnikov, ob obrednem besedilu za trenutek zamisliti, da je ob gibalni akciji še nekaj, kar daje igri širši smisel? Trdno verjame, da brez fair playa ni športa. Kristina je potrpežljiva. Ko je izobesila zastavo fair playa na prvenstvu v rokometu za dijaki�nje, je vztrajala do konca tekmovanja. Nisem prepričan, da je bila ob izvrstni prstni tehniki na svojem hendiju nenehno v mislih pri smislu svojega prihoda, a vseeno ji

ni bil odveč pogovor o FP, v njem se giblje z lahkoto in trdno na tleh, ničesar ne kuje v nebo, a je prepričana, da je dobro, če mlade športnike tu in tam spomnimo nanj. Tako kot večina diplomantov Fa�kultete za šport se ob športu srečuje s prizemljenostjo, a je pozitivno naravnana.

Njen temeljni šport je od�bojka, zato uživa ob uspehu blejske ekipe ACH volley. V Ljubljano je prišla z južne strani Gorjancev, zdaj pa se ukvarja s takšno množico dejavnosti, da je to v mejah razumevanja samo, če jih postaviš v širši časovni raz�pon in v iskanje poklicnih možnosti. Velik del svoje ustvarjalne energije pusti na

športnem uredništvu televizije Slovenija. Kar predstavljam si, kakšen je njen položaj v okolju »nedotakljivih«, v katerem vsi začetniki zelo dolgo pobirajo drobtinice – tako kot, brez izjeme, v vseh novinarskih hišah.

In ko bi pomislil, da ji ne ostane veliko časa še za kakšno drugo delo, se naštevanje šele začne: v enem od ljubljanskih klubov vodi skupino naraščajnikov v judoistični šoli, v kateri vzgaja majhne judoke in njihove starše, ki pogosto pozabijo, da so njihovi malčki stari šele štiri leta. Oblečeni v kimonu nenadoma zrastejo v njihovi domišljiji in pozabijo, da so se prišli s športom samo igrat in predvsem raziskovat gibanje. Kristina, ki je kot deklica pogosto igrala nogomet, se je pridružila ljubljan�ski nogometni šoli. Ker ima tudi delček zdravstvene izobrazbe, je pomemben člen pri izpeljavi pionirskega nogometnega tabora v Bohinju, poleg tega pa je športna animatorka v postojanki ZPM v Pacugu.

Povabili smo jo, da bi za Šport mladih predstavila vsebino svojega diplomskega dela, ki se nanaša na nekatera ozadja »ženskega« športa. Sogovornica je sicer oblju�športa. Sogovornica je sicer oblju�. Sogovornica je sicer oblju�bila, da bo to storila, hkrati pa dodala, da ima v ognju še nekaj železa in da najbrž s časom še ne bo prav kmalu prišla na zeleno vejo.

Kaj ima najraje? Zdi se, da potovanja, po možnosti v tople kraje, denimo, v Španijo ali na Portugalsko. Čeprav je prišla na športno tekmovanje elegantno urejena, je njen slog na potovanjih drugačen. Najbolje se počuti v športnih copatih in z nahrbtnikom. Če je v njem še spalna vreča pa je pripravljena iti okoli sveta.

n. s.

Smučarski tek je za mnoge mlade življenski slog. Na Smučarski zvezi Slovenije so se pohvalili, da redno tekmuje več kot 250 smučarsko tekaških naraščajnikov

N. S

LAN

A

REVIJO IZDAJAZavod za šport RS PlanicaOD GO VOR NI URED NIKNi ko Sla naURED NI©T VOPar mo va 33, 1000 Ljub lja na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ ta: ni ko.sla na@ zrss.si urednistvosm@ gmail.comURED NI© KI OD BORTjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr. Pe ter Kla vo ra, dr. Mar je ta Ko vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe Ëe, dr. Stan ko Pin ter, Ro man Raæ man, Ur πka Stri tar.NA ROČ ANJE NA REVIJONi ko Sla na e-poπ ta: ni ko.sla na@ zrss.si urednistvosm@ gmail.comTISKLittera picta, d.o.o.NA KLA DA2.500OB LI KO VA NJE IN PRE LOMStudio MEDIA, d.o.o., Ljub lja naKO REK TO RI CABar ba ra ©if rarVa bi mo vas, da so de lu je te s svo ji mi po gle di in iz kuπ nja mi. Pri spev ke spre je ma mo po e-po πti ali po po πti na dis ke tah. Fo to gra fij ne vra Ëa mo, ra zen po do go vo ru. Od zi vi na ob jav lje ne pri spev ke naj ne bo do dalj πi od πti ri de set vrs tic. Pri dr æu je mo si pravi co do kraj πa nja pri spev kov, tis tih, ki ne ustre za jo na me nu, ne bo mo ob ja vi li.

Re vi ja za πport ot rok in mla di ne na da lju je tra di ci jo bil te na ©©D in gla si la ©ol ski πport.ISSN 1318-1718.

Re vi ja je na me nje na πport nim na raπ Ëaj ni kom, tre ner jem, πport nim pe da go gom, star πem in vsem, ki jih za ni ma πport mla dih.

2 2011Letnik 19 • πtevilka 163 • 2/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

Poπt

nina

pla

Ëana

pri

poπt

i Lju

blja

na

5

Pred leti, ko kriza še ni tolkla po naših krajih, sem zapisal, da je smešno povezovati uspehe Bojana Križaja z velikim navdušenjem šolarjev (mladine) za smučanje. Pravi odgovor na to povezavo ni bil naš vrhunski smučar, pač pa zimske šole v naravi, ki so bile prav v tistem času v velikem razmahu, saj ni bilo šole, ki je ne bi izpeljala. Nikoli prej in nikoli pozneje ni bilo učenje smučanja prek šol v naravi tako zelo prisotno po osnovnih šolah. Navdušenje nad Križajevimi uspehi je bila samo posledica te usmeritve.

Nedavno na smo na TV Slovenija lahko opazovali trojico, ki je družno udrihala po predstav-niku Ministrstva za šolstvo in šport, ker si je drznilo izpeljati počitnice v enem kosu enotno za vso državo. »To je katastrofa za slovenski turizem,« so jadikovali. Ja, kakšen turizem pa imamo, da je odvisen od počitnic šolarjev, sem si mislil.

A žebljico je zadel na pra-vo mesto Janez Peterlin, sicer ravnatelj, ki je strnil nekaj vtisov prvih počitniških dni na snegu: »O kakšni gneči na smučiščih, vsaj tistih, ki sem jih videl, ni bilo niti sledi. Kolegi so zatrjevali, da inva-zije na smučišča ni bilo nikjer in tudi v Avstriji ne. Baje so žičničarji na avstrijskem Koroškem takoj ugotovili, da je gostov iz Slovenije vsaj za tretjino manj, kot so jih pričakovali, in so ukrepali z nižjimi cenami vozovnic na žičnicah. Kaj takega si pri nas niti slučajno ne morem predstavljati,« je povedal nekdanji organizator šol-skega športa v Sloveniji, a ni pozabil dodati bistvenega, »na slovenskih smučiščih so

vozovnice absolutno predrage, poleg tega ne poznamo možnosti za nakup vozovnice samo za uro ali dve, kot je to mogoče na smučiščih v Avstriji in Italiji.«

No, predvsem pa še ni prišlo do zavesti naših žičničarjev in vseh, ki imajo na skrbi turizem in seveda biznis s smučmi in z učenjem smučanja, ki je itak že od nekdaj precenjena branža, da bi bilo pametno, da bi bile cene kart za učence, ki vadijo v šolah v naravi in tudi sicer, ne-koliko bolj razumne, saj bi bile naložba za prihodnost. Zdi se, da upravičeno znova vlečem na dan zimsko šolo v naravi, ki jih je iz leta v leto manj, udeležba učencev v njih pa vse slabša, pa čeprav so včasih vrste učencev in učenk zapolnjevale vsa naša smučišča. V izobilju si je kdo celo drznil povedati, da je zaradi učencev na smučiščih prevelika gneča. In kaj si lahko mislimo danes, ko ni ne enega ne drugega?

Najbrž bo treba znova spodbujati zimske šole v naravi, a ne s figo v žepu, pa najsi gre za Smučarsko zvezo Slovenije, MŠŠ, Turistično zvezo Slovenije, ravnatelje ali navsezadnje tudi športne pedagoge, ki tarnajo, da so jim kratene te in one pravice, še posebno, ko gre za šolo v naravi. Zagotovo bi bila dobrodošla kakšna okrogla miza z vsemi subjekti, ki lahko kaj pri-pomorejo, da bo podoba zimskega športnega utripa spet takšna, kot je že bila in kot je dobro, da bi bila. Res, zdaj znova ugotavljamo, kako smo na tem svetu vsi odvisni drug od drugega.

N. S.

Ena od podob zimskih počitnic

fo

to

IG

oR

Mo

DIC

6

10

18

24

26

28

30

36

©port mla dih ■ let nik 19/163 ■ FEBRUAR 2011vsebina

Zgodovina športaV Sloveniji so že oktobra 1945. želeli ustanoviti akademijo ali inštitut za študij telesne vzgoje v kombinaciji z drugim predmetom. Drago Stepišnik, nekdanji učitelj, je npr. ob priliki poudaril, sklicujoč se na Draga Ulago, da je bila med najagilnejšimi iniciatorji telesnovzgojnega študija Jelica Vazzaz, tedaj referentka za telesno vzgojo pri ministrstvu za prosveto Ljudske republike Slovenije ...

V mednarodni areniNa mladinskem svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju se je izkazal 20-letni Boštjan Kline, smučar SK Branik, in sicer z zlatima medaljama v smuku in super G. Kombinatorec Marjan Jelenko in skakalka Špela Rogelj sta s svetovnega mladinska prvenstva v nordijskih disciplinah prav tako prinesla najbolj žlahtne medalje.

Judo in šolsko prvenstvoOb koncu zapisa s srednješolskega prvenstva v Kopru smo zastavili, ne prvič, vprašanje trenerjem, ali jim je res vseeno, če svoje začetnike izpostavijo velikemu tveganju za poškodbo.

Zgodba št. 2. Turistično športna pripoved srednješolke, ki je preživela novoletne počitnice s treningom plavanja v ZDA, je zanimiva, ker nas seznani z razmišljanjem mladih, ki jim ne manjka možnosti.

Blogovski trisV vsakem od treh blogov je izraziteje nakazana srž, h kateri se bodo naši pisci zagotovo še vračali. Milena Aras se odkrito sprašuje, kdaj je nehala biti kompletna oseba in je postala servis dveh mladostnikov-športnikov. Aleša Pečeta vse bolj zanima omejen dostop do informacij, Nina Puhan pa poudarja pomen znanja tudi pri športu.

Vodeb o motivacijiMag. Roman Vodeb pravi: »Tisti, ki se ukvarjamo z motivacijskimi procesi, vemo, da se človeka težko motivira za nekaj, kar ni prijetno. Otroci in mladina tej zakonitosti še posebno radi podležejo. Ne bi se veliko motili, če bi rekel, da vrhunski mladi športniki ne uživajo v šolskem učenju …«

Opravičevanje pri ŠVOpravičevanje odsotnosti otroka, ki je bolan in ga ni v šolo, ureja šolska zakonodaja. Ko se otrok po bolezni ali poškodbi vrne v šolo, navadno nekaj časa ne vadi. Dogaja se, da otrok sodeluje pri pouku drugih predmetov, zaradi različnih akutnih zdravstvenih problemov (bolečine, prehlad, splošno slabo počutje) pa se pri športni vzgoji opraviči ...

Šolski pokljuški praznikAleš Peče si je ogledal šolsko Pokljuko, eno od njegovih opažanj pa je: »Precej učencev je imelo dokaj zastarelo opremo, kar sicer ni zmanjševalo njihove zagretosti. Vemo, da je življenjska doba opreme, ki gre iz rok v roke, kratka in bojim se, da se opremi hitreje izteka čas, kot si to želijo športni pedagogi.«

6

Najprej Tečaj končno Visoka šola in Fakulteta za športV Sloveniji so že oktobra 1945. želeli ustanoviti ali akademijo ali inštitut za študij telesne vzgoje v kombinaciji z drugim predmetom na drugi instituciji. Drago Stepišnik, nekdanji učitelj, je npr. ob priliki poudaril, sklicujoč se na Draga Ulago, da je bila med najagilnejšimi iniciatorji telesnovzgojnega študija Jelica Vazzaz, tedaj referentka za telesno vzgojo pri ministrstvu za prosveto Ljudske republike Slovenije. Že oktobra 1945 so se predstavniki ministrstva, fizkulture in Univerze sestali s prosvetnim ministrom Ferdom Kozakom ter razpravljali o novi šoli. A ostalo je le pri razpravi, saj je na državni ravni prevladala ideja centralne institucije v Beogradu, ki je bila organizirana na torišču predvojne višje šole. Tako smo v zgodovini dobili znameniti visokošolski Državni inštitut za fizkulturo ali popularno »dif« in »difovce«, po republikah pa so ustanovili srednje fizkulturne šole.

Enoletni tečaj in srednje fizkulturno šolanje

V Sloveniji so akutno pomanjkanje kadrov najprej reševali z enoletnim tečajem pod streho Zavoda za fizkulturo (1946/1947), zatem pa je bilo po centralistično fizkulturni smernici organizirano srednješolsko fizkulturno šolanje (1947/1948), študij pa so maturanti lahko nadaljevali v Beogradu na »difu«. Kot je navajal poznejši elaborat republiškega Zavoda za napredek šolstva, je bil eden od razlogov – ali pa morda opravičil za tovrstno upravno

postopanje in podreditev difovski centralizaciji – bojazen, da za vpis na višjo telesnovzgojno šolo v Sloveniji v prvih povojnih letih ne bi imeli zadostnega priliva gimnazijskih in drugih maturantov, saj naj bi bile potrebe precej večje na univerzitetnih področjih, na drugi strani pa je bilo srednje šolstvo še v obnavljanju. Tako je bil leta 1946 ustanovljen Zavod za fizkulturo z nalogo, »da vzgaja kader strokovnjakov za šolstvo, fizkulturna društva in druge ustano-ve« ter da posveča v svojem delu »posebno pozornost proučevanju teorij telesne vzgoje v teoriji in praksi, zdravoslovju in vzgojeslovju.« Zavod je organiziral že omenjeni enoletni tečaj, kandidati pa so prejeli diplomo učitelja telesne vzgoje. Zavod se je v šolskem letu 1947/1948 preoblikoval v triletno in zatem štiriletno sre-dnjo šolo, z njim pa je bila, je poudaril pozneje Stepišnik, »rojena prva šola za telesno kulturo na Slovenskem«, ki sicer ni bila višješolska, am-pak je bila »temelj za naprej«, saj se je oblikoval učiteljski zbor s stalno zaposlenimi učitelji, šola pa je 1950. prišla pod upravni nadzor ministrstva za prosveto ter je delovala do leta 1952 – zadnja matura je bila 1954.

V 50. letih ponovno vprašanje študija »fizkulture«

Petdeseta leta so bila postinformbirojevska in leta jugosocialističnega iskanja in konsolidi-ranja ter v šolstvu leta temeljite reorganizacije. Fizkultura je še vedno poudarjala pomanjkanje kadra, ki so ga v petdesetih pričeli reševati najprej z opustitvijo državnega centralističnega difovskega modela in organiziranjem republi-ških višješolskih šol. Po zaprtju srednješolskega Zavoda je bil konec novembra 1953 ustano-vljen Inštitut za telesno vzgojo v Ljubljani z

višješolskim študijem. Naloge Inštituta so bile »izobrazba visokokvalificiranih vzgojiteljev za telesno vzgojo, znanstveno proučevanje vseh vprašanj telesne vzgoje ter skrb za populariza-cijo telesne vzgoje in pomoč telesnovzgojnim organizacijam pri njih napredku«. Inštitut je bil sredi marca 1956 preimenovan v Višjo šolo za telesno vzgojo. Na Inštitut in pozneje Višjo šolo so se lahko vpisali kandidati z gimnazijsko maturo ali izpitom srednje strokovne šole po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu in zdravniškem pregledu. Študij, čeprav uradno višješolski, je presenetljivo potekal v 6 semestrih ali 3 letih in je bil dejansko študijska poseb-nost: po dolžini nekaj vmesnega med višjim in visokim, po izobrazbi višji. Ali je bila višja šola priprava in kaljenje kadrov za visoko šolo, kar je šlo na račun študentov, ali pa fizkulturni krogi v začetku petdesetih ali niso imeli dovolj samozavesti ali pa družbene moči in sredstev (poinformbirojevska kriza in rezanje izdatkov) za uresničitev visoke šole – ne pozabimo na zna-ne in v prejšnjih številkah omenjene predsodke o telesni vzgoji kot neznanstvenem področju ipd. Diskusija o visoki šoli je namreč potekala že jeseni 1952.

Ko je Odbor za telesno vzgojo pri Svetu za prosveto in kulturo vlade LR Slovenije v začetku petdesetih let analiziral telesnovzgojno stanje, je glede na pomanjkanje učiteljev telesne vzgoje, uvajanje tretje ure telesne vzgoje v šolstvo ter glede na študijske oblike v tujini, predlagal ustanovitev samostojne visoke šole za telesno vzgojo s študijsko kombinacijo telesne vzgoje in drugega predmeta. Februarja 1953 so z načrtom seznanili ljubljansko univerzo ter se z njo uskladili o visokošolski instituciji in vzporednem študiju na univerzi. Odbor je nato dal na Svet v razpravo predlog visokošolske

Letno telovadišče na Taboru

Iz zgodovine športa pIše dr. TOMAŽ PAVLIN

7

Akademije za telesno vzgojo s kombiniranim študijem na filozofski in prirodoslovno-ma-tematični fakulteti ter akademijah za glasbo in upodabljajoče umetnosti. Svet pa je nasprotno sklenil, da se »kot prehodno stopnjo k visoki šoli predlaga izvršnemu svetu ustanovitev 3-letne višje šole za telesno vzgojo«.

Študij na višji šoli nestimulativen

V študijskem letu 1953/1954 je najprej stekel prehodni triletni višješolski študij, ki je potekal v sokolski telovadni krasotici na Taboru, tedaj že Partizanu. Možnosti za delo niso bile najboljše, zlasti za znanstveni razvoj. Ko je za Bežigradom pogorela še stavba Športne zveze Slovenije in Partizana Slovenije (1958) ter so se ti nastanili na Taboru, so se delovne razmere še poslabšale. Že v petdesetih letih so iskali prostorske rešitve: od prostora ob Savi med Ježicami in Tomačevem, prek Vikrč ter tudi pod Cekinovim gradom, od koder se je umaknil velesejem, ali pa preselitev v telovadna domova na Trnovem ali Zgornji Šiški, ki pa sta bila za razvoj šole nefunkcionalna, saj sta bila zgrajena v telovadne in ne šolske namene. Končno je šola dobila prostor za zidanje objek-tov v okviru športnega parka na Kodeljevem, ki je bil načrtovan kot športno središče za vzhodni del Ljubljane in kamor se je naselil tudi športni klub Slovan.

Med leti1953 in 1958 se je na študij vpisalo 152 rednih študentov in 37 izrednih, vendar pa vpis ni bil zadovoljiv. Za kandidate, kot so ugotavljali, naj bi bilo vse bolj moteče dejstvo, da triletna višja šola ni napravila predvidenega razvoja v štiriletno visoko šolo, kakor so štu-dentje po zagotovilih pričakovali. Pridobljena izobrazba in poklic učitelja telesne vzgoje glede na čas študija nista bila stimulativna, saj so isti naziv dobili diplomanti višje pedagoške šole že po dvoletnem študiju, medtem ko so na fakultetah z le eno leto daljšim študijem pridobili naziv profesorja. Na problematiko so opozarjali tako telesnovzgojni delavci kot študenti, ta pa je k sreči sovpadala s pripravo šolske reforme v jugoslovanski državi sredi petdesetih let, ki je vključevala tudi vprašanje izobrazbe učiteljev. Predlogi izobrazbe uči-teljev za nove enotne osemletne osnovne šole so nihali med dvoletno in štiriletno pedagoško akademijo. Slovenski predlog je zagovarjal sta-lišče, da bi se morali izobraževati na štiriletnih šolah, vendar pa je visokošolski del državne reforme predvidel uvedbo stopenjskega študija (učitelj/profesor).

Visoka šola za telesno kulturo

Komisija za telesno kulturo pri Izvršnem svetu LR Slovenije je konec junija 1958 razpravljala o kadrih za poučevanje telesne

vzgoje v šolah. Navezala se je na predhodni predlog dvopredmetne Akademije za telesno vzgojo in predlagala, naj »sedanjo Višjo šolo za telesno vzgojo nadomesti Akademija za te-lesno vzgojo, ki bo usposabljala višje in visoko kvalificirane kadre ter opravljala preučevalno delo na področju telesne kulture«. V nadalj-nji razpravi je obveljala ideja visoke šole, ne pa dvopredmetnosti, in leta 1959 je posebna strokovna skupina pripravila zakonski osnutek o specialistični Visoki šoli za telesno kulturo s stopenjskim in podiplomskim študijem telesne vzgoje. Učiteljski zbor Višje šole je prav tako v letu 1959 pripravil podrobno poročilo o dejav-nosti od ustanovitve do zaključka šolskega leta 1958/1959, kajti bili so pomisleki in dvomi v njegovo visokošolsko sposobnost. Maja 1960 je zakonski osnutek o preoblikovanju Višje šole v Visoko šolo z dvostopenjskim študijem za izobraževanje učiteljev in profesorjev tele-sne vzgoje ter kadrov za potrebe »družbenih organizacij« – danes bi rekli športnih organi-zacij – obravnaval Svet za kulturo in prosveto. Ustanovitev Visoke šole sta na skupni seji podprla Partizan Slovenije in Športna zveza Slovenije, ključni telesnovzgojni in športni družbeni organizaciji, tretja je bila Planinska zveza. Vzporedno so se predstavniki Višje šole sešli s članom sekretariata Komunistične stran-ke Stanetom Kavčičem in obravnavali predlog ustanovitve Visoke šole ter poudarili, da bodo z dvostopenjskim študijem reševali vprašanje učiteljev vseh vrst in kadrov v telesnovzgojni praksi. Sledila je še razprava v skupščini, ki je ob dejstvu o pomanjkanju kadrov v šolstvu in družbenih organizacijah 24. junija 1960 spre-jela zakon o ustanovitvi Visoke šole za telesno kulturo (objavljen 7. julija 1960).

Iz Tabora na GortanovoJeseni 1960/1961 se je na VŠTK vpisala prva

generacija, ki se je v začetku leta 1964 preselila v nove prostore na Kodeljevem. VŠTK je bila leta 1975 vključena v ljubljansko univerzo, leta 1982 pa je na temelju kakovostnega razvoja sprožila postopek za prehod in preimenovanje v Fakulteto za telesno kulturo. Univerzitetni svet je marca 1982 na osnovi ocene dotedanjega razvoja in uveljavitve tako v jugoslovanskem kot evropskem prostoru prehod v fakulteto podprl. Leta 1990 je fakulteta spremenila ime v Fakulteto za šport (FŠ), ker so jih v ta korak silila »številna odprta terminološka vprašanja ...«, pogojena z razvojem dejavnosti in obraču-nom pravkar minule preteklosti ob razpadanju jugoslovanske države, katerega del naj bi bil izraz »telesna kultura«. In če se je ta pojem najprej uporabljal v pomenu »izseka človekove dejavnosti na tem področju«, naj bi se pozneje vsebinsko širil in pridobil tudi »družbeno--politično vsebino«. Na drugi strani pa se je vse bolj uveljavljal pojem »šport«, ki naj bi bil tudi v svetu vse bolj »dominanten termin za to dejavnost ...«, so poudarili v dopisu Izvršnemu svetu Republike Slovenije.

Kam gre nova pot?Danes je pred fakulteto nova pot, evropsko

bolonjska. Bolonjska prenova je pretrgala vzpostavljeno izobraževalno tradicijo VŠTK in FTK, ki je nadaljevala že leta 1946 vzpo-stavljeno – ali pa že sokolsko – izobraževanje »strokovnjakov za šolstvo, fizkulturna društva in druge ustanove«, torej učitelja/profesorja telesne vzgoje/športne vzgoje in specialista športne panoge/rekreacije. Ali je bila odločitev glede na specifično in majhno slovensko okolje domišljena ali nedomišljena, bo pokazal čas.

Poslopje Fakultete za šport ob športnem parku Slovan

Gimnastična telovadnica na FŠ

8

spletni info kazalecinternet

programi

KOLEDAR ŠOLSKIH ŠPORTNIH TEKMOVANJ

MARECFinalna tekmovanja 2. veleslalom in deskanje, finale, OŠ 4. badminton, posamezniki, finale, OŠ 5. smučarski tek in biatlon, finale, OŠ, Pokljuka 6. lokostrelstvo, dvoransko tekmovanje, finale, OŠ in SŠ10. badminton, finale, Radovljica, OŠPP12. šah, ekipno, finale, OŠ13. šah, ekipno, finale, SŠ18. košarka, finale, OŠPP, Ljubljana25. košarka, dijaki in dijakinje, finale, SŠ30. badminton, ekipno tekmovanje, finale, OŠ***Veleslalom in deskanje, SŠ, druga polovica marca 2011Polfinalna tekmovanja11. košarka, letnik 1996, konec izločilnih tekem, OŠ12. odbojka, konec polfinalnih tekmovanj, OŠ15. nogomet, konec polfinalnih tekmovanj, OŠ15. rokomet, konec polfinalnih tekmovanj, OŠ31. odbojka, konec polfinalnih tekmovanj, SŠČetrtfinalna tekmovanja11. odbojka, konec četrtfinalnih tekmovanj, SŠ15. namizni tenis, konec četrtfinalnih tekmovanj, OŠTekmovanja na področni ravni11. košarka, letnik 1998, konec področnih tekmovanj, OŠ18. plavanje, konec področnih tekmovanj, OŠ in SŠ31. bowling, konec področnih tekmovanj, OŠ

APRILFinalna tekmovanja 5. badminton, ekipno, finale, SŠ 6. športna gimnastika, finale, OŠ, SŠ 8. košarka, učenci in učenke letnik 1996, finale, OŠ 8. namizni tenis, finale, Litija, OŠPP 9. bowling, finale, Ljubljana, OŠ13. odbojka, letnik 1996, finale, OŠ14. rokomet, letnik 1996, učenke, finale, OŠ15. rokomet, letnik 1996, učenci, finale, OŠ21. odbojka, finale, SŠ23. športno plezanje, finale, Zlato polje – Kranj, OŠPolfinalna tekmovanja 1. nogomet, konec polfinalnih tekmovanj, SŠ22. košarka, letnik 1998, konec polfinalnih tekmovanj, OŠ30. namizni tenis, konec polfinalnih tekmovanj, OŠ30. nogomet, konec polfinalnih tekmovanj, OŠPPČetrtfinalna tekmovanja8. košarka, letnik 1998, konec četrtfinalnih tekmovanj, OŠTekmovanja na področni ravni15. nogomet, konec področnih tekmovanj, OŠPP22. odbojka, letnik 1998, konec občinskih tekmovanj, OŠ25. mini rokomet, letnik 2000, konec področnih tekmovanj, OŠ25. mini odbojka, letnik 2000, konec občinskih tekmovanj, OŠ30. Šolski plesni festival, konec področnih tekmovanj, OŠ, SŠ

Nekateri datumi tekmovanj se lahko zaradi različnih razlogov še spremenijo. Prosimo, da spremljate najave tekmovanj na www.sportmladih.net in obvestila prek e-pošte.

1 Zala Mraček (OŠ D. Kobala, Mb)

2 Ana Kac (OŠ Bratov Polančičev, Mb)

3 Iva Suman (OŠ Voličina)

4 Laura Alijaj (OŠ D. Kobala, Mb)

5 Mateja Pipus (vrtec O. Zupančiča, Mb)

Sončki in zimske radostiNa likovni natečaj Sončki in zimske radosti, ki ga je pripravil Zavod za šport RS Planica, se je odzvalo kar 123 osnovnih šol in vrtcev in 262 mentoric in mentorjev likovnega pouka. Likovna dela so prisrčna in izražajo otroško moč in ustvarjalnost. Razpis je predvideval, da bodo nagrajenci izžrebani, šest mladih ustvarjalcev pa bo prejelo kapo s senčnikom in znakom Zlatega sončka. Sreča je izbrala Patricijo iz OŠ Adama Bohoriča Brestanica, Jako iz OŠ Deskle, Blaža iz OŠ Sava Kladnika Sevnica POŠ Loka, Aljaž iz Viškega vrtca, vrtec Rožna dolina, Domna iz OŠ Jelšane in Tea iz OŠ Bakovci.Nagrado za mentorice to je T-majico Zlatega sončka smo namenili dvajsetim izžrebanim nagrajenkam, te pa so: Polona Golovrh (OŠ FP Ribnica), Marjana Ukmar (OŠ DB, podružnica Podnanos), Nevica Iskra (OŠ D. Ketteja), Zalka Uršič (OŠ FB Tolmin), Andreja Filipič Holc (OŠ Križevci p/Ljut), Alenka Primec (OŠ Dobrovce, Miklavž n/Dp), Edvina Tomšič (OŠ MŠ NG, podružnica Ledine), Marja Lončar (OŠ Notranjskega odr. Cerknica), Jožica Brečko (OŠ Pohorskega bataljona, Oplotnica), Ksenija Mitov (OŠ Spodnja Kungota), Irena Strazberger (OŠ Šmarjeta), Milena Kostrevc (OŠ Velika dolina), Mojca Paljk (OŠ Vipavski križ), Suzana Reberc (PŠ Rudolfa Maistra Unec), Nada Humar (Vrtec Čepovan).

➊

➋

➌

9

spletni info kazalec

Javni opomin za OŠ StražiščeDisciplinska komisija za šolska športna tekmovanja v sestavi Marko Primožič (vodja programa šolskih športnih tekmovanj pri Zavodu za šport RS Planica), Gašper Plestenjak (predstavnik Zavoda za šport RS Planica) in Boris Majer (koordinator košarke v programu šolskih športnih tekmovanj) je, po pritožbi Osnovne šole Brezovica pri Ljubljani, izrekla javni opomin Osnovni šoli Stražišče, njenemu vodstvu in vodji ekipe. Gre za opomin pred izključitvijo iz tekmovanja v košarki za starejše učence v šolskem letu 2010/2011 in to zaradi kršenja 4. točke skupnih pravil šolskih športnih tekmovanj in prireditev v šolskem letu 2010, 2011 (Informator I, avgust 2010) in nepopolnega šolskega tekmovalnega kartona.«

Facebook Šport mladihOdslej lahko dogajanje na področju športa otrok in mladine spremljate tudi na Facebook Šport mladih.

➍

➎

DRAMA MARIBOR www.sng-mb.siMarec, april - 4.3. B. Brecht, Malomeščanska svatba, 9.3. W. Shakespeare: Kar hočete, 19.3. Grum/Horvat: Goga, Čudovito mesto, 24.3. in 30.3. A. Rozman Roza: Janko in Metka, 4.4. D. Smole: Antigona, 15.4. (niz predstav) Moliere: Don Juan ali Kamniti gost.

OPERA BALET MARIBOR www.sng-mb.siMarec, april – G. Verdi: pet predstav do 19.3. Moč Usode, 24.3. Peti koncert Simfoničnega orkestra SNG Maribor, 25.3. Mednarodni baletni koncert, 15. in 16.4. Grk Zorba, od. 1.4. do 7.4. Meeting Maribor (opera balet).

CANKARJEV DOM LJUBLJANA www.cd-cc.siRazstava: od 17.3. do 25.8., Galerija CD, Toulouse-Lautrec, Mojster plakata. Delavnica za otroke: Plakat na kvadrat, od 17.3. do 25.8., Ustvarjalne delavnice z ogledom razstave. Festival oddaljene kulture: do 21.4. Obraz Brazilije.Opera: 8.3. (premiera in niz) SNG Opera in balet Ljubljana v CD, H. S. Loevenskjold: SILFIDA, Balet v dveh dejanjih. Klasična glasba: 19.3. (ob 17. uri, Linhartova) W. A. Mozart: Bastien in Bastiena. 22. 3. Zvoki šestih strun, Mak Grgić, kitara. 23.3. (19.30 Gallusova) Pavel Kohout, orgle. Film: 4. 3. (Kosovelova) V okviru Festivala oddaljene kulture, klasični brazilski film, Temperamentno in provokativno.Gledališče: od 1.4 do 3.4. (Štihova) Cvetje v jeseni. 24 in 25.3. (ob 20. uri, Linhartova) Mathilde Monnier: Pavlova 3‘23“ Centre chorégraphique national Montpellier (Fr).Plesna Vesna: 26.3. (Linhartova) Festival mreže AEROWAVES. Kulturna vzgoja: Filmski abonma: LIFFe po LIFFu in zunaj, 16. in 17.3. (Kosovelova) Filmski abonma: Dokumenti časa (Beogradski fantom).D best abonma in izven: 5.3. (ob 17. uri, Štihova) Cirkus Butale.Ta hud abonma in zunaj: 12. 3. (ob 18. uri, Štihova) Monty Python, Totalno odbite pesmi in legendarni skeči.

Bertold Brecht (1898-1956)Na sporedu Drame v Mariboru je tudi Brechtova Malomeščanska svatba. Zanimivo je, da so v tem plehkem svetu izbrali prav Brechta, nemškega misleca, pesnika, dramatika, humanista in velikega nasprotnika Hitlerja, ki mu je bilo kmalu jasno, iz kakšnega sveta je bil. Brecht je nekje zapisal: »Če gre pri komunizmu za diktaturo proletariata in pri demokraciji za diktaturo večine nad manjšino, gre pri nacizmu za diktaturo malomeščanstva.« Prav ta povezava in še mnoge v omenjenem delu dajejo misliti še danes. »Eni so imeli veliko orožja in so ga uporabili, drugi so imeli za orožje samo razum

in ga niso uporabili,« je njegova misel. Vzemite kdaj v roke kakšno njegovo delo.

9

10

ALPSKO SMUČANJE

MSP v alpskem smučanju – Klinetu dve zlati

CRANS MONTANA (Švi) od 29. Jan. do 6. februarja – Na 30. mladinskem svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju se je tokrat izkazal 20-letni Boštjan Kline, smučar SK Branik, in sicer z zlatima medaljama v smuku in super G. Kline, ki bo marca dopolnil 20 let, je na preteklem MSP že prišel bronaste do smukaške medalje. Zelo blizu medalji je bil tudi Klemen Kosi, saj je v slalomu pristal na 4. mestu. Najboljši ženski uvrstitvi sta 15. mesto Ane Kobal v super G in 18. mesto Ule Hafner v veleslalomu.

Mladinci, Slalom: 1. Reto Schmidiger (Švi) 1:28,54, 4. Klemen Kosi (Slo) 1:30,97, 15. Žan Kranjec (Slo) 1:32,40, 16. Mišel Žerak (Slo) 1:32,53, Veleslalom: 1. Alexis Pinturault (Fr) 2:19,62, 14. Boštjan Kline (Slo) 2:,23, 28. Klemen Kos (Slo) 2:24,71, Super G: 1. Boštjan Kline 1:22,43, 15. Klemen Kosi 1:24,33, 50. Žan Kranjec 1:26,29, Smuk: 1. Boštjan Kline (Slo) 1:37,34, 22. Milan Čater 1:39,65, 24. Klemen Kosi 1:39,74, Kombinacija: 1. Reto Schmidiger (Švi), 6. Klemen Kosi.

Mladinke, Slalom; 1. Jessica Depauli (A) 1:40,32, 25. Ana Bucik 1:50,09, Veleslalom: 1. Sara Hector (Šve) 2:28,27, 18. Ula Hafner 2:34,07, 19. Ana Kobal 2:34.11, 21. Ana Bucik 2:34,21, 25. Maja Knez (Vse Slo) 2:34,94, Super G: 1. Elen Curtoni (It), 15. Ana Kobal (Slo), Smuk: 1. Lotte Smiseth Sejersted (Nor) 1:34,71, 36. Ana Kobal 1:40,56, 40. Katja Horvat 1:41,24, 41. Maja Knez 1:41,42, 43. Anja Oman 1:41, Kombinacija: 1. Weny Holdener (Švi), 7. Ana Bucik (Slo).

NORDIJSKE DISCIPLINE

MSP v nordijskih discipinahOTEPÄÄ (Est) od 25. do 31 januarja – Kombinatorec Marjan

Jelenko in skakalka Špela Rogelj sta iz svetovnega mladinska prvenstva v nordijskih disciplinah osvojila visoka odličja. Marjan je v nordijski kombinaciji osvojil zlato in srebrno medaljo, Špela pa je bila srebrna. Marjan Jelenko, član SSK Velenja, doma iz Zreč, je tako na svojem petem mladinskem svetovnem prvenstvu k lanski medalji v šprintu dodal še dve.

Lea Einfalt, Nika Razinger) 36:31. Mladinci, 10 km prosto: 1. Sindre Björnestad (Nor) 24:05,2, 13. Rok Tršan (TSK Valk) 24:56,5, 59. Matjaž Gorjan (TSK Valk) 26:36,2. Zasledovanje, 20 km (10 km+10 km, 88 tekm): 1. Markus Weeger (Nem) 53:31,1, 4. Rok Tršan (Valk) 53:54,0, 46. Matjaž Gorjanc (Valk)57:47,1, U23, ženske, 5 km prosto: 1. Krista Lahteeenmki (Fin) 26:33,3, 6. Alenka Čebašek (Slo) 27:49,9, sprint, klasika: 1. Kerttu Niskanen (Fin), 20. Alenka Čebašek (Bled), 15 km, zasledovanje: 1. Britt Nydal (Nor) 41:55,5, 18. Alenka Čebašek (Bled) 44:26,8. U23, moški, 15 km prosto: 1. Evgenij Belov (Rus) 35:26,3, 25. Domen Potočnik (TSK Bled) 37:34,2, 38. Boštjan Klavžar (TSK Valk) 38:21,5, 30 km, zasledovanje: 1. Alex Harvey (Kan) 1;13:47,9, 43. Boštjan Klavžar (Valk) 1;19:05,3. SKOKI, Mladinci: 1. Vladimir Zogfarski (Bol) 255 (98, 95), 17. Rok Justin 220 (92, 85.5), 39. Nejc Dežman 97,0, 43. Tim Babnik 95,5, 49. Andraž Pograjc (vsi Slo) 88,5. Ekipno: 1. Avstrija 920,5, 2. Nemčija 913, 3. Norveška 876, 5. Slove-nija (Marjan Jelenko, Andraž Pograjc, Nejc Dežman, Rok Justin) 847. Mladinke, H 100: 1. Coline Mattel (Fr) 257, (95.5, 98.5), 2. Špela Rogelj (Slo) 254,0 (96.5, 96.5), 7. Eva Logar 233,5 (90.5, 94.5), 11. Urša Bogataj 214,5 (90.5, 96.), 35. Anja Tepeš 80 (77.5 m).

JADRANJE

SP optimistovLANGKAWI (Malezija), 8. januarja – Na svetovnem prvenstvu

optimistov je nastopilo pet slovenskih jadralcev. Najuspešnejši je bil z 18. mestom Peter Lin Janežič s 175 točkami, sledijo 38. Maks Vrščaj 255, 68. Matjaž Puh 330, 78. Marko Radman 349, 87. Toni Vrščaj. Ekipno: 1. Tajska, 2. Singapur, 3. Peru, 4. Slovenija, 5. Španija, 6. Malezija, 7. Italija, 8. Hrvaška.

SMUČARSKI TEK

Topollino – v znamenju slovenskih tekačev

NORDIJSKA KOMBINACIJA, klasika: 1. Johannes Rydzek (Nem SC Oberstdorf, skoki 2, tek 9), 2. Marjan Jelenko (SSK Vel, skoki 3, teki 18), 15. Jože Kamenik (SSK Šmartno na Poh, skok 7, tek 35), 31. Matej Drinovec (NSK Tržič Trifix, Skok 24, tek 24), 41. Leon Pivk (SK Triglav Kranj, skok 47, tek 30). Šprint: 1. Marjan Jelenko (SSK Vel, skok 2, teki 11), 5. Jože Kamenik (SSK Šmartno na Poh, skok 6, tek 27), 23. Alen Turjak (Mislinja, skok 24, tek 22), 41. Matej Drinovec (Tržič Trifix, skok 33, tek 44), SMUČARSKI TEK, Mladin-ke, 5 km prosto: 1. Haga Ragnhild (Norv) 13:50,6, 11. Nika Razinger (TSK Bled) 14:28,7, 19. Eva Sever Rus (TSK Valk) 14:48,2, 22. Anja Eržen (TSK Bled) 14:49,1, 72. Lea Einfalt (TSK Merkur K) 16:16,2, zasledovanje, 10 km (5+5): 1. Heidi Weng (Nor) 31:08,4, 21. Anja Eržen (Bled) 32:31,5, 29. Nika Razinger (Bled) 32:58, 1,2 km sprint: 1. Lucija Anger (Nem), 16. Ana Marija Lam-pič (Slo), 29. Nika Razinger (Slo). Štafeta: 1. Norveška 35:03,6, 2. Rusija 35:26,2, 3. Nemčija 35:38,3, 6. Slove-nija (Anja Eržen, Anamarija Lampič, Matjaž Gorjanc

Nika Razinger

Ana Marija Lampič

Polona Klemenčič

Ela Praznik

Urša Kosmač

Miha Šimenc

LAGO DI TESERO, 22. in 23. januarja - V dolini Fiemme je potekalo že 28. tekmovanje za lovoriko Topolino v smučarskem teku za otroške kategorije. V lepem vremenu je na progah svetov-nega pokala v dolini Val di Fiemme nastopilo prek 1.300 tekmovalcev in tekmovalk iz devetih držav, med njimi tudi 131 tekmovalcev iz večine sloven-skih klubov.

V soboto so bila tekmovanja za naj-mlajše v klasični tehniki s skupinskim štartom. Od slovenskih tekaških nara-tartom. Od slovenskih tekaških nara-ščajnikov sta zmagala Jernej Globoč-nik (TSK Merkur) in Nika Ponikvar (TSK OGP Grad Bled), bron pa je osvo-jila Urša Kosmač (ŠD Gorje).

Nedelja pa   je bila povsem v zna-menju slovenskih tekmovalcev in tekmovalk. Tekači so v starejših kate-gorijah  tekmovali v drsalni tehniki. Od štirih kategorij so odšle kar tri zmage v Slovenijo, poleg tega pa še nekaj mest na zmagovalnih stopničkah. Najprej so tekle starejše deklice (1997/98) in Slo-veniji je pritekla novo zmago Polona Klemenčič (TSK Merkur), za njimi pa je pri fantih osvojil bron Luka Plahu-ta (ŠD Bohinj). V najstarejši kategoriji (1995/96) pa so dekleta osvojila vsa tri prva mesta. Prepričljivo je z veliko prednostjo zmagala Anamarija Lam-pič pred Anito Klemenčič (obe TSK Merkur), tretja pa je bila Ela Praznik

11

(TSK JUB Dol). Za njimi so tekli fantje, kjer je prvo mesto prav tako prepričljivo osvojil Miha Šimenc pred Lovrom Malnarjem (oba TSK Valkarton).

V skupni razvrstitvi vseh sodelujočih klubov se je na drugo mesto uvrstil TSK Merkur, na sedmo TSK Valkarton, na osmo TSK Jub Dol in na deseto pa TSK OGP Grad Bled.

UMETNOSTNO DRSANJE

Zmajčkov pokal LJUBLJANA, 6. februarja – Nastopilo je 218 tekmovalk in tekmo-

valcev iz dvanajstih držav, med zmagovalce pa so se vpisali Stela Habjan (SBL), Matej Gregorc (LAB) in Pia Murnik (Jes). Mladinke (25): 1. Viktorija Hubler (A) 116,86, 5. Patricija Gleščič (SBL) 108,64, 18. Pina Umek (Ce) 83,72, 20. Meta Čebokli (Jes) 72,44, 23. Nina Brezar (Kr) 57,73, 24. Monika Urbas (Jes) 38,53.

Deklice 1995, 1996 (29): 1. Elettra Olivotto (It) 92,85, 9. Zala Prestor (SBL) 67,55, 11. Patricija Juren (Ce) 67,15, 14. Naja Ferkov (SBL) 65,37, 17. Klara Jagodic (Kr) 62,82, 23. Saira Čatak (Jes) 53,93, 24. Valerija Šrumpf 50,30, 27. Urša Krušec (obe SBL) 44,90. Dečki, 1995, 1996 (6): 1. Adrien Tesson (Fr) 100,03, 5. Krištof Brezar (Kr) 69,85.

10,07, 17. Alina Košir 3,40, 18. Anina Plemelj 3,23, 19. Ajda Silič 3,23, 20. Špela Capuder (vse LAB) 2,76, Deklice 2004 in mlajše (16): 1. Pia Murnik 15,10, 3. Lara Hrovat (obe Jes) 13,69, 9. Eva Oven 7,57, 10. Jasmina Skelič (obe SBL) 5,45, 11. Eleonora Kralič (LAB) 5,16, 12. Daša Smolej (Jes) 4,54, 13. Aneja Klopotan (Ce) 3,94, 14. Ajda Rutar (Kr) 2,93, 15. Bela Mohorič 2,61, 16. Anika Košr (obe LAB) 1,60.

Evropski kriterij – druga tekmaBEOGRAD, 16. Januar – Deklice 1999 (17): 1. Chiara Calderone

(It), 6. Stela Habjan (SBL), 7. Nina Polšak (Ce), 9. Ana Blaž (SBL), 12. Maruša Udrih, 17. Liza Brilej (obe Ce), Deklice 2000 (20): 1. Charlotta Cannariato (It), 19. Larisa Šafarič, 20. Nataša Volmut (obe Ce), Deklice 2001 (15): 1. Gaia Mazza (It), 5. Lara Guček, 9. Nicole Vrunč (obe Ce), Deklice 2002 (18): 1. Mira Barath (Mad), 16. Maša Doler, 17. Anja Knez, 18. Andreja Rebernik (vse Ce), dečki 2003: 1. Vasil Dimitrov (Bol), 2. Jaka Brilej (Ce).

UniverzijadaERZURUM (Turčija) – Celjska umetnostna drsalka Daša Grm je

zimsko univerzijado v Turčiji doživela takole: »Tekmovanja sem se zelo veselila, že zaradi tega, ker je potekala v Turčiji, kjer še nisem bila. Ob prihodu si nisem upala preveč pričakovati, saj sem za sabo imela že veliko bolj pomembno tekmo in sicer evropsko prvenstvo v Švici. Bila sem utrujena od prejšnje tekme, a sem se vseeno odločila, da se potrudim. Po tekmi sem opazila, da sem bila fizično in psihično dobro pripravljena, saj sem programa opravila brez težav, kljub temu, da je bilo drsališče na nadmorski višini 2000 m. Dobila sem visoke ocene in na koncu zasedla odlično 9. mesto. Zame je bilo dovolj, da sem si dokazala, da sem sposobna zaporedoma dobro nastopiti na dveh velikih tekmovanjih. Sicer smo se družili tudi z ostalimi našimi špor-tniki in navijali drug za drugega, tako, da smo bili v pravem pomenu »slovenska ekipa«.

Nekaj dosežkov, nordijska kombinacija, moški: 1. Aguri Shimizu (Jap), 12. Matic Plaznik (Slo). Skoki, ženske: 1. Elena Runggaldier (Ita) 240 (105.5, 99.5), 4. Maja Vtič (Slo) 211,2 (97.5, 95), skoki, moški, srednja skakalnica: 1. Matej Dobovšek (Slo, Triglav Kr) 269 (105.5, 102.5), 3. Žiga Mandl 254,5 (101, 100.5), 7. Rok Mandl (Slo) 242,6 (97.5, 98), velika skakalnica: 1. Matej Dobovšek (Slo) 285,7 (135, 143.5), 3. Žiga Mandl (Slo) 271,6 (124.5, 139), 10. Rok Mandl (Slo) 236,2 (121, 126). Alpsko smučanje, slalom: 1. Seppi Stiegler (ZDA) 1:45,71, 2. Filip Mlinšek 1:45,84, 8. Tomaž Valenčič 1:47,92, 23. Blaž Ogorelc 1:49,68.

Slovenska ekipa

Pokal TivoliLJUBLJANA, 6. februarja – Na obeh tekmovanjih je nastopilo

218 tekmovalk in tekmovalcev iz dvanajstih držav, med zmagovalce pokala Tivoli pa so se vpisali Stela Habjan (SBL), Matej Gregorc (LAB) in Pia Murnik (Jes). Deklice 1997 (11): 1. Sonia Manfredi (It) 41,86, 2. Zala Linea Rutar 35,5, 5. Katja Vodlan (obe SBL) 34,03, 6. Evita Čelesnik 31,11, 8. Neža Kozjek 27,65, 10. Anja Resman (vse Jes) 28,55, deklice 98 (18): 1. Celine Brunner (It) 44,81, 6. Karla Jenšterle Kavka 33,06, 7. Maša Hosta (obe SBL) 29,84, 11. Nika Jagodic (Kr) 26,15, 14. Manja Kraigher (LAB) 21,78, 15. Nives Iveta Rozman (SBL) 20,73, 18. Lanna Rančigaj (Kr) 9,86. Deklice 1999 (22): 1. Stela Habjan 39,93, 2. Ana Blaž (obe SBL) 36,31, 4. Maruša Udrih 31,59, 5. Nina Polšak (obe Ce) 31,29, 15. Saša Mišotič (Jes) 20,58, 18. Liza Brilej (Ce) 17,73, 20. Ela Mohorič 14,30, 21. Tereza Pogačnik (obe Jes) 12,34, 22. Tajda Škraba (Kr) 10,72, deklice 2000 (19): 1. Anna Yntema (A) 33,42, 6. Mina Švajger (SBL) 25,66, 7. Zemina Šabanovič (Jes) 25,55, 8. Eva Heinrich (Mb) 25,00, 14. Tjaša Bursič (Lab) 19,80, 18. Sara Suhadolnik (Kr) 13,54, 19. Lara Nemeček (Lab) 7,77. Dečki 1999, 2000 (8): 1. Matej Gregorc (LAB) 36,62, 3. Michael Hrastecky (SBL) 27,52, 8. Miha Demšar (Jes) 15,32. Deklice 2001 (14): 1. Katarina Maria Grantner (A) 28,51, 2. Nea Smolej (Jes) 25,57, 5. Lara Guček (Ce) 23,98, 6. Kaja Gril (Jes) 23,27, 9. Pia Omovšek (LAB) 17,39. Deklice 2002 (20): 1. Sona Musinska (Svk) 25,75, 7. Nika Novak (Jes) 14,26, 9. Jasna Skelič (SBL) 13,87, 10. Andreja Rebernik (Ce) 12,64, 11. Alja Rančigaj (Kr) 12,41, 12. Asja Vičar (Jes) 122,29, 13. Maša Doler (Ce) 11,38, 17. Trischa Gašperin (Lab) 10,00, 18. Anja Knez (Ce) 9,08, 19. Triša Sojer (SBL) 4,54, 20. Ana Lavrič (Lab) 2,86. Deklice 2003 (20): 1. Dara Gyatzova (Bol) 16,39, 3. Lana Omovšek (LAB) 15,85 4. Manca Podnar 14,66, 7. Janja Blaž (obe SBL) 12,86, 9. Anja Demšar 12,40, 12. Maja Planinšek (obe Jes)

12

Šport Slovencev v ItalijiPriPravlja uredništvo WWW.SloSPort.orG

12

Avsenikova Golica na Nereo RoccoNajodmevnejši dogodek slovenskega športa v Italiji v začetku novega leta 2011 je bil gotovo nastop Krasovih nogometašev v soboto, 15. januarja, na osrednjem stadionu Nereo Rocco v Trstu. Kras je namreč prvenstveno tekmo 20. kroga italijanske državne lige D proti ekipi Unione Venezia zaradi varnostnih ukrepov igral v Trstu namesto v Repnu, ker je seveda tržaški stadion bolj »primeren« za gostovanje več kot 200 še kar vročih navijačev beneškega moštva.

Nepozaben dogodekZa slovenski nogomet v Italiji in sploh za

ves slovenski šport je bil to, če ne zgodovin-ski, pa vsaj nepozaben dogodek. Res je, da so slovenska društva že v preteklosti nastopila na osrednjih tržaških prizoriščih. Tako so se v šestdesetih letih zvrstila tekmovanja sloven-skih športnih iger v atletiki na Stadionu Pino Grezar in v plavanju v občinskem bazenu Bruno Bianchi. Val protestov italijanskega Trsta je dvignil predvsem nogometni finale Slovenskih športnih iger med Bregom in Kon-tovelom leta 1967. Skoraj vsi italijanski mediji so takrat sprožili pravo protislovensko gonjo, saj je bilo v tistih letih za italijanski Trst nedopustno, da bi Slovenci igrali nogomet na stadionu, na katerem je lahko nastopala samo Triestina. Bila so leta, ko velika večina italijanskih društev ni hotela igrati v amater-skem prvenstvu proti Primorju, ker je imelo slovensko ime.

Odtlej pa se je marsikaj spremenilo. Tudi v poznejših letih so na slovenske športnike in ekipe letele marsikatere žaljivke, slovenska društva pa so se vedno bolj uveljavljala tako z dobro organizacijo kot s kakovostnimi rezul-tati. Slovenskih športnikov in športnic, ki so oblekli dres italijanske reprezentance, je bilo vse več, slovenske ekipe so osvajale prestižne uspehe v državnem in tudi mednarodnem merilu. Tako je Jadran v osemdesetih letih stalno igral v takrat osrednji športni palači v Trstu na Čarboli in v sezoni 1984/1985 dosegel

zgodovinsko napredovanje v italijansko ligo B ob navdušenju skoraj 5.000 gledalcev. V sezoni 2009/2010 je odbojkarska ekipa Sloge Tabor (Televita Trieste Volley 2010) igrala prven-stvene tekme v veliki tržaški športni palači, ki premore 8.000 gledalcev. Žal pa je moštvo nazadovalo v nižjo ligo in v tej sezoni spet igra v telovadnici v Repnu.

Dvojezična predstavitev ekip Pa vendar je bila nogometna tekma lige D

med Krasom in Venezio po svoje „zgodo-vinska“. Ve se, da je nogomet daleč najbolj popularen šport v Italiji in seveda tudi v Fur-laniji-Julijski krajini. Zanimanje za to srečanje je bilo zato veliko. Že teden pred tekmo so tudi italijanski mediji o tem srečanju na dolgo in široko poročali, tako da se je na dan tekme na tribunah zbralo skoraj 1.300 gledalcev, med njimi tudi mnogo italijanskih navijačev. Pred-stavitev ekip in nato tudi komentar tekme sta potekala dvojezično, ko pa je Alen Carli dose-gel izenačujoči zadetek za Kras, je na stadionu zadonela Avsenikova Golica. Navdušenje med navijači na tribunah je bilo nepopisno, tako da je po tekmi marsikateri gledalec dejal, da je bilo vse naravnost fantastično, da pa je v središču mesta na stadionu Rocco zadonela Avsenikova Golica, tega ne bo nikoli pozabil.

Leghissa, naj italijanski nogometaš na mivki 2010

Slovenski šport v Italiji je bil deležen še enega velikega priznanja: slovenski nogometaš

Michele Leghissa iz Medje vasi pri Nabrežini je od Državnega združenja italijanskih amater-skih klubov (Lega nazionale dilettanti) prejel priznanje za najboljšega italijanskega igralca na mivki za leto 2010. Na veliki svečanosti v Rimu so razna priznanja prejele še nogometne oseb-nosti svetovnega slovesa, kot so Michel Platini, Massimo Moratti, Cesare Prandelli in drugi.

Leghissa je že od leta 2004 stalni član itali-janske reprezentance. Motivacija za priznanje pa je bila naslednja: „Velikodušen in pošten športnik. Kot amater je od vsega začetka, že od leta 2004, sprejel izziv nove športne discipline nogometa na mivki, osvojil prestižne lovorike ter nekajkrat celo nosil trak kapetana italijanske reprezentance.“

Leghissa, rojen 21. oktobra 1975 v Trstu, se je začel ukvarjati z nogometom pri sedmih letih v klubu Sistiana San Marco in je nato igral v raznih amaterskih društvih, ki so nastopala v amaterskih prvenstvih (tudi v Vesni iz Križa in Krasu iz Repna). Bolj uspešna je bila njegova kariera v nogometu na mivki. Začel je v dru-štvu Trieste, nadaljeval v Maranu Lgunare in drugih društvih najvišje italijanske lige. Krstni nastop z italijansko reprezentanco je opravil leta 2004 na „mundialitu“ na Portugalskem

Kras - izenačujoči zadetek, Alen Carli

Veselje mladih navijačev

13

Pogled

13

Medalja za tek vzvratnoO šolskem pokljuškem maratonu, največjem dogodku športa mladih, ki je tesno povezan

s šolo, sem ob raznih priložnostih povedal že vse, kar mi je prišlo na misel, tako da sem bil vesel, da je o dogodku tokrat pisal Aleš Peče. In tako sva na Pokljuki, vsak po svoje, uži-vala, a z zaprtimi očmi, kljub soncu, ni šlo. Bil sem priča zanimivemu dogodku, predvsem zato, ker je bil povezan z mojimi davnimi razmišljanji o množici medalj, ki jih organizator podeljuje na množičnih prireditvah.

Kaj je bilo nenavadno? Ko so začeli prihajati v ciljno ravnino tekmovalci, ki trenirajo v klubih, so jim, tako kot množici ljubiteljskih tekačev malo pred tem, začeli obešati za vrat simbolično medaljo šolskih športnih tekmovanj. Eden od tekmovalcev, po napisu na dresu sem lahko ugotovil, da pripada tekaškemu klubu v Gorjah, ponujene medalje ni želel vzeti. Dokler so mu jo želeli obesiti za vrat vrstniki iz njegove šole, ki so to nalogo opravljali z dobro voljo, je bil uspešen. A je fantov odpor do medalje opazila ena od učiteljic iz njegove šole, pristopila k njemu in mu nekaj zašepetala na uho. Fant se je vdal, a očitno samo toliko, da se je rešil »nadlegovalke«, nato je snel svojo medaljo in jo podaril vrstniku, ki je imel moč ponujanja sendvičev.

Samo ugibal sem, zakaj športnik iz Gorij ni želel vzeti medalje, ki so mu jo tako vneto ponujali, a ga dobro razumem, zakaj je ravnal, kot je. Medalja ima zanj, ki je športnik, tako sem si predstavljal, najbrž drugačen pomen. Medalja je nekaj, kar si lahko v športu priboriš samo z zelo uspešnim nastopom, je torej simbolna nagrada za trud, je za spomin na prizadevanje, ki ima še neko močnejše simbolno ozadje. Seveda je lahko tudi dokaz, da si bil na nekem tekmovanju, a to je za pravega športnika vendarle nekoliko premalo. Ko si dolgo v športu, se navadno nabere toliko medalj, da ne veš več, kaj bi z njimi in kaj katera sploh pomeni. Fant je vedel, da jo bo čez tri sekunde pozabil in je zato sploh ni želel vzeti. In navsezadnje, kako naj razume medaljo, ki bi jo lahko prejel, tudi če bi tekel vzvratno?

Ko sem to zgodbo pripovedoval znancu športniku, sva na široko razpredala, koliko smisla ima podarjena medalja za opravljeno nalogo. Smo z njo naredili otroku uslugo, ki bi bila povezana z motivacijo? Mnogi menijo, da odličje lahko veliko pomeni, spet drugi dvomijo v takšno spodbudo, saj morajo priti vzgibi za (katerokoli) dejavnost iz notranjega prepričanja. Naši izvrstni badmintonski igralki je trener, ko je prestopila iz mladinske v absolutno kategorijo, baje dejal, naj vse svoje medalje in pokale, ki jih je imela veliko in še več, odpelje na odpad in naj začne priznanja v absolutni konkurenci zbirati znova … Ne vem, kakšen je bil odziv, a trener je že vedel, zakaj je igralki tako svetoval. »Včasih pridejo tekmovalcem veliko bolj prav priročna darila, denimo, prijemi za lopar, pa nove strune itd.,« je dejal znanec, ki se ukvarja s športom tudi poklicno in ve, kaj govori.

Na koncu sem izvedel za ime fanta iz naše zgodbe – Valter Hudovernik je zelo uspešen tekač, izhaja iz velike športne družine, ene najbolj dejavnih v Gorjah. Po tem se niti nisem več tako zelo čudil. A da so medalje med mladimi zaželene, tudi vemo. Nekateri udeleženci so se potrudili in šli skozi cilj večkrat. Dokaz jim je visel za vratom.

(Brazilija : Italija 13 : 3). Odtlej je z „azzurri“ osvojil naslov evropskega prvaka leta 2005 in svetovnega podprvaka leta 2008. Štirikrat je bil tretji v evropskem pokalu v letih od 2004 do 2010. Z italijansko reprezentanco je igral 126 tekem, kar ga uvršča na drugo mesto glede nastopov azzurrov vseh časov, in dosegel 33 golov, čeprav igra bolj v vlogi branilca. Bil je večkratni kapetan reprezentance.

Italijanska reprezentanca 2008 (Leghissa st. 2)

Michele Leghissa v dresu italijanske reprezentance na „munidalitu“ leta 2004 na Portugalskem

Krasova ekipa na tržaskem stadionu N. Rocco –liga D – proti Unione Venezia 13

14

Plezanje

Kar 153 dijakov in dijakinj na obeh srednješolskih prvenstvih, za kategorizirane in nekategorizirane v osmih kategorijah, je, kot zatrjuje prof. Andrej Kokalj, rekordna udeležba. Najbrž je Andrej, ki se ukvarja s plezanjem v prostem času, tudi edini, ki brez zadržkov izpelje šolsko prvenstvo, tokrat že 17. Vsakič je organizacija malo drugačna, kar je odvisno od sodelavcev. Lani je popestril tekmovanje ansambel z irsko glasbo, letos pa sta se prvi in drugi dan tekmovanja predstavili pevki in kitaristka, ki so prehitro odšle z odra. Tekmovanje si je ogledal tudi ravnatelj škofijske gimnazije. Največ navdušenja je požel Domen Škofic, tekmovalec v mlajši kategoriji z licenco, ki se je prek previsa spravil najhitreje. Zanimivo je bilo napredovanje Anje Šerbinek, ki se je na robu vršnega previsa znašla skupaj z enim od plezalcev. On je odpotoval po najkrajši poti na izhodišče, Anja pa je smelo opravila s previsom. Odkar so s plezalskega odra sestopili nekateri Celjani, ki so končali srednjo šolo, ni bilo izrazitega »impro« nastopa, ki bi popestril dogajanje. Medalje pri kategoriziranih so letos osvojili Urban Primožič (G ŠL), Sergej Epih (ESIC Kr) in Jure Raztresen (TŠC Kr), trije starejši dijaki z istim trenerjem iz škofjeloškega kluba, ter Domen Škofic (G Jes), Gregor Vezonik (G Ravne n/K) in Blaž Kešnar (G Bež L). Pri dijakinjah so letos slavile Karin Tomažič (G Lit), Jerca Meglič (G Vič L) in Tina Šušteršič (SZŠ Lj) pri starejših ter Anja Šerbinek (III G Mb), Katja Kadič (G Vič L) in Tamara Omrzel (ŠC Vel) pri mlajših.

Rekorden nastop plezalcev in plezalk

Katja Kepic

DP v športnem plezanju za srednješolce

»Sem dijakinja Škofijske klasične gimnazije, s plezanjem sem začela pred dobrim letom. Že v prvem letniku sem pri športni vzgoji le opazovala škofijske plezalne stene, zato sem se nazadnje odločila izkoristiti to prednost. Pridno sem hodila plezat, na svoje veliko presenečenje pa sem na državnem prvenstvu v športnem plezanju osvojila prvo mesto.

Katja Kepic

Domen Škofic v akciji

14

15

Tekmovanja sem se zelo veselila, ampak sem nekaj dni pred tem zbolela in tako sem že misli�la, da z mojim nastopom ne bo nič. Toda želja, da se čim prej pozdravim, se mi je uresničila in v sredo sem bila že v šoli in nestrpno čakala, da se pomerim s svojimi sotekmovalkami. S prijateljico Nino, ki je prav tako tekmovala, sva si ogledali kvalifikacijsko smer, ki je že bila postavljena. Kar groza me je bilo, ko sem pomislila, da mi mogoče ne bo uspelo narediti niti prvih gibov, saj so se že na prvi pogled zdeli kar težavni.

Po dolgem čakanju sem le prišla na vrsto in stopila pod steno. Sledilo je nekaj globokih vdihov in že sem lezla z oprimka na oprimek. Priplezala sem v finale, kljub vsej živčnosti, ne�gotovosti, tremi. Vsega tega je bilo pred finalom še vsaj petkrat toliko, pritisk je narasel. Finalna smer je bila, za razliko od kvalifikacijske, bolj zanimiva in sem komaj čakala, da se preizku�sim. Navijači so ustvarili fantastično ozračje, da sem se še z večjim veseljem vzpenjala in tako stopila na najvišjo stopničko.

Zdaj že komaj čakam prihodnje tekmovanje.V finalni smeri sem se najbolj bala plezanja

v strehi, saj je tam ključno, da ti ne odnese nog s stene in da se lepo postavljaš. Smer je imela v strehi eno lepo rumeno šalčko, ki mi je, vsaj do�šalčko, ki mi je, vsaj do�, ki mi je, vsaj do�kler nisem prišla do nje, malo omilila nervozo. Ko pa sem bila že na šalčki in videla naslednje krimpe, sem se rahlo ustrašila. S spodbudo na�vijačev se ni bilo težko odločiti za naslednji gib. Ko sem zagrabila tisti krimp za streho, je prav neprijetno zaškrtalo in spomnila sem se, da bi si lahko nohte skrajšala za kakšen milimeter ... nisem smela prav dolgo premišljevati, kam sem prejšnji dan dala pilico, saj sem morala nada�ljevati s plezanjem. Tudi tukaj je škrtnilo. No, za prihodnjič bom prej pomislila, da stiskanje krimpov z dolgimi nohti ni posebno zabavno.«

Špela Cvetko (v sredini)

Da je lahko košarka tudi nevaren šport, smo do�jeli iz Rokove pripovedi, ki si je pod koši dvakrat zlomil mezinec in si prislužil dva meseca počitka. »Če upoštevam premor, sem tehnično plezal še kar dobro, vendar pa sem občutil pomanjkanje plezalne kondicije,« je povedal gimnazijec z Viča, ki ga v življenju zanimata predvsem glasba in plezanje. Slednjega trenira v Ljubljani, lahko bi ga tudi v Grosupljem, kjer njegov oče deluje v PK Ascenda. A tudi pri plezanju je pomembna družba.

Gimnazijec z Viča igra električno kitaro, s skupino dokaj redno vadi v neki kleti, a zagotavl�ja, da s svojo glasbo še niso povsem zadovoljni. »Skupaj smo šele eno leto, znamo nekaj pesmi, o nastopih in prisluženem denarju z glasbo pa še ne razmišljamo. Igramo za svojo zabavo.« Roku so všeč nekoliko zapletene knjige, kot, denimo, Da Vincijeva šifra. Baročne pripovedi, kot je npr. Dekameron, ki jih bere za šolsko rabo, pa ga ne vznemirjajo preveč. Letos bo moral opraviti tudi izpit za »športnega plezalca 1«, tako da bo dobil tekmovalno licenco pri kadetih.

Ko je Rok razlagal o svojem izpitu, se je v steni pojavil Domen Škofic. »Poglejte, kako lepo pleza naš najboljši plezalec. Eno leto je starejši od mene, brez težav bo prišel do vrha smeri,« je navdušen pospremil plezalskega kolega.

Špela Cvetko

Usoden problem, kako zamenjati prijem»Tekmovanje ... hmm, kaj je že to? Aja, to je tista super stvar, ko ti na koncu ploskajo, če imaš

srečo. Ko sem dva tedna pred prvenstvom slišala, da bo januarja plezalna tekma v Šentvidu, sem si mislila, da zagotovo ne bom šla in sem si izmišljala izgovore, da če bom že šla, ne bom ničesar naredila, vsi se mi bodo smejali ... No, pa saj najbrž veste, kako je s skrito željo – premami te. Profesorica me je prijavila in postalo je uradno, da grem na tekmo v Šentvid.

Navsezgodaj zjutraj sem se odpravila na pot, ko pa smo prispeli tja, bi najraje zaspala. Priznam, vso pot sem bila v pričakovanju, kaj se bo zgodilo, a ko sem prišla na prizorišče, so bili vsi tako sproščeni, da so skrbi kar odplavale. Ozračje je bilo super, nekateri so celo igrali ping�pong in badminton, organizatorji so bili prijazni. Spoznala sem, da ogrevalne cone niso namenjene samo temu, kar že sama beseda pomeni (ogrevanju), ampak tudi spoznavanju novih ljudi in prijateljev. Če imaš koga za pogovor, pozabiš, da boš čez petnajst minut plezal. Meni se je, žal, zgodilo prav to in pohiteti sem morala z ogrevanjem, kot da bi mi gorelo pod nogami. In tako sem plezala. Na koncu se je izkazalo, da niti ne tako slabo, z malo sreče sem prišla v finale. S tem se je napetost še malenkost povečala in ko smo ob 14. uri le dočakali ogled smeri, sem si mislila, da tega niti v sanjah ne bi bila zmožna preplezati.

A ko sem začela plezati, sem videla, da mi lahko z malo volje uspe priti do dokaj normalne�ga dosežka. Nato pa se je zgodilo, da sem prišla do oprimka, na katerem bi morala zamenjati roki. Vsa logika, ki jo moji možgani premorejo, mi je govorila, da to moram narediti, drugi del možganov pa, naj tega ne naredim. Na koncu so se moji možgani, brez kakršnekoli razumne logike, odločili, da ne bom zamenjala rok in to je povzročilo padec ter konec plezanja. Nekaj časa sem bila nase malce jezna, a je prevladal občutek, ki mi je dopovedoval, da sem pravzaprav vso tekmo uživala v dobrem plezanju.«

Rok Lukavečki, PK A. Kokalja

Plezanje, glasba, šola …

15

16

Dijakinje GLŠ prvakinje

Veselja in krivice v Vizorah

Ko se začneš za katerikoli šport spraševati, ali ima smisel, si na napačni poti. Tudi ko želimo odgovor na vprašanje, ali ima neko šolsko tekmovanje pomen. In če za trenutek začneš vendarle iskati smisel, se znajdeš na spolzkih tleh, kajti šport je, hvalabogu, ena izmed dejavnosti, ki je ni treba osmišljati. Tudi šolsko prvenstvo v smučarskih skokih za najmlajše učence in učenke spada v ta okvir.

Vizore so zaselek, ki ga težko najdeš brez zemljevida. A ko si se že izgubil na poti iz Vojnika v Dobrno, in na robu travnika, v globoki senci, naletiš na tri skakalnice, si ne moreš misliti nič drugega, kot da si se res izgubil. Pomisliš, da tod živijo ljudje, ki so pripravljeni za šolsko tekmovanje žrtvovati nekaj dni svojega časa in umetno zasnežiti skakalnico, urediti najmanjšo zaletišče, postaviti bife in skuhati slastne vroče hrenovke v zapečenih kruhkih za vse tekmovalce, postaviti kabino za WC in vojaški šotor za preoblačenje, povabiti fotografa, ki je vse fotografije naložil na spletno stran skakalnega kluba Velenje, napeljati elektriko, priključiti računalnike, postaviti zvočnike, povabiti napovedovalca Tonija Reharja, nekdanjega športnega pedagoga, človeka, ki mu pravijo Zlati glas Savinjske doline, ki zna s svojim navdušenjem iz najmanjšega tekmovanja narediti »VN Vizore«.

Kmalu ugotoviš, da stoji za vsem tem neznansko navdušenje domačinov za skoke. Or�ganizatorji so vsem tekmovalcem dali v roke diplomo, najuspešnejše pa obložili z darili, ki so jih lahko odnesli samo s pomočjo pomočnikov. Veliki plakati so kazali pot do ska�kalnice, na enem so bila navodila za parking. Res, ljudje so se za izpeljavo prvenstva zelo potrudili. In ko nikogar več ni bilo na prizorišču tekmovanja, so za seboj vse pospravili. »Mi ne znamo drugače,« je dejal eden od skakalnih volonterjev.

Kaj pa tekmovalci?Enega od starejših tekmovalcev iz Tržiča, zmagovalca v svoji kategoriji, sem vprašal,

če trenira skoke ali smučanje. »Ne, nič ne treniram. Doma mi je oče pomagal narediti skakalnico in včasih skačem,« je dejal in plaho dodal, da bo morda zdaj ko je zmagal na šolskem prvenstvu, začel trenirati skoke. Najbrž si niti ni dobro predstavljal, kaj vse bi se moralo sestaviti, da bi se njegova želja uresničila, denimo, starši bodo predvsem morali imeti možnost, da bi ga vozili na trening, še prej pa bosta oče ali mama morala potrkati na vrata Skakalnega kluba Tržič Trifix. Morda bo trener »humanist« in ne bo očeta prestrašil že ob prvem stiku, češ, da dečko ne bo nikoli smučarski skakalec, saj je že pri teh letih pravi »silak«, ki bi ga bili veliko bolj veseli pri rokometu. In tako je najbrž pri mnogih. Ko opazuješ malčke na vrhu zaletišča, ko se je na njihovih obrazih zarisala skrb pred izpeljavi skoka, je pač na dlani, da zadeva za tekmovalce in tekmovalke ni povsem preprosta. Kakšno je njihovo čustvovanje, smo si lahko mislili ob padcu enega od dečkov, ki je naredil vse, da je bil skok visok in dolg. Najbrž si je mislil, da je to krivica, ki je nebo nikoli pozabil. Ljudje okoli fanta so imeli zanj veliko prijaznih besed.

Na šolski tekmi v smučarskih skokih v Vizorah se je zgodilo veliko krivic, nekomu se je v zraku odpela smučka, ena od deklic je pri prvem od treh skokov podrsala s hrbtom po zaledeneli podlagi v izteku, ki je strogo kaznovala vse slabe doskoke. Hotela je skočiti čim dlje, a gibanje ima zakonitosti in led tudi.

GLŠ: Neža Avbelj, Natalija Kundija, Neda Vujasinovič, Barbara Jantol, Ekaterina Čečkova, Neža Haler, Sara Železnik, Brina Bole, Adrija Černivec, Tamara Čuk, Maja Košir, Neža Križaj, Yvone Petek, Tajda Peč�kaj, Nina Zulič, trenerka Sonja Čotar, vodja Saša Vesel.

Prva Gimn. v Celju: Pia Hren, Nikita Pri�všek, Vesna Nikšič, Maruša Stokovnik, Eva Tratnik, Katarina Regner, Tina Žvegler, Sanja Pavlovič, Živa Dobršek, Jerneja Potočnik, vodja Maja Medvešek.

ŠC Srečka Kosovela: Tina Svetelšek, Zala Likar, Gaja Božeglav, Vesna Mihalič, Anja Božič, Nina Gorše, Tina Husu, Nina Ražem, Paula Vouk, Anette Merslavič, Lara Maglica, Nika Renko, Lana Miklavec, Petra Škrap, Nina Šiškovič, Tina Kralj, Katja Štolfa in avtobus navijačev.

Gimn. Ptuj: Sandra Križanec, Maruša Križa�nec, Tina Čeh, Tina Tumpej, Nastasija Erhatič, Ana Brkič, Anja Hrnjadovič, Ana Cvetko,

LJUBLJANA, 9. februarja – Športna dvo�rana F.R. Staneta v BTC, izpeljava Gimnazija Šiška (L). Vrstni red: 1. Gimn. Šiška (L), 2. I. Gimn. v Celju, 3. ŠC Srečka Kosovela, Sežana, 4. Gimn. Ptuj. Izidi, uvodno kolo: I. Gimn. v Celju : ŠC S. Kosovela 20:18 (8:9), Gimn.

Šiška : Gimn. Ptuj 27:14 (17:7), za 3. mesto: ŠC S. Kosovela : Gimn. Ptuj 20:14 (9:4), za 1. mesto: Gimn. Šiška : I. Gimn. Celje 27:16 (11:6). Priznanja – igralka: Nina Zulič (GLŠ), vratarka: Barbara Jantol (GLŠ), strelka: Neža Avbelj (GLŠ).

16

Skoki z alpskimi smučmiRo

kom

et

17

Vendi Balas, Katja Vincek. Finalni turnir dijakinj v rokometu je bil vse�

lej doživetje, a letos, žal, tudi dokaj predvidljiv. V prvih dveh nastopih je bila najbolj izenačena tekma med Celjankami in Sežankami, vsi drugi dvoboji pa so se kmalu zapeljali v očitno premoč ene ali druge ekipe. Ljubljančanke so pobrale vse lovorike, tudi za najbolje ocenje�ne igralke. A tokrat nas je zanimalo, kaj bi o tem finalu lahko zvedele dijakinje in dijaki na spletnih straneh svojih matičnih šol. Temelj�na informacija o dogodku je bila solidna na spletnih straneh GLŠ, I. gimnazije v Celju in na spletni strani ŠC Srečka Kosovela iz Sežane, a komentarja, ki bi izdajal kakšnega prihod�njega novinarja, nismo zasledili. Kraševci so bili zagotovo najbolj obveščeni, saj si je turnir ogledal za poln avtobus navijačev. Za vedenje o finalnem turnirju so se morali najbolj potru�diti Ptujčani. Na njihovi spletni strani nismo zasledili ničesar. Morda so kaj objavili dijaki na spletu, ki ga urejajo sami. 17

18

Osnovnošolsko prvenstvo v juduEkipni uspeh Ko so na osnovnošolskem prvenstvu v judu vpeljali ekipno točkovanje za šolske ekipe, se je zdelo, da je zgodba izmišljena. A bolj ko se je odmikal čas, bolj smiselno se je zdelo tudi ekipno točkovanje za uspeh šol, kajti videti je treba razpotje: na eni strani so šole, ki so trdno povezane z judoističnimi klubi, na drugi strani pa na šolah prepuščajo to vedenje, da ga pobere čas. Menimo, da se mora v šoli nekdo vendarle vprašati, koliko zaslug za uspeh učencev ima ustanova, in če nič drugega, je dobro, če vedo, v katerem klubu in pri katerih trenerjih so učenke in učenci tako napredovali, da so se lahko predstavili z uspešno šolsko ekipo, da ne govorimo o lastni afirmaciji tekmovalcev.

Zakaj? Zato ker je za vsakim uspehom vloženo neizmerno veliko truda. Na drugi strani Judo zveza Slovenije spodbuja klube, da še naprej išče smisel sodelovanja s šolami, kajti do končnega cilja, katerega zgled bi bil sistem, v katerem ima judo pomembno vlogo v celotnem izobraževanju, tako kot, denimo, v Franciji, kjer so spoznali široko terapevtsko vrednost

DP srednješolcev v juduVsaka šolska športna prireditev ima več ravni in zato pisati o finalnem šolskem športnem dogodku samo iz enega pogleda, je premalo. Tako je tudi s srednješolskim finalom v judu, ki ga je v športni dvorani Bonifika s sodelavci vrhunsko izpeljal JK Koper. Na treh blazinah je vse teklo brez večjih zapletov, seveda pa podrobnejši pogled znova odpira stara vprašanja. Začnimo na drugem koncu.

Za začetek je treba pohvaliti udeležbo An�draža Jereba, evropskega podprvaka v katego�riji U23, saj mu najbrž ne bi nihče zameril, če ga v Kopru ne bi videli. Povedal je, da je imel v klubu kar precej dela, da je prepričal trenerko,

da mu je dovolila nastop, ki je bil zanj samo formalnost. Glede na to, da je Andraž najbolj zaželeni »skalp« in da je bil lov na njegovo lovoriko odprt, so bili do tega cilja dovoljeni vsi prijemi. Tega sta se zavedala tako trenerka kot tekmovalec, vedela sta, da tu ne pomaga nikakršen fair play, ampak samo načelo, da cilj posvečuje sredstvo, pa čeprav nima kakšnega posebnega smisla, razen napihovanje ega. Na srečo je Andraž izpeljal svoj nastop briljantno in tako je lahko v naslednjih dnevih brez za�držkov nastopil na svetovnih pokalih A. Ob njegovem nastopu mu lahko samo čestitamo. Najbrž bi ga bil vesel celo sam Jigoro Kano, saj vrhunskega juda v Kopru sicer ne bi bilo mogoče videti. To, kako je Andraž »pometal« z nasprotniki in kako z vrhunsko tehniko brez

velike moči spravlja v obup nasprotnike že ob prvih korakih na tatamiju, je treba doživeti. Pri dekletih se mu je nekoliko približala samo Fitore Zenuni (ŠC S Gradec).

Če se vrnemo k Jerebu, se samo od sebe zastavlja vprašanje, kaj so ob njegovem nastopu doživeli poraženci in kaj trenerji, da judoiste gledalce niti ne omenjam. Sam je spoštljivo menil, da je naredil, kar zna, in dodal, da upa, da njegovi nasprotniki in trenerji še nekaj časa ne bodo dojeli bistva njegovega juda, a je pripomnil: »Žal tudi nekateri sodniki niso bili dorasli hitrim akcijam v parterju. Niso me oškodovali, ker so bili nasprotniki nižje kakovosti, zato pa bi lahko bilo tako sojenje zelo nerodno na velikih tekmovanjih na višji kakovostni ravni.« No, na enega od sodnikov

18

19

juda, smo v resnici še zelo oddaljeni. Zatorej gredo naše čestitke vsem uspešnim šolskim ekipam, še posebno, če znajo prenesti sporočilo svojega uspešnega nastopa vodstvom svojih šol. Pri tem imajo pogosto zasluge starši in trenerji, ki za šolske spletne strani pošiljajo izide tekmovanja in fotografije.

Tokrat sta naslova šolskih prvakov odšla na Osnovno šolo Mokronog, za ka�tero so se za zmago potrudile učenke Patricija Gregorčič, Nina Zaplatar in Ajda Koračin, pri fantih pa na Osnovno šolo Riharda Jakopiča, za katero so se borili Timotej Matič, Klemen Okretič, Luka Harpf in Jaka Bizjak, če omenimo samo prvake. Učenci in učenke so nedvomno ponosni, da so bili uspešni za svojo šolo. Seveda bodo športniki s svojim pronicljivim razmišljanjem kaj hitro dojeli, ali so na šolah sploh izvedeli za njihov uspeh. Tudi po odzivu šole bodo ocenjevali, koliko je njihova šola v resnici vredna. Za vselej si bodo zapomnili, da so bili nekoč v zmagovalni ekipi državnega prvenstva, veliko vprašanje pa je, kaj od tega bo ostalo v kolektivnem spominu šole. Prav nič, razen nekega zaprašenega pokal, ki bo iz leta v leto v večjo napoto! In predvsem zato je smiselno, da šola sledi uspehom svojih učencev tisti trenutek, ko je dogodek aktualen, pa čeprav gre za dejavnost učencev in učenk zunaj šolskih sten, a paradoksalno, vendarle za barve šole. Za te dvojnosti na mnogih šolah nimajo pravega smisla, a marsikje živijo tudi za to dvojnost, ki daje dodatno vrednost bivanju učencev. Samo šola je vendarle premalo, tako kot je premalo tudi samo šport. Nekaj lahko pomenita samo združena.

In še beseda o organizaciji. Svojo prvo izpeljavo šolskega državnega prvenstva so na Osnovni šoli Koroških jeklarjev na Ravnah vzeli zares, predvsem s toplino, tako da so tekmovalci čutili, da za prvenstvom stoji vsa šola, še posebno, ker je bila posredi delovna sobota. Vsi udeleženci so prejeli vrečko z darili – plastenko z vodo, bidon in okusen sendvič, na zmagovalnih stopničkah pa še majice Zavoda za šport RS Planica. Izpeljava tekmovanja na Ravnah pa je tudi znamenje, da je judo tudi v tem delu slovenske Koroške dobil domovinsko pravico.

se je razjezil tudi Iztok Babič, ki v enem od ženskih bojev ni dojel položaja, posledica pa je bila »zadavljena« tekmovalka, pa čeprav je trenutek prej uspešno izpeljala met, in misleč, da bo dvoboja konec, je postala žrtev. Tu se znova zastavlja vprašanje obeh »brutalnih« tehnik, vzvoda in davljenja. Morda bi bilo prav, če bi znova skušali sprožiti razpravo, ali bi šolsko prvenstvo res izgubilo noto, če bi izločili sporni tehniki. Tudi zato, ker je v judu, pa če to priznamo ali ne, vselej prisotna možnost poškodbe. Matic Kovač (G Šentv L, do 81 kg) se po boju niti ni več spominjal, kako je staknil izpah ramena, ki so mu ga naravnali v izolski bolnišnici, in zaradi česar bo zanj letošnja sezona najbrž precej krajša. A to niti ni bila edina poškodba.

In še na koncu akademsko vprašanje za trenerje, ki prijavljajo tekmovalce in tekmo�valke na srednješolsko prvenstvo, vedoč, da se sicer v isti kategoriji lahko srečajo tekmovalci neznansko velikih razlik v izkušenosti. Sredn�ješolsko prvenstvo je zato lahko za začetnike in začetnice tveganje in prav to bi morali tre�nerji upoštevati. Po naključju sem si ogledal nastop dijakinje, sicer mnogokratne državne prvakinje v gimnastiki, ki je monotonijo svoje temeljne panoge želela popestriti z judom. Najbrž ni dojela, da bodo njene nasprotnice vrstnice, ki so pri judu že desetletje in imajo izkušnje z evropskih prvenstev. Trenerji vse to vedo. Navidezno je srednješolsko prvenstvo pravo mesto za nabiranje prvih izkušenj – ampak samo navidezno. Kot je že zdavnaj dejal prof. Jože Škraba, srednješolsko prvenstvo ni za manj izkušene tekmovalce in tekmovalke. Če bo dekle zaradi tega zapustila judo, se njeni odločitvi ne bi čudil. Na neki točki izgubi šport svoj smisel in preide v svoje nasprotje.

19

20

Ana Marija Lampič TSK Merkur Kranj3

desetplusdesetplusdeset10 +

Gaja je dijakinja 4. letnika Srednješolskega centra v Sežani. S svojimi 185 cm višine je motor rokometne ekipe iz Sežane in tako je bilo tudi na finalnem srednješolskem turnirju v Ljubljani. Rokomet igra, odkar se spominja svojih športnih začetkov v prvem razredu os�novne šole, a kako bo nadaljevala svojo športno pot, še ne ve natančno. »Igram v mladinski in članski ekipi ŽRK Sežana. Po koncu srednje šole je možno, da bom ostala v domačemu klubu, sicer pa bom skušala najti kakšno drugo športno okolje. �adaljnja športna pot bo od�. �adaljnja športna pot bo od�visna tudi od odločitve za študij. Morda bom študirala kaj v povezavi z zdravstvom, morda pa se bom odločila za pravo,« je povedala.

Gaja je iz športne družine, tako da najbrž sploh ni bilo mogoče, da bi odraščala brez športa. »Treniram petkrat na teden in kadar mine dan brez športa, mi nekaj manjka in se sla�bo počutim. Čeprav prosti dan kdajpakdaj prav pride,« zatrjuje igralka iz dežele terana. »Sežana je majhno mesto, meni je všeč. Pomembno je, da imamo svojo gimnazijo. Mladi se med seboj dobro poznamo, morda to ni zmeraj najboljše. Sežana ponuja kar veliko možnosti za naprej, saj so univerze dokaj blizu. Športne možnosti za dekleta so nekoliko slabše, v ospredju sta vsekakor rokomet in atletika. Fantje imajo večjo izbiro. �aša težava je, ker je premalo mladih. Tudi sponzorjev v Sežani ni dovolj,« je ocenila svoje okolje.

»Za rokomet me je navdušil oče. Čeprav je

Cilj – po očetovih stopinjah do OI15�letna dijakinja prvega letnika športnega oddelka na Ekonomski gimnaziji

v Kranju, ki je na znamenitem Topolinu zmagala trikrat zapored, se s smučar�skim tekom ukvarja že deset let. Kranjčanka iz tekaške ekipe Roka Šolarja ima v smučarskem teku že višje cilje, a zatrjuje, da še zmeraj trenira za zabavo in sprostitev.

»Letos sem bila na mladinskem svetovnem prvenstvu v Estoniji, čeprav je sprva kazalo, da si ne bom zagotovila mesta v ekipi. Pa se je na koncu vse izšlo, tako da sem nastopila v šprintu v klasiki, pristala pa sem na 16. mestu, a sem tekmovala z nekaj let starejšimi tekmicami, tako da je moja uvrstitev spodbud�na,« pravi Anamarija, ki bo svojo pravo moč na MSP pokazala že prihodnje leto. »Letos sem se veliko naučila in to je najbolj pomembno,« in je še dodala, da z zanimanjem pričakuje nastope na igrah OPA, kjer se bo potrudila, da se uvrsti med trojico najboljših. V družbi tekaških vrstnic iz alpskih dežel se bo kar treba potruditi.

Ano že mami najvišji cilj vsakega športnika – olimpijske igre. Za uresničitev tega cilja ima še poseben razlog, saj je na olimpijskih igrah nastopil tudi njen oče Janez Lampič, ki je bil v svojem času med boljšimi jugoslovanskimi kolesarji in je na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu z ekipo pristal na 9. mestu: »Oče mi je še zmeraj vzor in ponosna sem nanj. Upam, da se bom nekoč tudi sama udeležila olimpijskih iger,« pravi dekle o kateri bomo zagotovo še veliko pisali.

igra dokaj groba, mi je všeč. Zame je rokomet najlepši šport. �ajbrž zato, ker je rokomet igra z žogo, ki ima že sama po sebi nekaj ča�robnega. Všeč mi je, da nastopamo kot ekipa. Včasih imam slabe trenutke in takrat te ekipa dvigne. Tako najbrž čutijo tudi druge igralke. Ja, pomembno se mi zdi, da sodelujem v ekip�nem športu.«

Sežanke so najprej zmagale na področnem srednješolskem prvenstvu, na četrtfinalu v Aj�dovščini so bile prav tako uspešne, v polfinalu so sicer izgubile z ekipo GLŠ iz Ljubljane, a ker sta se v finale uvrstili dve ekipi, so se v boj za naslov srednješolskih prvakinj uvrstile tudi Sežanke.

»V prvem krogu finala smo igrale z ekipo

I. gimnazije iz Celja. Ker smo v Ljubljano prišle nekoliko pozno, nismo imele dovolj časa za ogrevanje. Igrale smo zaspano, brez prave ostrine, nismo bile sproščene in tako smo zgrešile veliko strelov na vrata. Seveda smo izgubile, a menim, da smo bile dokaj ena�kovredne,« je povedala Gaja, ki je potrdila to, kar je pokazal izid najbolj izenačene tekme na srednješolskem finalu in zaradi česar si je pulil lase vodja prof. Karlo Kastelic, ki kar ni mogel pozabiti zamujene priložnosti. »Zaustavila nas je trema. Dekleta smo bila državne prvakinje že v osnovni šoli. Rahlo smo upala, da se bo morda kaj takega ponovilo tudi na koncu sred�nje šole, a ekipa Gimnazije Ljubljana Šiška je bila precej boljša.«

Upanje se ni uresničilo …

Gaja Božeglav ŽRK Sežana1

20

21

Maks Vrščaj WSC Črnomelj

desetplusdesetplusdeset10 +2

Od optimista do laserja

Čeprav Škofijska klasična gimnazija v Ljubljani nima športnih oddelkov, jo obiskuje množica zanimivih športnikov, tudi iz tistih športov, ki so za celino bolj tuji. Med temi je zagotovo jadranje, najuspešnejši predstavnik tega športa na šoli pa je Maks Vrščaj, 15�letni dijak drugega letnika, ki je letos z nastopom na svetovnem prvenstvu optimistov v Langkawi v Maleziji (od 28. decembra do 8. januarja 2011) in z uvrstitvijo na 38. mesto med 231 udeleženci sklenil svojo prvo jadralsko stopnjo. Maks, ki je bil dvakrat državni prvak, je prvič nastopil na SP optimistov že leta 2008 v Turčiji (138.), leta 2009 pa je jadral na SP v Riu de Janeiru, Brazilija (24.) Zdaj je na vrsti uveljavljanje v razredu laser 4.7.

Maks je bil na SP optimistov drugi najus�pešnejši slovenski jadralec, na 18. mesto se je uvrstil Peter Lin Janežič, a kljub vsemu je Mak�sov uspeh toliko večji, saj je doma iz Črnomlja.

»Prvih jadralnih korakov pri sedmih letih me je naučil Milan Morgan v ŠD Piran. Po dveh letih sem se prepisal v domači klub WSC Črnomelj, z mlajšim bratom Tonijem pa sva pogosto trenirala kar na Kolpi. V Prilesju je jez in tudi piha zmeraj, tako da smo si posta�vili nekaj plovcev, z bratom pa sva trenirala štart in razmišljala o taktiki. �i bilo posebno učinkovito, ampak tudi s takšno zabavo lahko kaj pridobiš. Tekoča voda, tokovi in precej drugačne vetrovne razmere kot na morju so bile kar dobra izkušnja. Tudi na svetovnem

Ekipa Slovenije: (z leve proti desni) Toni Vrščaj, Maks Vrščaj, Peter Lin Janežič, Matjaž Puh in Marko Radman.

Maks na optimistu

prvenstvu smo se jadralci spopadali z močnim plimovanjem. Če nisi upošteval toka, nisi prišel nikamor in tudi sam sem naredil nekaj napak. Želel sem se uvrstiti med prvo deseterico, a se mi ni izšlo,« je povedal Maks, ki je v Maleziji užival. »Temperatura nikoli ne pade pod 26 stopinj, hrana je pikantna, kruha ne poznajo, ženske so v burkah. Otok, na katerem smo tekmovali, je poln turistov. To ni bil pravi obraz Malezije,« nas je poučil.

Kljub temu da ima šele 15 let, je Maks pravi športnik, saj pozimi deska in smuča, pred leti se je ukvarjal s športnim plesom, tako da ima v malem prstu standardne in LA plese. Poleti si privošči hitrosti na vodi na jadralni deski. Tako kot mnogi dijaški vrstniki ne more brez glasbe.

�jegov inštrument je kitara, za seboj ima že sedem let glasbene šole in včasih tudi nastopa.

�o, ko je Maks naštel vse, s čimer se ukvarja, je nepričakovano sklenil svoje razmišljanje: »Je že lepo, če si vsestranski, ampak to ne gre prav dobro skupaj s šolo. �aša šola je ena najbolj zahtevnih v Sloveniji in če se preveč ukvarjaš s športom, zmanjka časa za učenje. Zato se med regatami, ki so ob vikendih, navadno tudi učim.« Med tednom živi v dijaškem domu.

Zanimivo je njegovo razmišljanje o prijatelj�stvu: »Pri jadranju lahko prijatelja tudi na hitro izgubiš. Če mu med regato vzameš veter, to za prijateljstvo ni najboljše. A šport je nekaj, pri�jateljstvo spet nekaj drugega, a kaj, ko nekateri jadralci tega ne razumejo.«

22

desetplusdesetplusdeset10 +

Miha Žgank JK Iz dežele Sankaku6

Nina Zulič RK Krim4Sama sebi merilo …

�ina je dijakinja rokometnega oddelka v prvem letniku na Gimnaziji Ljubljana Šiška. Igralka Rokometnega kluba Krim je z ekipo GLŠ osvojila naslov srednješolske državne prvakinje, a po naključju, saj prvošolke na GLŠ navadno nimajo dostopa do ekipe. �ino so povabili šele na dan tekme, ker je starejša igralka zbolela. »Vabila, pa čeprav je prišlo zadnji trenutek, sem bila zelo vesela,« nam je razložila z mirnim glasom, urejenim stavkom in brez posebnega navdušenja ob zmagi. Tudi udarec s pestjo, ki ga je prejela tik pred koncem finala, je ni spravil iz tira. »To je rokomet, take zadeve se pri našem športu dogajajo, predvsem pa vem, da ni bilo namerno,« je opravičila celjsko vrstnico.

�ekdanji učenki Osnovne šole �ove Jarše sta očitno zelo všeč žoga in ekipni športi. Že od prvega razreda je hkrati trenirala nogomet in rokometom, v četrtem razredu, ko je začela trenirati v RK Krim, pa je nogomet pustila in se povsem posvetila rokometu. �ina je članica kadetske ekipe RK Krim, igra pa tudi za mladinke. �jena igra je hitra, v vsakem po�ložaju izkazuje spretnost in izvrstno dojemanje svojega položaja v igri: »Ja, mnogi občudujejo to mojo sposobnost, meni pa se ne zdi nič po�sebnega. Morda je to zato, ker sem pri športu in v treningu že od malega. Pa saj se to sklada s teorijo, da je treba začeti že od malega. Za vse se moram zahvaliti očetu, saj je pogosto hodil z menoj na igrišče, pa tudi sicer me je pri športu podpiral,« pravi dekle, ki ceni tudi poležavanje na morju.

»Končati želim gimnazijo in se vpisati na

Od nogometa do juda – prednost

Če je bila ob nastopih Aljaža Jereba na srednješolskem prvenstvu v dvorani tišina, ker so judoisti vsak zase spremljali nastop evropskega vice prvaka U23, so se na finalnem dvoboju Matica Ovijača (JK Šiška) in Mihe Žganka (JK Sankaku) sprožile klubske strasti, ki bi jih lahko merili v enotah za hrup. V dvo�boju enakovrednih tekmecev v kategoriji do 90 kg je več tehnike pokazal Celjan, ki je tako osvojil še naslov šolskega prvaka.

Čeprav nihče ni zmogel čistega meta, pa je vendarle Celjan, dijak 2. letnika Tehniškega šolskega centra Lava, nakazoval več akcij, ki bi lahko vodile k ipponu. Ta cilj za nikogar ni bil lahkoten in posebno blizu, saj sta oba tekmovalca izjemno trdoživa, izkušena in moč�

na. Miha Žgank bi bil lahko model kakšnemu risarju stripov o Supermanu.

Trenira pri Marjanu Fabjanu in Igorju Trbov�cu, včasih pa sodeluje tudi z Rokom Drakšičem. Ta trojica trenerjev izjemno dobro ve, kako tekmovalca popeljati na tatami po točke in zmage. »Treniram že kakšnih deset let. Zmage v dvoboju z Ovijačem sem bil zelo vesel,« pravi Miha, ki je doslej na A pokalih že osvojil medaljo, enkrat pa se je uvrstil na 5. mesto. »Letos bo moj glavni nastop na MEP v Belgiji. Šele nedavno sem prestopil v kategorijo do 90 kg in mi do zgornje meje manjka še pet kilogramov.«

Razume se, kam bo Miha, ki je lani en mesec treniral tudi na Japonskem, vložil razliko v teži, še posebno zdaj, ko se vse bolj kažejo sadovi

študij. To imam vseskozi v mislih, čeprav me je šport povsem prevzel. V prihodnosti želim igrati v članski ekipi RK Krim, in če bom uspešna, bom najbrž mislila tudi na sodelovanje v kakšni tuji ekipi. Velika čast je biti slovenska članska reprezentantka, seveda upam, da bom nekoč dosegla tudi to stopnjo. Igram že v kadetski reprezentanci.«

O svojih željah za prihodnost pa je dejala: »V življenju imam visoke cilje. V tretjem ali četrtem letniku bom začela razmišljati, kam se bom usmerila pri študiju. Zdaj sem povsem v športnih krogih, s prijateljicami hodimo gledat

tekme naših članic, tudi za kino se najde čas. S šolo in športom povsem zapolnjujem svoj čas,« in ko jo vprašamo, ali ni takšna popolna predanost športu le nekoliko premalo, ne okleva niti za trenutek: »Zame je popolna predanost športu dovolj. To pomeni, da imam vse urejeno, da redno obiskujem šolo, treninge in da sem normalna punca. To je zame dovolj.« Ko jo vprašamo, če ima v športu vzornice, je samozavestno poudarila, da je sama sebi idol. »�e vem, kako bi to razložila. Vse skušam opraviti sama in predvsem čim bolje. To je moje merilo in tega se držim.«

22

Nina (14)

23

desetplusdesetplusdeset10 +Bron na Topolinu

Trinajstletni Luka, ki obiskuje 8. razred na Osnovni šoli dr. Janeza Mencingerja v Bo�hinjski Bistrici, si bo za vse življenje zapomnil leto 2011, predvsem pa bo vedel, kaj pomeni športni uspeh. Tretje mesto na Topolinu, velikem mednarodnem otroškem tekmovanju v smučarskem teku, ki velja za neuradno sve�tovno prvenstvo, na katerem je na štartu več kot sto petdeset vrstnikov, je nekaj posebnega. Poleg tega je osvojil tudi naslov državnega

pionirskega prvaka v drsalni tehniki, a najbrž bi lahko našteli še kaj več, čeprav se s tekom ukvarja šele dve leti.

»�a šolo so prišli smučarski tekači in delali reklamo za klub. Ja, zelo sem vesel, da sem se takrat odločil za ta šport. Moj trener je Rok Bremec. Smučarski tek dopolnjujem s treningom biatlona. Tako je bolj zanimivo, kako pa se bom odločil kasneje, bom še videl. Zdaj imam raje tek, a hodim tudi na biatlon�

kakovostnega dela v Sankaku. Zanimiv podatek v njegovem športnem življenjepisu je treniranje nogometa. Miha zagotavlja, da je pri nogometu pridobil »na nogah«, s tem je mislil na moč in na še bolj pomembno »nožno« spretnost, ki jo s pridom izrablja tudi na tatamiju. Dejal je: »Do nogometa imam veliko veselje, še zmeraj ga rad igram.«

�jegovo navdušenje za judo je že pri osmih letih spodbudila Lucija Polauder, ki je imela svojo skupino na Osnovni šoli v Grižah. Zdaj so Mihove vsestranskosti vesele tudi punce v Sankaku, tudi njegova prva učiteljica Lucija Polauder, ki ji včasih asistira na treningu. �e manjka mu moških partnerjev, svojo tehniko pogosto izpopolnjuje z vrstniki. »V klubu dobro delamo tudi fantje in prepričan sem, da je Sankaku tudi klub za uspehe moškega juda. Približno šest nas je dokaj enakovrednih, sam pa pogosto vadim s Henrikom Vergilasom,« je še povedal tekmovalec, ki v zadnjem obdobju hitro napreduje.

ska tekmovanja, saj so zanimiva. Fino je, ker v našem klubu ni razhajanj med tekom in biatlonom. Teke nas trenira Rok Bremec, pri biatlonski vadbi pa sodeluje še Matej Kordež. Poleti se preselimo na rolke in pogosto teče�mo,« je povedal Luka, ki je tudi zmagovalec poletnega pokala. Sicer pa se nam je zdelo, da svojim uspehom ne pripisuje kakšnega večjega pomena, vesel je, da ga podpirajo starši, dobre uvrstitve pa so za motivacijo, kar je za začetek dovolj, nam je razložil.

�a Pokljuki je za Luko držal pesti tudi njegov dve leti mlajši brat Aljaž, šestošolec, ki pa se ukvarja s smučarskimi skoki, trenira pa pri Branku Iskri.

Luka Plahuta SD Bohinj5

Luka in Aljaž Plahuta

23

24

In tako je nastala zamisel, da bi v mrzlih zimskih mesecih pobegnila nekam na toplo, stran od ljubljanskega vsakodnevnega stresa, kjer bi lahko v miru kakovostno trenirala. Iz zamisli je nastal načrt in Arizona je bil cilj: puščava s pomladnimi temperaturami ter sproščeno mesto, kot je Tucson z »University of Arizona«, in močno plavalno ekipo, ki me je za dva tedna prijazno posvojila.

Karte so bile kupljene in na božično jutro smo se, ob nečloveško zgodnji uri, odpravili na pot. Prvo letalo nas je čakalo v Benetkah in nas popeljalo do Pariza. Najbolj mučen del poti je bil 10-urni čezoceanski let do Salt Lake Cityja, vendar nam je do končne postaje manjkal še let do Tucsona. Ta je minil veliko hitreje.

Božiček je bil letos radodaren, saj mi je poleg letalske karte podaril tudi 8 ur daljši božični dan. Čeprav sem ga s spanjem v letalih in povsod, kjer je bil kak meter prostora, precej slabo izkoristila, mi v naslednjih dneh ni bilo kaj dosti žal. Časovna razlika me tokrat ni zadela tako kot navadno.

V Tucsonu nisem bila prvič, že prej sem ga imela v lepem spominu in tudi tokrat me ni razočaral. Iz zime v Salt Lake Cityju smo se prestavili v svežo pomlad z modrim nebom brez oblačka na jugu Arizone. Nedeljo sem preživela ob poležavanju, nakupovanju ter popoldanskem sprehodu po bližnjem Sabino Canyonu z značilnimi saguaro kaktusi ter mnogimi drugimi, ki po večjem delu Arizone nadomeščajo drevesa. Skorajda sem se že pre-dala počitniški idili, a mi je v zavesti odmevalo,

da se naslednji dan z osmo uro zjutraj začnejo moje ameriške priprave. Na ponedeljkovo jutro sem pol ure pred začetkom treninga malce živčno potrkala na vrata pisarne glavnega trenerja Kevina in sporočila, da sem se v resnici prikazala, če je morda kdo podvomil.

Tudi tamkajšnji plavalci so bili tisti teden, zaradi praznikov, prosti šole in zdeli so se mi neverjetno polni energije, za ponedeljkovo jutro kar presenetljivo navdušeni.

V proge so se razporedili po svoji plavalni hiearhiji; najbolj trenirani v skrajne tri desne proge, tisti srednje zmogljivi v vmesni dve ali tri proge, tisti, ki plavajo bolj ko ne za ohranjanje vitke postave, pa v preostale robne proge na levi.

Moj prvi stavek se je glasil: »I have no idea what I am, here.« Po nekaj zmedenih sekundah sem se odločila, da se postavim kar v zlato sredino. Še vedno se lahko premaknem gor ali pa dol, sem si mislila. Vendar je bila odločitev za tisti trening kar pravilna, glede na to, da še nisem bila v elementu. Dve uri sta minili hitro, kar je seveda dobro, najhuje je namreč, če se trening vleče, kar pomeni, da ni dovolj dinamičen, zanimiv. Prvo soočenje je pustilo mešane občutke; vsekakor pa sem se prepričala, da so te priprave dobra naložba.

Navadno sta bila vsak dan na sporedu dva treninga, pred večernim pa še krajša polurna telovadba, tako da je bilo naporno, predvsem zato, ker se ameriški slog treniranja razlikuje od mojih treningov doma. Ne vem, ali je boljši, je pa drugačen. Toliko nog (plavanje z desko,

Novoletne priprave v Arizoni

2

Plavanje je zame več kot šport, je del mojega življenja. V vodo skačem skoraj vsak dan od 2. razreda osnovne šole. Kot v vsaki športni karieri so tudi v moji vzponi in padci, vseeno pa vztrajam, v zadnjih mesecih se moja predanost le še strmo stopnjuje.

brcanje), kot sem jih opravila v Arizoni v dveh tednih, bi jih doma verjetno v kakšnem mesecu. Veliko se šprinta, malo je premorov, treningi so sestavljeni tako, da te vsakič znova povsem ožamejo. In tako se je zgodilo, da sem bila že po tretjem treningu na robu svojih moči.

24

25

Nekateri treningi so takšni, da ti ostanejo v spominu, in ta mi zagotovo je. Zajemal je ce-lotno paleto plavalnih slogov, bil je namenjen predvsem mešanemu plavanju (delfin, hrbet, prsno, kravl). Ker, priznam, ne slovim kot izrazita plavalka prsnega sloga, me je trening, kot bi rekli v žargonu, »ubil«. Po dveh urah in petnajstih minutah sem, kot kakšen zombi, prilezla iz vode, se oprhala, nahranila, nato pa poležavala do naslednjega treninga.

K sreči so bili takšni ubijalski treningi izjeme. Vseeno pa sta me proti koncu tedna začeli na-padati kronična utrujenost in nejevolja. Zadnji trening leta 2010 smo opravili na petkovo jutro. Do takrat sem imela zaradi utrujenosti že vsega majčkeno vrh glave in sem zanalašč šla v progo s samimi fanti, da bi lahko plavala zadnja in brez večjih naporov. Ampak očitno nisem bila edina brez volje do resnega treninga. V tisti uri in pol se je dogajalo vse – od pogajanja in podkupovanja trenerja, naj nam skrajša trening, do petja, skrivanja in potapljanja namesto pla-vanja. Nekaj se jih je celo opogumilo in med serijo preprosto skočilo iz bazena, nekaj jih je zbežalo v džakuzi, od koder jih je trener takoj nagnal nazaj v vodo, enemu pa je uspelo steči do garderobe, kjer se je 40 minut grel pod vro-čim tušem, nato pa se mirno vrnil na trening. Po treningu ga je trener pridržal.

Novo leto sem pričakala v postelji. Težki udi in veke so me namreč prepričali, da bi bilo letos za spremembo smiselno, da ognjemet občudu-jem le slušno. Pred mano je bil tudi naporen vikend in tako sem proslavljanje zamenjala z regeneracijo in polnjenem baterij. Za vikend sem želela obiskati znameniti Grand Canyon in opraviti pohod dol in gor v enem dnevu. Še pred odhodom sva z mamo skočili v fitnes, ki je bil začuda veliko bolj obiskan kot tri dni prej.

Hkrati sva sklpali, da je razlog za to verjetno v značilnih novoletnih zaobljubah, kot recimo »letos bom fit«. Ne smem pa pozabiti tudi na alternativno vrsto rekreacije, ki smo jo izvajali sredi puščave v ogromnih outletih: šoping. Dvourno pohajanje ter slačenje in oblačenje ni tako nedolžno opravilo, kot se morda zdi.

Nakupovanje smo opravili na poti v Grand Canyon, tako da smo prišli tja že nekoliko zdelani. Vseeno smo se naslednjo jutro, po kraljevskem zajtrku, odpravili na dno te gro-mozanske mojstrovine narave. 1500 metrov višinske razlike, 30 km poti. Spust je trajal dobri dve uri, nato smo se ob reki Colorado odpočili, težji del pa je bil še pred nami. Pot sicer ni preveč zahtevna niti nevarna, pohod pa so nam nekoliko otežile nizke temperature, kakršnih ne pomnijo že od leta 1907, kot mi je zaupala receptorka. Ponoči se je ohladilo tudi do -30 stopinj Celzija.

Vendarle smo se vse tri članice naše odprave prebile do vrha. Kako tudi ne ... Ob tako osupl-jivih pogledih na neverjetna pobočja, stene, kanjonsko floro in favno se kaj hitro pozabi na bolečino in utrujenost se zdi nepomembna. V resnici sem se ob teh prizorih tudi sama sebi zdela majhna in nepomembna. Vzpon je trajal dobrih 5 ur in po zasluženi večerji smo se precej zdelane odpravile v postelje. Še pred spanjem mi je s polurnim vročim prhanjem uspelo vzdigniti hotelski protipožarni alarm. Nisem imela občutka krivde, saj bi morali računati na muhe premraženih turistov.

Vrnitev v Tucson je bila kot prehod iz trde zime na konec pomladi prav poživljajoča, če me ne bi zaradi hoje tako peklensko bolela meča. Pri plavanju in hoji očitno delujejo različne mišice. Naslednjih nekaj dni sem raje preživela v vodoravnem položaju, v vodi in v postelji. Proti

koncu drugega tedna sem že dokončno osvojila ameriške treninge in dobila odličen občutek v vodi. Treningi so bili tokrat, zaradi začetka pouka, samo enkrat na dan, tako da sem več časa preživela v fitnesu. Opravila sem tudi vodni trening, ki sem si ga sestavila sama, zdel se mi je precej preprost. V praksi je izpeljava precej težja. Rešili so me ameriški mafini in vroča čokolada, ki sem si jih privoščila, ko sem se privlekla iz vode!

Konec tedna se je bližal z nevarno hitrostjo. Kar malce težko mi je bilo, ko smo zadnjič zavijali na parkirišče pred univerzitetnim baze-nom. Tudi poslovilni trening je bil kot zanalašč tako super, da mi je še otežil poslavljanje. 10 x 150 m nog je tokrat minilo nesramno hitro in tudi moj tempo in lahkotnost, s katero sem premagovala niz, sta bila zelo spodbudna. Četrtek sem končala ob večerji v hotelu v mestnem središču s soplavalko Caitlin Wright, s katero sva se v teh dveh tednih spoznali in tudi spoprijateljili. Bil je lep dan.

Pred odhodom sva z mamo še enkrat zavili v fitnes, opravili trening in se še malce sprostili v bazenu pred potovanjem domov.

Amerika je bila res dobra izkušnja, hkrati pa upam, da je kaj doprinesla k moji športni poti. Vendar to še ni vse ... Arizona, Tucson in Grand Canyon ostajajo v mojem spominu tudi kot kraji mnogih možnosti, ne samo za plavanje. Tek, kolesarjenje, plezanje, pohodni-štvo in skoraj vse, kar ti pade na pamet. Hkrati je nekaj v Ameriki, kar začutim samo tam; nekaj je v zraku, nekakšna sproščenost, odraža se na obrazih mimoidočih, ljudje so odprti in iskreno prijazni.

Potovanje mi je vrnilo energijo in mi dalo zagon za mnoge izzive, ki me čakajo po vrnitvi v domovino. Prav veselim se jih!

AnA KArin KozjeK 25

26

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog

Aleš Peče

Zakaj me ni bilo v Kinoteki?

Prof. Nina Markun Puhan

Pomembno je tudi – znanje …

Milena Aras Harpf

Med petkom in ponedeljkom

26

Podatek, da je športna vzgoja eden najbolj priljubljenih šolskih predmetov, je verjetno večini bralcev dobro znan. Tudi če naključne vprašamo po pomenu redne ali ljubiteljske športne dejavnosti, bodo odgovori otrok in odraslih podobni: telesna dejavnost je pomembna za kakovostno življenje, dobro počutje, za vzdrževanje zdravja, telesna kondicija pomaga, da smo učinkovitejši pri učenju, študiju, pri delu.

Morda tako razmišljajo, ker so jih tako naučili v šoli, ker so to trditev že večkrat slišali, ker jih s tem seznanjajo različne akcije. Morda to tudi verjamejo, vendar veliko ljudi ne živi v skladu s tem, kar trdijo.

Učenci, dijaki in tudi odrasli so večinoma usmerjeni na trenutno zadovoljstvo. Poleg kratkoročnih ciljev, kot so zadovoljstvo, znanje, uspešnost v igri, zasledujemo pri športni vzgoji še t. i. dolgoročne cilje, ki se navezujejo na navade in ravnanja, na zdrav življenjski slog in razvijanje gibalne kompetentnosti. To pomeni, da bodo učenci in dijaki tudi v prostem času samostojno vadili, razumeli pozitivne učinke gibanja, znali uporabiti gibalno znanje v različnih razmerah, znali izbirati dejavnosti v skladu s svojimi znanji in sposobnostmi.

Kaj pomeni vikend za normalno družino? Najbrž druženje, ne-deljska kosila, prijeten izlet – karkoli od tega, nič ali pa vse. Za nas je vikend že dolgo prežet s športom dveh mladostnikov, predvsem pa je pomemben pogled v prihajajoče proste dneve v tednu. Koledar tekmovanj je na zidu in v glavi. Vse je treba uskladiti, nenehno je prisotna skrb za težo tekmovalcev, prehrano, šolske obveznosti, ki jih je treba nekako vriniti med petek popoldan in ponedeljek zjutraj. Časa zmanjkuje, obremenitve so velike, vsi želijo svoj kos tam, kjer je še za drobtine komaj kaj prostora.

Včasih se sprašujem, kdaj sem nehala biti kompletna oseba in sem postala servis dveh mladostnikov. Kdaj se je moja ljubezen do

Že od nekdaj me je zanimala zgodovina hribolazenja, v svojem dejavnejšem obdobju sem tudi sam veliko hodil, doma imam dolgo zbirko Planinske literature, med drugim tudi skoraj vse številke Pla-ninskega vestnika, od prvih številk iz leta 1895 pa do leta 1970. Na zbirko sem ponosen, saj jo dopolnjujejo pripombe enega od mojih prednikov. Tako sem z velikim veseljem in s prav takim obžalovanjem prebral članek o projekciji starih filmov Metoda in Milke Badjura. Takoj vprašal sem se, kako je to lahko šlo mimo mene. In prav ob tem primeru sem se začel spraševati, kako je z informacijami, še posebno s tistimi, ki nas zanimajo.

Število obiskovalcev v Kinoteki ob tej priložnosti je bilo zanemarljivo, to pa samo dokazuje, da je bilo informiranje o tem dogodku povsem na psu. In če se iz Kinoteke sprehodim po našem športnem vrtičku, ki mu dajemo predznak vzgoje, zadeve niso nič drugačne. Začnimo s šolskim pokljuškim športnim dnevom, ki so se

morja in jadrnic, zemlje, vinogradov in oljk umaknila neskončnemu načrtovanju tekmovanj, pranju kimon in skrbi za bolečine v mišicah, hrbtu in v kolenih?

Potem pa prideta sobota ali nedelja, zunaj je še tema, na uri drsi kazalec prek štirice. Del odnosa do športa izkazuje tudi pogled na kimono, v pranje lahko gre šele po zadnjem treningu. Za tekmovanje mora biti čist in bleščeč. Še premočen od potu gre v pralni stroj – po-tem pa na sušenje po radiatorjih. Včasih brnijo še feni, takrat je treba vstati še bolj zgodaj, ko še komaj gledaš in s prvo kavo prihajaš k zavesti, a sušenje včasih traja neskončno dolgo. Priprava hrane za na tekmovanje, preizkušanje različnih možnosti, ker upoštevaš pot, tremo, lakoto. Instinktivno skušam vnesti neko razmerje med beljakovinami in ogljikovimi hidrati. Bananin frape, sendvič, lahka pijača, obvezna čokolada ali suhe jagode. Vse to moraš imeti pripravljeno doma. Če bi šele takrat pomislil na trgovino, bi bilo tako vse zamujeno.

Kot vešče se zbiramo ob kombiju, noč še vedno objema ulice, le redki so na cestah, nekateri se vračajo iz nočnih zabav, ki so, prav

ga udeležili komaj iz vsake desete slovenske osnovne šole, pri srednjih pa je bil obisk še veliko slabši. Problem zamegljuje masovnost udele-žencev, podrobnejša analiza pa bi najbrž razkrila marsikaj, tudi šume na temelju informiranja. Ne bi želel obešati na veliki zvon dejstev, ki kažejo, da nekateri športni pedagogi za pokljuški dogodek še zmeraj ne vedo, ker pač ne berejo informacij v ŠM in Informatorju in tudi ne dovolijo, da bi jih morda brali - učenci. Ampak ob tem zadevam ob novo vprašanje odtujenosti organizatorja, saj nobena informacija ne pride več do naslovnika osebno. Vse je postalo povsem brezosebno. Navsezadnje je tudi sto športnih pedagogov na zadnjem stanovskem srečanju v Murski Soboti povsem skladno s trditvijo, da nekaj ni v redu. Morda je krivo informiranje, morda vsebina, morda pa smo mi tisti, ki nismo pravi …

Tudi sam pri tem nisem izjema. Na Pokljuki me ne bi bilo, če ne bi imel veliko stikov s prijatelji, ki so me povabili. Osebni stik in animacija za dejavnost je več kot polovica opravljenega dela. Včasih smo se učitelji športa srečevali po aktivih. Nekaj takega je še danes, ampak v strogih okvirih Zavoda za šolstvo RS, a tam se s takimi »banalnimi« zadevami, kot je Pokljuka, ne ukvarjajo. Že dolga leta jih zanima samo stroka, ocenjevanje … Včasih smo prav na teh sestankih veliko zvedeli. Danes Zavoda za šolstvo prav nič ne zanima, da bo na Pokljuki dogodek, ki za šport v šoli pomeni veliko. Se motim?

27

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog

27

zaradi takšnih obveznosti, na srečo za naše otroke zunaj njihovega do-sega. Diskreten pozdrav, držimo pesti in mladi matadorji se odpravijo novemu izzivu naproti. Včasih jih spremljam v družbi drugih staršev, krajšamo si dolge ure s tiho ali glasno podporo s tribun, smo neuradni fotografi, psihična opora v dolgih urah čakanja na odločilni boj, smo priče zmag in porazov.

Koledar je neusmiljen, v zadnjih treh mesecih sem imela prost samo en vikend zase, za sorodnike in prijatelje, do konca šolskega leta se bo morda našel še kakšen ... Ampak, samo da ne bi bilo poškodb, ki prinaša-jo tihi obup in željo po čim hitrejšem (v zdravstveno opravičenem roku) okrevanju in vrnitvi nazaj, nazaj na blazine, v dvorane – med prijatelje.

Uspešen nastop odtehta vse te boje. Včasih si premagal še koga dru-gega in ne samo samega sebe. Včasih od blizu čutim stopničke velikega tekmovanja, vem, da sem naredila največ, kar sem lahko, in takrat sem, po pravici, neskončno srečna, ponosna in zadovoljna. In takrat imam privilegij, da si lahko mislim, da sem pripomogla nekaj k uspehu. Takrat si mislim, da je bil vikend srečen.

Kaj si je mislil del naše športne stroke o Pokljuki, zgovorno pove odločitev, da je področno društvo športnih pedagogov prav na dan organiziral smu-čarski izlet v Avstrijo.

Menim, da je obveščanje prek računalnika bistve-no lažje za organizatorja in precej težje za tistega, ki mu je informacija namenjena. Moj prijatelj Jože Peterka, nekdanji strokovni sodelavec Agencije za šport Ljubljana, je bil dnevno v stiku s športnimi pedagogi, iz prve roke smo bili obveščeni o vsem. A kot kaže, je to zgodovina, v kateri mnogi učitelji športa še zmeraj globoko tičijo. A ko smo že pri neposrednosti, bi dodal še naslednje: organizatorji Pokljuke so imeli letos težave z nakupom štartnih številk, tako da jih pohodniki niso imeli. Tu pada moja zamisel, da bi organizator kakšen mesec pred Pokljuko poslal vsem ravnateljem prijazno pismo in jih povabil k sodelovanju. Denarja za pošto zagoto-vo ne bo in za vse, ki bi to izpeljali, tudi ne. Torej bodimo zadovoljni, da nas je bilo na Pokljuki toliko, kolikor nas je bilo. Bilo nas je več kot kadarkoli doslej. Kaj si sploh še lahko želimo?

Nekomu, ki trdi, naj bo učencem in dijakom športna vzgoja le trenutna sprostitev po večurnem sedenju, zabava in razvedrilo, »naj tekajo tam za tisto žogo in se gibajo, sprostijo in zadihajo«, v razmislek: zakaj bi vendar potrebovali usposobljenega učitelja in predvsem, zakaj je potrebno med praktični del vtikati teoretično znanje in … kaj si le domišljajo tisti, ki športno vzgojo povezujejo s sodobno tehnologijo?« Le redki so pripravljeni sprejeti utemeljitev, da je za vsako dejavnost potrebno nekaj znati in da teoretično znanje daje smisel praktičnemu. Nekdo, ki ne pozna pravil igre, ne more uspešno sodelovati v njej. Če ne zna voditi žoge in ne zadene koša, ne bo prav dolgo in z veseljem tekal za žogo. Pri pohodništvu lahko gre za življenje. Poleg ustrezne telesne pripravljenost in znanja, kako razporediti moč, je pomembno izbrati sposobnosti in znanju ustrezno turo, upoštevati vremenske posebnosti, izbrati ustrezna oblačila, obutev in opremo, vedeti kaj o nadomeščanju tekočine in energije, upoštevati načela varnosti in vedeti, kako ukrepati ob nezgodi. Brez tega znanja se sami hitro znajdemo v nevarnosti in hkrati ogrožamo druge.

Drobni teoretični »ocvirki« ob pravem trenutku so lahko tudi spodbuda. Moj atletski trener je sem ter tja začinil trening z zgodbami iz antičnih olimpijskih iger. S pripovedjo me je navdušil, da sem si zaželela preteči razdaljo enega stadija in napraviti obrat ob drogu ter nadaljevati tek v nov stadij. Moje treniranje atletike je dobilo dodaten motiv, na izletu v Delfih pa sem svojo željo tudi uresničila.

Zanimiv je judo s svojo tradicijo. Ne gre za modno muho, ampak za preverjen sistem delovanja, razmišljanja in življenjski slog. Za pridobitev višjega pasu je potrebno izkazati znanje izpeljave različnih tehničnih prvin, enakovredni del izpita pa je tudi teoretično znanje: poznavanje zgodovine juda, temeljnih načel tehnik, ki jih je treba prikazati v različnih situacijah. Nekdo bi morda dejal, da gre za ne-potrebno teorijo, vendar je nekdo brez tega znanja lahko le pretepač. Pravi judoist dobro pozna etična načela, ki poudarjajo skrb za higieno, obnašanje v dvorani in spoštovanje trenerja in vseh, ki vadijo skupaj. Judo je življenjski slog tudi zunaj dvorane. Tak prijem poučevanja juda je vpeljan v programe dela z najmlajšimi, prilagojen je razvojni stopnji, znanju in sposobnostim razumevanja. Zanimiva so razmišljanja naraščajnikov o pomenu spoštovanja, o skrbi za higieno in športno obnašanje ter o občutkih zmage ali poraza.

Naj razmišljanje o trditvi, da je dovolj, da mladi »tam tekajo za tisto žogo …« sklenem z vprašanjem: »Zakaj potem tisti, ki se zavedajo pomena gibanja za zdravje, za dobro počutje in delovno učinkovi-tost, vsaj nekajkrat na teden ne tekajo in ne skačejo za žogo – saj je to dovolj, da bi bili zadovoljni, da bi se sprostili in razgibali.« Poznam tudi odgovor: »Ah, to je za mlade. Jaz tega ne znam, pa tudi, ne ljubi se mi. Pravzaprav nimam časa za te stvari.«

Pa smo spet pri znanju in uspešnosti: rada smučam, veslam in plešem, ker to znam, manj rada tekam za žogo, ker nisem dovolj spretna in ne zadanem koša.

28

Športno razmišljanje

Motivacija za šolsko učenje – problem športnikovTisti, ki se ukvarjamo z motivacijskimi procesi, vemo, da se človeka izjemno težko motivira za nekaj, kar v osnovi ni prijetno in pri čemer človek ne uživa. Otroci in mladina tej zakonitosti še posebno radi podležejo. Ne bi se veliko motili, če bi rekli, da mnogi učenci – v tem primeru mislim na vrhunske mlade športnike – ne uživajo v šolskem učenju. Medtem ko so sposobni fanatično trenirati ure in ure, si s težavo vzamejo »pet minut« za učenje, pisanje nalog, torej čas za šolo. Tudi s poslušanjem in koncentracijo pri pouku imajo mnogi športniki – predvsem fantje – problem. Misli jim uhajajo k športu, na treninge in tekmovanja.

piše Mag. Roman Vodeb

Iz teorije je jasno, da je motivacija (energija ali »bencin« za neko delo, učenje, treniranje …) samo ena. Govorimo o abstraktni psihični energiji. Če jo človek (mlad športnik) fanatič-no usmerja k športu, treniranju in celotnemu gledanju in razmišljanju o športu, potem mu jo navadno zmanjka za učenje. Dveh dejavnosti človek ne more kar tako (skrajno motivirano) opravljati hkrati (v enem obdobju). Biti odlič-njak, se veliko učiti in biti z glavo in mislimi povsem pri športu ni preprosto.

Mnogim mladim skrajno motiviranim špor-tnikom, ne samo vrhunskim, se pogosto zgodi, da so v šoli slabi. Jasno, saj ne premorejo dovolj

psihične ali motivacijske energije, da bi se lahko (na)učili za spodobne ocene. Mnogim je težko dobiti že »slabo dvojko«– še posebno, če jih spotikajo še (latentno sadistični) profesorji. Tako kot človek ne more biti hkrati zaljubljen v dve osebi, je tudi motivacijski fanatizem za dve področji ali dejavnosti domala nemogoč. Poleg tega je šola s svojim izobraževalnim pristopom skrajno nepriljubljena institucija. Največje probleme imajo srednješolski športniki – in to fantje. Dekleta so bolj ubogljiva in tudi bolj vo-dljiva (sugestibilna). Tudi učijo se raje kot fan-tje. Fantom je »balastno« učenje – kot takega ga mnogi dojemajo – nočna mora. Zato imajo

mnogi mladi športniki, tako obetavni, kot tisti malo manj obetavni, probleme s šolo. Pri tem ne gre za kakšne intelektualne primanjkljaje ali deficite, pač pa za primanjkljaj v motivaciji za učenje. Da si učenec neko snov zapomni, mora imeti dovolj psihične energije za (za)pomnje-nje. In če večino energije (»bencina«) porabi za šport, je logično, da energije (motivacije) za šolsko učenje kronično primanjkuje.

V športu je po drugi strani nemogoče uspeti brez določenega fanatizma – beri: nadpov-prečne motivacije. Slednjo bi mnogi mladi športniki že premogli. Ne zmorejo pa zadostne motivacije za šolsko učenje. Problem šolanja

28

29

nekaterih športnikov ni samo motivacija (za učenje), problematična je tudi ego-degra-dacija in zniževanje v samopodobi, ko jim učitelji kot ideal vsiljujejo odličnjake in razne »piflarje«, ki so jim zavistni že zaradi njihove splošne priljubljenosti, da o zloglasnem statusu športnika sploh ne govorimo. Status športnika srednješolskim športnikom malce že pomaga, a poglavitni problem je njihova motivacija za šolo, za »balastno« učenje, pisanje domačih nalog. Fanatični mladi športnik ni stroj, ki bi se enkrat priklopil na svoj šport, drugič pa na motiviranost za šolo in učenje. Športni fanatizmi se pogosto rezultatsko obrestujejo ravno zato, ker zadaj stoji neizmerna motivacija. Slovenske srednje šole so polne športnih fanatikov – npr. žogarskih –, ki se ubadajo s »cveki«. Netolerantni profesorji pa jih včasih celo škodoželjno spotikajo.

Rešitve za tovrstne športnike v tem tre-nutku, v tem šolskem oz. izobraževalnem sistemu, verjetno ni. Edina rešitev bi bila, da profesorji svojim učencem včasih pogledajo skozi prste – predvsem takrat, ko vedo, da bi »leni« učenci umrli za svoj šport. Ampak sami profesorji se verjetno ne bodo spomnili, da je včasih potrebno biti malce življenjski. Morda ne bi bilo slabo, če bi športni pedagogi svojim vzvišenim kolegom nakazali, da mladi športniki pogosto ne premorejo toliko spo-mina in »zicledra« (beri: motivacije za učenje) kot ostali učenci, in da bi jih lahko sistem oz. profesorji bolj sprejemali. Več »podarjenih dvojk« v tistih srednjih šolah, v katerih mrgoli mladih in ambicioznih športnikov, zato ne bi bila velika škoda. Če mlademu športniku ne bo uspelo v športu, se bo lahko razvil v spodobnega strokovnjaka (šele) na fakulteti (pozneje tudi na delovnem mestu) takrat, ko bo premogel dovolj energije za študij in delo. Vrhunski športnik pač ni motivacijsko tako obdarjen, da bi »bencin« trošil še za učenje (na ukazu) ali študij.

Slovenski šolski izobraževalni sistem bi se lahko enkrat tega že naučil. Do takrat pa lah-ko absurdnosti v sistemu krpajo tudi športni pedagogi tako, da bi svoje profesorske kolege pri drugih predmetih poučili, kako je z zako-nitostmi motivacije – morda tudi tako, da jim bi pomolili pod nos tole besedilo.

Dve lovoriki CVIU VelenjeČRNOMELJ, 10. februarja – Na Osnovni šoli Milke Šobar Nataše so tudi tokrat izpeljali

državno prvenstvo osnovnih šol s prilagojenim programom v badmintonu. Na tekmovanju, ki sta ga vodila športna pedagoga Miha Movrin in Antonija Papež, je nastopilo 32 učencev iz dvanajstih šol. Ob odprtju šolskega prvenstva so se učenci in učenke z domače šole predstavili s kulturnim programom, vse udeležence športnega srečanja pa je pozdravila tudi gospa Mojca Čemas Stjepović, županja občine Črnomelj. Na koncu je najuspešnejšim posameznikom in ekipam podelil pokale in medalje Milan Kordič, sekretar športne zveze Črnomelj.

Pri izpeljavi tekmovanja so sodelovali tudi učenci iz Osnovne šole Mirana Jarca iz Črnomlja in prostovoljka Ana Hanzelj, z donacijami pa so se izkazala nekatera lokalna podjetja.

Na posamičnem tekmovanju je zmagal Žan Rajh (CVIU Velenje), sledila pa sta mu Halid Pašič (OŠ Poldeta Stražišarja, Jesenice) in Nejc Tajnik (CVIU Velenje). Pokal za ekipno zmago so si priigrali učenci CVIU Velenje, na drugo in tretje mesto pa sta se uvrstili ekipi OŠ Poldeta Stražišarja, Jesenice in OŠ Antona Janše, Radovljica.

Matjaž Barič

29

30

V ospredju - dekletaŠportna vzgoja z različnimi gibalnimi spodbudami pomembno vpliva na zdrav razvoj otrok in mladostnikov. Prijetno doživljanje športnega udejstvovanja, usvojenost raznovrstnih športnih spretnosti in razumevanje pomena športa kot dejavnika zdravega življenjskega sloga pa so temeljni vzvodi za oblikovanje trajnih športnih navad. Strokovnjaki izpostavljajo, da naj bi bil zaradi raznovrstnih pozitivnih vplivov na rast in razvoj vsak mladostnik deležen vsakodnevno vsaj ure kakovostne športne vadbe, zato mora biti športna vzgoja organizirana tako, da lahko v programih, ki jih ponujajo šole, sodelujejo vsi.

Opravičevanje odsotnosti otroka, ki je bolan in ga ni v šolo, ureja šolska zakonodaja. Ko se otrok po bolezni ali poškodbi vrne v šolo, navadno nekaj časa ne vadi. Dogaja se tudi, da otrok sodeluje pri pouku drugih predmetov, zaradi različnih akutnih zdravstvenih problemov (bolečine, prehlad, splošno slabo počutje) pa se pri športni vzgoji opraviči. Včasih je opravičilo od vadbe posledica različnih, predvsem neutemeljenih razlogov. V zgodnjem otroštvu otrok ni težko nav-dušiti za sodelovanje pri športni dejavnosti, v obdobju pubertete pa so mladi zaradi velikih bioloških, psiholoških in socialnih sprememb manj motivirani za športno vadbo, zato pri nekaterih skupinah mladih zaznavamo opravičevanje od športne vadbe tudi takrat, ko so sicer v šoli in sodelujejo pri pouku drugih predmetov. Učitelji se na to odzo-vejo različno, saj natančnih navodil nimajo, zato bomo v nadaljevanjih predstavili problematiko opravičevanja in strokovna priporočila, kako naj ukrepa učitelj.

O POGOSTOSTI OPRAVIČEVANJAKljub stereotipu o pogostosti opravičevanja pri športni vzgoji v ob-

dobju adolescence, ki jih zasledimo v medijih, podatki raziskav kažejo, da je v zadnjih letih zdravniško opravičenih okoli pol odstotka osnov-nošolcev in okoli dva odstotka srednješolcev, pri tem pa je približno tretjina opravičil za krajše obdobje.

Natančnih podatkov za Slovenijo o tem, koliko učencev je popol-noma ali delno zdravniško opravičenih sodelovanja pri pouku športne vzgoje, nimamo. L. Vučetić-Zavrnik, ki je leta 1973 opravila obsežno raziskavo, poroča, da je bilo takrat popolnoma opravičenih 3 odstotke osnovnošolcev in 10 odstotkov srednješolcev, v začetku devetdesetih let pa je bilo po podatkih Zavoda RS za statistiko in Zavoda RS za šolstvo in šport v povprečju vsako šolsko leto popolnoma opravičenih približno en odstotek osnovnošolcev in tri odstotke srednješolcev.

Zadnji podatki o številu izdanih zdravniških opravičil, ki sicer vklju-čujejo le mariborsko regijo, kažejo, da je opravičil manj, kot jih je bilo

v preteklosti. Kolarjeva je lansko leto analizirala evidenco opravičil, iz-danih osnovnošolcem in srednješolcem na Dispanzerju za šolske otroke in mladino Maribor v šolskih letih 2004/2005 in 2008/2009. Primerjavo je naredila glede na spol, starost, vzrok, trajanje (polletno, celoletno) in obseg (delno, popolno) opravičila. Ugotavlja, da se pogosteje opra-vičujejo srednješolci in srednješolke, glede na spol pa dekleta. V štirih opazovanih letih se je zmanjšalo število opravičenih srednješolcev, pri osnovnošolcih se je povečal delež popolnih in delnih celoletnih opravičil, pri srednješolcih pa le delež delnih celoletnih opravičil.

RAZISKAVA MARIBORSKEGA DISPANZERJAPodrobnejši podatki študije kažejo, da je v šolskem letu 2004/2005

med osnovnošolci (teh je bilo v mariborski regiji v preučevanem šolskem letu 13.475) dobilo zdravniška opravičila od športne vzgoje 58 šolarjev, kar je 0,43 % populacije. Leta 2008/2009, ko je bilo osnov-nošolcev 12.780, pa je bilo zdravniško opravičenih 64 učencev (0,5 %). V prvem opazovanem letu je bilo več opravičil izdanih učenkam (70,7 %), v drugem pa učencem (56,2 %). Po vzroku izdaje opravičil so v prvem opazovanem letu na prvem mestu bolezni lokomotornega aparata (34,5 %), na drugem astma in alergijske bolezni (25,9 %), sledijo epilepsija in nevrološke bolezni (15,5 %) ter poškodbe (6,9 %). V drugem opazovanem letu so na prvem mestu epilepsija in druge nevrološke bolezni (35,9 %), na drugem astma in druge alergijske bolezni (23,4 %), sledijo bolezni lokomotornega aparata (20,3 %) in poškodbe (7,8 %). Leta 2004/2005 je bilo med 58 izdanimi opravičili popolnih celoletnih 25,9 %, dobra polovica učencev (51,7 %) je bila celo leto delno opravičena, druga opravičila pa so bila izdana za krajša obdobja. Štiri leta kasneje je med 64 izdanimi opravičili delež popolnih celoletnih opravičil narasel na 31,2 %, delnih celoletnih pa na 54,71 %. Pri delnih zdravniških opravičilih učenci sicer vadijo, a po prilagojenem programu.

Med srednješolci je v šolskem letu 2004/2005 v mariborski regiji do-bilo opravičila od športne vzgoje 2,6 % populacije, leta 2008/2009 pa 1,5 %. V obeh opazovanih letih je bilo nekaj več opravičenih dijakinj (62,1 % in 67,7 %). Po vzroku izdaje opravičil so v prvem opazovanem letu na prvem mestu bolezni lokomotornega aparata (37 %), na drugem po-škodbe (14,9 %), sledijo astma in alergijske bolezni (12,5 %) ter epilepsija in nevrološke bolezni (9,9 %). Tudi v drugem opazovanem letu so na prvem mestu bolezni lokomotornega aparata (31,1 %), sledijo z enakim deležem (12 %) poškodbe ter astma in druge alergijske bolezni, zmanjšal se je delež epilepsije in nevroloških bolezni (6,6 %). Leta 2004/2005 je bilo popolnih celoletnih opravičil 41,4 %, delnih celoletnih pa 39,7 %, druga so bila za krajša obdobja, štiri leta kasneje pa je bilo popolnih celoletnih opravičil 40,1 %, delnih celoletnih pa 49,1 %.

Opravičevanje pri športni vzgoji (1) Marjeta Kovač in Gregor Jurak

30

Vse

foto

graf

ije s

onas

tale

na

test

iranj

u ju

dois

tov

kade

tov

2011

- fo

to N

. S.

31

V študiji Kolarjeve so le opravičila, ki jih je izdal omenjeni dispanzer, ne pa opravičila izbranih osebnih zdravnikov ali zdravnikov specialistov, zato sklepa, da je v mariborski regiji opravičenih učencev nekaj več.

RAZISKAVA FAKULTETE ZA ŠPORTUčenci in dijaki se opravičujejo tudi pred poukom posameznega

predmeta, čeprav so nato prisotni pri pouku, njihovo sodelovanje pa je omejeno. Navadno se opravičijo zato, ker niso pripravljeni na morebitno preverjanje ali ocenjevanje znanja ali pa niso opravili katere od nalog (domače naloge, seminarja ipd.). Prav tako se lahko učenec ali dijak opraviči in manjka pri posamezni uri pouka, ker ima drugo obveznost (npr. obisk zdravnika, predčasni odhod domov zaradi slabega počutja, tekmovanja …), zato je bil namen obsežnejše študije Juraka, Kovačeve in Strela (2004), v katero je bilo vključenih 1333 učencev višjih razredov osnovnih in dijakov srednjih šol, preučiti, kako je z opravičevanjem pri pouku športne vzgoje takrat, ko so učenci in dijaki sicer pri pouku, kakšni so dejanski in namišljeni izgovori za opravičila in kako učitelji organizirajo delo za te učence. Da bi dobili iskrene odgovore učencev in dijakov, so anketirali študenti Fakultete za šport in ne učitelji, ki poučujejo učence in dijake.

UGOTAVLJAJO NASLEDNJE:•Od športne vadbe pri pouku športne vzgoje se najpogosteje opravičijo

dijakinje, pri katerih jih 8,8 % ne vadi več kot petino ur pouka. •Pri drugih skupinah (osnovnošolci, osnovnošolke, dijaki) je opravi-

čevanje manj pogosto. •Pri dijakih in dijakinjah ni bilo statistično značilnih razlik v pogostosti

opravičevanja glede na srednješolski izobraževalni program. •Pogosteje se opravičujejo učenci in dijaki s slabšim učnim uspehom

in slabšo oceno pri športni vzgoji. •Pri opravičevanju največkrat navajajo zdravstvene razloge, dekleta pa

tudi bolečine ob menstruaciji. •Primerjava med spoloma kaže, da dekleta statistično značilno po-

gosteje navajajo kot razlog za opravičilo bolezen, splošno slabost in glavobol, prevelik napor pri določeni vsebini ter »solidarnost« s

sošolkami – pridružijo se prijateljicam, ki ne vadijo. Fantje pogosteje od deklet navajajo, da se športne vzgoje izogibajo zaradi neprimernega odnosa učitelja do njih.

•Glede na stopnjo šolanja srednješolci pogosteje od osnovnošolcev navajajo pozabljanje športne opreme, splošno slabost in glavobol, učenje za drug predmet, neustrezen čas športne vzgoje, poškodbe in bolezen. Osnovnošolci pogosteje navajajo le neprimeren odnos, ki ga imajo učitelji do njih.

•Slabše materialne in higienske razmere niso pomemben razlog za opravičevanje.

•Ko se učenci in dijaki opravičijo, največkrat povedo učiteljem pravi razlog, zakaj ne vadijo.

•V povprečju skoraj vsak drugi učenec (44,3 %) vsaj enkrat letno prinese neupravičeno zdravniško opravičilo.

•Več kot polovica učencev (52,5 %) vsaj enkrat letno prinese tudi lažno opravičilo staršev o zdravstvenih težavah.

•Precejšnjemu številu učencev (15,6 %) odsotnost od pouka športne vzgoje na temelju različnih izgovorov opraviči razrednik.

•Učenci so tedaj, ko se opravičijo, najpogosteje pasivni ali pa delajo, kar želijo (najpogosteje gledajo vadbo drugih pri uri ŠV, takoj na drugem mestu pa je učenje za drug predmet, zelo redko pa jim učitelj pripravi gradiva s teoretičnimi vsebinami ali pa jih kako drugače zaposli, npr. kot pomočnike pri vadbi).

•Vsak peti učenec vsaj enkrat letno po začetku ure, ko se opraviči od športne vadbe, ni več v telovadnici ali garderobi.

• Zaradi bolečin ali slabosti ob menstruaciji se pogosteje opravičujejo dijakinje kot osnovnošolke zadnjega triletja. Petina dijakinj se opraviči skoraj ob vsaki menstruaciji, več kot četrtina (26,3 %) pa se zaradi menstruacije nikoli ne opraviči. Polovica deklet med menstruacijo vadi.Izsledki kažejo na slabo domišljen sistem opravičevanja od športne

vadbe. Problem opravičevanja zajema manjše skupine učencev s po-sebnimi značilnostmi, razlogi za izostajanje učencev od športne vadbe pa se prepletajo, zato tega problema ni mogoče reševati preprosto in univerzalno.

Testiranje mladih judoistovVeliki uspehi judoistk in judoistov v absolutni kategoriji in vse večja množičnost,

ki jo beležijo v Judo zvezi Slovenije, je spodbudila načrtno spremljanje naraščajni-kov. Ob začetku letošnjega leta se je v judoističnem centru za Bežigradom zbralo 75 obetavnih kadetov in kadetinj, športni strokovnjaki dr. Matej Tušak, dr. Milan Čoh in dr. Mitja Bračič pa so jih »potipali« v njihovi celovitosti. Štefan Cuk, ki je projekt koordiniral, je dejal: »Kar precej prepričevanja med trenerji je bilo potrebnega, da smo izpeljali testiranje. Na JZS smo menili, da je treba začeti sodelovati s stroko, saj nas zanima, s kakšno populacijo kadetov razpolaga slovenski judo in na kaj bi kazalo biti pozoren pri njihovi vadbi.« O izsledkih projekta bomo še pisali.

Med judoisti – (z leve) Štefan Cuk, dr. Matej Tušak in dr. Mitja Bračič 31

32

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

ATLETIKA

Batujski krosBATUJE, 12. februarja – Dečki 2004 in mlajši: 1. Jan Kopatin (ŠD Nan), 2. Tim Žgajnar (Bov), 3. Jan Žgur (Nanos), Deklice 2004 in mlajše: 1. Tia Žagar (Bov), 2. Špela Furlan (Nanos), 3. Uršula Krkoč (Batu), dečki 2003 in 2002: 1. Matic Kenda (Bovec), 2. Jan Berčon (R Trb), 3e. Andrej Skočir (Posoč), deklice 2003 in 2002: 1. Nika Tominc (Auro), 2. Kariun Cukjati (Kobar), 3. Gaja Ahtik (TŠ Živko), dečki 2001 in 2000: 1. Matic Berginc (Bovec), 2. Rok Krošelj, 3. Nejc Gorišek (oba OŠ Blanca), deklice 2001 in 2000: 1. Klara Rozman (ŠG nav), 2. Karin Gošek (Sevn), 3. Urša Uršič (Posoč), dečki 1999 in 1998: 1. Timotej Rozman (ŠG nav), 2. Jaka Grže (MV Post), 3. Gašper Leskovec (Post), deklice 1999 in 1998: 1. Neja Mavrič (Bov), 2. Karin Jesenko (T Žiri), 3. Karin Ferlin (Sevn), dečki 1997 in 1996: 1. Admir Šazimanoski (Bov), 2. Nejc Lazar (T Žiri), 3. Tadej Blažek (MV Post), deklice 1997 in 1996: 1. Sara Karlovšek (Sevn), 2. Sara Jesenko (T Žiri), 3. Špela Šajn (Post), mladinci 1995 do 1992: 1. Jernej Šemrov (Hoted), 2. Jan Samide (Sevn), 3. Borut Albreht (Hoted), mladinke 1995 do 1992: 1. Andreja Žagar (Bov), 2. Sara Karlovšek (Sevn), 3. Hani Mlekuž Kamarič (Bov).

NORDIJSKA KOMBINACIJA

Državno prvenstvoKRANJ, 30. januarja – 1. Jaka Zupan (Tr) skoki 4, tek 2, 2. Urh Krajnčan (Vel) skoki 3, tek 4, 3. Mitja Drinovec (Trž Trif) skoki11, tek 1, 4. Tomaž Šeme (Račna) skoki 9, tek 3, 5. Luka Pintarič (Trž Trif) skoki 5, tek 7, 6. Tomaž Verbajs (Račna) skoki 2, tek 9, 7. Primož Jagodic (Tr) skoki 6, tek 8, 8. Blaž Sedovnik (Mislin) skoki 15, tek 5, 9. Urh Albreht, skoki 14, tek 6, 10. Martin Malovrh, skoki 8, tek 10, 11. Jan Košir (vsi Trž Trif) skoki 12, tek 11, 12. Jakob Šilar (Tr) skoki 7, tek 12.

SMUČARSKI SKOKIDP do 16 letKRANJ, 30. januarja – 1. Cene Prevc (SK Trig) 256,3 (106, 110), 2. Kristjan Ravnik (Boh) 240,7 (104.5, 104.5), 3. Aljaž Žepič (Trž Trif) 223,2 (100, 99), 4. Luka Jurič (Logat) 219,8 (96, 102.5), 5. Tomaž Verbajs (Račna) 217,5 (95.5, 102), 6. Jernej Klarič (Vizore) 212,8 (97.5, 96), 7. Aljaž Vodan (Trigl) 212,2 (93.5, 98.5), 8. Urh Krajnčan (Vel) 206,9 (94, 96.5), 9. Andraž Modic (Loga) 196,4 (95, 90.5), 10. Ožbej Ferkov 196,2 (91.5, 95), 11. Matic Rogelj (oba C Ilir) 192,9 (92, 93.5), 12. Luka Pintarič (Trž Trif) 186,5 (90, 92.5), 13. Jaka Zupan (Trig) 186,3 (89, 92), 14. Aljaž Ogrinc (Meng) 184,6 (90, 92), 15. Urban Šeme (Račna) 107,5 (83.5, 94), 16. Rok Črnko (Boh) 170,1 (87.5, 87), 17. Leon Šarc (Meng) 168,6 (86, 86), 18. Primož Jagodic 163,4 (88, 85), 19. Jakob Šilar (oba Trig) 161,2 (85, 84), 20. Rok Setnikar (C Ilir) 151,2 (82.5, 81.5).

DP do 9 letMENGEŠ, 30. januarja – Cicibani: 1. Karlo Vodušek (Vizo) 205,8 (15.5, 13.5, 13), 2. Erazem Stanonik (Alp) 204,3 (12.75, 13.25, 13.25), 3. Mark Hafnar (Tr) 204 (12.75, 13.50, 12,50), 4. Sandi Ačko (Šmart n/P)196,6 (12.5, 12.25, 13), 5. Juš Sušnik (Trž Trif) 196,4 (13, 12.5, 12.75), 6. Marcel Stržinar (Alp) 194 (12, 12.25, 12.50), 7. Tim Trpin (Logat) 192,4, 8. Miha Lipovšek Ročnik (Čaplja) 189,7, 9. Nace Erjavec (Alp) 188,6, 10. Jernej Presečnik (Ljub BTC) 187, 11. Janže Zebec (Logat) 185,7, 12. Marcel Rep (Stol) 185,3, 13. Nik Bajc (Zabrd) 185, 14. Matija Košir 183,9, 15. Jan Nemeček (oba Rateč Plan) 179,4, 16. Gal Ivanov (C Ilir) 178,8, 17. Aleks Muhič (Dolom) 178,1, 18. Gorazd Završnik (Ljub BTC) in Nejc Peklaj po 177,9, 20. Jon Tepeš (oba Dolom) 177,5.

DP cicibanke1. Pia Slamek (Vel) 190 (12, 12.5, 11.75), 2. Pia

Mazi (C Ilir) 179,1 (11.25, 11.25, 11.75), 3. Anja Pajek (Zabrd) 163,7 (10.5, 10.50, 10.50), 4. Ana Ru-par (Alp) 157 (9.50, 9.75, 10.25), 5. Špela Mastnak (Vizore) 155,9 (9.75, 9.75, 9.75), 6. Eva Krek (Alp) 155,4 (9.50, 9.50, 10), 7. Ana Žujič (Zag) 153,9

SMUČARSKI TEKDP v otroških kategorijahPOKLJUKA, 7. februarja – Prosta tehnika, mlajše deklice: 1. Ana Pretnar 8:03,1, 2. Nika Vindišar 8:25,80, 3. Urša Kosmač 8:46,09, 4. Anja Mandeljc (vse Gor) 8:49,80, 5. Tais Vozelj (Mer) 9:00,87, 6. Rebeka Hodovernik (Gor) 9:02,37, 7. Estera Jezeršek, 8. Lucija Jezeršek, 9. Pika Mohorič (vse Medv), 10. Sara Zidar (Ol), 11. Meta Bajželj (Mer), 12. Maruša Kos (Dol), 13. Petra Robnik (Črna), 14. Maja Zbačnik, 15. Lana Košir (obe Ol), 16. Maja Sterle (Lož), 17. Veronika Bačnik (Ol), 18. Kaja Hodnik (Črna), 19. Lucija Kavalar (Pla), 20. Jerca

Zrim (Gor). Ana Pretnar in Nika Vindišar

Mlajši dečki: 1. Žiga Igličar (V Logat) 8:13,17, 2. Vili Črv (Pla) 8:13,96, 3. Žan Pevec 8:29,03, 4. Jure Zidar (oba Mer) 8:33,68, 5. Marko Rupnik (V Logat) 8:36,91, 6. Jernej Globočnik (Mer) 8:39,37, 7. Blaž Debeljak (Boh), 8. Jaka Milavec (OL), 9. Žiga Špelič (Mer), 10. David Korošec (Med), 11. Bor Levičnik (Dol), 12. David Jezeršek (Med), 13. Blaž Perša (Dol), 14. Luka Hladnik (V Logat), 15. Lovro Ambrožič (Ble), 16. Jaka Bizjak (Ble), 17. Urban Rupnik (Dol), 18. Tim Fabjan (Ble), 19. Meris Duilič (OL), 20. Amadej Bratuž (Ble).

Žiga Igličar in Vili Črv

Starejše deklice: 1. Polona Klemenčič 13:50,16, 2. Tjaša Trampuš 14:05,45, 3. Nina Zadravec (vse Mer) 14:07,76, 4. Klara Lekše (V Logat) 14:19,04, 5. Ur-

ška Koprivec 14:32,62, 6. Liza Praznik (obe Dol) 14:43,17, 7. Ula Einfalt (Mer), 8. Urška Poje (Lož), 9. Rozalija Golmajer (Mer), 10. Maša Bahovec (Iha), 11. Arh Saša (Boh), 12. Saša Žavbi (Med), 13. Neža Rupnik (Dol), 14. Liza Noč (Ble), 15. Renata Prašni-kar, 16. Tina Škarja (obe Dol), 17. Tjaša Bahovec (Iha), 18. Špela Knafelj (Gor), 19. Pia Papler (Mer), 20. Ana Ambrožič (Gor). Starejši dečki: 1. Luka Plahuta (Boh) 13:06,52, 2. Miha Ličef 13:06,69, 3. Valter Hudovernik (oba Gor) 13:14,91, 4. Jaka Marolt (Ol) 13:24,68, 5. Rok Potočnik (Ble) 13:25,30, 6. Sebastjan Potokar (Dol) 13:38,70. 7. Luka Markun (Gor), 8. Nace Žnidaršič (Lož) in Tim Slabe (V Logat), 10. Luka Kenda, 11. Kristjan Bergant (oba Gor), 12. Erik Raduha (Pla), 13. Luka Pogačnik (Gor), 14. Ciril Zupan (Ble), 15. Martin Grže (Ol), 16. Rok Kenda (Gor), 17. Matic Činkole, 18. Domen Primožič (oba Ble), 19. Žan Majdič (Dol), 20. Erazem Grašič (Ble).

Miha Ličef in Luka Plahuta

Cicibanke: 1. Maša Gasar 2:29,79, 2. Maja Brlogar (obe Pla) 2:41,88, 3. Ana Marin (Mer) 2:44,78, 4. Maruša Trilar (Mer), 5. Tamara Jezeršek (Med), 6. Klara Vindišar (Gor), 7. Hana Gasar (Pla), 8. Nika Glaof (Med), 9. Maja Dolžan (Iha)10. Neža Perko, 11. Liza Kavčič (obe Mer), 12. Nika Vereš (Gor).Cicibani: 1. Mark Vozelj (Mer) 2:33,35, 2. Aljaž Stane (Črn) 2:39,82, 3. Robi Rupnik (V Logat) 2:40,47, 4. Gal Kavalar (, 5. Luka Podlipnikl (oba Pla), 6. Jaša Zidar (Mer), 7. Matej Mandeljc (Gor), 8. Jaka Zupan (Dol), 9. Nejc Štern (Črn)10. Matic Repnik (Iha), 11. Edo Jemec (Gor), 12. Arne Zrimšek (V Logat).

Š O L S K A T E K M O V A N J A

PLEZANJE

Šolsko prvenstvo za srednješolceLJUBLJANA, 26. in 27. januarja – Stena v športni dvorani Gimn. sv. Stanislava, izpeljava Andrej Kokalj.Nekategorizirane, mlajše dijakinje: 1. Vita Osolin (GLŠ) 26-, 2. Eva Zmazek (G Pt) 21+, 3. Iza Krampel

Pia Slamek

Polona Klemenčič in Tjaša Trampuš

33

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

(G Kr) 20.5+, 4. Špela Cvetko (G Pt) 15+ (dosežki v finalu), 5. Urša Pirc (G Bež L) 23+, 6. Nina Golobič (SMGŠ L) 23, 7. Tajda Foški (G Bež L) 23-, 8. Nina Jazbec Kosterov (SMGŠ) 22+, 9. Nina Omejc (ŠKG L) 22, 10. Alja Bizjak (G Želimlje) in Lara Potočnik (SŠ Rad) po 17-, 12. Maruša Štular (G Led L), Laura Siegl (G Led L), Jera Šebat (G Jes) in Zala Jeglič Schiro (SŠ Jes) po 16+, 16. Anja Rupar (SŠOF L), Teja Škofic (G Kr) in Špela Jevšnik (SLŠ Š Loka) po 16, 19. Kristina Košelnik (G Jes) 13,5, 20. Kristina Zinchenko (G Šent L) in Ana Cerar (G Šent L) po 12-, 22. Sinja Čož (G Led L) 7, 23. Petra Tomažin (G Nm) 4-.Nekategorizirane, starejše dijakinje: 1. Katja Kepic (ŠKG L) 25+, 2. Katja Klinar (G Jes) 22 (obe v finalu), 3. Tilka Novak (G Vič L) 24-, 4. Nika Ajdovec (SGTŠ Rad) 23, 5. Tina Lešnik (G Jes) 23-, 6. Neja Vidmar (SŠ VP Ajd) in Nadja Kosič (G Jes) po 22-, 8. Ana Hančič (SMGŠ L) 21+, 9. Anja Kleinberger (G Jes) 17, 10. Katarina Černe (G Jes) 17-, 10. Nina Pernuš (G Kr) Mojca Breskvar (G Vič L), Nina Lešnik (G Jes) po 17-, 14. Ula Hren (SŠFKZ L), Sara Pešec (II G Mb), Vilma Peternel (G Š Loka) in Meta Krivic (G Jes) vse po 16+, 18. Darja Peternel (G Š Loka), Ana Lekše (SŠOF L) in Zarja Vršič (G Š Loka) po 16, 21. Valentina Lužnik (G Jes) 15-, 22. Špela Poljanšek (G Š Loka) 13, 23. Kristina Arnol (SŠ Jes) 3,5-.

(SŠOF L) in Simon Jerina (G Nm) po 12-, 31. Jure Mokorel (TŠC Kr) in Peter Štumberger (SŠOF L) po 11, 33. Matej Trinkaus (ŠKG L) in Grega Češnovar (GLŠ) po 11-, 35. Adrijan Jurašek (G Jes) 10+, 36. David Podobnik (TŠC Kr) 10.Kategorizirane, mlajše dijakinje: 1. Anja Šerbinek (III G Mb) 15- , 2. Katja Kadić (G Vič L) 12- (obe v finalu), 3. Tamara Omerzel (ŠC Vel) 29+, 3. Živa Ledinek (ŠC Rav na Kor) 29+, 5. Jera Lenardič (Ek G Kr) 29-, 6. Anja Unuk (G Ce) 26+, 7. Nuša Maver (II G Mb) 25+, 8. Danuša Vižintin (GLŠ) 23-, 9. Ajda Remškar (G Kr) 22+, 10. Katarina Bogataj (G Jes) 21-, 11. Leja Špiler (ŠC Rav na Kor) 16-, 12. Kaja Štupica (GLŠ) 15+, 13. Mojca Jeršin (G Jes) 15,

Kategorizirane, starejše dijakinje: 1. Karin Tomažič (G Lit) 14, 2. Jerca Meglič (G Vič L) 14-, 3. Tina Šušteršič (SZŠ L) 13-, 4. Ajda Rojc (G Š Loka) 11 (vse v finalu): 5. Neža Kruder (SZŠ Ce) 25+, 6. Teja Burger (G Kr) 25, 7. Ana Veternik (G Jes) 24+, 8. Eva Rimahazi (G Jes) 21-, 9. Taja Zore (ŠC Ce) 16-,

Kategorizirani, mlajši dijaki: 1. Domen Škofic (G Jes) 27-, 2. Gregor Vezonik (ŠC Rav na Kor) 12- (oba v finalu), 3. Blaž Kešnar (G Bež L) 19+, 3. Andraž Karničnik (ŠC SG) 19+, 5. Miha Ozimic (ŠC SG) 19, 6. Rok Lukavečki (G Vič L) 19-, 6. Jure Ozimic (ŠC SG) 19-, 6. Klemen Dretnik (ŠC Rav na Kor) 19-, 6. Nace Vreček (G Jes) 19-, 6. Jernej Celestina (SŠ ER L) 19-, 6. Pavel Križnar (ŠKG L) 19-, 12. Gregor Hrastovec (SGŠ Mb) 15, 13. Nejc Burgar (TŠC Kr) 15-, 13. Jonatan Jarc (G Led L) 15-, 15. Patrik Kovač (SŠ OF L) 14, 15. Nejc Erklavec (SŠ ER L) 14, 17. Gal Ribič (ŠC SG) 14-,Kategorizirani, starejši dijaki: 1. Urban Primožič (G Š Loka) 27, 2. Sergej Epih (ESIC Kr) 26-, 3. Jure Raztresen (TŠC Kr) 22+, 4. Ciril Vezonik (ŠC Rav na Kor) 20, 5. Gašper Pintar (G Š Loka) 17, 6. Jakob Šparovec (ŠKG L) 7- (vsi v finalu), 7. Žiga Debevec (G Bež L) 19, 7. Ahac Gačnik Navodnik (III G Mb) 19, 9. Jošt Žohar (ESIC Kr) 19-, 9. Miha Jarm (SMGŠ) 19-, 9. Matic Leva (II G Mb) 19-, 12. Jaka Kobal (G Jes) 16-, 13. Jaka Slapar (TŠC Kr) 15-.

SMUČARSKI SKOKI

DP v »šolskih« skokihVIZORE, 2. februarja – Izpeljava SSK Velenje in SD Vizore, Slavko Kranjčan in Biserka Drinovec. Letnik 2004: 1. Žan Žnidar (JM B Bistr) 67,50 (5.75, 5.25, 5.50), 2. Tomaž Jereb 64,50 (5.50, 4.75, 5.25), 3. Jon Poljanec 63 (oba Šent L) 63 (4.25, 4.75, 5.75), 4. Mitja Arh (JM B Bist) 60 (4.75, 4.75, 5.25) in Peter Trojar (Begun) 60 (4.75, 4.75, 5.25), 6. Bine Rakušček (Žiri) 58,50 (5, 4.75, 4.75), 7. Aljaž Hladnik (Križe) 55,50 (4, 4.50, 4.75) in Maks Padežnik (Poljane) 55,50 (4.25, 4.50, 4.75), 9. Jošt Stanovnik (JM B Bist) 54 (4.50, 4.75, 4.25) in Rožle Pajntar (Naklo) 54 (4.25, 4.50, 4.50), 11. Mark Domadenik Cvefler (Šentv L) 43,50 (3.25, 3.75, 4).

Letniki 2004 – Žan Žnidar

Letnik 2003: 1. Matija Sodja (JM B Bist) 76,50 (6.50, 6.25, 6.25), 2. Aljaž Kunc (Rovte) 75 (6.25, 5.50, 6.25), 3. Matej Gnezda (Rovte) 69 (5.75, 5.50, 5.75), 4. Max Železnik (MP Lj) 66 (5.50, 5.50, 5.50) in Primož Mavrič (G Grad) 66 (5.25, 5.25, 5.75), 6. Jan Krvina (Vrh, sv, treh kraljev) 63 (5.25, 5.25, 4.75), 7. Miha Pilič Turk (MP Lj) 61.50 (4.75, 5.50, 4.75) in Matic Kutin (Križe) 61.50 (5.25, 4.50, 5), 9. Rok Arh (JM B Bist) 60 (4.50, 4.75, 5.25), 10. Nace Čebašek (Begun) 58,50 (4.75, 5, 4.75) in Jože Jakob (Dobrna) 58,50 (5, 4.75, 4.50), 12. Luka Cenček (Begun) 57 (5, 3.75, 5), 13. Vid Derganc (MP Lj) 40,50 (3.25, 3.50, 3).

Nekategorizirani, mlajši dijaki: 1. Anže Varga (ŠC S Konj) 25-, 2. Andraž Černivšek (SŠ Ce) 24-, 3. Primož Plohl (ŠC Sl Konj) 22 (vsi v finalu), 4. Tomaž Bokan (G Šent L) in Tilen Marolt (SŠSK) po 22, 6. Erik Vidmar (SGGEŠ) 21-, 7. Blaž Korbar (ŠC Ce) 20, 8. Jure Repe (ŠKG L) 20-, 9. Jure Verčko (ŠC Rav na Kor) 19+, 10. Klemen Ivnik (SBŠ Kr) 19, 11. Bor Klančnik (ŠC Sl Konj) in Aljaž Vizjak (I G Mb) po 17-, 13. Matevž Tomšič (SŠFKZ L) 16, 14. Matija Volontar (SŠ Rad) 15, 15. Uroš Pinter (III G Mb) 14-, 16. Matija Rus (G Šent L) 12-, 17. Miha Cerovšek (II G Mb), Žiga Rozman (G Bež L) in Rok Lorenčič (TŠC Mb) po 11.Nekategorizirani, starejši dijaki: 1. Gašper Škrjanec (SGGEŠ) 28-, 2. Nejc Klemenčič (SBŠ Kr) 25-, 3. Tilen Rakušček (ŠKG L) 24, 4. Tilen Tomazin (G Kr) 24-, 5. Gregor Cimerman (TŠC Kr) 23-, 6. Luka Kolar (PKŠ Ce) 22 (vsi v finalu), 7. Lovro Grom (GLŠ), Aljaž Peklaj (G Vič L), Ambrož Novak (G Brež) in Matic Čakš (SEŠ Ce) po 22, 11. Aljaž Kranjc (G Nm) 22-, 12. Črt Šuštar (ŠKG L) 21, 13. Miha Kern (G Kr) in Miha Homšak (II G Mb) po 19-, 15. Nejc Savski (ŠC Ce) 17-, 16. Matija Klanjšek (SŠ Jes) 16, 17. Marko Sušnik (TŠC Kr) 16-, 18. Ambrož Terčič (SLŠ L), Jernej Marčun (TŠC Kr) in Matjaž Pahor (ŠKG L) 15, 21. Klemen Žumer (G Želimlje) in Matej Arh (G Želimlje) po 15-, 23. Jakob Skvarča (SLŠ L) 14, 24. Peter Hrovat (G Želimlje) in Blaž Papež (GLŠ) po 14-, 26. Rok Ropret (SŠ Jes) 13-, 27. Peter Knific (ŠKG L) 12, 28. Andraž Muhič (G Nm) in Jakob Gregorčič

Letniki 2003 – Matija Sodja

Letnik 2002: 1. Luka Pivk (Križe) 78 (6.75, 6.25, 6.65), 2. Aljaž Pogačnik (Bist Trž) 75 (6.25, 6, 6.25), 3. David Mandeljc (Gorje) 69 (5.25, 5.50, 6) in Urban Stare (JM B Bist) 69 (6.25, 5.25, 5.25), 5. Silva Verbič (DJ Cerk) 64.50 (4.75, 5.75, 5.50), 6. Maks Požarnik Vavken (Hoteder) 63 (4.75, 4.75, 5.75), 7. Miha Prosenc (DJ Cerk) 61.50 (5, 5.25, 5), Matic Černivšek (Ljubno o/S) 61,50 (4.75, 5, 5.25) in Nik Jereb (Rovte) 61.50 (5, 4.75, 5.25), 10. Ana Debelak (Ljubno o/S) 60 (4.75, 4.50, 5.25) in Nives Lahajnar (Sp. Idrija) 60 (5, 5, 5), 12. Vid Stanovnik (JM B Bist) 54 (3.75, 4.25, 4.75), 13. Patricija Golob (Ljubno o/S) 49.50 (3.75, 3.75, 4,50), 14. Laura Berzelak (Rovte) 39 (3, 3.25, 3.25). Letnik 2001: 1. Bor Tadl (Bist Trž) 88,50 (7,25, 7.25, 7.50), 2. Tadej Senič (Dobrna) 84 (7, 7, 6.50) in Jure Kunc (Rovte) 84 (7, 7.25, 7), 4. Tine Kotnik (Ljubno o/S) 82,50 (6.50, 6.50, 7.25), 5. Kaja Ur-banija Čož 81 (7.25, 6.75, 6.50) in Aljaž Pekovšek (oba Vojnik) 81 (7, 6.50, 6.50), 7. Nejc Poljanec (Šentv Lj) 79,50 (6.25, 6.50, 6.75), 8. Jernej Bobik (Vojnik) 78 (6.25, 6, 6.75), Miha Arh (JM B Bist) 78 (6.25, 6.50, 6.50) in Blaž Skvarča 78 (6.50, 6.25, 6.50) in Blaž Skvarča (oba Rovte) 78 (6.50, 6.25, 6.50), 11. Mitja Arh (JM B Bist) 76,50 (5.75,

34

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

6.75, 6.50), 12. Filip Urbanc (Vojnik) 75 (6.25,5.50, 6.25), Žan Cenček (Begun) 75 (6, 6.25, 6.25), Katra Komar (JM B Bist) 75 (6, 6, 6.50), 15. Aljaž Ravnjak (S Konj) 69 (5.50, 6, 5.50), 16. Naja Metelko (JA Kr) 67,50 (5, 56.50, 5.75), 17. David Rekar (Rovte) 66 (5.25, 5.25, 5.75), 18. Tia Koder 55,50 (3.75, 4.50, 4.75), 19. Patricija Belehar (oba JA Kranj) 54 (4.25, 4, 4.75).

GIMNASTIKA

Skoki z male prožne ponjave LJUBLJANA, 9. februarja – Izpeljava OŠ Dobrova in Ana Peček. Neregistrirani, mlajše učenke: 1. Pija Prodan (AU Kp) 71.120, 2. Taša Mozoli (Sp Idr) 69.120, 3. Vanesa Tončič (Sp Idr) 68.800, 4. Ivana Trplan (III MS) 66.230, 5. Karin Bizjak (Sp Idr) 66.050, 6. Nina Karas (DB Kp) 65.960, 7. Manuela Urtelj (VV L) 65.630, 8. Ajla Šabić (RJ L) 65.620, 9. Izabel Vidič (Sp Idr) 65.570, 9. Ruvejda Ibušoska (RJ L) 65.570, 11. Nika Vončina (VV L) 64.780, 12. Pia Peceli (VV L) 64.730, 13. Dominika Golob (RJ L) 64.580, 14. Ana Marija Ozvatič (RJ L) 64.340, 15. Tina Strehovec (VV L) 63.950, 16. Tejka Lavrič (CK Pir) 63.390, 17. Sara Buzečan (DB Kp) 63.360, 18. Lara Kokoravec (VV L) 62.300, 19. Nina Kljajič Rus (Dobr) 61.770, 20. Liza Lap (VV L) 61.280, 21. Sara Nasevski (Tišina) 61.260, 22. Zina Ban (AU Kp) 61.150, 23. Hana Tavčar (SP Idr) 60.690, 24. Patricija Primožič (Vodice) 60.280, 25. Sara Biček (Sp Idr) 59.980, 26. Lana Černe (VV L) 59.920, 27. Jasmina Kljajič Rus (Dobr) 59.350, 28. Martina Terbižan (DB Kp) 59.290, 29. Nina Šebjanič (I MS) 58.660, 30. Karolina Voroš (I MS) 56.480, 31. Kelly Guček (DB Kp) 56.120, 32. Manuela Nikolovska (DB

Bor Tadl

Kp) 54.850, 33. Nika Boštjančič (T I Mb) 54.090, 34. Andreja Mekicar (I MS) 51.010, 35. Patricija Kajtna (Sladki vrh) 50.840, 36. Tisa Kučan Lah (I MS) 50.810, 37. Marina Veljkovič (T I Mb) 50.680, 38. Vita Gala Fras (RJ L) 50.470, 39. Kaja Geder (I MS) 49.550, 40. Ivana Gustinčič (T I Mb) 48.770, 41. Tea Lovrenčič (T I Mb) 45.970, 42. Teja Poljšak (DB Kp) 44.160, Ekipno: 1. OŠ Sp. Idrija 270.460, 2. OŠ R. Jakopiča (Lj) 260.410, 3. OŠ V. Vodnika (Lj) 260.270, 4. OŠ D. Bordona (Kp) 249.270, 5. OŠ I. M. Sobota 218.380, 6. OŠ Tabor I. Maribor 199.510.Mlajši učenci: 1. Aljaž Bogataj (Sp Idr) 71.880, 2. Aleksander Stožinič 70.800, 3. Maj Florjančič (oba Cerkno) 69.900, 4. Boštjan Baras (Dobr) 66.030, 5. Vanč Florjančič (Cerkno) 65.790, 6. Jan Kastelic 65.450, 7. Amar Aldžič (oba Dobr) 65.200, 8. Nejc Jager (Sladki vrh) 65.010, 9. Anže Kunčič (OK L)

64.900, 10. Amer Aldžič (Dobr) 64.760, 11. Rok Kramarič (IC Vrhn) 64.750, 12. Jaka Suban (Cer-kno) 64.410, 13. Jakob Bernard 64.020, 14. Nik Schwarzmann 63.990, 15. Andraž Pelc (vsi Dobr) 63.870, 16. Aljaž Ožič Skvarč (VV L) 63.430, 17. Jaka Gerjevič (DB Kp) 62.680, 18. Jan Gungl (Sladki vrh) 60.350, 19. Luka Čurman (I MS) 59.720, 20. Bojan Pavličević (TČ Jes) 58.840, 21. Filip Bencik (I MS) 57.880, 22. Nace Podlesnik 57.800, 23. Nal Lovrin (oba IC Vrh) 55.880, 24. Vid Veren Hochsteter (I MS) 55.830, 25. Amadej Časar (I MS) 54.750, 26. Nejc Rupnik 54.260, 27. Timotej Ciglarič (oba IC Vrhn) 54.040, 28. Jure Balažic (I MS) 53.540, 29. Nihad Bajramoski 53.120, 30. Nejc Cvetkovič (oba IC Vrhn) 52.890, 31. Tai Bratušek (I MS) 51.150, 32. Miha Možina (IC Vrhn) 50.320, Ekipno: 1. OŠ Cerkno 270.900, 2. OŠ Dobrova 263.830, 3. OŠ I. Cankarja (Vrh) 234.370, 4. OŠ I. M. Sobota 232.060.Starejše učenke: 1. Tija Hladnik (MP L) 69.380, 2. Eneja Andrejašič (Dekani) 68.470, 2. Nika Peček (V Brod L) 68.470, 4. Kaja Vaš (I MS) 68.160, 5. Juna Zavrtanik (DB Kp) 68.060, 6. Valentina Djurdjević (RJ L) 67.220, 7. Tina Munda (DB Kp) 66.840, 8. Iva

Kolarič (Lucija) 66.320, 9. Deborah Čendak (AU Kp) 66.240, 10. Lara Žvokelj (Dobr) 65.440, 11. Anja Caf (I MS) 64.910, 12. Nina Rous 64.890, 13. Brina Harmel 63.755, 14. Pia Tavčar (vse MP L) 63.410, 15. Kristina Krže (DB Kp) 63.170, 16. Brigita Berginc 63.060, 17. Teja Bangiev (obe MP L) 62.550, 18. Tjaša Gazdak (I MS) 62.410, 19. Diana Flego (DB Kp) 62.280, 20. Petruša Borštnar (RJ L) 62.270, 21. Robertina Rožanc (Kapela) 62.205, 22. Karin Močnik (MP L) 62.125, 23. Biljana Teofilović (RJ L) 61.865, 24. Nežka Kočevar (DB Kp) 61.690, 25. Tjaša Štornik (II MS) 61.170, 26. Nika Miklavčič (DB Kp) 60.950, 27. Natalija Pavlinjek (Tišina) 59.395, 28. Petra Korent (MP L) 57.760, 29. Anna Novak (I MS) 57.400, 30. Meta Zgonec (RJ L) 55.980, 31. Nastja Šadl 54.950, 32. Maja Šebjanič 51.190, 33. Naja Belec (vse I MS) 49.370, 34. Valentina Zečević (DB Kp) 39.780, Ekipno: 1. OŠ M. Pečarja (Lj) 264.265, 2. OŠ D. Bordona Koper 263.450, 3. OŠ I. M. Sobota 253.580, 4. OŠ R. Jakopiča (Lj) 247.335,Starejši učenci: 1. Blaž Kozamernik (Dobr) 69.700, 2. Nejc Popit (MP L) 68.88, 3. Joško Starc (IC Vrh) 68.530, 4. Jakob Tušar (Sp Idr) 68.310, 5. Jernej Marčič (IC Vrhn) 68.300, 6. Luka Varda (T I Mb) 67.440, 7. Tilen Rihar (IC Vrh) 67.080, 8. Klemen Bergant (FA Kamn) 66.670, 9. Aljaž Seljak (Sp Idr) 66.640, 10. Marko Petrovič (T I Mb) 65.370, 11. Gašper Kocjan (Dobr) 65.340, 12. Jan Pibernik (FA Kamn) 65.330, 13. Kristian Kopač (Dobr) 64.680, 14. Deni Štravs (T I Mb) 63.940, 15. Jernej Bučar (T I Mb) 63.060, 16. Urban Smrekar (MP L) 63.010, 17. Matic Železnik (MP L) 61.970, 18. Martin Hojak (Liv L) 61.800, 19. Aleks Pajsar (MP L) 61.400, 20. Ale-ksander Buh (Dobr) 60.990, 21. Blaž Černivec (MP L) 60.670, 22. Dominik Kukovec (MP L) 60.350, 23. Matej Gračar 60.160, 24. Simon Čamernik 59.610, 25. Žiga Jerman 59.310, 26. Urban Tominec (vsi Do-brova) 58.660, 27. Žan Ražen (BM Divača) 58.290, 28. Benjamin Jager (IC Vrh) 43.930, Ekipno: 1. OŠ Dobrova 262.750, 2. OŠ Tabor I. (Mb) 259.810, 3. OŠ M. Pečarja (Lj) 257.170, 4. OŠ I. Cankarja (Vrh) 247.840.Dijakinje: 1. Laura Slana 76.140, 2. Ajda Rus (obe G Polj L) 74.680, 3. Maja Wolf 72.540, 4. Maja

Ana Strnad (obe SŠOF L) 71.270, 5. Sara Bezjak (G Polj L) 70.740, 6. Anja Oprešnik (GLŠ) 69.780, 7. Tadeja Urbas (G Polj L) 68.760, 8. Tatjana Kocmur (SŠOF L) 67.380, 9. Jana Stanojević (G Pi) 66.380, 10. Tamara Božič 65.980, 11. Lisa Hartmans (obe G Vič L) 64.370, 12. Nina Volčanjk (G Brež) 61.510, 13. Karmen Zupančič 56.580, 14. Maja Zakovšek 53.820, 15. Nina Planinc 50.520, 16. Špela Lašič (vse G Brež) 49.960, 17. Ivana Kocmur (SŠOF L) 46.960. Ekipno: 1. Gimn. Poljane (Lj) 221.560, 2. SŠ za obl in foto (Lj) 211.190, 3. G. Brežice 174.810.Dijaki: 1. Kristjan Peljhan (G JV Idr) 75.410, 2. Andraž Koritnik (RM Kamn) 73.870, 3. Žiga Pajek 72.880, 4. Rok Pajer (oba G Led) 71.600, 5. Janez Kozelj 71.120, 6. Matej Volčič (oba ŠC Š Loka) 70.840, 7. Samo Šef (G Vič L) 69.480, 8. Aleks Marić (ŠC Š Loka) 68.920, 9. Jaka Južnič (G Vič L) 67.800, 10. Gašper Novak 67.370, 11. Jure Petkovšek (oba ŠC Post) 65.860, 12. Vid Rotar (G Vič L) 65.490, 13. Nejc Oršanič (G Brež) 64.670, 14. Matevž Mulec (ŠC Post) 63.510, 15. Žiga Pregelj (TŠC TGZŠ NG) 58.910, 16. Matej Grubič (G Brež) 57.860, 17. Denis Marič (ŠC Š Loka) 56.550, 18. Alen Detiček (G Brež) 55.300, 19. Robert Brumec (G Pi) 54.760, 20. Miha Škafar (G Brež) 54.420, 21. Jan Marolt (ŠC Post) 48.420, Ekipno: 1. ŠC Š. Loka 210.880, 2. G. Vič (L) 202.770, 3. ŠC Postojna 199.690, 4. G. Brežice 182.230.

RegistriraniMlajše učenke: 1. Rebeka Grižon (AU Kp) 71.440, 2. Ula Simšič (MV Post) 71.090, 3. Ela Sabadin (DB Kp) 70.230, 4. Klara Simčič (MV Post) 70.070, 5. Manca Ahčin 68.620, 6. Tina Brdnik (obe CG Š Loka) 68.600, 7. Nika Bremec (MV Post) 68.300, 8. Brina Čučnik (Vodm L) 68.070, 9. Asja Benčec (III MS) 67.550, 10. Gaja Čendak 66.980, 11. Ana Dani (obe AU Kp) 66.740, 12. Lara Pivk Ogrin 66.720, 13. Lara Gerželj (obe MV Post) 66.500, 14. Lana Rebrec (Vodm L) 66.260, 15. Martina Čeper (BM Div) 65.740, 16. Meta Oblak (CG Š Loka) 65.360, 17. Žaklina Dodič (BM Div) 65.310, 18. Teja Oblak (CG Š Loka) 64.790, 19. Lana Smolnikar (Dob) 64.780, 20. Tereza Dani (AU Kp) 64.485, 21. Lucija Jamnik (Brez) 64.345, 22. Leja Jakša (CG Š Loka) 64.340,

23. Nika Erjavec (TČ Jes) 63.930, 24. Brina Krajnik (CG Š Loka) 63.895, 25. Inti Puš Treven (Vodm L) 63.770, 26. Katjuša Simčič (MV Post) 63.630, 27. Maša Bertoncelj (CG Š Loka) 62.260, 28. Tajda Stokuča (CG Š Loka) 62.190, 29. Tia Berdon (AU Kp) 58.420, 30. Iza Mlakar (Vodm L) 56.390, 31. Tara Jug (II MS) 55.510, Ekipno: 1. OŠ M. Vilhar-ja Postojna 277.340, 2. OŠ C. Golarja Š. Loka 270.210, 3. OŠ A. Ukmarja Koper 269.845, 4. OŠ Vodmat (Lj) 254.490, Mlajši učenci: 1. Tim Mozetič (Miren) 71.020, 2. Maj Vegnuti (Lucija) 70.420, 3. Tomi Zavadlav (AŠS Kom) 68.510, 4. Miha Pregelj (LBB Renč) 68.020, 5. Matic Pregelj (LBB Renč) 67.045, 6. Matija Nosan (CG Š Loka) 66.600, 7. Jan Kušar (CG Š Loka) 64.820, 8. Domen Struna (Žuž) 64.595, 9. David Grobolšek (CG Š Loka) 62.520, 10. Bor Krajnik (CG Š Loka) 61.320, 11. Danijel Šinigoj (LBB Renč) 60.870, 12. Jernej Globočnik (CG Š Loka) 59.540, 13. Aljaž Fer-jančič (LBB Renč) 59.490, 14. Goran Kelava (Vodm

35

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

L) 58.680, 15. Anej Špacapan (LBB Renč) 58.600, 16. Andraž Bistan (VK L) 56.790, 17. Aleks Šmitran 54.120, 18. Jakoslav Stanković 53.180, 19. Nejc Arhar (vsi CG Š Loka) 46.000, Ekipno: 1. OŠ LBB Renče 257.345, 2. OŠ C. Golarja Š. Loka 256.700.Starejše učenke: 1. Neža Simčič (MV Post) 71.430, 2. Nina Furlan (CG Š Loka) 70.980, 3. Neja Kavčič (Dob) 70.560, 4. Ajda Bergoč (RJ L) 70.420, 5. Katja Zavrl (Dob) 69.990, 6. Vita Osterman (Dob) 69.640, 7. Kim Bavdaž (CG Š Loka) 68.920, 8. Eva Ferjančič (IR Šemp pri Gor) 68.750, 9. Eva Brelih (CG Š Loka) 68.580, 10. Lana Lukič (VV L) 68.410, 11. Ana Čopi (II MS) 67.280, 12. Kim Rankovič (Dob) 67.250, 13. Pia Ban (AU Kp) 66.620, 14. Hana Ko-man (CG Š Loka) 66.560, 15. Maksi Podobnik (CG Š Loka) 66.420, 16. Katja Tratnjek (III MS) 65.230, 17. Ana Pejić (RJ L) 65.030, 18. Anastazija Krenn (II MS) 64.695, 19. Natalia Lončar (I MS) 64.540, 20. Eva Veselič (LV Ptuj) 64.415, 21. Ivana Žigon (AŠS Kom) 63.980, 22. Manca Majnik (CG Š Loka) 63.380, 23. Tina Torok (II MS) 62.750, 24. Meta Švagelj (AŠS Kom) 62.730, 25. Marjanca Jocif (CG Š Loka) 61.985, 26. Zala Žežlina (AŠS Kom) 58.800, 27. Urška Kolmanko (II MS) 58.410, 28. Vika Plemeniti (AŠS Kom) 56.370, 29. Kristina Šibelja (AŠS Kom) 52.970

Rok Vodopivec (VV L) 67.160, 12. Danilo Silan (VV L) 66.710, 13. Igor Vekič (CG Š Loka) 66.230, 14. Krištof Pogačnik (CG Š Loka) 64.660, 15. Luka Mešič (III MS) 64.360, 16. Žiga Strehovec (VV L) 62.470, 17. Žiga Kokoravec (VV L) 61.060, 18. Andraž Ban (VV L) 61.015, 19. Žiga Rojs (CG Š Loka) 55.970, Ekipno: 1. OŠ V. Vodnika (L) 269.210, 2. OŠ C. Golarja, Š. Loka 255.960.Dijakinje: 1. Tjaša Flanjak (G Pt) 74.530, 2. Rebeka Šarec (GLŠ) 74.330, 3. Tonja Senčar (G Pi) 74.320, 4. Tjaša Žagar (G Vič L) 73.990, 5. Anja Juvanec (GLŠ) 73.880, 6. Marcela Bešter (G Š Loka) 73.700, 7. Urša Vrbec (GLŠ) 73.460, 8. Tjaša Bizovičar (G Š Loka) 73.350, 9. Ilaria Grižon (SEPŠ Kp) 73.220, 10. Nežka Rugelj (RM Kamn) 73.160, 11. Kety Kodrič (SEPŠ Kp) 73.050, 12. Ana Jenko (G Pi) 72.990, 13. Rebeka Ukmar (SEPŠ Kp) 72.160, 14. Pia Šolar (G Š Loka) 71.460, 15. Tjaša Lipovšek (G Vič L) 71.430, 16. Eva Kunstelj (SVŠG L) 71.250, 17. Polona Klinar (G Jes) 70.820, 18. Zoja Kogoj (G Pi) 70.260, 19. Tina Gorjan (TŠC TGZŠ NG) 69.920, 20. Eva Gorup (G Vič L) 69.750, 21. Irena Hafnar (G Š Loka) 69.730, 22. Barbara Viltužnik (GLŠ) 69.400, 23. Nina Bre-mec (ŠC Post) 69.220, 24. Lea Badžim (SEPŠ Kp) 69.140, 25. Katja Povše (SEPŠ Kp) 68.690, 26. Iva Badžim (SEOŠ Kp) 67.670, 27. Jana Simonič (G Pt) 66.990, 28. Valentina Šestanj (G Pi) 66.880, 29. Anja Šuligoj (TŠC TGZŠ NG) 66.480, 29. Eva Gašperčič (BTSP Kr) 66.480, Ekipno: 1. Gimn. Šiška (Lj) 221.700, 2. SEPŠ Koper 219.290, 3. Gimn. Š. Loka 218.610, 4. Gimn. Piran 217.9720, 5. Gimn. Vič (Lj) 215.170, Dijaki: 1. Matic Pečan (GLŠ) 76.840, 2. Blaž Miche-lizza (TŠC SPLŠ NG) 73.930, 3. Jaka Uršič (GLŠ) 72.050, 4. Gregor Vider (G Moste) 71.240, 5. Blaž Klinec (TŠC TGZŠ NG) 69.180, 6. Matija Komel (TŠC SPLŠ NG) 68.850, 7. Miha Janežič (TŠC TGZŠ NG) 63.970, 8. Tom Susič (TŠC TGZŠ NG) 63.940, 9. Robert Vičič (G Pir) 82.850, 10. Izidor Kavšek (GLŠ ) 59.450, Ekipno: 1. Gimn. Šiška (Lj) 208.340, 2. TŠC TGZŠ N. Gorica 197.090

JUDO

DP prvenstvo za srednješolceKOPER, 10. februarja – Športna dvorana Bonifika, nastopilo je 96 dijakov in dijakinj iz 38 šol. Ekipno, dijaki: 1. Gimn. Šiška Ljubljana, 2. ŠC Celje, 3. SŠ S. Bistrica, dijakinje: 1. I. Gimn. v Celju, 2. Gimn. Bežigrad (L), 3. ŠC S. Gradec. Dijakinje, U20, do 48 kg: 1. Anja Štangar (G Bež L), 2. Tara Antuničevič (G Polj L), do 52 kg: 1. Fitore Zenuni (ŠC S Grad), 2. Manja Kropf (II G Mb), 3. Ma- (ŠC S Grad), 2. Manja Kropf (II G Mb), 3. Ma-), 2. Manja Kropf (II G Mb), 3. Ma-ruška Jurman (SEPŠ Kp), 4. Patricija Grad (SVŠG Lj), do 57 kg: 1. Katja Rigelnik (I G Ce), 2. Maja Povšnar (EG Kr), 3. Žana Lah (I G Ce) in Brigita Mardjonovič (G Polj L), 5. Katja Karba (G FM Ljut) in Asja Babič (STŠ Kp), 7. Mojca Vek (II G Mb), do 63 kg: 1. Zala Kotnik (CGTŠ Iz), 2. Ajda Kranjc Požar (G Bež L), 3. Melita Gonc (DSŠ Lend) in Andreja Kuhl (SVŠG L), 5. Laura Slana (G Polj L) in Vanesa Topler (ŠC S Grad), do 70 kg: 1. Tadeja Hozjan (G FM Ljut), 2. Aja Gačnik Zupanc (I G Ce), 3. Urška Primanšek (SZŠ Ce), 4. Dora Štraus (G JP L), nad 78 kg: 1. Urška Gračner (SZŠ Ce), 2. Urška Potočnik (SZŠ MS), 3. Tina Jazbec (G Jes). Dijaki, U20, do 55 kg: 1. Janez Vidmar (GLŠ L), 2. Sebastjan Svanjak Boltar (SZŠ Iz), 3. Sašo Šarčevič (EŠ MS), do 60 kg: 1. Adrijan Gomboc (I G Ce), 2. Luka Gruber (SZŠ Ce), 3. Luka Zver (SZKŠ Mb) in Luka Roudi (G MS), 5. Samo Planinc (ZSS L) in Filip Tretnjek (G MS), 7. Matej Grebenjak (DOŠ Lend), do 66 kg: 1. Andraž Jereb (GLŠ L), 2. Jure Kuralt (G Bež L), 3. Luka Kuralt (GLŠ L) in Tim Kovačič (G MS), 5. Anže Resnik (EG Kr) in Miha Naprudnik (GLŠ L), 7. Simon Madžarac (II G Mb) in Uroš Zavrtanik (G NG), do 73 kg: 1. Igor Potparič (GLŠ L), 2. Tadej Klemenc

(G SG), 3. Nermin Dedič (TŠC Mb) in Aljaž Bednar (G FM Ljut), 5. Mitja Jager (ZSS L) in Marcel Brajdič (SZŠ Ce), 7. Primož Rozman (ŠC Ravne n/K) in Mark Zavrtanik (G NG), do 81 kg: 1. Henrik Vergilas (ŠC Ce), 2. Matej Škerlak (SŠ S Bist), 3. Aljaž Lebar (ŠC S Grad) in Darko Nemec (EŠ MS), 5. Aljaž Peteh (EŠ Lj) in Jan Majdič (GLŠ L), do 90 kg: 1. Miha Žgank (ŠC Ce), 2. Matic Ovaijač (GLŠ L), 3. David Kukovica (SŠ S Bist), 4. Jakob Vrhovec (ZSS L), 5. Tadej Kropej (G Šent L), nad 100 kg: 1. Blaž Kun (ŠC S Grad), 2. Jure Zlatolas (ŠC CE), 3. Rok Djakovič (ŠC Ce), 4. Žiga Žerjav (SZŠ Ce). Dijaki, U17, do 50 kg: 1. Rok Planinc (ZSS L), 2. Tobias Mihelič (SŠER L).

DP za osnovnošolceRAVNE NA KOROŠKEM, 12. Februarja – Izpeljava OŠ Koroških jeklarjev, JZS in ZŠRS Planica. V ekipni razvrstitvi učencev in učenk je največ točk nabrala ekipa OŠ I. Cankarja iz Ljutomera 31, sledijo OŠ R. Jakopiča (Lj) 30, OŠ Mokronog 27, DOŠ 1 Lendava 24, OŠ Ljubečna 20, OŠ Šmarje pri Jelšah 17, OŠ Vojnik 15, OŠ Sp. Šiška (Lj) 13, OŠ Šentjanž pri Dra- Šiška (Lj) 13, OŠ Šentjanž pri Dra-vogradu, OŠ Pohorskega odreda (SB), OŠ Neznanih talcev (Dravograd), OŠ Griže in OŠ D. Alighieri vsi po 12. Pri dečkih so največ točk zbrali učenci z OŠ R. Jakopiča, pri dekletih pa iz OŠ Mokronog.Do 38 kg: 1. Nik Lemež (G Vel), 2. Timotej Matič (RJ Lj), 3. Tim Pahor (TČ Jes), 4. Klemen Okretič (RJ Lj), 5. Žan Ovčar (PV Ravne), do 42 kg: 1. Dominik Kukovec (MP Lj), 2. Nejc Lah (KDK Lj), 3. Uroš Vozlič (IC Ljut), 4. Marjan Krštinc (Vavta vas), do 46 kg: 1. Matej Dimovski (FRS Lj), 2. Aljaž Gostenčnik (Šentjaž p/D), 3. David Štarkelj (Petrovče) in Maks Butkovič (Liv Iz), 5. Jan Jurgec (Turnišče) in Patrik Grnjak (Križev), 7. Samo Šarečevič (I OŠ MS) in Manuel Čižmašija Lešnjak (DOŠ Lend), do 50 kg: 1. Luka Harpf (RJ Lj), 2. Jan Pungaršek (Lava Ce), 3. Grega Novak (IC Ljut) in Miha Filip (Beltin), 5. Jon Jelen (PV Ravne n/K) in Aljaž Stropnik (OŠ Šošt), 7. Fran Slemenšek (Liv Vel), do 55 kg: 1. Žiga Šendlinger (Stročja vas), 2. Peter Kranjc Požar (HS Lj), 3. Ivo Jurkovič (Sp. Šiška L) in Žan Gostenčnik (Šentjanž p/D), 5. David Berdajs (DK Lj) in Kevin Lackovič (M Nedel), 7. Aljaž Konec (II OŠ Ce) in Marcel Čižmašija Lešnjak (DOŠ I Lend), do 60 kg: 1. Jaka Bizjak (RJ Lj), 2. Leonardo Vergilas (Griže), 3. Jan Horvat (I. OŠ S Grad), 4. Miha Naglič (N talcev Dravog), 5. Jan Brumen (PV Ravne), do 66 kg: 1. Patrik Gal (DOŠ I Lend), 2. Grega Ferenc (DOŠ I Lend), 3. Staš Osterc (OŠ Verž) in Aljaž Triplat (OŠ Griže), 5. Štefan Nikolič (KDK Lj) in Blaž Drofenik (N talcev Dravog), 7. Jan Korenak (Ljubeč), do 73 kg: 1. Nejc Pengerl (Ljubeč), 2. Marko Nagy (DOŠ I Lend), 3. Blaž Peklic (Hajdina), 4. Anže Trček (Wald š L), 5. Žiga Erjavec (I OŠ Ce), nad 73 kg: 1. Andraž Špiler (Ljubeč), 2. Gregor PIšotek (JP SB), 3. Luka Grum (Vojn) in Narsej Lackovič (M Nedel), 5. Martin Berič (Sp Šiš L) in Niko Gorjan (Turniš), 7. Alen Šišič (VP Lj). Starejše deklice, do 35 kg: 1. Romana Volf (Šmarje p/Jel), do 40 kg: 1. Maruša Štangar (Prule L), 2. Patricija Pozvek (Dol p/Lj), do 44 kg: 1. Patricija Gregorčič (Mokron), 2. Teja Tropan (PO S Bistr), 3. Tina Lasnik (KJ Ravne) in Bianca Sovilj Stojkovič (TČ Jes), 5. Doroteja Čahuk (II OŠ MS) in Petra Vidmar (KDK L), 7. Maja Adanic (Turniš), do 48 kg: 1. Lea Knez (VŠ Iz), 2. Lara Maslo (DA Iz), 3. Ioana Buzoiu (DA Iz), 4. Nika Perovnik (N talcev Dravog), do 52 kg: 1. Nina Zaplatar (Mokron), 2. Gaja Brina Breznik (Sp Šiš L), 3. Nika Šega (PO S Bistr) in Katja Oder (N talcev Dravog), 5. Hana Prelog (IC Ljut) in Ula Istenič (Vod L), do 57 kg: 1. Živa Potočnik (IC Ljut), 2. Nives Volf (Šmarje p/Jel), 3. Dajana Damjanovič (Kp), do 63 kg: 1. Klara Apotekar (Vojn), 2. Ajda Koračin (Mokron), 3. Hana Štor (Petrov) in Tadeja Arklinič (IC Ljut), 5. Tina Slavinec (Belt) in Nina Pestotnik (VP Lj), nad 63 kg: 1. Sara Ajtnik (II OŠ S Grad), 2. Tjaša Šalamun (FR Ce), 3. Sonja Cahuk (OŠ 2 MS) in Betina Ivanšič (IC Ljut), 5. Vanja Nakič (I OŠ S Grad).

Ekipno: 1. OŠ Dob 277.440, 2. OŠ C. Golarja Škofja Loka 275.260, 3. OŠ II. Murska Sobota 253.135, 4. OŠ AŠ Stjenka, Komen 242.060.

Starejši učenci: 1. Luka Bojanc 71.790, 2. Žan Suša (oba Brš Nm) 71.630, 3. Matjaž Pezdirc (VK L) 70.780, 4. Jure Vrbec (VV L) 70.540, 5. Luka Trbovšek (Škof) 69.790, 6. Andrej Kozelj (CG Š Loka) 69.100, 7. Jan Zavadlav (AŠS Kom) 68.510, 8. Jure Klinec (LBB Renč) 68.430, 9. Jaka Grbac (VK L) 68.040, 10. Jan Ferjančič (LBB Renč) 67.400, 11.

363636

Šolski pokljuški maraton

3636

49 smelih – na Pokljuki

Kdo je kdo – in koga ni?Na šolski pokljuški športni dogodek namenjen smučarskemu teku, pohodnikom s

smučmi in brez njih ter alpskim smučarjem, se je letos prijavilo 2120 udeležencev, sode-lovalo pa je 1741 učencev in učenk, dijakov in dijakinj (iz 49 šol) ter spremljevalcev, kar je doslej največ. Med posamezniki so se športnega dogodka na Pokljuki udeležili še: Jure, Ajda, Marija, Maja in Živa Markič, Gordana Ilc Križaj in Miroslav Ražman, ki že dolga leta prihaja na zimsko druženje.

Osnovne šole: 1. OŠ Škofja Loka Mesto 106 učencev in učenk, 2. OŠ Podčetrtek 93, 3. OŠ Raka 91, 4. OŠ Mirna 78, 5. OŠ J. Dalmatina, Krško 70, 6. OŠ Pohorskega bataljona, Oplotnica 57, 7. OŠ Križe pri Tržiču 51, 8. OŠ I. Tavčarja, Gorenja vas 48, 9. OŠ Bogojina 47, 10. OŠ F. Vesela, Šentvid pri Stični 44, OŠ Gorje 44, 12. Waldorfska šola, Ljubljana 41, OŠ Pirniče 41, 14. OŠ Poljane 40, 15. OŠ I. Skvarče, Zagorje 39, 16. OŠ J. Modra, Dol pri Ljubljani 35, 17. OŠ Zreče 35, OŠ F. Bevka, Ljubljana 35, 19. OŠ Šmartno pri Litiji 33, OŠ XIV. divizije, Senovo 33, 21. OŠ C. Golarja, Š. Loka 30, 22. OŠ Poljane, Ljubljana 28, 23. OŠ NH M. Pečarja, Ljubljana 27, 24. OŠ Livada, Ljubljana 25, OŠ V. Kraigherja, Ljubljana 25, 26. OŠ V. Vodnika, Ljubljana 21, OŠ Vodice 21, 28. OŠ S. Jenka, Smlednik 20, OŠ Rovte 20, 30. OŠ Brezovica pri Ljubljani 19, OŠ Šoštanj 19, 32. OŠ Medvode 17, OŠ Stari trg ob Kolpi 17, 34. OŠ Žirovnica 16, OŠ K. D. Kajuha, Ljubljana 16, OŠ Sostro 16, 37. OŠ J. Plemlja, Bled 15, OŠ M. Bantan Stojan, Jarenina 15, OŠ Fokovci 15, 40. OŠ Domžale 13, 41. OŠ Mokronog 12, 42. OŠ Dragomelj 10, 43. OŠ Dobravlje 7, 44. OŠ F.S. Finžgarja, Lesce 5, 45. OŠ V. Perka, Domžale 1, OŠ Kašelj 1. Srednje šole: 1. Gimn. Brežice 95, 2. Gimn. Celje Center 91, 3. Gimn. Kranj 56.

Ne vem, kakšni sreči se moram zahvaliti, da sem bil tudi letos, čeprav brez svoje šole, priča šolskemu pokljuškemu »maratonu«, ki ga, ob pomoči sodelavcev, že toliko let izpelje Osnovna šola Gorje. Izpeljava Gorjancev ni več naključje, v resnici je to opredelitev šole, torej je to skupna akcija učiteljskega zbora in učencev. Opredelitev šole za šport potrjuje tudi njihova tradicionalna množična udeležba na ljubljanskem šolskem maratonu, pa tudi udeležba na mednarodnih šolskih tekmovanjih ISF in ICG.

Kljub temu da se je tudi letošnjega maratona udeležilo približno 1740 učencev in učenk, dijakov in dijakinj (iz 49 šol) ter staršev in spremljevalcev, imam občutek, da trud, ki ga vlagajo v izpeljavo, ostaja precej neodmeven. A to ni samo težava pokljuškega maratona, pač pa večine šolskih tekmovanj in prireditev. Vendarle pa je opazen trud Zavoda za šport RS

Planica, ki s svežimi prijemi in pravili skuša primerneje ovrednotiti delo organizatorjev šolskih športnih tekmovanj.

Ali če sem nekoliko natančnejši – menim, da so vsi, ki se lotevajo izpeljave tekmovanj, slabo nagrajeni, kajti velikanska razlika je med trudom tistih, ki preprosto vzamejo ekipo in gredo na tekmovanje, in na drugi strani med tistimi, ki se lotijo organizacije in so poleg vsega še prijazni gostitelji. Na šoli, na kateri sem delal, smo izpeljali veliko četrtfinalnih in polfinalnih tekmovanj, vendar pa nikoli nismo na ustrezne naslove poslali poročila, ki bi nam zagotovilo, da bomo dobili vrnjenega nekaj denarja. Administracija se nam je zdela preveč zapletena, zato smo se tej možnosti raje kar odpovedali. Vsi pa vemo, da final ne bi bilo, če ne bi bilo predtekmovanj. Vem, da je Zavod za šport RS Planica želel spodbuditi prav organizatorje na nižjih ravneh, a je naletel

na odpor športnih pedagogov, ki navadno prevzemajo finala. A s tem sem se nekoliko oddaljil od Pokljuke.

Eden izmed plusov šolskega pokljuškega maratona je zagotovo tudi ta, da večina udele-žencev vsaj enkrat vidi in doživi kakovosten te-kaški poligon s progami, pohodniki pa se lahko prepričajo, da je izlet v naravo zanimiv tudi pozimi. Opažam, da je imelo precej učencev dokaj zastarelo opremo, kar sicer ni zmanjše-valo njihove zagretosti. Vemo, da je življenjska doba opreme, ki gre iz rok v roke, kratka in bojim se, da se opremi hitreje izteka čas, kot si to želijo športni pedagogi. Upam, da bo res zaživela akcija Zavoda za šport RS Planica, ki v bližnji prihodnosti načrtuje možnost cenejšega nakupa tekaške opreme za šole. K sedanji množičnosti so zagotovo veliko pripomogle šole v naravi, kjer so učenci in učenke dobili temeljno izkušnjo smučarskega teka. Prav zato

373737

ZahvalaOsnovna šola Gorje, ki je ob razumeva�

nju ravnatelja, obeh pomočnic ravnatelja, učiteljev šole in drugih delavcev šole, pa učencev, nekdanjih učencev in staršev učencev, izpeljala15. šolski pokljuški ma�raton, se zahvaljuje vsem, ki so omogočili izpeljavo, še posebno pa so zaslužni:

Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Zavod za šport RS Planica, Zveza za šport otrok in mladine, Športni center Pokljuka, Fakulteta za šport, Odbor za biatlon, Smučarska zveza – komisija za nordijsko smučanje, Zveza učiteljev in trenerjev smučarskega teka, Planinska zveza, Občina Bohinj, Občina Gorje, Upravna enota Radovljica, Ponca d.o.o. Rateče – vrhunska oprema za smučarski tek, PD Radovljica, Biatlonska šola, GRS Radovljica, Slovenska policija – enota Bled, GŠ slovenske vojske, Uprava za obrambo Kranj, Vojašnica SV EVOJO Pokljuka, PGD Gorje, ZD Bled.

DonatorjiŽito Gorenjka Lesce, Slaščičarna Šmon

Bled, CP Kranj, TNP Bled, Vigrad d.o.o. Ljubečna pri Celju, Združenje SAZAS, Klub vodnikov vlečnih psov Komenda, DVZ Ponikve d.o.o., Almaro s.p. Ljublja�na, Oblikovanje zvoka Černe s.p.

MedijiRadio Triglav, Jesenice, Radio Sora

Škofja Loka, Radio Belvi Kranj, Časopisi Gorjanc, Gorenjski glas.

menim, da je udeležba na pokljuškem šolskem maratonu dokaj povezana z razširjenostjo šol v naravi. Med udeleženci je bilo tudi nekaj tekmovalcev, ki so bili že na daleč prepoznavni po opremi, kar pa je razumljivo.

Za učitelje spremljevalce je bila sobota de�lovni dan, torej je treba množici spremljevalcev izreči priznanje. Žal pa marsikdo še zmeraj ni ugotovil, da bi udeležbo na tej prireditvi lahko povezal s športnim dnem in z ugodnostjo, da učence pripelje v naravo na račun tistih, ki plačajo prevoz. Menim, da je še zmeraj preveč športnih pedagogov, ki premalo vložijo v navduševanje učencev za tovrstne dejavnosti. Sicer pa si lahko ogledate zanimiv seznam »pokljuških« šol. Pogled potrjuje bojazen, da mnogi športni pedagogi po petnajsti ponovitvi Pokljuke, zanjo še niso slišali.

Sicer pa je lepo o izpeljavi pokljuškega dogodka razmišljati od daleč. Zato se še zmeraj ogrevam za zamisel, da bi lahko poleg uveljavljenih štartov vsak sam šel na progo, ura na štartu in cilju pa bi mu povedala, koli�štartu in cilju pa bi mu povedala, koli� in cilju pa bi mu povedala, koli�ko časa je porabil za pot. Tudi če odmislimo omenjeno uro, bi se morda morali udeleženci bolj osredotočiti na dan, ki je na voljo. Tokrat je bila narava radodarna in prav zato menim, da bi se dalo dan, vsaj z manjšimi skupinami, bolje izrabiti ter doživeti in videti več. Poleg zanimivega poligona je izjemna možnost izlet s tekaškimi smučmi na planino Javornik. Vemo, da je bila vsaj polovica letošnjih udeležencev bolj naklonjena spoznavanju narave s hojo. No, morda so organizatorji bolj naklonjeni tekmi, ki jo lahko nadzorujejo, a vse kaže, da bo moral organizator v prihodnje računati z vse večjim številom pohodnikov.

Ob koncu kratkega zapisa želim znova čestitati kolegu Nenadu Pilipoviču in množici znanih in neznanih organizatorjev, ki so se potrudili za lepo doživetje. Najbrž se mi v tem pridružujejo vsi, ki so prišli na Rudno polje na Pokljuki.

Aleš Peče

38383838

Mirko in Prdko (14)

KAJ SE JE ZGODILO: Dado hodi z Antonieto, Mirko pa jo sanja. Koliko zaljubljenosti okrog neodločenega dekleta. Prdko dočaka očeta Izidorja, Kazimir, ki ima s Prdkom neporavnane račune, pa na fanta še čaka.

Sin Vetra

Torek Čvek

»V soboto sem bila pri frendici Maši v Piranu, pa sva šli zvečer densat. Ko tako upicanjeni sediva, vidiva, kako eni lokalni tipčki pri šanku bulijo v najine miniče. Midve jih kao ignorirava, pa naprej pljuckava drink, ko se en model ojunači pa pride do mene in me vpraša: »Kann ich mit dir tancen?« Ej, midve sva crknili od smeha, je mislil, da sem švabica, ker sem blond,« Suzi razlaga Antonieti zgodbo na poti proti gimnaziji.

»Drin, drin.« »Kaj je Dado?« vpraša v mobitel Antonieta.»Dobro jutro, ljubi, po pouku te povabim na sladoled!«»Dado!«»A?«»... Ah, nič, te počakam po šoli, adijo!«»Ej, Antonieta, ti si res carica, ker imaš tako skrbnega mačota!«

nagajivo pripomni Suzi in obe z atletskim korakom stopita proti šoli.

Neuslišana Ana Mirko uspe pri pouku obdržati zbranost samo še pri nezaključenih

predmetih. Geografija ni med njimi, zato si krajša čas z diskretnim premikanjem Anine radirke.

»Nehaj, no,« zašepeta Ana.Radirka se obrne proti obešenemu zemljevidu Afrike.»Pa daj no, nehaj me motiti!« je neprepričljiva sošolka.Radirka pokaže smer proti globusu.»Mirko, če mi daš mir, te povabim na drink!« se ojunači Ana.Mirko s prstom frcne radirko. Ana ni Antonieta.Med odmorom si Mirko vzame čas za Prdka. »Klasika. Popoldan

šibava na štadion.«»Ni šans, je rekel Hans!« spesni Prdko. »Danes štrajkam, ker jutri

ne grem z vami v Celovec. Pa še s fotrom in mamo sem zmenjen, da gremo v lajf!«

Dado se potrudiOb enih se od zadnje ure pouka vsujejo skozi preozka vrata gimna�

zije dijaki in dijakinje, ki so poročeni z mobiči. Koliko povezovanja, zvonjenja in sevanja. Antonieta čaka na Dada, ko dobi SMS. »Poglej na desno.« Ko se obrne, zagleda neznanca, ki sedi na motorju v kavbojkah in črni motoristični čeladi. Voznik dvigne vezir in dekle presenečeno vzklikne: »Dado, ti imaš motor!«

»Jasno bejba, skoči gor, pa greva!«Tehtnica izbire se zatrese.Antonieta in Dado se pred lokalom hladita s senco in z ledeno

kavo. Fant poln načrtov razlaga svoje sanje: »Čez pol leta pa izpit za

avto, da bova lahko hodila na morje. Sicer bo težka, ker bom študiral ekonomijo in treniral, a čas zase si bova že vzela, a ne?«

»Dado, jaz te ne prepoznam več.«Tehtnica začne izgubljati ravnotežje.»In še ena malenkost.« Antonieta odvije zavojček in osupne. » Ojoj! So ... so to uhani s

kristali Svarowski?«»Bravo!« ležerno odgovori fant, ki drvi po poti zmagoslavja.Odločitev se dekletu ponudi sama od sebe.

Sprehod Magdalena mora do jutri popraviti predolgo obleko gospe Jegličeve,

zato družinski sprehod poteka v moški družbi. Prdko in Izidor hodita skozi Tivoli proti Cekinovemu gradu. Ob dveh bronastih psih, ki s stopnišča prežita na obiskovalce, sin ustavi očeta. »A veš, da se je kipar ubil samo zato, ker jima je pozabil narediti jezika?«

»Nisem vedel,« odgovori Izidor.»Oči?«»Ja?«»Kaj je s tabo?«»Nič, ponoči ne morem spati. A greva?«»Kam? A na trim stezo, proti Mostecu, proti Kosezam?«»Kamorkoli.«»Imaš prav. Je čisto vseeno, ker je zemlja okrogla,« ugotovi Prdko.

Priprava na tekmoMirko popoldan zaklene kolo in vstopi na stadion. Objekt je uma�

zano siv, v senci in poln tujih obrazov. Na stadionu NI Antoniete.»Mirko, lepo, da si prišel!« se ga razveseli Bastelic. »Veliko stvari

naju še čaka pred jutrišnjo tekmo. Najprej te bom v pisarni vpisal v

39

Fotografije niso v povezavi z besedilom

Razglednica

PRIHODNOST: Nemočnemu Prdku se zdi Kazimir kot kuga iz Aškerčeve balade Brodnik. Oblečen je v črno trenirko in v medlem soju luči mu pod kapuco namesto oči žarita dva črna oglja. Bolezen se zdi smrtonosna in ne pozna milosti ...

Olimpijski festival evropske mladine

LIBEREC, 19. februarja – Z nastopi deskarjev v paralelnem slalomu in s sklepno prireditvijo se je 1200 mladih športnikov in športnic poslovilo od Libereca, češkega športnega središča, ki je bil od 12. do 19. februarja središče evropskega zimskega utripa mladih športnikov pod okriljem olimpijskih simbolov. Ker ni možno prešteti in zapisati vseh vtisov, ki jih bodo hranili prihodnji športni šampioni, se moramo zadovoljiti s statistiko. Miha Hrobat je prejel priznanje OFEM�a za fair play. Nemški športniki in športnice so osvojili 16 medalj, sledita Norveška (15) in Švedska (6), slovenska odprava pa se je v tej elitni družbi uvrstila na 10. mesto s tremi medaljami.

Glavna zvezda slovenske ekipe je bila nedvomno Eli Plut, 16�letna Ljubljančanka, smučarka SK Novinar, zmagovalka veleslaloma in druga v slalomu, v katerem je samo za tri stotinke

zaostala za Švedinjo Charlotte Saefvenberg, pa čeprav je imela v prvem teku 32 stotink prednosti. A v realnem svetu na snegu stotinke kopnijo z neznansko hitrostjo, Eli se zato ni jezila. »Ra�zumem, da se ne more vselej vse končati tako, kot želimo. Obeh medalj sem zelo vesela,« je dejala dijakinja 2. letnika gimnazije Šentvid, ki je tako s trenerjem Andražem Kraševcem opravila še en načrtovani korak k olimpijskim igram leta 2014 v Sočiju.

Tretjo medaljo pa je za statistiko OKS in za svoje veliko veselje osvojila Lea Einfalt (TSK Merkur Kranj), dijakinja gimnazije Bežigrad, in sicer v prosti tehniki na 5 km dolgi progi, na kateri je pustila za seboj več kot 70 vrstnic. Lea, ki jo redno srečujemo na vztrajnostnih šolskih tekmovanjih, denimo, tudi v gorskem teku, je po uspešnem nastopu dejala: »Z medaljo OFEM sem osmislila velike napore, ki spremljajo moje športe.«

Druge boljše uvrstitve so zabeležili smučarski skakalec Jaka Kosec (6.), tekačica Nika Razinger (TSK Bled, 7., prosto), tekač Aljaž Praznik (TSK Dol, 9. v šprintu klasika) in umetnostna dr�šprintu klasika) in umetnostna dr� klasika) in umetnostna dr�salka Patricija Gleščič (7. v kratkem in 10. v prostem programu, skupaj 9.), deskarka Taja Korpar (10.) v krosu, biatlonec Primož Pančur v šprintu (10.).

klub in te registriral. Nato bova šla v skladišče, kjer boš dobil klubski dres, trenerko in sprintarice.«

Fantu se zdi, da se čas vleče in da se je Bastelic postaral. Na stadionu še vedno ne vidi Antoniete.

»Na koncu pa boš še enkrat preveril zalet. V novih sprintaricah!« konča trener.

Birokracija jim vzame čas. Tudi pomerjanje športnih oblačil in nena�vadnih »kopačk« se zdi Mirku dolgotrajno in zamudno: »Saj je v redu!«

»Ne, pa ni, poglej rokave,« posnema trener njegovo mamo.Ko Mirko ponovno ugleda nebo, se že mrači.»Še zalet!« je neumoren trener. Mirko z žeblji na stopalih steče po zaletišču globoko v večer.»Pozno je, a te peljem?« se ponudi Bastelic po končanem treningu.»Ne, hvala, sem s kolesom.«»A bodo doma jezni nate?«»Ha, pridite pogledat, pa boste vidli vraga!« ga povabi Mirko.Ozračje je nasičeno z vlago in nebo se pripravlja na nevihto.

Večerni gostZakonca Sever povezuje kar nekaj stvari: razum, navajenost, obojes�

transka korist in Mirko. Skrbita, da sin ne bi zavil z avtoceste življenja na stranpoti. Zato zvečer v kuhinji čakata na sina, da ga spravita v red.

Ko Mirko s temo vstopa v stanovanje, ve, kaj ga čaka. Če je bil četrtkov pogovor s starši mučen, ga tokrat čaka deveti krog Dante�jevega pekla.

»O, izgubljeni sin se je vrnil!« ga je zajedljivo pozdravil Lojz.»Preden me vprašata, kje sem bil, bi vama rad povedal dobro in

slabo novico.»In slaba je?« vpraša oče.»Da sem matematiko pisal štiri ... Dobra novica pa je, da treniram

atletiko!«»Mulc, če naju misliš še zafrkavati ...«»Lojz!« očetovo eksplozijo ustavi Magdalena. »Bom jaz uredila.

Mirko, danes si zadnjič prišel med tednom domov v mraku. V to sem tako trdno prepričana, kot je bil prepričan zavojevalec Cortes, da obstaja neznano morje, trenutek, preden je uzrl Tihi ocean.«

»Mami, te tvoje zgodovinske primerjave ...«»Tišina, zlorabljaš najino zaupanje in si nesramen!« ga je nahrulil oče.»Lahko nadaljujem Lojz? ... Hvala. Cortez je videl morje, ti, Mirko,

pa ga letos ne boš, če boš tako nadaljeval.« Naelektreno vzdušje preseka zvonec. »Drin. Drrinn!«»Že grem!« zagode Lojz in odpre vhodna vrata. »Ne rabimo ...«»Oprostite, ste vi Mirkov oče? Jaz sem Bastelic, trener Bastelic,«

odgovori Mirkov rešitelj.

Eli Plut Lea Einfalt

Aljaž Praznik Nika Razinger

40

Dober občutekČeprav smo se zmrdovali ob poimenovanju

zimskega športnega dneva na Pokljuki (5. febru�arja) za festival, pa je naneslo, da so se na Rudnem polju kar štiri dni vrstili dogodki, povezani s smučarskim tekom. To je že bližje festivalu. Za »šolskim pokljuškim maratonom« so se 7. in 8. februarja zvrstila še klubska državna prvenstva v smučarskem teku. Dogajanje na Rudnem polju je bilo veličastno, saj je toliko mladih in v tako kratkem časovnem obdobju mogoče na Pokljuki videti samo enkrat v letu. V šolskem programu se je zbralo približno 1800 udeležencev, v klubsko obarvanem tekaškem kulturnem dnevu pa se je predstavilo 250 mladih, ki trenirajo smučarski tek, in še vsaj X�krat toliko spremljevalcev in užitkar�jev, ki so Pokljuko spremenili v svoj mondeni St. Moritz, s kavo na hotelski terasi.

Pogled na mlade športnike in športnice v so�dobni tekaški opremi, ki so se merili za naslove državnih prvakov, je bil navdušujoč. Najbrž ni esteta, ki ne bi dejal, da se je na Pokljuki zbral cvet slovenske mladine, seveda tiste, ki je predan smučarskemu teku. V ozadju si na vsakem koraku čutil njihove starše in trenerje, pa športne delavce volonterje iz blejskega smučarskega kluba, ki so pripravili tekmovanje. Res, smučarski tek se lahko pohvali s predano klubsko podporo.

Jože Klemenčič, strokovni športni delavec, ki na Smučarski zvezi Slovenije skrbi za tek, je bil ob uspehu Vesne Fabjan in Katje Višnar na tekmovanju za svetovni pokal (1. in 2. mesto) razočaran nad medijsko neobčutljivostjo, saj jim je več pomenil dvakratni naslov mladinskega svetovnega prvaka v alpskem smučanju. A je ob izjemni rasti zanimanja za smučarski tek, kar dokazujejo polni poligoni na Pokljuki in v Kranjski Gori, videl pozitivno znamenje. Ljudje vendarle dobro presojajo, kaj pomeni smučarski tek za rekreacijo. »Mnogi, ki čez leto tečejo in polnijo tekaške maratone, vse bolj ugotavljajo, da je smučarski tek za zimske mesece idealna dopolnilna dejavnost. Oba naša velika smučarska centra pokata po šivih prav na tekaških stezah. Poslej bo dobrodošel vsak nov kilometer urejenih tekaških stez,« pravi Klemenčič. Brez slabe vesti lahko dodamo, da športna dejavnost na šolah k takemu razvoju tudi nekaj pripomore. To je zagotovo dober občutek. N .S.

Smučarski tek