Poπt

nina

pla

Ëana

pri

poπt

i Lju

blja

na

5 2011 Letnik19•πtevilka166•5/2011•revijoizdajaZavodzašportRSPlanica

Odgovor profesorja s FŠIntervju z Renato Salecl, Objektiv, sobota, 6. Marca. Vprašanje novinarke Tanje Lesničar Pučko.Pred dnevi je neki profesor s Fakultete za šport v zvezi z ljudmi, ki tvegano smučajo, navajal neke povsem fiziološke razlage, neko navzočnost snovi v telesu, zaradi katere se podajajo v nevarnosti. Raziskave naj bi pokazale, da so sicer to zelo stabilni in samozavestni ljudje, ne pa kakšni hazarderji, kot jih dojema javnost. Kaj menite o tem?Renata Salecl: »Precej nevarno je ta pojav razlagati s fiziologijo, nevarno je iskati odgovore v biologiji. Posameznik se je zmožen ubraniti svoje fiziologije, človek ni podrejen nagonom. Seveda prihaja do sprememb v možganih, do različnih ravni serotonina in drugih hormonov, kar vpliva na počutje posameznika, a vseeno ima ta možnost delovati po svoji volji. Pri teh športnikih tako ne gre zanemariti želje iti prek ograje. Ograja torej mora biti, če je ni, je najbrž manjši užitek. Užitek je torej tudi v transgresiji, a le takrat, ko zakon obstaja, če zakona ni, ni niti užitka. V transgresiji pa ljudje pogosto želijo biti opazovani ali vsaj doživeti prepoznanje tega, kar so naredili. Vlogo tega prepoznanja dosežkov v tem primeru igrajo druščine teh športnikov, ki imajo pogosto neka svoja pravila, ki so jim pomembnejša od družbenih pravil. Tudi to je že stoletja star pojav, ta dvojni odnos do pravil, pa naj je šlo za Ku-Klux-Klan ali pa za odnose v vojaških skupinah. Nepisana pravila jih zavezujejo močneje kot družbena in če jih kdo ne upošteva, je lahko to zanj bolj boleče, kot če ne upošteva družbenih pravil.«

S kolesom za koloHumanitarne akcije so vredne vsega spoštovanja, še posebno, če se jih lotijo mladi. Aleksej Dolinšek se je odločil, da bo poskušal pomagati Ivani Gornik iz Slovenj Gradca in Srečku Petkovšku iz Hrenovic pri Postojni, za ta namen pa je izbral Dirko okrog Slovenije (DOS), na kateri je zbiral denar za nakup dveh invalidskih koles na ročni pogon. Šest tisoč evrov staneta kolesi, ki bi ju podaril. Zakaj je izbral njiju? »Ivana je mati samohranilka, Srečko pa ima od dohodkov le invalidsko pokojnino in zato o takšnem nakupu ne more razmišljati ...«25-letni ultramaratonski kolesar iz Trebnjega je denar zbiral v okviru zahtevne preizkušnje, dolge 1138 kilometrov, ki je potekala od 12. do 15. maja. Svojo človekoljubno akcijo je imenoval S kolesom za kolo, z njo pa je želel opozoriti na ljudi, ki so potrebni pomoči.

Aleksej je osnovnošolska leta živel v Zasavju, na Dolu pri Hrastniku, zdaj pa živi v Trebnjem in študira na Fakulteti za šport. Z ekipo je prispel na cilj v dveh dneh, 7 urah in 25 minutah. »Bil sem najmlajši udeleženec ter edini na ležečem kolesu,« pripoveduje simpatični Aleksej, »in se uvrstil na 35. mesto v absolutni kategoriji.«Dobrodelno kolesarjenje je organiziral že marca v Trebnjem, z aprilom pa je sprožil tudi SMS-akcijo – pošiljanje SMS-sporočil na 1919 s ključno besedo KOLESAR, s čimer je vsakdo prispeval en evro. Hrastničani, navijači njegove ekipe, so povedali: »Ponosni smo na Alekseja! Ne le da je uspešno opravil eno težavnejših kolesarskih dirk pri nas, ampak je vsemu dodal še človekoljubno noto.« S ključno besedo KOLESAR in številko 1919 lahko prek sms še zmeraj pomagamo pri nakupu invalidskih koles. Več na: http://www.ad-venture.si/.

Fanči Moljk, Foto: arhiv aleksej D.

©

pORT MLAdihTRibuna

2

OŠ Boštanj: organizacija DP v rokometuV razmišljanju o navijačih na šolskih tekmovanjih smo omenili tudi osnovnošolsko državno prvenstvo v rokometu, ki ga je v športni dvorani Osnovne šole Sava Kladnika pripravila Osnovna šola Boštanj. Omenili smo, da je količina hrupa ušla nadzoru in zdravi pameti in upravičeno je kdo pomislil, da so pri tem prednjačili učenci s šole organizatorice. Resnica je daleč od tega, saj je ena od gostujočih ekip pripeljala s seboj ekipo ustvarjalcev hrupa. Tako nam zaradi hrupa ni uspelo videti bistva – polno dvorano otrok, ki so vztrajali vse do konca tekmovanja, predvsem pa so bili res pravi navijači, ki so se znali veseliti ob uspešnih akcijah svoje ekipe. Mnogi so mahali z majhnimi slovenskimi zastavami, ki so jih naredili kar sami. Ja, to, da so imeli učenci, ki navijajo za svojo ekipo, v rokah slovensko zastavo, smo zasledili prvič. Pa tudi sicer so se Boštanjčani izkazali kot čudoviti gostitelji.

Če se nikoli nisi izkazal na tekmi, kot Tina Maze (foto: I. Modic), če se nisi izkazal kot ljubimec, če nisi … se pokažeš drugje, čeprav družbeno nesprejemljivo …

Ekipa novega časa Športna pedagoga prof. Damir Škerl in Andrej Zoran, ki delujeta na Srednji šoli Grm – v centru biotehnike in turizma, sta bila presenečenje letošnjega državnega prvenstva v krosu. V času, ko šteje samo še denar, in ko je prav zato težko dobiti organizatorje, saj je njihovega dela ni mogoče poplačati, sta se spoprijela z zahtevno pripravo državnega prvenstva v krosu in slovenskim šolarjem, ki jim je nekaj do teka, zagotovila lepo doživetje. Vsekakor sta prava človeka, da se jima oddolži ZDŠPS, organizacija športnih pedagogov, pa čeprav se ju najbrž nihče ne bo spomnil.

©

pORT MLAdihTRibuna ©

pORT MLAdihTRibuna

3

Dal (dala) bom vse od sebe …Prav neverjetno je, kako so si odgovori športnikov na novinarska vprašanja podobna, predvsem pa tudi, kako zelo so brez pravega smisla in vsebinsko prazna. Eden od pogostih odgovorov športnikov in športnic, ko želijo povedati, da se bodo potrudili, je, da bodo DALI VSE OD SEBE. Ko slišim kaj takega, in tega je veliko, najprej pomislim, kaj bi lahko vprašani športnik ali športnica dal ali dala od sebe. Morda zgornji del trenirke ali bi se morda slekel do golega kot antični atleti na svojih tradicionalnih olimpijskih igrah, na katerih so nastopali goli, torej so morali dati vse od sebe. Morda želijo spraviti iz sebe ves pot, ki jim ga še ni uspelo izločiti iz telesa z vadbo … Kdo ve? Besedna zveza »dati vse od sebe« me spominja na še veliko bolj znamenite stavčne povezave, v katerih govorniki ali pisci uporabljajo besedo NAČIN. Opažam, da je postala uporaba te besede zelo modna. Mnogi radi rečejo, da bodo nekaj naredili na način … Groza. Za vse,

ki uporabljajo za svoje razlage NAČIN, si pač ne morem misliti kaj drugega, kot da gre za duševno lenobo, kajti NAČIN lahko v večini stavkov brez škode izpustimo ali pa namesto tega povemo, kako bomo kaj naredili. Ampak, da to zapišemo, je treba malo pomisliti.

In če se vrnemo k našim športnikom, ki želijo (bodo) dati vse od sebe, lahko prav tako pomislimo, da se jim pač ne ljubi (pomisliti) povedati kaj več, in na tak način (slov: TAKO) končajo pogovor. Ste opazili, da smo uporabili besedo NAČIN? Mirno jo lahko izpustimo, tako kot bi lahko športniki povedali, da se bodo za zmago potrudili z napadalno igro, z zvijačo, z božjo pomočjo, s pričakovanimi srečnimi naključji, s taktičnim izkazovanjem podcenjevanja nasprotnika, z neupoštevanjem fair playa, z dobro pripravljenostjo, z zvijačno taktiko. Morda pa je stavčna zveza DATI VSE OD SEBE izgovor in opravičilo za morebitni poraz, češ, že pred tekmo napovem, da se bom potrudil, kolikor bom (z)mogel in še več (dal bom celo vse od sebe), tako boste morali razumeti, da lahko potegnem tudi kratko, kajti nasprotnik bo močan … Ko začne poslušalec tako razmišljati, ugotovi, da je odgovor z DATI VSE OD SEBE, blago rečeno, prazen, po svoje nesmiseln in zunaj značaja športa. Športnik se seveda lahko potrudi, za razmislek o končnem izidu pa so potrebni tudi nasprotniki, o katerih bi govornik lahko kaj povedal, še preden bo dal vse od sebe.

Boris Mikuž

Odpreti le še ena vrataNa šolskem državnem prvenstvu v krosu v Novem mestu so bili na terenih Srednje šole Grm – v centru biotehnike in turizma, tudi visoki predstavniki Atletske zveze Slovenije. Boris Mikuš, direktor AZS, je bil udeležbe osnovnošolcev zelo vesel: »Zdaj

moramo odpreti samo še ena vrata, vrata srednješolskemu teku. Priznam, da nimam recepta, kako to narediti.« Res, ta naloga bo zagotovo težavna. Na prvenstvu je bil tudi Urban Praprotnik, v zadnjem obdobju uspešen animator

ljubiteljskih tekaških množic. Morda bi prav on lahko svetoval, kako se lotiti odnosa do teka pri srednješolski populaciji. Zagotovo ne s tekmovanji, najbrž tudi tek na 600 m, ki je ena od nalog ŠV kartona, ne pripomore k afirmaciji, kot je nedavno dejal Urban v pogovoru za televizijo. Torej preostanejo samo bolj mehki prijemi, o katerih je že pred desetletji govoril dr. Jože Šturm, atletski strokovnjak na Fakulteti za šport, saj se je zavedal, kako krhko je navduševanje mladeničev in mladenk za tek.

JEZIKOVNI KOTIČEK

Dijakinje - organizatorke

4

Bojana MartinčičŠportna pedagoginja

vogal4

Prvo presenečenje šolskega državnega prvenstva v krosu je bila izvrstna izpeljava na terenih Srednje šole Grm - center biotehnike in turizma.

oblik

ovan

je n

aslo

vnic

e TA

DEJ

BER

NIK

fo

to N

S

REVIJOIZDAJAZavod za šport RS Planica

ODGOVORNIUREDNIKNi ko Sla na

UREDNI©TVOPar mo va 33, 1000 Ljub lja na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ ta: ni ko.sla na@ zrss.si urednistvosm@ gmail.com

UREDNI©KIODBORTjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr. Pe ter Kla vo ra, dr. Mar je ta Ko vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe Ëe, dr. Stan ko Pin ter, Ro man Raæ man, Ur πka Stri tar.

NAROČANJENAREVIJONi ko Sla na e-poπ ta: ni ko.sla na@ zrss.si urednistvosm@ gmail.com

TISKLittera picta, d.o.o.NAKLADA2.500

OBLIKOVANJEINPRELOMStudio MEDIA, d.o.o., Ljub lja na

KOREKTORICABar ba ra ©if rarVa bi mo vas, da so de lu je te s svo ji mi po gle di in iz kuπ nja mi. Pri spev ke spre je ma mo po e-po πti ali po po πti na dis ke tah. Fo to gra fij ne vra Ëa mo, ra zen po do go vo ru. Od zi vi na ob jav lje ne pri spev ke naj ne bo do dalj πi od πti ri de set vrs tic. Pri dr æu je mo si pravi co do kraj πa nja pri spev kov, tis tih, ki ne ustre za jo na me nu, ne bo mo ob ja vi li.

Re vi ja za πport ot rok in mla di ne na da lju je tra di ci jo bil te na ©©D in gla si la ©ol ski πport.ISSN 1318-1718.

Re vi ja je na me nje na πport nim na raπ Ëaj ni kom, tre ner jem, πport nim pe da go gom, star πem in vsem, ki jih za ni ma πport mla dih.

Bojana je iz Komna na Krasu prišla na Gorenjsko po študiju na Fakulteti za šport zaradi ljubezni. Pravi, da je iz športno povsem pasivnih krajev, saj so bile Jesenice zanjo v tem pogledu povsem drugačen svet. V senci pod Mežaklo so športniki tako rekoč vsi. Seveda ji ni preostalo drugega, kot da se tudi sama stopi s športno miselnostjo in da tudi v svojem poklicnem življenju prevzame ta življenjski vzorec. Športni oddelki na Gimnaziji Jesenice so ji to omogočili in hkrati pa so jo tudi strokovno zavezovali, kajti delo koordinatorice športnih oddelkov, ki so nekaj posebnega po svoji raznovrstnosti, pač zahteva izjemno veliko usklajevanja, da bi bili na koncu vsi zadovoljni.

Na finalu je mimogrede povedala, da je bila organizatorka četrtfinala in polfinala sre�dnješolskega prvenstva v odbojki za dijakinje. Morda v ta zapis ne spada podatek, da sta z ravnateljico mag. Lidijo Dornig za goste finala, ki so imeli svoj VIP razred, spekle nekaj vrst peciva in da sta bili ponosni na svoje delo. A saj je tako najbrž z vsemi zadevami, ki

se jih loteva tudi v povezavi s svojim strokovnim delom. Bojana je športna pedagoginja, ki natančno ve, katere svoje športnike je že srečala v ŠM, tako s kirurško natančnostjo razloži, kako delujejo športni oddelki, ki so po njenih besedah že prirasli k šoli in brez katerih si šole, na kateri deluje že polni dve desetletji, ne zna več predstavljati.

»Naši športni oddelki so zelo heterogeni , imamo smučarje , smučarske tekače in skakalce, hokejiste, plavalce, umetnostne drsalce in drsalke, teniške igralce, odbojkarje, atlete, košarkarje.� �me�.� �me�� �me��me�nila je tudi obetavnega atleta, metalca kopja, Jako Muharja, ki smo ga v ŠM že predstavili. Znamenje, da športni

oddelki dobro delujejo, je najbrž tudi povpraševanje po vpisu. Letos so imeli 32 kandidatov za osemnajst mest v prvem letniku. »Menim, da bi morali razmisliti, ali so merila za vpis v športne oddelke ustrezni, saj se mi zdi, da športniki nimajo dovolj »bonusa� za športno uspešnost v primerjavi s točkami, ki jih prinaša šolski uspeh,� je dejala in povedala, da sodelujejo s psihologinjo dr. Manco Kandare (FŠ) in Manco Marc, fizioterapevtko hokej�ske reprezentance, s katero sta dijake športnike naučili uporabe stabilizatorjev, globokih mišic trupa, ki postajajo v sedečem življenjskem slogu vse bolj aktualne. To je neke vrste preventivno delo. Sama se je s tem seznanila na vaditeljskem tečaju za pilates.

Prof. Martinčičeva meni, da je pomembno sodelovanje s profesorskih zborom: »Večina jih uči tudi v športnih oddelkih in zato jih redno seznanjam s športno obremenjenostjo dijakov. Športniki kakovostnega razreda imajo individualne pogodbe in ti lahko gimnazijsko šolanje podaljšajo za eno leto. Seveda imajo tudi mnoge druge ugodnosti. Če sem poštena, nam gredo nasproti tudi dijaki s tem, ko sprejemajo to obliko in se učijo in izobražujejo brez izmikanja, tako kot se nam zdi prav. Zavedam se, da bi mi lahko naredili karkoli, a če dijaki in dijakinje ne bi sodelovali, bi bilo vse skupaj bolj klavrno. Mnogi dijaki in dijakinje pa so tako ali tako pravi biseri, denimo, začeli smo s plavalko Anjo Klinar, ki je v štirih letih opravila vse šolske obveznosti z odliko. A takih je pri nas veliko, npr. Maja in Nina Cesar, Robi Žbogar. Ti dijaki so res drugačni, polni energije, ki jo izžarevajo. Tudi učenje na daljavo smo začeli na naši šoli in še s sodelovanjem države nadaljujemo s tem projektom.�

Bojana Martinčič rada govori o svojem delu, ker ga ima rada. Pohvalila je Bredo Lorenci, ki je še do nedavnega skrbela, da so športni oddelki delovali skladno, da so informacije krožile in da so imeli od tega čim več prav športniki. Pravzaprav je bil pogovor z jeseniško športno pedagoginjo pomirjujoč in najbrž jo tako občutijo tudi dijaki in dijakinje športniki, kot tudi ravnateljico mag. Lidijo Dornig. In najbrž je to tudi največ vredno.

N. S.

Poπt

nina

pla

Ëana

pri

poπt

i Lju

blja

na

5 2011 Letnik19•πtevilka166•5/2011•revijoizdajaZavodzašportRSPlanica

5

Delček naslova romana Milana Kundere (Neznosna lahkost bivanja) je kar dober približek vse hitrejšemu tempu življenja in času, v katerem naše izobraževalne ustanove prek bolonj-skega študija podeljujejo magisterije in doktorate vseh vrst z vse večjo hitrostjo, kot da bi se nam v resnici mudilo, da bi prišli do točke nič, ko se bomo spojili z univerzumom in bo neznansko pomembno, v kakšnem stanju nas bo trenutek zalotil. Zdi se, da nas je zagrabila histerija novega in boljšega, pa čeprav še starega nismo uspeli v celoti dojeti, kaj šele uresničiti. Zdi se, da praksa ni posebno pomembna, bolj pomembna je misel, ki je na začetku virtualna, sposobna uvajanja vsakršnih novosti, saj papir prenese vse, če pa je za njim še nekaj cvenka, je sploh zelo blizu temu, da vstopi v resničnost - karkršnokoli že.

Vse to drži tudi za področje, ki mu v Športu mladih želimo slediti, saj so vendar vsi mladi povezani s šolo in s športno vzgojo v šoli. V mislih imam prispevek dr. Silva Kristana v pismih bralcev v prilogi Dela (21. maja) o prenovi športne vzgoje, kot jo je izluščil iz nastajajoče Bele knjige. V članku se upravičeno sprašuje, komu je padlo na pamet, da želi športno vzgojo v šoli preimenovati v ŠPORT. Ker je dr. Kristan to povedal podkrepljeno in natančno, se bom pač osredotočil na neznosno lahkost prenove, saj primerov ne manjka, začenši z učnimi načrti,

pa prenovami Zlatega sončka in Krpana, plavalnih značk, gimnastičnega programa C za osnovne šole, pa nenehne prenove študijskih programov na Fakulteti za šport in podobnih kadrovskih šolah itd.

Iz naštetega se poraja vprašanje, kje pravzaprav vznikajo vse te zamisli o nenehnih prenovah, kot da so se rodovi otrok v zadnjih dveh desetletjih tako zelo spremenili in da doktrine, ki so komaj dosegle polnoletnost, zgledajo kot starčki, ki jim je treba povedati, da je čas za zajtrk. Pa saj je gibanje vendar nekaj tako zelo preprostega, da je včasih znanstvena misel, ki podpihuje prenove vseh vrst, skoraj odveč. To pa seveda še ne pomeni, da je odveč mladim nenehno pripovedovati, kaj gibanje v resnici pomeni, kako zelo pomembno je za življenje. In to je v resnici poslanstvo športne vzgoje. Saj šport sam, s tem ali onim imenom, s takšnimi ali drugačnimi pravili, sploh ni več bistven, po-

membno je samo gibanje. Tek ostaja tek, pa naj se spremeni celotna športna doktrina. Nihče pa ne more zanikati, da je veliko bolj kot biomehanika in fiziologija teka pomembna vzgoja za tek. Kajti življenje ni več takšno, kot je bilo, igrivo, živahno, sproščeno. Danes morajo ljudje, ki so bili še trenutek prej otroci, učenci in dijaki, za majhen denar ure in ure sedeti za računalnikom in dajati produkte delodajalcem.

Mi pa prenavljamo in dajemo v svet sporočilo, da tisto, kar je bilo, ni veliko vredno, da zdaj s TGV prihaja nekaj novega. Ko pogledaš, kdo je bil med avtorji tistega dobrega starega, naletiš na znana imena, na znane ustanove, na znance, ki se jim je najbrž zahotelo prenavljati, kajti za to je bil že čas. Seveda, pogled iz sebe se ne spreminja prav veliko, vzgibi so vselej isti (no, dovolite, da jih ne navajam, tudi zato, ker je bistven en sam), to, da se izmenjujejo otroci, učenci, dijaki, ki se morajo na novo in z vedoželjnostjo spoznati s starimi programi, pa ni tako pomembno. Saj poznamo spiralo rituala, pri katerih ugotavljamo, da smo že vsega naveličani, saj je za nas, ki tvarino podajamo mladim, zmeraj vse enako, podobno in dolgočasno - ne pa tudi za otroke. In treba si je izmisliti nekaj novega, da nam ne bi bilo dolgčas.

Za konec svež primer iz jadralnega letalstva. Ko so prišla s Češke dvosedežna šolska kovinska jadralna letala blanik, se je zdelo, da bodo večna. Starih šolskih lesenjač naj ne bi več rabili in bi jih bilo najbolje zavreči, da ne bi delale zgage pod streho lope. Modri Čehi so pač, zaradi neke nesreče, svojim večnim letalom z odlokom prepovedali letenje. Na tisoče letal po svetu je doletela ta usoda, razen letal, ki domujejo v Avstraliji. Ker imajo tam nekaj več pameti. Čehi so pričakovali naročila za novega blanika ... In kaj se je zgodilo? Klubi so potegnili na štart tista stara muzejska letala. Pobrisali so prah in se lotili letenja. Ja, pomembno je samo letenje. Tako kot vedenje, kako pomembno je gibanje za življenje. To pa lahko zvemo predvsem pri športni vzgoji.

N. S.

Neznosna lahkost prenove - in dolgočasje

6

12

17

18

24

26

28

36

38

©port mla dih ■ let nik 19/166 ■ maj 2011Vsebina

Zgodovina športaNaslov tokratnega prispevka govori o vlogi Sokola v boju za svobodo. Dr. Tomaž Pavlin pravi: »Tudi šport nosi dediščino boja proti okupatorju, kajti Sokoli so bili ena od temeljnih ustanovnih skupin Osvobodilne fronte (OF), mnogi telovadci in športniki pa so bili žrtve okupacije ali so padli v boju za svobodo med leti 1941 in 1945.«12

Kitajski dnevnikV uredništvu ŠM smo bili prijetno presenečeni, ko smo prejeli kitajski dnevnik z ISF tekmovanja dijakinj gimnazije Bežigrad, čeprav se zanj nismo dogovorili. Pisal je eden od spremljevalcev ekipe. No, prihodnjič, pa se bomo domenili, da bi to nalogo, ki je lahko zanimiva, prevzela katera od športnic.

Max, Juta in pesTretji zapis ekipe Max, Juta in pes se je podal k jadranju na vodi. Tudi tu ne gre spregledati sporočila, ki se vleče že od začetka - jadranja se je dobro naučiti na tečaju, saj samo tečaj zagotavlja hitro in zanesljivo napredovanje. Na INFO strani (8) pa je še drobna informacija o slovenski jadralski literaturi.

Deset plus - mladi športnikiAtletska bratska naveza Luxa, ritmičarka Evita Pšeničny, jadralec z desko Janvit Sabadin, atletinja Maja Plaznik, lokostrelec Marko Hrup, odbojkarica Nika Blagne, kegljač bowlinga Nino Stenko, sabljačica Eva Helena Zorman, sabljač Vita Vujanovič.

ZgodbaTokrat smo se podali na Nanos in se sprehodili pa ZTP - Zlatorogovi trasverzarli ponosa. Strmejša (in položnejša) pot na Nanos iz Razdrtega je lepo označena, na vsake toliko sto korakov so razmeščene informativne table, s kratkim in nedvoumnimi sporočili.

BlogMilena, Aleš in Nina nadaljujejo s svojimi razmišljanji. Vsak s svojim pogledom se dotikajo športa. Ko smo kdaj v dvomih, kako naprej, se je morda dobro spomniti specialne olimpijade. Zato se ne izognite zapisu Nine Markun Puhan.

OrdinacijaKratek zapis dr. Bojana Knapa, strokovnjaka za prehrano, prinaša sporočilo, ki bi si ga morali zapomniti.

Nenasilje Naš šport je brez nasilja - to je sporočilo zanimive delavnice dijaki prvih letnikov Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki s profesorji mentorji sodelujejo v projektu Ministrstva za šolstvo in šport z naslovom Nasilje in nedostojno vedenje v športu. Ustvarjalne delavnice, ki jih je vodil Darko Repenšek (MŠŠ), so potekale v športni dvorani Tabor v Ljubljani.

AvanturaDr. Petra Draškovič, po poklicu inženirka kemije, sicer pa velika ljubiteljica narave in fotografinja, deli z bralci ŠM svoja občutja. Zadnje je naslovila z Altajskimi mozaiki.

6

Sokol v boju za svobodoZa nami je praznovanje »odpora« in »dela«, ki, če se koledarsko dobro navezujeta, botrujeta lepemu počitniškemu tednu. S kolegi ga redno popestrimo z večernim pohodom na Rožnik. Resda je praznovanje temu primerno bolj podrejeno delavskemu 1. maju, vendar pa ne pozabimo zapeti kakšne partizanske kot npr. Na juriš ali pa Hej brigade, saj konec koncev, tudi šport nosi dediščino borbe proti okupatorju, kajti Sokoli so bili ena od temeljnih ustanovnih skupin Osvobodilne fronte (OF), mnogi telovadci in športniki pa so bili žrtve okupacije ali padli v borbi za svobodo 1941-45 .

OkupacijaČe prikličemo v spomin šestoaprilske do-

godke 1941 je tega dne zgodaj zjutraj beograj-sko nebo preplavilo morje štuk z zavijajočim hrupom in smrtonosnimi bombnimi projektili: Jugoslavija je bila napadena. Zla slutnja, ki je že nekaj časa visela nad usodo države se je tega jutra udejanila. Za štukami so se čez meje zvalile tankovske blizkrigovske enote in podile razpadajočo in demotivirano jugoslovansko vojsko, ki naj bi se umaknila v gorato in težko

prehodno osrednjo bosansko-hercegovsko in bližnje območje, se reorganizirala in nudila od-por. A to je bil račun brez krčmarja. Država je razpadla, vlada in mladi kralj Peter sta zbežala v London, na Hrvaškem so oblast prevzeli ustaši, okupator pa je prodiral in prodiral. Slovenija je bila do 11. aprila zasedena in razdeljena med Nemčijo (Štajerska, Gorenjska, severni del Dolenjske in Mežiška dolina, približno 10 000 km² in 800 tisoč prebivalcev), Madžarsko (Prekmurje, 1000 km² in 100 tisoč prebivalcev) in Italijo (Notranjska, Dolenjska in Ljubljana, 4500 km² in 330 tisoč prebivalcev). Po oku-paciji so okupatorji na zasedenem ozemlju vzpostavljali svoj politično-pravni sistem. Italijani so oblikovali Ljubljansko pokrajino (Provincia di Lubiana) in jo v začetku maja 1941 priključili Kraljevini Italiji. Madžari so priključitev razglasili decembra 1941. Nemčija je uradno priključitev prelagala, zato pa že apri-la 1941 zasedena ozemlja upravno priključila avstrijskima Koroški in Štajerski. Okupacija je bistveno zadela avtonomno slovensko narodno življenje. Namen okupatorjev je bil uničiti slo-venski narod, spomnimo se samo Hitlerjevih besed: »Machen Sie mir dieses Land wieder de-utsch!« (Naredite mi to deželo zopet nemško!). Nacistični program raznarodovanja Slovencev lahko strnemo v treh glavnih točkah: množični izgon Slovencev, množična naselitev Nemcev

in ponemčenje prebivalstva, ki (bi) je še ostalo na svojih domovih. Madžarski program je bil podoben, medtem ko so Italijani ubrali taktič-no zmernejšo pot in so v Ljubljanski pokrajini dovolili kulturno avtonomijo ter razmeroma lastno upravo (Slovence so priznavali kot posebno etnično skupino), vendar podrejeno italijanskemu visokemu komisarju za Ljubljan-sko pokrajino.

Sokol razpuščen, domovi zaplenjeni

Okupator je na področju »telesne vzgoje« (telovadbe in športa) razpustil slovenske orga-nizacije, le v Ljubljanski pokrajini so nekatere ohranile samostojnost. Med njimi ni bilo So-kola. Že v starejšem članku smo poudarili, da je telesno vzgojo prevzela fašistična organizacija Gioventu Italiana del Litorio Lubiana (GILL), ki je imela v ozadju delovanja povsem jasen namen fašizacije slovenske mladine. Zaplenjeni sokolski domovi, do pred kratkim nosilci na-rodnega življenja, naj bi postali fašistična legla? Nikakor! Kako je že vzneseno pisal starosta E. Gangl po prvi vojni? »Sokoli smo bojna orga-nizacija-revolucionarji smo, ki hočemo zgraditi v živih dušah nove svetove. Temelj-bratstvo; vezi-enakost; smoter-svoboda!« Svoboda, ki terja borbo in odpor, boj. In Sokoli so, če po Ganglovo rečemo, dvignili krila v borbo za svobodo, kajti odločilno borbo z germanstvom so slutili že dlje časa. Franjo Lubej, načelnik ljubljanske župe, je že leta 1936 v enem od člankov opozarjal, da je »Evropa ... kakor s smodnikom nabit sod, le majhen potres in vse se bo premaknilo v tečajih.« Tudi v Jugosla-viji ni bilo bolje, saj naj bi notranje narodne razmere bile porazne: »Med narodom same razprtije, sebičnost, častihlepje, vladoželjnost, grabežljivost. … Grabežljivim brezdomcem je domovina prazna beseda. … S plemenskimi, verskimi, strankarskimi in osebnimi interesi razdvajajo narod. Zato vlada nasilje namesto demokracije, laž namesto delavnosti.« V ta-kšnih razmerah je bilo po Lubejo sokolstvo »edino, ki dviga brez hinavščine, brez zahrbtne misli in preračunljivosti državno trobojnico« in edino verjame, da le svobodna država jamči »svoboden razvoj in napredek«. Poudarjal je, da le Sokoli edini verjamejo, da lahko duh premaga materijo, zato krepijo svoje mišice in dvigajo duha ter da le Sokoli hočejo živeti svobodno in prirejajo »sokolske tabore, da pregledamo naše vrste, da jih še bolj strnemo in vzpodbudimo«, da sokolski duh ne klone pred nasiljem s katerekoli strani. Jasnovidno je napovedoval potek nadaljnih dogodkov: »Isti sovražniki hočejo zdaj podjarmiti Slovane, zato jih psujejo s komunisti, da bi jih razdelili v nasprotujoče si tabore. Prvi pridejo na vrsto Čehoslovaki, nato Poljaki, Jugoslovani in Bol-gari, potem pa bo fašističnim državam odprta pot v Azijo.« In res, muenhenski dogovor 1938 je zapečatil usodo Češkoslovaške, septembra 1939 je sledil nemški napad na Poljsko in začetek druge svetovne vojne, aprila 1941 je

Iz zgodovine športa piše dr. TOMAŽ PAVLIN

7

padla Jugoslavija, Bolgarija pa je prestopila v tabor sil osi. Usodo Slovencev je videl v južnoslovanski sokolski složnosti in poudaril, da »Slovenci smo najmanjša vejica slovanske lipe, zato se pa najbolj zavedamo kaj je naše deblo. Brez Hrvatov, Srbov in Bolgarov nam ni obstanka, ne samo zato, ker je v složnem delu moč, v moči varnost, ampak iz preprostega in naravnega razloga, ker nas vse druži jezik, kri, čustvovanje in enaka usoda v preteklosti in bodočnosti. ... Ker nas vera loči, nas more združevati le vsem skupna sokolska misel. Vsi se je boje, zato nas psujejo s komunisti, misleč da nas bodo oplašili. Za Sokole je to žaljivka, ker je sokolska misel veliko, veliko višja in popolnejša, za nasprotnike slovanstva pa tudi veliko nevarnejša.«

Pot v OFSokoli so aprila 1941 skupaj s komunisti,

katoličani oziroma krščanskimi socialisti ter delom kulturnikov oblikovali OF. OF se je organizacijsko in programsko oblikovala po-stopoma, kot dan ustanovitve se je naknadno uveljavil datum 27. april. Ustanovljena je bila kot Protiimperialistična fronta ter se nato prei-menovala v Osvobodilno fronto. Sokoli so bili v široki fronti različnih skupin ena od osnovnih ali temeljnih skupin. Temeljnim skupinam sta bila skupna borba za izgon okupatorjev in Zedinjena Slovenija ter prevzem oblasti po vojni - družbeni ustroj ni bil definiran. Sku-pno jim je bilo tudi predvojno nezadovoljstvo s socialnimi in nacionalnimi razmerami v slovenski družbi in jugoslovanski državi. V izvršnem odboru OF so imele predstavnike le temeljne skupine in tako sta v bila v vodstvu OF Sokola Jože Rus (član društva Sokol III., Bežigrad Ljubljana) in Franjo Lubej (Sokol I. s Tabora v Ljubljani), od leta 1943 pa tudi Zoran Polič (Sokol I. s Tabora). Komunisti so z de-lom Sokolov (po vojni ideološko imenovanim »levo krilo Sokola« ali pa »napredni Sokol«) nezadovoljnega z vodenjem starejše sokolske generacije v tridesetih letih, letih zaostrenih družbenih razmer, ki jih je pogojevala gospo-darska kriza in rast nemškega nacizma, stopili v stik že pred drugo vojno. V Sokolu je namreč v drugi polovici tridesetih let nastal notranji spor, ki ga je pogojevala prepletenost starejše generacije z liberalno politično stranko, kar je sokolstvo vpelo v politizacijo in na Slovenskem ter Hrvaškem spore s Cerkvijo. Mlajši rod je zahetval tako depolitizacijo sokolstva kot moralno preobrazbo, da bi ponovno vzgojili nacionalnega Sokola, t. j. »dovršeno dejavno osebnost« oziroma svobodnega, delavnega, samostojnega in samozavestnega državljana. Da pa bi lahko vzgojili takšnega državljana in ker so zunanji vplivi bistveno vplivali na delo sokolskih organizacij, bi morala sokolska organizacija postati »v sebi sklenjena svobodna organizacija«, so poudarili na zboru načelni-kov leta 1936. Zato so zahtevali »v delovanju sokolskih organov popolno enotnost« in poudarili kot »edino« pravilno smer delovanja telesno vzgojo v telovadnicah. Iz tega je izšel notranji sokolski spor, ki je prerasel v odmevni tako imenovani Taborski proces (1939) in izključi-tev dela članov iz društva Sokol I. na Taboru.

Ti so s somišljeniki oblikovali »ilegalni odbor« in nadaljevali borbo za demokratizacijo in preobrazbo Sokola.

Stik s komunistiPo pogrebu katoliškega politika Antona Ko-

rošca sredi decembra 1940 so komunisti stopili v stik s predstavniki »ilegalnega odbora«, saj so se komunisti dobro zavedali moralne in civilne moči sokoske organizacije in zaupali mladi generaciji, medtem ko je starejša odklanjala komunizem in komuniste. Uradni sestanek predstavnikov »ilegalnega odbora« Sokolov in Komunistične partije Slovenije je bil sredi janu-

arja 1941. »Ilegalni odbor« je nadaljeval srečanja s komunisti, Josip Rus pa je o prvem sestanku s komunisti poročal sokolski eminenci Viktorju Murniku, ki je razgovor v celoti odobril, kot je zapisal v spominih Rus. Stike sta nato prevzela Rus in Boris Kidrič. Večji del razgovorov je bil »informativne narave« - o mednarodni, jugoslovanski in slovenski politiki, o odnosu do Sovjetske zveze, o narodnem vprašanju in stališču komunistov do le-tega, o razmerah v sokolstvu, medtem ko stališč do Cerkve nista obravnavala, saj se je Kidrič zadovoljil s stališčem sokolstva do vere; vera in vernost sta bili Sokolom intimna zadeva in stvar vsakega posameznika. Uradna srečanja so se nadalje-vala februarja 1941, vzporedno pa je »ilegalni odbor« znotraj sokolstva pletel zaupno sokol-sko mrežo in vzpostavljal stike s sokolskimi društvi. Tako je imel »ilegalni odbor« spomladi 1941 »že urejene vrste, razdeljena delovna po-dročja ter močne postojanke v Ljubljani, Ma-riboru, Novem mestu … po vsem Dolenjskem, Notranjskem ter okoli Kamnika, slabše je bilo na ostalem Gorenjskem, najslabše pa v Celju in Pomurju«, se je spominjal Franjo Lubej. V februarju ali pa v začetku marca 1941 je prišlo do zadnjega srečanja »ilegalnega odbora« in ko-munistov pred aprilsko vojno, ko naj bi začeli tudi s konkretnejšimi oblikami sodelovanja. Pogovor je tekel o oblikovanju skupnih stališč do fašizma v svetu in klerikalizma v Sloveniji, Sokoli pa so poudraili, da kot narodna in tele-sno - vzgojna organizacija nimajo strankarsko - političnih ambicij. Komunisti so jih povabili k sodelovanju v Društvu prijateljev SZ, ki se je pred vojno v Jugoslaviji sestalo 23. marca in sklenilo »od vlade zahtevati, da podpiše pakt o medsebojni pomoči s SZ«.

A jugoslovanska vlada je že pokleknila pred Hitlerjem in 25. marca 1941 na Dunaju podpi-sala pristop trojnemu paktu. Vsi Sokoli so bili razočarani in so odločno podprli državni udar 27. marca 1941. Isti dan je vodstvo sokolske organizacije na osnovi nacionalne solidarnosti pozvalo, da se opusti vse kar jih razdvaja, da se združijo ob prestolu Petra II. in okrog ideje »večne Jugoslavije«. Sledeč temu principu naj stopijo Sokoli v stik z drugimi nacionalnimi organizacijami in organizirajo enotno »naci-onalno fronto«, ki bo stala ob strani Kralju in Vojski. Sokoli so sledili pozivu, vendar znotraj sebe razdeljeni. V Sloveniji je »ilegalni odbor« vodil Sokole v ustanovitev OF, drugi del Soko-lov pa je podprl londonsko vlado, kralja Petra in jugoslovansko vojsko oziroma četništvo ter organiziral Sokolsko legijo. Pred Sokoli oefovci in sokoli četniki je bilo vprašanje ali takojšnja akcija oziroma »boj za svobodo«, kot so po-udarili oefovci v eni od sokolskih edicij, ali pa čakanje močnih zavezniških sil in priključitev. Sokoli oefovci niso čakali. Že od tridesetih let in vključitve elementov predvojaške vzgoje v sokolsko telesno vzgojo oziroma telovadbo so imeli razvejan obveščevalni sistem na temelju sokolskih trojk, bili so telesno pripravljeni, kar je bilo v vojnih razmerah še kako dobrodošlo, in kaj hitro so vzpostavili zaupno ilegalno sokolsko rajonsko mrežo ali pa tvorili parti-zanske oddelke.

Smrt fašizmu, svoboda narodu! Zdravo!

Janez Porenta - po njem se imenuje dom v Kranjski Gori

8

spletni info kazalecinternet

programi

GORSKI TEK

Vabilo - za ogled in nastopGostiteljica Mednarodnega tekmovanja v gorskih tekih za mladince, ki bo v soboto, 25. junija, bo Občina Gorenja vas - Poljane. Tekmovanje v Gorenji vasi bo prvo tovrstno v Sloveniji, priključeno pa je 6. mednarodni tekmi za mlade WMRA International Youth Challenge.Slovesno odprtje bo v petek, 24. junija, ob 19. uri na osrednjem trgu v Gorenji vasi. Tekmovalni del se bo pričel v soboto, 25. junija, ob 9. uri z nastopom lokalnih tekmovalcev, deklic in dečkov od letnika 1996 do letnika 2005. To je tudi tekma, na kateri lahko nastopi kdorkoli.

Eko šole na Bledu - za SP v veslanjuBLED, 21. maja - Bled je na BMW eko regati gostil zanimivo veslaško prireditev, na kateri je sodelovalo 32 podjetij za dober namen. Tekmovale so veslaške posadke slovenskih podjetnikov ter 32 eko šol, ki so v sklopu regate prejele donacije podjetij, skupaj pa so podjetja in šole dan pred regato zasadili še 160 dreves ogrožene vrste skorš. BMW eko regata je bila napoved za svetovno veslaško prvenstvo, ki bo na Bledu med 28. avgustom in 4. septembrom 2011. Na Blejskem jezeru je tekmovalo 31 četvercev s krmarjem od 32 sodelujočih podjetij, v katerih so bili po štirje predstavniki podjetij ter en izkušen veslač. Posadke so tekmovale na 250 m dolgi progi svetovnega prvenstva, za njih pa je navijala polna tribuna veslaškega centra v Veliki Zaki. Zbrane veslače in učence eko šol je pozdravil dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport, ki je izrazil zadovoljstvo, da so

Mednarodna tekma za mlajše mladinke in mladince, ki poteka po pravilih Mednarodne zveze za gorske teke, se bo začela ob 11. uri. Proge potekajo po travnikih na vzpetini nad Osnovno šolo Ivana Tavčarja Gorenja vas. Tekmovalke bodo tekle na 3,6 km, tekmovalci pa na 4,6 km dolgi progi. Start in cilj za vse kategorije bo pri Zdravstvenem domu v Gorenji vasi, kjer bo ob 13. uri tudi razglasitev rezultatov.Podrobnosti o tekmovanju so zapisane tudi na spletni strani www.iymrc2011-slo.si.Dodatne informacije so vam na voljo pri ge. Marjeti Šifrar z Občine Gorenja vas - Poljane, tel. 04 518 31 20, in vodji prog g. Gašperju Debeljak iz Športnega društva Poljane, tel. 051 608 704.

Najboljši šahovski krožek v šolskem letu 2010/2011V tekmovanju za najboljši šahovski krožek je v šolskem letu 2010/2011 sodelovalo 148 slovenskih osnovnih šol. Prvenstev, ki so štela za točkovanje, se je skupno udeležilo prek 500 učenk in učencev. Šole so točke pridobivale tudi z mnogimi drugimi šahovskimi dejavnostmi: z izvajanjem šahovskih krožkov, z organizacijo tekmovanj in prireditev ob dnevu šaha ter z likovnimi, literarnimi in tehničnimi prispevki o šahu. Letos sta si prvo mesto delili OŠ Nove Jarše in OŠ Stražišče iz Kranja. Tretje mesto je pripadlo Osnovni šoli Ig, že vrsto let eni najboljših šahovskih šol v Sloveniji. Na sklepni prireditvi v Starem trgu ob Kolpi so se v začetku maja tri ekipe pomerile za Super pokal osnovnih šol. Tokrat najuspešnejša je bila OŠ Ivana Cankarja pred OŠ Nove Jarše in OŠ Ig.

na športni prireditvi uspešno združili moči gospodarstveniki in učenci ter hkrati prispevali za boljše okolje. Na regati so podjetja predale donacije dvaintridesetim eko šolam, med katerimi se jih je sedem predstavilo na stojnicah, na katerih so poleg eko izdelkov razstavljali tudi vozila prihodnosti. Vseh 32 eko šol bo med svetovnim prvenstvom na Bledu pripravilo pravo eko promenado, na kateri bodo razstavili še več vozil prihodnosti, skupaj pa si bo svetovno prvenstvo ogledalo 3200 otrok. Med SP bo dvaintrideset podjetij skupaj z 32 eko šolami zasadilo 320 dreves ogrožene vrste skorš. 64 so jih zasadili pred regato, torej 20. maja na Bledu, in tako pripomogli k ureditvi spominskega parka svetovnega prvenstva v veslanju.

JADRANJE

ShrimpyMag. Juta Ošlak v ŠM predstavlja jadranje in prav zato želimo bralce seznaniti, da je na voljo veliko zanimive jadralske literature, tudi slovenske. Slikovno je zagotovo najbolj privlačna knjiga Melodije vetra, ki jo je napisal in s fotografijami opremil fotograf in svetovni jadralec Jože Mušič (Didakta), ki je v letih 1988-1990 obkrožil svetovna morja. Pozabiti ne smemo na nekaj knjig, ki jih je napisal Jure Šterk, prav tako jadralec svetovnih morij. Med najbolj zanimivimi knjigami je Nad brezni oceanov, dnevnik iz Bese hrvaškega pisatelja Jožeta Horvata, ki je nekajkrat objadral svet. Tokrat vas seznanjamo še z angleško knjigo z naslovom Shrimpy, avtor je jadralec Shane Acton. Svet je objadral po etapah, tako da je rabil kar osem let, zanimivo pa je, da je bila njegova jadrnica dolga 18 čevljev, torej približno šest metrov, iz lesa in zelo skromno opremljena. Po njem se je zgledoval tudi Jure Šterk. V jesenskih mesecih bomo pripravili zgodbo o njegovem popotovanju. Sicer pa se kdaj zaustavite v knjigarni Geonavtik v Ljubljani na Kongresnem trgu. Tam imajo najboljši pregled nad tovrstno literaturo.

8

9

spletni info kazalecinternet

programi

Novo: program Mali sončekNa ZRSŠ so v začetku leta 2011 med vrtci opravili anketo o izpeljavi programa Zlati sonček in ugotovili, da si želijo podobnega programa tudi za mlajše otroke. Te naloge se je lotila projektna skupina, ki so jo sestavljali vzgojiteljice, ravnateljica vrtca, predstavniki Pedagoške fakultete, Fakultete za šport in strokovni delavci z Zavoda za šport RS - Planica. Program Mali sonček je namenjen otrokom od dveh do šestih let, sestavljen pa je iz štirih stopenj. Avtorji so z njim želeli obogatiti program v vrtcu z raznovrstnimi dejavnostmi, spodbuditi uporabo sodobnih športnih pripomočkov in povabiti starše k sodelovanju pri izpeljavi športnega programa. V šolskem letu 2011/12 pa bodo program skušali izpeljati vsaj v desetih vrtcih, prek Skupnosti vrtcev pa so k uvajanju povabili vse slovenske vrtce. Odziv je bil nad pričakovanji, izbor pa bodo opravili po merilih, ki so jih pripravili v ta namen. Projekt bo trajal do junija 2012. Izbranim vrtcem bodo ustvarjalci programa strokovno podprli pri dejavnosti s seminarji in pri pripravah za delo. Program bodo ob koncu uvajanja ocenili in ga tudi dopolnili.

KNJIGA

Gore SlovenijeV gorniških trgovinah Kibuba si lahko prek spleta veliko ceneje zagotovite novo zanimivo knjigo Gore Slovenije priznanega avtorja gorniške literature Andreja Stritarja. Prvih sto naročnikov dobi izvod podpisan s strani avtorja! Gore Slovenije izidejo v sredini junija.Knjiga je udobno izhodišče za vse, ki želite pobegniti iz napornega vsakdana v gorsko naravo. V uvodnem delu izkušeni avtor pojasnjuje velike in majhne stvari, pomembne za obiskovalce gora. Glavnina knjige pa je izbor 50 izletov različnih težavnosti, primernih za vse z zmerno telesno pripravljenostjo in željo po odkrivanju novih razgledov in izzivov. Predstavljene so najzanimivejše poti na naše najlepše gore, od sprehodov na prijazne sredogorske kuclje do zavarovanih plezalnih poti na najvišje vrhove. Nazorni opisi so bogato opremljeni z več kot 300 fotografijami, ki so jih v veliki meri prispevali fotografski navdušenci na Kibubinem natečaju, poleg tega pa vam pri izletu pomagajo še pregledni reliefni zemljevidi. Seznam opisanih izletov: 1. Triglav z Rudnega polja, 2. Triglav po dolini Triglavskih jezer, 3. Triglav iz Vrat, 4. Škrlatica, 5. Kukova špica, 6. Križ in Stenar, 7. Rjavina, 8. Špik, 9. Razor, 10. Prisojnik, 11. Mala Mojstrovka, 12. Slemenova špica, 13. Jalovec, 14. Mangart, 15. Srednja in Visoka Ponca, 16. Debela peč, 17. Veliki Draški vrh in Viševnik, 18. Bavški Grintavec, 19. Svinjak, 20. Rombon, 21. Kanin, 22. Krn, 23. Od Rodice do Črne prsti, 24. Vrh nad Škrbino in Tolminski Kuk, 25. Kepa, 26. Golica, 27. Stol, 28. Vrtača, 29. Begunjščica, 30. Košutica ali Ljubeljska Baba, 31. Greben Košute od Velikega vrha do Škrbine, 32. Košutnikov turn, 33. Tolsti vrh in Kriška gora, 34. Storžič, 35. Virnikov Grintovec, 36. Kočna z Jezerskega, 37. Kočna in Grintovec z juga,38. Skuta in Dolgi hrbet, 39. Kalški Greben s Krvavca, 40. Velika planina, 41. Brana, 42. Mrzla gora, 43. Ojstrica in Planjava z juga, 44. Ojstrica iz Logarske doline, 45. Lepenatka in Rogatec, 46. Raduha, 47. Olševa, 48. Snežnik, 49. Nanos, 50. Šmarna gora.

Predstavili so Finsko in GrčijoUčenci 6. in 7. razreda Osnovne šole Globoko so sodelovali v projektu Evropska vas. Namen projekta je spoznavanje značilnosti držav Evropske unije. Spoznavali so Finsko in Grčijo. Pri pouku geografije smo iskali podatke in značilnosti o posamezni državi, pomagali smo si s podatki na spletu in z literaturo. Razdelili smo se v dve skupini in naredili dva velika plakata. Sodelovali smo vsi na šoli in si pri delu pomagali. Pri umetnostno tehniških vsebinah smo izdelali zemljevida obeh držav in okvirje za slike pomembnih grških osebnosti. Pri pouku gospodinjstva smo pripravili nekaj tradicionalnih jedi. Četrti in peti razred sta izdelala zastave, s katerimi smo okrasili naši stojnici. Pri pouku matematike smo učenci izdelovali pitagorejska telesa, preizkušali Arhimedov in Pitagorov zakon,

na tehniškem dnevu pa so učenci osmega razreda izdelovali makete značilnih grških in finskih zgradb in predmetov. V projektu Evropska vas so sodelovali tudi učenci tretjega razreda, ki so izdelali maketo finske vasi, na kateri ne manjka dedek Mraz in učenci drugega razreda, ki so narisali finske voznike F 1. Vse, kar smo počeli, smo tudi dokumentirali.Naše izdelke smo predstavili 11. maja na stojnicah v Dolenjskih Toplicah in v tamkajšnjem kulturnem domu, kjer smo ogreli ozračje z glasbenim nastopom. Fantje iz 6. razreda so igrali sirtaki.

SaNdra radič, Patricija Geč, tjaša cizl, učeNke 7. razreda, Oš GlObOkO

9

10

ODBOJKA

Spominsko tekmovanje KUZMA, 16. aprila - Tekmovanje v spomin na mag. Antona Prač-

ka, priznanega svetovalca za športno vzgojo, pisca mnogih športnih priročnikov in snovalca športne opreme, je že nekaj let mednarodno, letošnje je bilo že enajsto, izpeljali pa so ga prizadevni organizatorji pod vodstvom športnega pedagoga Marjana Recka. Dogodek, ki je v Kuzmi zelo odmeven, so pospremili Pračkovi nekdanji kolegi Ivan Križnar, Janko Križnik, Kruno Peričič, Jože Senica, Vlado Pocajt, Ljubo Novak, tekmovalce pa je pozdravil tudi Marko Primožič z Zavoda za šport RS Planica. Nekdanji svetovalci za športno vzgojo so ob tej priložnosti podelili OŠ Kuzma priznanje za dosežke v športu in kulturi.

Tudi tokrat so se učenci iz treh držav pomerili v odbojki, panogi, za katero se je razdajal Tone Praček. Najuspešnejša je bila ekipa OŠ Janka Glazerja iz Ruš, sledijo: 2. OŠ Kuz-ma, 3. OŠ Marko Marulić, Sinj, 4. OŠ Kasarnao, Bratislava, 5. OŠ Beltinci, 6. OŠ Pod Goro, Slovenske Konjice.

Finalni del tekmovanja, za 1. mesto: OŠ JG Ruše : OŠ Kuzma 2 : 0 (14, 13), za 3. mesto: OŠ MM Sinj : OŠ Kasarnao (Bratislava) 2 : 0 (7, 16), za 5. mesto: OŠ Beltinci : OŠ Pod goro 2 : 0 (4, 8).

SABLJANJE

Kadetsko in mladinsko SP - Jordanija 2011

Jordanija je od 29. marca do 6. aprila 2011 gostila kadetsko in mladin-sko svetovno prvenstvo v sabljanju. Slovenske barve so na prvenstvu, ki se je odvijalo v bližini Mrtvega morja, zastopali mladi sabljači in sabljačice v meču. Pod vodstvom selektorja Jureta Jeze sta v Jordanijo odpotovala Gal Gluhič (SS Tabor, Ljubljana) in Žiga Žmauc Kvar (SK Branik, Maribor) v kadetski ekipi, mladinki Gaja Kores in Eva Jeza (obe SS Tabor, Ljubljana) in mladinci Jan Golobič, Robert Koman in Robin Dolar (vsi SS Tabor, Ljubljana).

Mladinska ekipa je v Jordanijo pripotovala v četrtek, ko sta kadeta svoja nastopa končala že v predtekmovanju. Gal Gluhič je osvojil 73. mesto, Žiga Žmauc Kvar pa 75. mesto izmed 81 prijavljenih tekmo-valcev. Mladinci so si v petek vzeli čas za ogled zgodovinskega mesta Petra in kopanje v Mrtvem morju.

V soboto je dekleta najprej čakala kontrola orožja, za fante pa se je začel tudi tekmovalni del prvenstva. Dekleta so na sabljaško stezo

stopila v nedeljo. Mladinci, ki imajo že nekaj več tekmovalnih izkušenj v tujini, so se vsi prebili prek bojev v skupinah in se uvrstili v eliminacije. Jan Golobič je z dvema zmagama in enim porazom na koncu osvojil 32. mesto, Robert Koman 41. mesto, Robin Dolar pa 96. mesto med 124 tekmovalci.

Pri dekletih se je sabljaški nastop Gaje Kores končal že v predtekmo-vanju, uvrstila pa se je na 86. mesto. Eva Jeza se je z dobrim sabljanjem prebila v eliminacije, kjer je z eno zmago in enim porazom osvojila 52. mesto od skupno 104 tekmovalk. S svojim sabljanjem je bila zadovoljna, saj je tudi proti tretjeuvrščeni Rusinji sabljala odlično.

Mladi sabljači so ob tekmovalnih izkušnjah spoznali še nove znance in prijatelje z vsega sveta.

Žiga Žmavc nastopil na avstrijskem DP

GRADEC (Avstrija), 15. maja - Mladi maribor-ski sabljač Žiga Žmavc, ki že nekaj časa občasno vadi tudi v Gradcu s trenerjem Petrom Kun-falvyjem, je na avstrijskem državnem prvenstvu med kadeti v meču osvojil 2. mesto, nastopal pa je za klub UWK iz Gradca.

Žiga si v letošnji sezoni nabira izkušnje z veli- si v letošnji sezoni nabira izkušnje z veli-kimi koraki, saj je marca nastopil na evropskem prvenstvu v Celovcu, sledil je nastop na svetovnem prvenstvu v Jordaniji (april), med kadeti in mladinci je zmagal na mednarodnem turnirju v Kopru (april), na državnem prvenstvu v Izoli pa med kadeti v meču, pri mladincih pa se je uvrstil na 3. mesto. Letošnjo tekmovalno sezono bo končal 11. in 12. junija na 3. GP Olimpici v Mariboru. Mariborčan že razmišlja o novi sezoni in udeležbi na evropskem prvenstvu, ki bo marca 2012 v Poreču, svetovno prvenstvo pa bo aprila v Moskvi. Tekmovalna pot v novi sezoni se začne septembra v Švici in Turčiji (Ankara) in vodi vse prek Švedske, Nemčije, Madžarske, Italije, Nemčije do zastavljenih ciljev.

JUDO

Evropski mladinski pokal, Lignano 2011

LIGNANO (Ital), 2. maja - Na turnirju evropskega mladinskega pokala je nastopilo 161 tekmovalk in 276 tekmovalcev iz 25 evropskih držav ter iz Brazilije in Kanade. Na njem je nastopala tudi večina slov-enskih mladink in mladincev, saj je bil to eden izmed kvalifikacijskih turnirjev za izpolnitev norme za nastope na EP in SP za tekmovalce do 20 let. Slovenski tekmovalci so osvojili tri bronaste medalje, in sicer Mihael Žgank (JK Z›dežele Sankaku) in Matic Ovijač (JK Šiška), oba v kategoriji do 90 kg, ter Urška Gračner (JK Z›dežele Sankaku) v kat-egoriji do 78 kg. Uvrščeni so bili še Fitore Zenuni (JK Acron Slovenj Gradec) na 5. mesto v kategoriji do 52 kg, Patricija Gregorčič (JK Olimpija Krmelj) v kategoriji do 48 kg, David Kukovica (JK Branik Brooker) v kategoriji do 90 kg in Vito Dragič (JK Impol) v kategoriji nad 100 kg na 7. mesta, ter Patricija Brolih (JK Bežigrad) v kategoriji do 63 kg, Aja Gačnik Zupanc (JK Z›dežele Sankaku) v kategoriji do 70 kg in Tina Pestotnik (JK Bežigrad) v kategoriji do 78 kg na 9. mesta. Nastopil je tudi Tadej Mulec (do 81 kg), ki je dobil štiri boje, dvakrat je izgubil ter zasedel 7. mesto. Eva Jeza

11

Gimnastiko približati učencem in učiteljem Aleksander Šajn na GZS skrbi za projekte množične gimnastike. Bil je tudi na finalnem tekmovanju v športni gimnastiki v Renčah. Njegova ocena šolskega DP: »Učencev, ki prihajajo na tekmovanja, ni malo, vendar pa jih ni dovolj, da bi lahko izpeljali področna tekmovanja.« O tem, zakaj je tako, smo se pogovarjali z mariborskim trenerjem.

Pogled

In zakaj je tako?»Gimnastiko za šolo je treba poenostaviti.

Menim, da je program C za učence in učenke, ki vadijo samo po šolah in ne tudi v društvih, prezahteven. To je tudi razlaga, zakaj na šol-skih tekmovanjih ni šol, ki sicer tekmujejo v akrobatiki in v skokih z male prožne ponjave.«

Kaj ste na GZS ukrenili, da bi ta tok spremenili?»S sodelavci sem pripravil nov pravilnik, ki

ga bomo še dodelali in ga v prihodnjem šolskem letu skušali pripeljati v šole. Z bolj preprosto gimnastiko bi se radi približali športnim pedagogom, ki se doslej s svojimi učenci niso udeleževali šolskih gimnastičnih tekmovanj. Morda jih bo novost spodbudila, da se lotijo gimnastike.«

Razmišljate torej z vidika možnosti vadbe po šolah?»Seveda. Novi pravilnik bo tudi bolj

uravnotežen z učnim načrtom. Sedanji program C je precej zahteven tudi za sodnike. Zato imam pripravljen predlog obveznih vaj. Morda se bo komu zdelo, da se vračamo korak nazaj, vendar bi bilo z obveznimi vajami tudi sojenje veliko lažje.«

Ali šole na gimnastična tekmovanja ne prihajajo tudi zaradi drugih razlogov?»V Mariboru in okolici gimnastični vaditelji

delajo na tridesetih šolah, pa niti ena šola ni prišla na državno prvenstvo. Podobno je tudi v

Ljubljani. To se dogaja zato, ker na šolsko tek-movanje učence lahko pripeljejo samo športni pedagogi. Mnogih športnih pedagogov pa naša prizadevanja v resnici ne zanimajo, ne sodeluje-jo ali pa ne vedo, da imajo kar precej učencev, ki telovadijo v šolskem krožku ali obiskujejo rekreativno vadbo v klubu. Mnogi učenci za gimnastična tekmovanje sploh ne vedo. Na GZS želimo športne pedagoge gimnastično ozavestiti, denimo, s seminarji in z novim programom. Vem, kaj otroci zmorejo in kaj jih je mogoče naučiti v kratkem času. Nekatere prvine so resnično prezahtevne.«

Učitelji menijo, da je gimnastika tudi nevarna …»Vem, da večina učiteljev nekaj gimnastike

svojim učencev v rednem programu vendarle predstavi. Na seminarjih s športnimi pedagogi so le-ti dejali, da so dobili na Fakulteti za šport pre-malo gimnastičnega znanja. Z našimi seminarji, ki smo jih izpeljali s pedagoškima svetovalcema Nives Markun Puhan in Gorazdom Sotoškom, so bili zelo zadovoljni. S tem delom želimo nadaljevati, predvsem zato, da bodo spoznali, da je tudi gimnastika primerna za učenje v šoli, da ni bau bau, vendar pa zahteva postopnost. Če učiteljice ne dajo učencem znanja v prvi triadi, imajo športni pedagogi v drugi triadi vzrok, da gimnastike tudi sami ne predstavijo. Vsak otrok rad telovadi, radi imajo prožno ponjavo, radi se vesijo in treba jim je to omogočiti.«

Mar niso vsebine pri športni vzgoji bolj ali manj prepuščene učiteljem?»Športni pedagogi so pri svojem delu

dokaj avtonomni, predvsem pa papir prenese vse, zato je gimnastika pogosto zapisana v dnevnikih šolskega dela, kot da je bila na sporedu, v resnici pa je ne izpeljejo.«

Stoja na rokah je, denimo, temeljna prvina za gimnastiko.»Vse skupaj se začne z lazenjem in

plazenjem, s hojo po vseh štirih. Tako lahko že v prvi triadi razvijajo ramenski obroč. Stoja je pomembna prvina, ki pri gimnastiki povezuje mnoge druge. Težko je učiti preval letno, če ne znaš stoje. Stoja je samo navidezno težavna, sicer pa je zelo varna. Glede na to da je izpit iz gimnastike na Fakulteti za šport zelo zahteven, bi učitelji to morali znati naučiti. Se pa bojim, da metodičnih postopkov ne poznajo dovolj dobro. Na šoli tudi ni dovolj, da učitelj, denimo, stojo samo pokaže, treba jo je tudi utrjevati. Na fakulteti se je gimnastika mnogim priskutila, ker je premalo poudarka na tem, kako nekaj naučiti, in preveč na tem, da mora študent nekaj narediti tudi sami. Če se študentu priskuti, se temu kasneje izogne.«

Z Aleksandrom Šajnom se o varnosti pri podajanju gimnastike v šoli nisva pogovarjala. Zagotovo tudi možnosti poškodb mnoge od-vrne od gimnastičnih vsebin v šoli pri športni vzgoji. O tem pa kdaj drugič.

Aleksander Šajn

Gred je zahtevno orodje

Poznate koga, ki se je naučil vzmik le pri rednih urah športne vzgoje?

12

ISF prvenstvo v košarki Ekipa dijakinj z Gimnazije Bežigrad se je na prvenstvu mednarodne šolske zveze ISF uvrstila na 9. mesto, v peterko turnirja pa je bila izbrana branilka Alina Gjerkeš, ki je v povprečju dosegala 23,9 točke in po 6,4 skoka na tekmo. V finalu deklet je Kitajska 1 premagala Dansko, v finalu moških ekip pa je Kitajska 1 odpravila Francijo. Za Gimnazijo Bežigrad so igrale Nina Anžič, Eva Drevenšek, Alina Gjerkeš, Manca Hafner, Tjaša Križnik, Macura Živa, Anja Maver, Meh Kaja (kapetanka), Tinkara Mlinar, Tori Zdovc, poleg pa so bili še Matic Vidic (trener), Anja Pirc (pomočnica trenerja), Gašper Papež (vodja delegacije) in Tomo Kovačič (sodnik).

DNEVNIK Gašper Papež

se je bilo treba pripraviti na naše prve nasprotnice, Kitajke. Vedeli smo, da nas čaka bučno ozračje.

Med ogrevanjem smo pogledovali na kitajsko stran. Po višini se z našo ekipo v povprečju niso mogle primerjati, a izstopala je ena igralka, visoka prek 190 cm. Druge igralke so kazale izjemno tehnično znanje in natančnost pri metih z razdalje.

Tekmo sta obe ekipi začeli dokaj enakovredno. Pri naših je bila na začetku odlična Alina Gjerkeš, ki je v prvi četrtini dosegla 9 točk, na drugi strani pa je svojo ekipo z dvema trojkama ob koncu četrtine v igri držala kapetanka L. L. Qu. Drugih osem minut (vse tekme, razen finala, trajajo 4 x 8 minut, bonus so tri osebne napake, igralka pa je izključena s 4. osebno napako) so naše igrale za odtenek bolje kot domačinke, tudi zato je semafor ob polčasu kazal 34 : 26 za Bežigrajke. V tretji četrtini smo dočakali nalet domačink, ki pa so ga naše uspešno ustavljale. Čvrsta obramba, v kateri so dobro delo pod košem opravljali kapetanka Kaja Meh in Živa Macura ter nekaj uspe-šnih nasprotnih napadov Aline Gjerkeš, je pomenilo 12 točk prednosti za naše ob koncu tretje četrtine. Potem pa se je ustavilo. Kitajke so postavile cono 3-2, za katero pa nismo imeli odgovora. Če smo jo v prvem polčasu nekako še uspeli prebiti, smo bili v zadnji četrtini neuspešni in prednost se je začela topiti. Dve minuti do konca so se Kitajke približale na tri točke zaostanka, a je njihov nalet prekinila Alina, na koncu najboljša strelka tekme z 32 točkami. Kljub temu so Kitajke 8 sekund do konca prišle na točko zaostanka, a so gimnazijke iz Bežigrada nato mirno metale proste mete in tekmo končale z izidom 62 : 58.

Gimn. Bežigrad : Kitajska II 62 : 58 (16:15, 18:11, 18:14, 10:18) Alina Gjerkeš 32, Živa Macura 15 in 14 skokov, Manca Hafner 7/8, Tinkara Mlinar 6, Kaja Meh 2/7, Tjaša Križnik, Anja Maver, Nina Anžič, Tori Zdovc, Eva Drevenšek.

Veselje po dobljeni tekmi je bilo temu primerno. Mnogi šolarji so po tekmi obkolili naše košarkarice, hoteli avtograme in se z njimi fotografirati. Zvečer je bila otvoritev. Uro in pol smo čakali v ogrevalni dvorani, da nas peljejo na oder. Nato so se začeli vrstiti govori pomembnežev, nas pa so poslali na tribune, od koder bi si ogledale program. Dve uri smo spremljali spektakularne pevske in plesne nastope.

Četrti dan - Nemke so bile premočneDopoldan se ni dogajalo nič posebnega. Čakali smo na obračun z

Nemkami. Vedeli smo, da so uigrane, a smo verjeli, da so premagljive. Na začetku so bila naša dekleta prepričana, da lahko Nemke padejo, pa čeprav so Kitajsko, ki smo jo premagali za 4 točke, premagale za 40 točk. Nemke so imele v svoji vrsti kar štiri kadetske reprezentantke. Zanje se tekma konča z zadnjim sodnikovim žvižgom. Torej, prva četrtina je bila izenačena s 16 : 15 za Nemčijo. Korak z Nemkami je držala predvsem Alina (13 točk). V začetku druge četrtine pa nas je zajel mrk. Nekaj lahko zapravljenih žog, nekaj lahkih košev Nemk in vodile so z devetimi točkami. Ob polčasu so Nemke vodile s 33 : 25. V drugi četrtini se je zagrizeno borila predvsem Živa Macura, Alina se je izkazala z 28 točkami, Živa pa s 15 točkami in 11 skoki.

Prihod Petek, 22. aprila. Brnik, Helsinki, Kitajska. Pred nami je bila ena najkrajših

noči, saj smo leteli proti vzhodu, teme je bilo vsega za tri ure. Nekateri so zaspali za eno uro. Pred pristankom nas je že razveselil veličasten sončni vzhod. Na letališču v Šanghaju sta nas okoli sedmih zjutraj pričakali Ziyan Chen in Huimin Wang, dekleti, ki sta na tekmovanju skrbeli za nas. Pri obeh angleščina rahlo šepa, a smo se vse dogovorili. Od Šanghaja do Zhang Jiaganga smo se vozili še dve uri z avtobusom. Vmes so dekleta še dremala, spremljevalci pa smo občudovali razvijajočo se Kitajsko. Na vsakih sto metrov raste nova stolpnica, povsod je samo beton.

Dong Fang Hotel ali East Hotel ni bil nič posebnega, v vsaki sobi je bila kopalnica, TV in internet, torej vse, kar potrebujemo. Prvi kulturni šok je bilo kosilo. Hrana se precej razlikuje od »slovenske« kitajske kuhinje. Riž in testenine smo dobili ob koncu, prej pa so na mizi kraljevale juhe, zelenjava, svinjina in še kaj. Vse je bilo okusno, a pri toliko dekletih je bilo utopično pričakovati, da katera ne bi vihala nosu. Na popoldanskem treningu so se poznale težke noge, a so bila dekleta proti koncu treninga že košarkarsko razpoložena. Trening smo imeli sredi študentskega kampusa v lepi in veliki dvorani. Zunaj okoli dvorane je bilo kar 22 košarkarskih igrišč, na 44 koših je bilo polno in vsi so igrali 3 : 3, 4 : 4. Popoldan smo odšli proti središču mesta in, kot bi dejala dekleta, smo na hitro skočili v šoping. Razočarano so ugotovila, da so cene podobne slovenskim. So pa naše punce atrakcija v Zhang Jiagangu. Zakaj? Morda je zanimanje povezano z višino, saj jim Kitajke in tudi Kitajci ne sežejo niti do ramen. Vse pa so tudi simpatične, zato se jih domačini kar ne morejo nagledati.

Po večerji se je vodstvo udeležilo uvodnega sestanka, Tjašo pa smo poslali na vajo za otvoritveno slovesnost in na ogled za njenim »skraužlanim« Čehom, ki ga je srečala v Helsinkih. Na koncu je sledil zaslužen dolg in trden spanec, čeprav na postelji, trdi, kot da bi spal na oblazinjeni deski.

Tretji dan - led je prebitZa zajtrk smo se dogovorili ob 8.30, po zajtrku sta trener Matic Vidic in

pomočnica Anja Pirc odšla na ogled dvoboja med Nemčijo in Nizozemsko. Ob 12. uri smo se odpravili na našo tekmo. Opravili smo analizo prihodnjih tekmic. Nemke so premagale Nizozemke, a nas to ni preveč zanimalo, saj

Vrstni red ženskega turnirja: 1. Xinji N° 1 Middle School - Xinji - Hebei, Kitajska 1, 2. Marselisborg Gymn. - Arhus, Danska, 3. Lycée V. Hugo - Caen, Francija, 9. Gimn. Bežigrad (L).

13

Nemčija : Gimn. Bežigrad 69 : 48 (16:15, 17:10, 18:15, 18:8) Gjerkeš Alina 28/5, Macura Živa 15/11, Tinkara Mlinar 3/5, Manca Hafner 2, Tjaša Križnik, Anja Maver, Nina Anžič, Tori Zdovc, Kaja Meh, Eva Drevenšek.

Popoldne so dekleta prebolevala poraz z zapravljanjem po trgovinicah, strokovni štab pa je svoje glave miril v zeleni oazi Zhang Jiaganga, ki je skrit za bloki nasproti našega hotela. Jutri se bomo že ob 8.30 zjutraj pomerili z Nizozemkami, ob 14.30 pa še s Finsko in takrat bo znano, ali bomo igrali za od 1. do 8. ali za od 9. do 16. mesta.

Pet dan - le za točko od boja za medaljoTo je bil najbolj nor dan prvenstva. Zjutraj nas je čakal obračun z Nizo-

zemkami. Če bi zmagali, bi bili blizu uvrstitvi med najboljših osem, sicer pa bi se morali noro potruditi na popoldanski tekmi proti Finkam. A vse skupaj se ni začelo dobro. Zamujali smo na zajtrk, slabo voljo smo prenesle tudi na tekmo. Začetek je bil katastrofalen, kar 33 : 12 za Nizozemke v 11. minuti. Do polčasa so dekleta prednost Nizozemk vsaj malce znižala, a preobrata ni bilo. Ob polčasu so zaostajala z dvanajstimi točkami razlike. Zadnja četrtina se je začela s 50 : 45 za Nizozemsko in z razliko petih točk se je tudi končala - s 73 : 68. Pri naših je bila najbolj razpoložena Manca Hafner s 23 točkami, Alina jih je dodala 20/8. S tem porazom smo si priprli vrata napredovanja, saj je izid pomenil, da moramo premagati Finke za vsaj osem točk.

Nizozemska : Gimn. Bežigrad 73 : 68 ( 18:10, 18:14, 25:21, 12:23) Hafner 23 (5 skokov), Gjerkeš 20 ( 8 skokov), Macura 16 (8 skokov), Mlinar 4, Anžič 3, Meh (cap.) 2, Križnik, Maver, Zdovc, Drevenšek.

Vidic se je po tekmi jezil na igralke. Sledilo je kosilo in kratek premor, nato pa smo se vrnili v tekmovalni ritem. Tekma s Finsko je odločala, kdo napreduje med najboljših osem. Začelo se je dobro, a so nas Finke hitro ujele, predvsem s Korhonenovo, ki je ob koncu dosegla 18 točk. Do konca tretje četrtine smo bili izenačeni z izidom 38 : 36 za naše. Bežigrajčanke so se odlepile za deset točk, nato pa s svojimi pripombami in dejanji prebudile nizozemskega sodnika in zadnjih osem minut se je začela njegova predstava. Najprej je piskal Alini osebno napako v napadu, nato pa je sledil prelomen trenutek 44 sekund pred koncem tekme, ko smo vodili za 11 točk. Sodni-ka sta dosodila prekršek nad eno od finskih igralk. Ta se je postavila na črto prostih metov, saj smo bili že v bonusu, med tem pa se je madžarski sodnik pogovarjal z našim trenerjem Maticem. Sam sem stal za klopjo, s fotoaparatom za vratom in kamero v roki, in zavpil sodniku: »Tri sekunde,« ki so bile ob priznanju madžarskega sodnika tudi storjene in pokazal sem z roko sodniški znak za prekršek treh sekund, medtem pa je z nasprotne strani košarkarskega igrišča pritekel nizozemski sodnik in piskal tehnično napako klopi, ker sem stal. Nizozemke so zadele štiri proste mete, a smo nato branili napad s strani. V nasprotnem napadu nismo zadeli, Finke pa so 12 sekund do konca dosegle trojko, a na drugi strani je hitro, šest sekund do konca, met izza črte 6,25 (trojka je še stara) zadela tudi Alina Gjerkeš. V zadnjih šestih sekundah so Finke zadržale zaostanek sedmih točk in po vsem preračunavanju je bilo jasno, da so se med najboljših osem uvrstile Nizozemke, z enakim številom zmag in porazov kot mi in Finke, tudi koš razlika v krogu nas treh, med nami in Nizozemkami, je bila izenačena. Zato je odločala medsebojna tekma, na kateri so bile boljše Nizozemke. Sledile so razprave z nizozemskim sodnikom, kako lahko sodi odločilen obračun, ki bo le eno ekipo med Finsko, Nizozemsko in Slovenijo popeljal med najboljših osem. Po koncu obračuna je uporabil tudi nekaj neprimernih besed, zato ga bo slovenska delegacija prijavila pri organizacijskem odporu ISF-ja. Najbolj nesprejemljivo pa je bilo priznanje predstavnika Mednaro-dne šolske športne zveze, da je bilo delegiranje nizozemskega sodnika za našo tekmo napaka. A po toči zvoniti …

Gimn. Bežigrad : Finska 57 : 50 (12:14, 8:6, 18:16,19:14) Gjerkeš 25/7, Hafner 14/7, Macura 9/15, Mlinar 5, Meh 4, Križnik, Maver, Anžič, Zdovc, Drevenšek.

Ne morete si misliti, kako grozno se počutim! Nič bolj prijetno ni na-šemu trenerju.

Dan počitkaPočitek se je prilegel, gostitelji so nas prijazno vozili od ene do druge

znamenitosti, tudi v živalski vrt, kjer smo si ohladili glave. Popoldan je sledil obisk ene od srednjih šol, na kateri so nam dijaki predstavili športno vzgojo. Kako smo bili presenečeni. Pred šolo se je vsulo približno 300 otrok, vsi v enakih oblačilih. V dveh minutah so bili, vsak razred zase, postrojeni po vrstah in kolonah, kot da bi bili pri vojakih in pripravljeni na pohod. Pred njimi pa je bil profesor športne vzgoje, s strogim pogledom in s piščalko v ustih. Ko so bili vsi poravnani, se je oglasila klasična kitajska glasba. In na žvižg našega »generala« so začele skupine teči na mestu in potem ena za drugo v teku proti in po stadionu. To bi morali videti. Brez odstopanj, od najmanjšega do največjega, z enakim ritmom in enakomernim presledkom med skupinami so tekle nekaj krogov po stadionu. Sledi še dodatna športna dejavnost. V telovadnici so nam pripravili kratko glasbeno točko in še dve športni igri, v katerih so za pomoč poprosili tudi gostujoče košarkarice iz Turčije, Slovaške, Kitajske in Slovenije. Od naših sta odbojko igrali Tjaša Križnik in Alina Gjerkeš, Nina Anžič pa je skušala z metom za tri točke, a je njo in še šest drugih košarkaric ter košarkarjev, na veselje vseh v dvorani, premagal učenec šole.

Na predstavitvenem večeru se je morala vsaka ekipa predstaviti z neko točko. Začelo se je pompozno, saj je polna dvorana glasno s ploskanjem in z vzklikanjem pozdravila vsako ekipo. Pred vhodom so bila dekleta z lentami, light show, rdeča preproga … Ekipe smo se nato posedle po svojih mestih, pred katerimi smo imeli na voljo tudi stojnico, ki smo jo lahko uporabili za dodatno promocijo. Mi smo svojo založili z reklamnim gradivom o Sloveniji, ki je pošlo v desetih minutah. V tem času je že kazalo, da večer ne bo tekel po načrtih, saj so ljudje, namesto da bi sedeli na svojih sedežih, hodili po dvorani, klepetali, občudovali stojnice ter se slikali drug z drugim, s čimer so predstavitvene točke zgubile na pomenu. Izpostaviti pa je treba Turke. V tradicionalnih oblačilih so se predstavili s plesom. Imeli so veliko delegacijo, s trenerji, fizioterapevti, maserji in spremljevalci.

Nadaljevanje na strani 31

Matic Vidic: »Z nastopom sem zadovoljen, čeprav ostaja grenkoba, ker nismo prišli med najboljših osem.«

Manca Hafner: »Zadovoljne smo s prikazanim, čeprav je bilo nekaj razočaranja, ker se nismo uvrstile v zgornji del. Na koncu smo se po-čutile super, saj smo dobile vse tri tekme v drugem delu.«

Kaja Meh: »Tudi deveto mesto med osemnajstimi ekipami je kar dobra uvrstitev.«

Alina Gjerkeš: »Lahko bi bilo bolje. Na koncu smo iztržile, kolikor smo lahko. Lepo se je vrniti domov s temi zmagami v zadnjih treh dneh.«

Gašper Papež: »Zahvaljujem se vsem, ki so nam omogočili odhod na prvenstvo ISF, na katerem smo dobro zastopali Slovenijo. Upam, da nam bo to še kdaj uspelo, morda že čez dve leti v Braziliji.«

Povedali so ...

14

Šolsko državno prvenstvo v krosu

Kros - nekaj novegaSrednja šola Grm - Center biotehnike in turizma

Kaj je bil največji dosežek nedavnega šolskega državnega prvenstva v krosu? Najbrž to, da je več kot 1800 učencev in učenk, dijakov in dijakinj ter njihovih spremljevalcev doživelo okolje Srednje šole Grm - Centra biotehnike in turizma. Morda je večina neobveščenih pričakovala odročen izobraževalni kmetijski center, a resnica je povsem drugačna. Šole v okviru šolskega centra na Grmu, na sončni strani Trške gore, so zasnovane sodobno, z mnogimi prvinami kulture in sodobne tehnike, usmerje-ne v prihodnost, pomemben del pa je turizem. Ko se na hitro sprehodiš na njihovih spletnih straneh, ugotoviš, da se je državno prvenstvo v krosu odvijalo v okolju, v katerem so kultura, tehnika in turizem že dolgo vpeti v življenjski utrip dijakov, da so tu dojemljivi za mednarodno sodelovanje in še marsikaj. Na Grmu se odvijajo srečanja mladih literatov, ukvarjajo se z okoljem, vedo, čemu je namenjena akcija »Pet minut za CO2«, sodelujejo s francoskimi vrstniki. Slišali smo inž. Toneta Hrovata, direktorja šolskega centra na Grmu, da so na šoli dojeli koristnost učenja golfa za svoje dijake, seveda v povezavi z golfom na Otočcu. Na šoli se ukvarjajo s konji, zato velika maneža s parkurjem nikoli ne same-va ... Prepričani smo, da na tekmovanju ni bilo nikogar, ki ne bi občutil njihove širine, in tudi zato je bilo šolsko prvenstvo v krosu pozitivno, doživeli smo prijazen športni dan.

Izpeljava - na svetovni ravniVečina spremljevalcev ekip je menila, da

tako dobro pripravljenega krosa doslej še ni bilo, zahvaljujoč predvsem prostornemu štartnemu mestu in izvrstno speljani progi. Prvi zavoj je bil komaj opazen, uvodni del 1000-metrskega kroga je v prvi tretjini pridobil nekaj deset metrov višine, za tem pa se je samo še blago spuščal vse do cilja. Ozko grlo celotne izpeljave je bila razglasitev ekipnih dosežkov, saj so morali tekmovalci na to dejanje čakati. Na Zavodu za šport RS Planica že razmišljajo o uporabi tekmovalnih čipov, ki bi čakanje bistveno skrajšalo.

Ekipa novega časa Profesorja Damir Škerl in Andrej Zoran,

športna pedagoga na Srednji šoli Grm - Center

biotehnike in turizma, sta bila pomembna člena pri izpeljavi letošnjega državnega prvenstva v krosu. Potrudila sta se in brez pretiravanja lahko rečemo, da tako pripravljenega krosa ni mogoče videti niti na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Najbrž ni bilo nikogar, ki bi verjel, da so progo, ki jo je začrtal Miran Jerman (iz Športne zveze Novo mesto), na velikem pregle-portne zveze Novo mesto), na velikem pregle-dnem travniku postavili v enem samem dnevu, saj so morali zabiti nekaj sto označevalnih količkov in napeti nekaj kilometrov markirnih trakov. Damir je potrdil: »Z učenci smo začeli zgodaj zjutraj, dela pa smo imeli dovolj do večera. Naši dijaki so opravili velikansko delo.« Za veliko akcijo sta seveda stala direktor inž. Tone Hrovat in ravnateljica Vida Hlebec, ki se sicer lahko pohvalita, da vodita eno od najbolj sodobnih srednjih šol v Sloveniji. Športno sporočilo DP v krosu pa bi lahko povzeli kar z majice Zavoda za šport RS Planica: »Kdor ni z nami je za nami.« Žal tudi tokrat ugotavljamo, da bi lahko doživelo to čudovito okolje v vznožju Trške gore in športno ozračje mnogo več mladih športnikov. Šolsko DP v krosu so, denimo, prezrle ljubljanske šole, ki so imele na ta dan svoje atletsko tekmovanje.

Udeležba - nadpovprečnaPo zaslugi osnovnih šol z novomeške regije

se je letos na šolskem državnem prvenstvu v krosu vendarle zbralo nekaj več tekmovalcev, kot smo bili navajeni v zadnjih dveh ali treh letih. Tako je, denimo, z novomeške Osnovne šole Drska nastopilo kar devetdeset učencev in učenk. Novomeške šole so izrabile bližino velikega šolskega športnega dogodka, kar je zagotovo znamenje pozitivne naravnanosti do teka. A kolikor se spoznamo na geografijo, tudi Ljubljana ni daleč. Malo višja udeležba pa zagotovo še ni razlog za veselje ali znamenje velikih premikov v mišljenju športnih peda-gogov, pri katerih še zmeraj več velja osebna svoboda (prosta sobota) kot pa promocija področja, za katerega delajo. Kako si naj sicer razlagam veliko hvalo na račun tekmovanja, ki so ga izpeljali sredi tedna? V tem dejstvu, ki ima tudi nekaj objektivnih prednosti, so mnogi videli bistveni razlog za večjo udeležbo. Če bi v tej smeri še malo pretiravali, bi MŠŠ morda lahko za vse šole predpisalo nek težavni pisni preizkus, seveda sredi tedna, ki bi se mu lahko

14

15

Najuspešnejše ekipe, osnovnih šol: 1. OŠ F. Bevka, Tolmin 123, 2. OŠ Grm (Nm) 118, 3. OŠ I. Groharja (Podlubnik) 116, 4. OŠ Tomaž pri Ormožu 112, 5. OŠ Šentjernej 91, 6. OŠ Mirna in OŠ Dolenjske Toplice po 85, 8. OŠ Gorje 78, 9. OŠ F. Goloba (Prevalje) 75, 10. OŠ I. Korošca (Borovnica) 68, 11. OŠ Blanca in OŠ Stična po 64 točk.

Najuspešnejše ekipe, srednje šole, dijakinje, 1994 in mlajše: 1. Gimn. Šentvid (L), 2. Gimn. JV Idrija, 3. Gimn. Jesenice, dijakinje 1991 in mlajše: 1. Gimn. Šiška (L), 2. Gimn. Šentvid (L), 3. Gimn. Brežice, dijaki, 1994 in mlajši: 1. Gimn. Šentvid (L), 2. Gimn. JV Idrija, 3. ŠC Nm ŠESTG, dijaki, 1991 in mlajši: 1. Gimn. Šentvid (L), 2. Gimn. Jesenice, 3. TŠC Kranj.

izognil z udeležbo na krosu. Tako bi nenado-ma dobili veliko udeležbo, ki pa ne bi prav nič pomenila. Če je bilo na tekmovanju nekaj več tekačev zaradi prostega delovnega dne v šoli, to ne pomeni prav veliko.

Nedavno smo po TV lahko zasledil pogovor z atletskim trenerjem Urbanom Praprotnikom, ki že nekaj let za tek navdušuje starejše ljudi, ki dejavnost jemljejo kot »antistresno« terapijo in »srčno žilno« knajpanje z naporom. Menil je, da k slabemu odnosu do teka pripomoreta tudi ŠV karton in v tem okviru tek na 600 m, ki ga učenci opravljajo bolj ali manj slabo pripravlje-ni. Če vemo, da mora na 600 m teči veliki del šolske populacije, bi se morali s Praprotnikom kar strinjati. Kaj pa vi menite o tej trditvi?

Po enem od tekov sem poslušal enega od staršev, ki je po mobiju svoji družici sporočal, kakšen je bil izid teka njunega šolarja: »… uvrstil se je med prvo deseterico, ampak če bi malo treniral, bi lahko tudi zmagal.« Ja, očitno živimo v primežu časa, ko za temeljitost, torej za trening, ni časa, zato je pravzaprav velik uspeh, da se je šolskega državnega prvenstva v krosu udeležilo toliko otrok. A da ne bo pomote - pretežno so večino pripeljali športni pedagogi, ki imajo po svojih šolah atletske krožke in se s tekom ukvarjajo načrtno. Tako kot, denimo, na Osnovni šoli v Tolminu. Po

nastopu smo se pogovarjali s tremi rosno mla-dimi Tolminkami, ki so potrdile, da je bil tek naporen, a so dodale, da pri teku pač ne more biti drugače in da je zato užitek, ko pritečeš do cilja. Učenci in učenke z Osnovne šole Tomaž pri Ormožu so bili še pred nekaj leti atletska eksotika, danes pa so stalnica in žanjejo uspehe. Športni pedagog Herman Prejac se je odločil, da je tek zdrav in poceni, torej lahko ubijejo dve muhi na mah. Na Osnovni šoli Ivana Groharja v Škofji Loki se krosa najprej niso nameravali udeležiti iz opravičljivega razloga, ker v šolski blagajni ni bilo več denarja za plačilo prevoza. Pa se je našel starš enega izmed učencev, ki je želel, da se njegov otrok in njegovi šolski prijatelji teka udeležijo, segel je v žep in plačal avtobusni prevoz za vse. Bili so zelo uspešni. No, nihče pa ni vedel povedati, zakaj se DP v krosu niso udeležili učenci in učenke z Osnov-ne šole Železniki, ki so se doslej uvrščali med najboljše, nekajkrat so zmagali tudi vseekipno.

Mimogrede, med udeleženci smo lahko zasledili tudi Osnovno šolo Ig, vodil pa jih je Miha Fajon, športni pedagog, ki je zaposlen na šoli v okviru projekta Zdrav življenjski slog. In še pohvala vodstvu šole. Učenci so nosili majice z napisom ŠŠD Ig. Lepo je videti, da ideja šolskih športnih društev še živi.

Za konec - pogled v Ljubljano

Na dan državnega prvenstva v krosu je v Ljubljani potekalo posamično šolsko atletsko tekmovanje za šole iz skupine D. Lepo, načr- D. Lepo, načr-tovanje je pač nekaj, pri čemer ni mogoče vsega predvideti in del učencev tako ni imelo nobene možnosti, da bi se udeležil državnega prvenstva v krosu. Slišali smo tudi, da so organizatorji šolskega športa v Ljubljani ponujali šolam brezplačen prevoz na DP v krosu v Novo mesto, a zanj ni bilo zanimanja.

Ta informacija sama po sebi ne pove veliko, prvi trenutek bi morda lahko pomislil, da športne pedagoge zadeva morda ne zanima, v drugi potezi bi se seveda morali vprašati, ali ni vendarle njihova dolžnost vsaj to, da svoje učence, ki radi tečejo in tudi tekmujejo, opozorijo na to možnost in zainteresirane prijavijo za tekmovanje. Ne vem, ali lahko dvomimo v dobro obveščanje službe MOL za šport, katere vodja je Marko Kolenc, ki je bil nekoč direktor Zavoda za šport RS. Nekaj tu zagotovo ni v redu.

Na drugi strani pa se znova zastavlja vpra-šanje, ali so ljudje, ki skrbijo za promocijo šolskega športa na državni ravni, naredili dovolj za prepoznavnost svojega tekmovanja. Morda menijo, da bo svoje opravil sicer napačen naziv »Dnevnikov šolski kros«, a to je lahko tudi zavajajoče, saj se lahko športni pedagogi, še posebno, če si to želijo, sprašujejo o smiselno-želijo, sprašujejo o smiselno- sprašujejo o smiselno-sti udeležbe Dnevnikovega (šolskega) krosa, še posebno, ker za tekmovanje navdušuje z atletinjo na prisilnem počitku zaradi dopinga. Tu je na delu zagotovo zmešnjava, nagajanje, dokazovanje pristojnosti, neupoštevanje, avtonomno dojemanje stvarnosti na terenu. Dokler bo tako, si ne moremo obetati, da bo kros veliko slovensko tekmovanje. Morda nam takšno, kot je zdaj, povsem zadostuje. Če je tako, je vse v najlepšem redu. J. G. 15

16

Zabava, ki spodbuja mišljenje Max, Juta

in pes ...

Jadranje

Jadranje je šport s tradicijo. Jadrnice za zabavo so gradili že v 16. stoletju na Nizozemskem, leta 1815 pa je bilo ustanovljeno prvo jadralno društvo v Veliki Britaniji. Prvi jadralni klub pri nas je bil JK Ljubljana ustanovljen leta 1949. Športno jadranje je namenjeno otrokom in najstnikom. Možnosti za seznanjanje in učenje jadralskih spretnosti je v Sloveniji veliko. Krmarjenje jadrnice je razmeroma preprosto, pripraviti jadrnico za plovbo je že težje, zato svetujem, da se tudi učenja jadranja lotite v tečaju.

Osebna oprema in jadrnice za učenjeNajprej - učenja jadranja ni brez znanja

plavanja. Obvezna je nošnja rešilnega jopiča, nedrsečih čevljev, priporočljiva je kapa, ki varu-je pred sončnimi žarki. Pri nižjih temperaturah ne gre brez oblačila proti dežju. Jadrati se lahko naučimo z različnimi jadrnicami. Na vseh je možno pridobiti temeljno znanje jadranja.

Najmanjša jadrnica se imenuje optimistPrimerna je za otroke od 7. do 15. leta starosti

in jo upravlja en sam jadralec. Trup ima obliko kadi, premec (prednji del jadrnice) pa je odre-zan. Optimist ima kratek jambor in štirioglato

jadro. Za nadaljevalne tečaje otrok in začetne tečaje srednješolcev uporabljajo jadrnice s po-mično kobilico in posadko od dveh do petih jadralcev. Srednješolci in odrasli pa lahko pri-dobivajo znanje na potovalni jadrnici, na kateri je v posadki tudi učitelj jadranja.

Znanje, ki ga boste pridobili na začetnem tečaju

Zvedeli boste nekaj o vremenu in predvsem o vetrovih. Pomembno je znanje o vozlih, pa o opremi jadrnice in sestavljanje le-te na kopnem. Vstopanje in izstopanje iz jadrnice je zanimiva spretnost, temeljno pa je vodenje jadrnice z bočnim vetrom, ki je najlažji in tudi najvarnejši jadralni položaj. Seveda pa se je že takoj treba seznaniti z obratoma proti vetru (prečenje) ali obrat z vetrom. Najtežavnejša naloga pa je jadranje v veter. Hrvati temu pravijo orca. Jadranje z vetrom, s polkrmnim ali krmnim vetrom je navidezno preprosto, a zahteva dober občutek za jadra in krmilo.

Jadralne šoleSkoraj vsi jadralni klubi ob obali in na celini

organizirajo poletne in jesenske šole jadranja za otroke do 15. leta starosti. Srednješolce in starejše pa vabijo v tečaje jadranja. Informacije o klubih, ki organizirajo šole in tečaje jadranja, lahko dobiš na spletni strani Jadralne zveze

2011 - leto visokih jubilejev športnih društevŠport Slovencev v Italiji PriPravlJa uredništvo WWW.SloSPort.orG

Med Slovenci v Italiji je dejavnih kar 55 športnih društev in organizacij, vse so v Združenju slovenskih športnih društev v Italiji. Za bralce v Sloveniji navajamo vseh 55 in s katerimi športi se ukvarjajo.

V BENEČIJI - Planinska družina Benečije - planinstvo, izletništvo.NA GORIŠKEM - Briški grič - izletništvo, pohodništvo; Čarnik

- športni ribolov; Dom - gimnastika, košarka; Govolley - odbojka; Juventina - nogomet; Mak - balinanje; Mladost - nogomet; Naš pra-por - odbojka; Olympia - gimnastika, odbojka; Sidro - jadranje; SPD Gorica - planinstvo, smučanje; Soča - odbojka; Sovodnje - nogomet; Šilec - kajakaštvo; Val - odbojka; Vipava - športni ribolov; Vipava-Vi- - kajakaštvo; Val - odbojka; Vipava - športni ribolov; Vipava-Vi-pacco - športni ribolov.

NA TRŽAŠKEM - Adria - kolesarstvo; ŠZ Bor - gimnastika; KK Bor - košarka, OD Bor - odbojka, PK Bor plavanje; Brdina - smučanje; Breg - košarka, nogomet, odbojka; Cheerdance Millenium - športno navijaštvo; Cerovlje Mavhinje - izletništvo, pohodništvo; Čupa - jadranje; Dober-Čupa - jadranje; Dober- - jadranje; Dober-dob - društvo lovcev FJK; Devin - kolesarstvo, planinstvo, smučanje; Dolga krona - konjeništvo; Gaja - balinanje, tenis; Grmada - jamarstvo; Jadran - košarka; Kontovel - gimnastika, košarka, odbojka; NK Kras - nogomet; ŠK Kras - balinanje, namizni tenis; Kremenjak - izletništvo, rekreacija; Krut - društvo upokojencev; Mladina - skiroll, smučanje; OOZUS - organizacija zamejskih smučarskih renerjev; Polet - balinaje, hokej na rolerjih, košarka, kotalkanje; Primorec - nogomet; Primorje - balinanje, nogomet; Shinkai club - karate; Sirena - jadranje; Sklad M. Čuk - invalidski šport; Skuadra Uoo - konjeništvo; Sloga - odbojka, planinstvo; Sloga Tabor - odbojka; SPD Trst - planinstvo, smučanje; Sokol - balinanje, košarka, odbojka; Vesna - nogomet; Zarja - balinanje, lokostrelstvo; Zarja/Gaja - nogomet.

Letos proslavljajo

100 let - Slovensko planinsko društvo Gorica

Goriška podružnica SPD je bila ustanovl-jena 28. januarja 1911, kar priča o koreninah planinstva med Slovenci v Italiji. Ustanovila jo je skupina kulturnih in političnih osebnos-ti, tudi dr. Henrik Tuma. Prvi predsednik je bil Jakob Župančič. Fašizem je društvo leta 1926 zatrl, dejavnost pa so obnovili po vojni leta 1945. Sedanji predsednik je Marko Lutman.

16

17

50 let - Amaterski športni krožek KRAS

Društvo iz Zgonika spada med pomem-bne namiznoteniške klube v deželi FJK in v Italiji. Osvojilo je dva ekipna državna naslova in veliko posamičnih državnih naslovov. Iz Krasovih vrst je Sonja Milič, ki je bila najboljša igralka v Italiji, nato pa trenerka mladinske reprezentance, državna odbornica italijanske NT- zveze, predsednica Krasa in je še zmeraj duša vse dejavnosti. V začetku se je Kras ukvarjal še z odbojko in šahom, že vrsto let pa ima žensko ekipo v prvi italijanski ligi in vsako leto prireja mednarodni turnir za Pokal Krasa. Prvi predsednik je bil Stanko Budin, zdaj pa vodi društvo Igor Milič.

50 let - Amatersko športno združenje OLYMPIA

To goriško društvo, ki se ukvarja z od-bojko in gimnastiko, so ustanovili leta 1961, da bi se mladina iz mesta in bližnjih zasel-kov udejstvovala s športom v slovenskem okolju. To poslanstvo društvo opravlja še sedaj. Prvi predsednik je bil Martin Kranner. Začeli so z atletiko in odbojko. Edi Podberšček je leta 1976 v dresu Italije nastopil v metu kladiva na OI v Montrealu, odbojkar Loris Mania pa je igral za «azzur-re». Predsednik je Gregor Sfiligoj.

in promet več informacij dobite pri dr. Petru Vidmarju (peter.vidmar@fpp.edu).

Za učenje jadranja je dobro poskrbljeno tudi na osrednji plaži v Portorožu. Na razpolago so jadrnice različnih razredov (optimist, enosedi, jadrnice za več tečajnikov, velika šolska jadr-nica, primerna za večje skupine), ki si jih lahko tudi izposodite. Ponujajo tudi možnost ugodne nočitve. Informacije so na voljo pri Sretanu Stanešiču (051 664 637).

V Portorožu pri ŠD Piran (www.sailpiran.si) organizirajo šole jadranja za otroke do 15. leta na jadrnicah optimist. Po dogovoru s tre-nerjem jadranja Milanom Morganom (tel. 031 829 535) lahko za organizirane šolske skupine izpeljejo tečaj tudi v bližini vašega bivanja, se-veda, če je v bližini vodna površina z možnostjo jadranja.

Organizirane poletne in jesenske šole ja-dranja organizirajo vsi jadralni klubi na obali (Koper, Izola, Piran, Portorož) in na celini. Informacije o klubih, ki organizirajo šole in tečaje jadranja, lahko pridobite na spletni strani Jadralne zveze Slovenije (www.jadralna-zve-za.si), na kateri so povezave z vsemi jadralnimi klubi in društvi v Sloveniji. Na Jadralni Zvezi Slovenije vam bodo tudi svetovali, kako vpeljati jadranje ali jadranje na deski v program šole v naravi ali izbirnih vsebin v šolah. Za vprašanja in nasvete o jadranju na deski in jadranju mi lahko pišete na juta.oslak@gmail.com

Prijetno druženje na in ob vodi. Naj bo varno in zabavno.

Slovenije (www.jadralna-zveza.si), na kateri so povezave z vsemi jadralnimi klubi in društvi.

Tečaji jadranja so lahko namenjeni otrokom, ki nimajo predznanja ali pa že nekaj vedo o jadranju, trajanje tečajev pa je različno, od enega dneva do enega tedna ali po dogovoru.

V tečaju boste pridobili temeljne jadralske spretnosti in znanja, povezana s tehniko jadra-nja, varnostjo, vremenom in pravili srečevanja na morju. Cene tečajev so od 60 do 180 evrov. Jadralni klub Ljubljana organizira tečaje za otroke na Gradiškem jezeru in na morju. Tečaji na Gradiškem jezeru so brezplačni in za vse

stopnje znanja. Obiščite njihovo spletno stran (www.jadralni-klubi).

Na Dravi v Mariboru lahko jadrate pri BD Sidro (prof. Ferdo Arnuš, tel. 041 699 645). Na obali se tečaji ukvarja več klubov, ki so zanimivi tudi za šolske skupine. Na Fakulteti za pomorstvo in promet se lahko udeležite tečaja jadranja na potovalni jadrnici. Tečaj organizirajo po dogovoru in je primeren za srednješolsko mladino. Jadranje lahko tako postane del programa, ki se izpelje na obali in se vključuje v program Centra šolskih in obšolskih dejavnosti v Fiesi. Na Fakulteti za pomorstvo

40 let - Kolesarski klub ADRIAKlub iz Lonjerja, pred-

mestja Trsta, so ustanovili decembra 1971, ukvarja pa se s kolesarstvom, saj je atletska sekcija zamrla. Prireja mednarodno ama-tersko dirko za Trofejo ZSŠDI (prvič 1977), ki je z leti postala velika športna manifestacija med Slovenci v Italiji in v deželi FJK. Z ljubljanskim Rogom prire-ja tudi Kolesarski maraton prijateljstva od Ljubljane do Lonjerja. Prvi predsednik KK Adria je bil Lucijan Malalan, danes pa vodi Adrio Miran Batič.

40 - let - Amatersko športno združenje SLOGA

Društvo je nastalo leta 1971 na željo vzhodnokraških društev Gaje, Poleta, Primorca in Zarje, da bi združili moči za šport žensk. Moško odbojko igrajo od leta 1981. Pozornost namenjajo mladincem, kar se je v letih obrestovalo, saj so moške in ženske ekipe so osvajale deželne naslove, v članski konkurenci so nastopale tudi v državni konkurenci. Društvo prireja turnir za Pokal Bazoviških žrtev in še druge mladinske turnirje. Dejaven je tudi planinski odsek, znan je Pohod bazoviških junakov za ljubitelje narave iz FJK in iz Slovenije. Duša dejavnosti je prof. Ivan Peterlin. Prvi predsednik je bil Karlo Grgič, sedaj pa ga vodi Primož Radoš Možina.

17

18

desetplusdesetplusdeset10 +Brata Luxa - nadarjena atleta

Axel in Jan Luxa sta učenca osmega in devetega razreda Osnovne šole Srečka Kosovela iz Sežane. Oba sta obetavna športnika ‡ atleta, skupaj sta prejela več kot osemdeset medalj. Jan ima z državnih prvenstev osemnajst, mlajši Axel pa deset medalj. Za atletiko sta se navdušila kar sama, ko sta gledala atletska tekmovanja po televiziji. Najprej sta trenirala košarko, pred petimi leti pa sta začela z atletiko. Trenirala sta več disciplin, potem pa nadaljevala s troskokom in skokom v višino. Janov vzornik je skakalec v troskoku Philips Idown, Axlov pa je Javier Sotomajor.

Starša sta ju vsak ponedeljek, sredo in petek vozila na treninge v Atletski klub Nova Gorica. Pred kratkim pa sta prestopila v Atletsko društvo MASS v Ljubljani. Nastopata na večjih mitingih po Sloveniji in Italiji. Udeležila sta se dvoranskega in zunanjega državnega prvenstva ter atletskega pokala Slovenije. Leta 2007 in 2008 sta nastopala na European kids Athletics Games, največjem evropskem pionirskem tekmovanju v Brnu na Češkem, na katerem sta osvojila tri bronaste (Jan) in eno srebrno medaljo (Axel). Pravita, da imajo za njun uspeh mnogo zaslug trener Umbert Bizjak iz Kromberka in seveda starša, ki ju ves čas podpirata.

Axel je lani preskočil 170 cm in tako dosegel nov državni rekord v kategoriji do 14 let. Letos pa je izboljšal svoj osebni rekord še za dva centimetra. Pravi, da so za skok v višino zelo pomembne tehnika, hitrost zaleta, moč odriva in eksplozivnost, zbranost. Meni, da moraš za dober skok »glavo očistiti vseh misli«. Njegova najboljša tekma je bila, ko je izboljšal državni rekord, najzanimivejše pa je bilo zanj finale šolskega atletskega prvenstva 2010 v Ljubljani, na katerem je zmagal.

Jan je leta 2007 dosegel državni rekord, letos pa je zmagal na državnem prven-stvu v troskoku v kategoriji do 16 let in v starejši kategoriji mlajših mladincev z daljavo 13,24 m. Želi si, da bi izboljšal državni rekord, ki znaša 13,51 m.

Fanta nimata veliko prostega časa. Jan se ukvarja z nogometom, z Axlom pa gresta tudi večkrat na sprehod v naravo. Kaj pa njune želje, sanje, načrti? Axel si želi v kategoriji do 16 let obleči dres slovenske reprezentance, Jan pa zmag in dobrih dosežkov na vseh tekmovanjih. Zato držimo pesti za naša atleta.

Klara Vrabec, noVinarsKi KrožeK

Axel in Jan Luxa xxxxxxx1

19

desetplusdesetplusdeset10 +

Veliki cilj je nastop na olimpijskih igrahEvito je pritegnilo k ritmični gimnastiki

navdušenje sestre Aline. Bila je stara štiri leta, ko je Alina šla na preizkus v dvorano Krim na Galjevici. Trenerka Alena Jakubovska, ki Evito trenira še zdaj, jo je vprašala, ali bi rada trenirala tudi ona. Evita, ki sploh ni vedela, za kaj gre, je privolila in tako trenira že dvanajst let.

Da je Evita pristala pri ritmični gimnastiki, je kriva še ena Alina, namreč Alina Kabajeva, ki je bila na začetku športne poti sester Pšeničny prava zvezdnica. »Moji sestri je bila všeč Alina Kabajeva in se je tudi ona hotela preskusiti v tej panogi. Mama se je malo pozanimala in izvedela, da je blizu našega doma na Rakovniku klub za ritmično gimnastiko in sva kar začeli trenirati,« se svojih začetkov spominja Evita, ki je 7. decembra praznovala 16. rojstni dan in prvo leto tekmuje med članicami.

Njeni največji uspehi so 26. mesto na evrop-skem prvenstvu, uvrstitev na svetovno in prva mesta na državnih prvenstvih. Tudi za letos si je postavila visoke cilje. Na evropskem prvenstvu maja v Minsku bi svoje vaje rada izpeljala čim bolje in se uvrstila čim višje. »Naredila bom vse, da bom septembra nastopila tudi na svetovnem

prvenstvu v Franciji,« pravi dijakinja drugega letnika Gimnazije Bežigrad.

Postavila si je tudi dolgoročne cilje, saj je pred njo še nekaj let kariere. »Tako kot mnoga dekleta bi rada nastopila na olimpijskih igrah. Velik uspeh bi bil že, če bi se vsaj uvrstila nanje, saj to ni uspelo še nobeni Slovenki. London prihodnje leto še ne bo aktualen, več možnosti bom imela leta 2016, ko bodo igre v Riu de Janeiru,« svoje možnosti ocenjuje Evita, ki trenira pri Beloru-sinji Aleni Jakubovski in Aleni Salavjovi.

Od vseh štirih rekvizitov se ji je podzavestno najbolj priljubil obroč, s katerim rada telovadi že od nekdaj. »Vaja mi je všeč in z obročem sem tudi dokaj uspešna,« pojasnjuje članica KRG Narodni dom. Vaje za posamezna orodja vsako sezono vsaj malo spremeni ali pa se posveti povsem novi vaji. Navadno dodaja zahtevnejše prvine.

Tekmovalke v ritmični gimnastiki morajo popolnoma obvladovati svoje telo, prvine so zelo težavne, Evita pa ima trenutno velike te-žave, ker je hitro zrasla. V višino meri 175 cm, kar je za telovadko veliko, zato mora trenirati še več kot doslej.

Vsak dan vadi štiri ure in se skuša približati svoji vzornici Ani Besonovi. »Ukrajinka je bila nekaj posebnega, izvrstna telovadka z znača-jem, dobro je plesala in z lahkoto je izpeljala najtežje prvine,« je Evita še vedno navdušena nad Besonovo.

Dijakinja športnega oddelka bežigrajske gimnazije dobro usklajuje šolske in športne obveznosti, poleg ritmike pa sta ji všeč tudi plavanje in atletika. »Atletika mi je všeč tudi zato, ker jo trenira veliko sošolk. Všeč mi je predvsem skok v višino,« pravi 51 kilogramov težko dekle.

Evita rada poudari, da izhaja iz kulturne družine. Oče Viljem, ki je v mladosti igral košarko, je bolj navdušen nad harmoniko, mama Sandra, ki je resda igrala košarko, pa bolj prisega na klavir. Poleg vseh obveznosti najde čas tudi za fotografiranje in druženje s prijateljicami, vendar resno razmišlja o svojem poklicu. Zanimajo jo naravoslovne vede in bi rada študirala elektrotehniko v povezavi z medicino ali le medicino. A časa za razmislek o poklicu bo še dovolj, zdaj je v ospredju šport.

Jasna MilinKoVić

Evita Pšeničny Klub za ritmično gimnastiko Narodni dom2

20

desetplusdesetplusdeset10 +Nika Blagne OK Mladi Jesenice

Maja Plaznik AK Domžale

3

4

Šport je postal del mojega življenja

rak. Seveda me skrbi, kako se bom znašla, a najbrž mi ne bo nič hudega, saj imam tam že nekaj prijateljic. Na Jesenicah se zelo dobro počutim, tu sem med prijetnimi ljudmi, a klub mi ne dopušča, da bi ostala na Jesenicah.« Nika je svojo odbojkarsko pot začela na Osnovni šoli Žirovnica. »Odbojko sem jemala povsem ljubiteljsko, prepričana sem bila, da bom s prestopom na gimnazijo prenehala trenirati, a so me povabili v reprezentanco, kar me je še globlje potegnilo v odbojkarske vode. Iz žirov-niškega kluba sem prestopila k OK Jesenice, v katerem sem zelo napredovala in tako sem zdaj pred novimi izzivi. Šport je postal del mojega življenja, pogosto sem od doma, denimo, ko smo kje na pripravah. Tega sem se že zelo navadila. Z odbojko se bom ukvarjala, dokler me bo veselila in mi bo uspevalo stopnjevati dosežke,« razloži in ne pozabi povedati, da se zaveda, da jo lahko na njeni poti zaustavijo poškodbe.

Kot smo že zapisali, Nika sledi tudi drugim svojim željam. »Najdem čas za prijatelje, za druženje, za fanta. Če si kaj močno želiš, ti lahko vse uspe, ne samo šola in šport. Tudi poletje izkoristim, kolikor je le mogoče, ho-dim na morje. Igram tudi odbojko na pesku, a ne hodim na tekmovanja, ker želim med počitnicami tudi počivati. Sicer pa se zabavam s kolesarjenjem, rolam, jadram, avgusta tečem, tudi zato, da pridem v formo,« zatrjuje in še pove, da so poletja namenjena še branju.

Zanimivo je Nikino razmišljanje o šolskih tekmovanjih, ki se jih prav nič ne otepa, saj so zanjo predvsem sprostitev in zabava: »Na šolskih tekmah lahko pokažemo, kaj smo se

Pogovor z Niko, dijakinjo drugega letnika športnega oddelka na Gimnaziji Jesenice, je nastal na finalu šolskega državnega prvenstva v odbojki, ki se je odvijalo v športni dvorani jeseniške gimnazije. Nika je kar 185 cm viso-ko dekle, plavolaska, ki sicer že dve leti igra v prvi slovenski ligi, predvsem pa povsem predana športu, čeprav zatrjuje, da se zaradi tega ničemur ne odpoveduje. Ko se 16-letnica pogovarja, daje vtis umirjenosti, a že v nasled-njem trenutku pove, da pri iskanju svoje poti v življenju vijuga med enim in drugim navdušen-jem, tako kot vsi najstniki. In mimogrede je to potrdila tudi mag. Lidija Dornik, ravnateljica jeseniške gimnazije, ki svojo dijakinjo ceni in ji je že zdaj žal, da bo tretji in četrti letnik gimnazije opravila na II. gimnaziji v Mariboru. Tja se bo preselila zaradi odbojke. Je ena od dijakinj, ki jo bo pogrešala.

O študiju, ki je še razmeroma daleč, pravi: »Vsa vrata puščam odprta, vsak mesec se premislim, veseli me več stvari. Všeč mi je psihologija, cenim razmišljanje … Najprej sem razmišljala, da bi do konca gimnazije ostala na Jesenicah, a ker so razmere za napredovanje boljše v Mariboru, smo se odločili za ta ko-

Na dva rekorda - šolskega in klubskega

Majo, 13-letno učenko 7. razreda Osnovne šole v Pirničah, smo doslej pogosto srečevali na gorskih tekih, letos pa se je odločila, da bo tekla samo še na stezi, njeni disciplini pa sta 800 in 1000 m. Pravi, da bo sedmi razred, v katerem se še ni treba pretirano veliko učiti, izrabila predvsem za šport in da želi letos izboljšati tudi kakšen rekord v kategoriji deklic do 14 let. Pa da si ne bo kdo mislil, da Maja v šoli zbira povprečne ocene. Ob koncu letošnjega leta bo najbrž prinesla domov spričevalo z odličnim uspehom. Maja že zdaj razmišlja, da bi bilo fino, če bi se po osnovni šoli lahko vpisala na Gimnazijo Šentvid v Ljubljani, predvsem zato, ker imajo tam športne oddelke in ker ni daleč od njenega doma.

Dekle, ki trenira pri Boštjanu Novaku in Lojzetu Pungarčiču, je do državnega prvenstva v krosu nastopilo na petih tekmah, zmagalo pa kar štirikrat, in sicer na krosu v Velenju, na tekmovanju v dolgih tekih v Domžalah (2000 m), v Ljubljani s sestro in s kolegico v teku trojic in na občinskem prvenstvu za osnovne

šole na 600 m. Le na teku trojic na Šumberk se je uvrstila na 4. mesto.

Razgovorila se je: »Tudi na državnem prven-»Tudi na državnem prven-Tudi na državnem prven-stvu v krosu sem zmagala. Tako kot na večino tekmovanj so me tudi na tega pripeljali starši, zato se moram tudi njim zahvaliti za uspeh. Seveda sem vesela novega naslova državne prvakinje, čeprav sem doslej zmagala že trikrat. Pričakovala sem, da bom morala na prvem mestu en kilometer preteči sama. Klanec sem kar hitro pretekla, prav tako spust. Ja, ves tek mi je minil zelo hitro, čeprav se mi je zdelo, ko sem si ogledovala progo, da bo veliko težje. Še sreča, da je bilo dovolj prostora na štartu in da je bila dovolj široka tudi steza. Tako ni bilo bojazni, da bi se spotaknila.« Povedala je še, da že komaj čaka, da bo dopolnila starost, ko bo že lahko kandidirala za pionirsko reprezen-tanco in potovala tudi na tekmovanja v tujino. Ob torkih, četrtkih in sobotah je na vodenem treningu, včasih pa jim trener naroči, naj kaj naredijo še sami.

Njen veliki cilj bo šolsko državno prvenstvo, na katerem bo na 600 m skušala izboljšati šolski rekord, ki je star že 25 let: »Manjka mi samo še ena sekunda, da se mu približam, Upam, da bo to prav na tem tekmovanju. Rekord znaša 1:39,0, jaz pa sem že tekla 1;40,0. Komaj čakam, da vidim, če bom lahko podrla rekord iz leta 1985. V šolskem letu je bolj malo tekov, na katerih lahko izboljšaš šolski rekord, saj se to lahko zgodi samo na šolski tekmi,« nam 20

21

desetplusdesetplusdeset10 +Marko Hrup LK Ankaran5

21

Peter Pan z lokomMarko Hrup je dijak tretjega letnika Srednje tehniške šole v Kopru. Strelja z ukrivljenim

lokom in je med slovenskim lokostrelci v kategoriji kadetov med boljšimi. Nedavno je po-stavil dva državna rekorda - v FITI in na razdalji 50 m. Morda bi ga lahko uvrstili tudi med lokostrelske umetniške duše, saj se ne obremenjuje s svojimi uvrstitvami, pa četudi gre za evropsko prvenstvo. »Na aprilskem evropskem prvenstvu v Španiji sem se med posamezniki uvrstil na 14. mesto,« je dejal, a ko je začel preračunavati, je ugotovil, da je bil pravzaprav deveti. »Še bolj pomembno je, da smo se z ekipo na dvoranskem EP uvrstili na 4. mesto. S Klemnom Štrajharjem in Janom Rijavcem smo močna ekipa. Prvič smo nastopali skupaj in zato je četrto mesto lep uspeh,« je dejal Koprčan, ki ga je pod svoje okrilje pred kakšnim letom vzel Matija Žlender. Prej je treniral pri Klemnu Božiču.

Z lokostrelstvom se je srečal v šolskem krožku. »Star sem bil osem let. Lokostrelstvo se mi je zdelo nekaj novega in zanimivega. S prijatelji sem treniral nogomet, ampak to ni bilo zanimivo, ker so ga igrali vsi. Streljanje z lokom je bilo nekaj nevsakdanjega. Zanimivo je, da prvo leto, ko me je začel šport zanimati, sploh nisem prišel poleg, ker v krožku ni bilo več pro-stora. Pridružil sem se šele naslednje leto. Po dveh letih šolskega krožka sem se vpisal v klub. Najprej sem streljal z golim lokom, potem pa so mi predstavili olimpijski lok s stabilizatorji. Z boljšimi loki sem začel dosegati tudi boljše rezultate. No, lani je prišel Matija, vzel nas je pet tekmovalcev in začeli smo trenirati vsak dan po tri ure. Z Matijo so se nam dvignili cilji, postali smo bolj motivirani. Na začetku sem si želel biti uspešen, denimo, na državnem prvenstvu, zdaj pa me bolj zanimajo na-stopi na evropskih in svetovnih prvenstvih in seveda potovanja po svetu. Seveda so z motivi povezani tudi boljši dosežki,« pravi Marko.

Z Markom smo se srečali na treningu v Trzinu, poleg je bila tudi Brina Božič, ki se je pripra-vljala za nastop na evropskem pokalu v eni od nekdanjih sov-jetskih republik. Marko se v to ekipo ni uvrstil. »V Ankaranu so bile izbirne tekme. Žal se nisem uvrstil. Nihanja v dosežkih so prisotna, a ko se je treba izkazati, ni izbire. Treba se je zbrati in za-devati,« je bil realen. Marko je v dvorani zadel največ 582 krogov (od 600 možnih), kar je eden od njegovih državnih rekordov. Razložil je: »Ta dosežek je z evropskega kadetskega prvenstva v Španiji, kjer sem bil po uvodnem kvalifikacijskem nastopu tretji. Preden nas je v roke vzel Matija, so se moji dosežki sukali okoli 520 krogov, tako da je to napredek enega leta. Strelja se po polovičkah. V prvem nizu sem zadel 285 (od 300), v drugem pa 297 (od 300). Ja, ta druga polovička je bila res izvrstna. Moj najboljši dosežek v naravi, temu pravimo FITA, pri kateri streljamo na razdaljah 70, 60, 50 in 30 m, je 1315 ustreljenih krogov (od 1440) in tudi to je nov državni kadetski rekord. Na 50 m se zadel 326 krogov (od 360) in tudi to je kadetski državni rekord.«

Z Markom smo se seveda pogovarjali tudi o nastopu na olimpijskih igrah, o katerih ima že oblikovano mnenje: »To pride morda na vrsto nekoč v prihodnosti, zdaj so zame bolj po-membna vsa druga velika tekmovanja. Njegov lok ima kar tri stabilizatorje, merilno napravo in »kliker«, torej sprožilo.«

Čez dve leti bo Marko že Ljubljančan, saj se bo vpisal na FRI - na Fakulteto za računalništvo in informatiko. V šali smo ga vprašali, če ga zanima hekerstvo - računalniško razbojništvo, pa je dejal, da morda samo toliko, da bi vdrl v računalniški sistem Lokostrelske zveze Slovenije in si s prirejanjem dosežkov utrl pot do olimpijskih iger. Po treznem razmisleku je dejal, da je trening z lokom najbrž bolj pripravna zadeva za dosego tega cilja.

Kaj Marka še zanima? Vsi tvegani športi, pri katerih lahko občutiš adrenalin. Denimo, parkur. Razložil je, da je »parkur« tekanje po strehah, preskakovanje z ene terase na drugo, skoki z ograje na ograjo (za to dejavnost so primerna primorska mesteca), tako kot je to delal Peter Pan. Nekaj podobnega je že počel v Kopru, ampak ni imel prave družbe. Od takrat nosi tri raznobarvne energijske zapestnice, ki sicer niso Armstrongove, a ga varujejo, da se ne bi znova navdušil za ta »anti G« šport, ki zgleda lepo samo v filmih in risankah.

naučili v klubih, kaj vse znamo. Zmaga pač ekipa, ki ima več in boljše klubske igralke. Jeseničanke smo že nekaj let v šolskih finalih. Pred tremi leti, še nisem bila na gimnaziji, so jeseniške gimnazijke osvojile državno prvenstvo.«

Letos je odšel naslov v Celje, Nikina prihod-nja priložnost za medaljo s šolskega DP pa bo že v dresu II. gimnazije iz Maribora.

je povedala atletinja, ki se bo skušala vpisati na seznam državnih rekorderk tudi v teku na 1000 m, seveda v kategoriji U-14, kjer bo treba teči bolje od 3:05,0. Seveda računa, da jo bo spodbujala starejša sestra Anja, ki je prav tako izvrstna tekačica na srednje proge.

Maja in Anja si s starši pred TV ogledata veliko športnih dogodkov. V ospredju je diamantna liga, kjer si navadno izbere nekega atleta ali atletinjo in potem drži pesti za dober dosežek. Ampak pred TV-ekranom se družina druži tudi takrat, ko je na vrsti nogomet, pa košarka. »Gledamo vse športe, pri nogometu vsi navijamo za Barcelono, pri košarki pa za Olimpijo.«

22

desetplusdesetplusdeset10 +

Eva Helena Zorman SK Branik Maribor7Med sabljanjem, aikidom in nogometom

Eva Helena je ena od uspešnih mariborskih sabljačic, zase in za klub je letos osvojila naslov državne prvakinje med deklicami v kategoriji C. »Nastopila bi že lani, pa v naši kategoriji ni bilo dovolj deklet. Letos je nastopilo pet tek-movalk,« nas je seznanila z zadrego dekliškega sabljanja.

»Najprej sem pela v nekem zboru, potem pa se je oče srečal s sabljanjem, menil je, da me bo zanimalo in šla sva pogledat. Bilo mi je všeč in ostala sem v klubu. Na treninge se vozim v Maribor,« je začela pripovedovati o sebi, a je takoj dodala, da sabljanje ni njen edini šport, »pri Braniku treniram še aikido, nogomet pa pri NK Železničar.«

Kako se je znašla pri nogometu? »Igrala sem ga s fanti v Pesnici, tam sem nekaj časa trenirala tudi v klubu, nato pa sem se prepisala k Žele-zničarju v Maribor.« Evi Heleni tako ostane bolj malo časa, da bi poleg športa počela še

kaj. »Samo še v sredo in včasih ob koncu tedna imam prosto. Takrat se bolj posvetim šoli, pa še s kolesom se malo vozim naokoli,« je dejala in še mimogrede povedala, da ima v sedmem razredu Osnovne šole Pesnica same petice. Eva ni ena od tistih povsem predanih športu, ki nikoli ne utegnejo prebrati nobene knjige. Njo je očarala knjiga Bratovščina Sinjega galeba. »Ta je najlepša,« nam je razkrila in povedala, da do morja nima kakšnega posebnega veselja, a kopanje in plavanje ji je včasih v veselje.

Eva Helena ne mara reklame za svojo de-javnost. Tudi v šoli navadno o svojih športnih uspehih ne govori. To so pač njene osebne zadeve. In kakšen šport je sabljanje? Njen odgovor je precej nogometen: »To je šport eden proti enemu. Pri sabljanju je treba misliti, treba je imeti hitre reflekse. Ko dobiš naspro-tnika, je najprej treba razmišljati o svoji in nasprotnikovi tehniki, potem pa predvidevati,

Med prvim šolskim DP v bowlingu so v Klubu 300 sedeli za mizo in srebali kokakolo Andraž, Nejc, Marko, sami nogometaši, po-leg pa je bil še sošolec Nino, učenec sedmega razreda z Osnovne šole Nove Jarše. Zgovorni fantje, sami športniki, so prišli, da bi poizkusili srečo v zanje novem športu, njihov glavni adut pa je bil Nino Stenko, ki že dve leti trenira bo-wling in je že dve leti državni pionirski prvak do 14 let. A tokrat svoji »nogometni« ekipi ni mogel pomagati, da bi se uvrstila v finale. Ni bil posebno potrt, saj je prav takrat z velikim uspehom nastopal na odprtem mednarodnem prvenstvu Ljubljane, tako da je bilo zanj šolsko tekmovanje samo »za foro«, kot je sam dejal. V pogledih njegovih nogometnih prijateljev je žarel izziv - prihodnje leto bodo pokazali, kaj znajo.

Nogomet je pač drugačen šport in ker je bilo tekmovanje ekipno, so potegnili kratko. Tudi Nino ni imel svojega dneva, čeprav je na tekmovanje prinesel svojo najbolj pril-jubljeno kroglo. Ja, na šolskem prvenstvu je bila konkurenca kar močna. Ampak Nino je bil z mislimi že na mladinskem evropskem prvenstvu, na katerem pa je naletel na tako močne kegljače, da so mu prepustili šele 78. mesto (od 115 tekmovalcev), čeprav je podrl 3303 keglje. Zmagovalec Joshua Schuurman (Niz) je v svojem kvalifikacijskim nastopu zbral 4049 kegljev, v treh nizih pa je podiral 1202, 1433 in 1414 kegljev. Nino je svoj nastop

zaokrožil s 1031, 1159 in 1113 keglji. A Nino je še mlad tekmovalec in bo še dolgo obiskoval velika mladinska tekmovanja, tako da zdaj šele nabira izkušnje.

Nina, učenca sedmega razreda, je za bowling navdušil oče, ki sicer dela na bowlingu v BTC, a njegov domicil je v Postojni, v BK Epic. Ljubljančan, ki ni nagnjen k samohvali, je bil bolj redkobeseden, a smo zvedeli, da ima kar deset svojih krogel, da meče kroglo številko 14, ki je težka približno 7 kg. O svojem športu pa je povedal, da je »umirjen, da je treba misliti z glavo in da pri njem ne smeš obupati.« Nino je potreboval približno eno leto, da se je naučil, kako je treba kroglo spraviti okoli vzdolžne osi, ki je pravokotna na tisto pri vrtenju: »Ja to je treba trenirati. Obračati je treba samo zapestje.

Ko smo Nina vprašali, kaj si želi pri bowligu, je dejal, da pogreša večjo konkurenco med pionirji. In kako potekajo turnirji? »Najprej vsi igrajo po šest iger, najboljših osem pa nato igra tako imenovani sistem »step lather«, po katerem igrajo pari, in sicer prvouvrščeni z osmouvrščenim, drugi s sedmouvrščenim in tako naprej … do finala. Fant zatrjuje, da je bowling kar drag šport. Trenira namreč štirikrat na teden in na vsakem treningu porabi po kakšnih 10 evrov. Prav zato najbolj uživa na svojem gorskem kolesu, pogosto se zapodi za Savo in vozi prek kucljev in razritih poti: »Tam je divjina, prava džungla.«

In če se vrnemo k bowlingu, je treba poveda-ti, da je Nino na ljubljanskem evropskem tur-nirju Qubica AMF podrl kar 1294 kegljev, to pa je dosežek, ki potrjuje njegovo nadarjenost.

Nino Stenko BK Postojna6

Malo za foro …

2222

23

Eva Helena Zorman SK Branik Maribor

desetplusdesetplusdeset10 +

kaj bo nasprotnik naredil, na vse to pa si je treba zamisliti napad, ki ga boš uporabil. Najprej pa je to šport refleksov.« Eva Helena je v finalu državnega prvenstva v Izoli v meču svojo novogoriško vrstnico premagala z izidom 8 : 1.

Športnico smo vprašali po športni vzgoji na šoli: »Malo jo imamo, samo ob sredah in petkih. Pa ne delamo veliko. Največkrat igramo rokomet ali pa imamo atletiko.«

Zaupala nam je, kakšno športno vzgojo bi si želela: »Če bi bila športna pedagoginja, bi učence vprašala, kaj želijo delati. Punce bi si zagotovo izbrale badminton, odbojko ali kaj podobnega. Fantje pa tako ali tako želijo igrati samo nogomet. Najbrž bi ga z njimi igrala še sama,« je razmišljala Eva Helena, ki v svoji nogometni ekipi igra v obrambi na levem boku.

O svojih ciljih pri sabljanju pa je dejala: »Želim biti čim boljša in tako priti v športni oddelek na II. Gimnaziji v Mariboru. Hkra-ti bi pridobila še nekaj časa za odločitev o poklicu,« je razmišljala in še dodala, da jo zdaj zanimajo predvsem šport in živali. Doma imajo psa in veliko mačk, vsaj pet.

Z Janvitom sva se ob obali Piranskega zaliva zapletla v lenoben pogovor, on je pasel svoje asociacije ob petkovem popoldnevu, ko mu ni bilo treba več misliti na šolo, brez besed je opazoval dogajanje ob začetku prvega dne državnega prvenstva v deskanju z zmajem. Ni še preizkusil te zračno-vodne naprave, a najbrž si je mislil svoje, da je pač treba imeti debelo de-narnico, da se greš ta šport, opazoval je postave na vodi, in zopet najbrž menil, da so nekateri nekoliko pretežki. Ni veliko govoril, to stran primorskega značaja bo najbrž še izpopolnil.

»Že deska najbrž stane vsaj štiristo asov, vlečno jadro še kakšnega tisočaka in več, pa še vsa druga oprema,« in je zamahnil z roko. Ne, s tem se ne obremenjuje, vesel je, da lahko že dve leti z desko F1 jadra po vodi, in to mu zadostuje, še posebno, če se spomni, koliko so se starši stegnili za njegovo opremo. »Kakšna dva jurja,« je omenil med redkimi vrsticami.

Jadranje na vodi, kaj je to? Učenje jadranja je zanj že zgodovina, že zdavnaj je pozabil svoje učno obdobje, morda o tem niti ne bi hotel česa povedati, češ, učenje ni prav veli-ko dejanje, seveda, potem ko že znaš. Zdaj pravi: »Dvigneš jadro in se pelješ,« in če še ne razumeš, postreže še z nekaj domače fizike, »veter se upre v jadra in ti se upreš vetru … in potem divjaš po vodi.« Ja, seveda, ampak, tu se jadralska fizika še ne neha, saj bolj kot veter potiskajo in vlačijo jadro razlike v pritiskih, ki nastajajo z obtokom vetra okoli jadra. Ampak, ta fizika pride na vrsto šele v gimnaziji in Janvit

že dolgo sanja o njej. Včasih celo pozabi, da bo ta prag prestopil šele v jeseni. Seveda, vpisal se bo na gimnazijo v Piranu.

O Janvitovi klubski pripadnosti ni bilo mogoče dobiti natančnega podatka, povedal je, da je član kluba KEKA Piran, nato pa je še omenil Piran in Portorož … ter da nima kakšnega trenerja ali učitelja, da se vsi učijo kar sami. Tudi na tekmovanja še ne hodi, morda bo prvič nastopil to sezono. Jadra samo takrat, ko ga prime in ko ima čas, ko nima več šolskih obveznosti, pretežno v mesecih, ko je

23

In potem divjaš po vodi …

Ubranil je naslov prvaka v meču

morje toplo. »Pozimi sicer piha, ampak je hitro tema, pa šola …« Najbrž je hotel povedati, da pride iz šole, se dvakrat obrne okoli sebe in že je tema …

Vitan Vujanović SK Branik Maribor9

Janvit Sabadin KEKA Piran8

Vitan Vujanović, državni prvak v meču za dečke C, je učenec 6. razreda Osnovne šole Selnica ob Dravi. Rad bere in naslov prve knjige, ki jo je omenil, je bil Poslednji Mohika-nec. »Zelo dobra knjiga,« je pohvalil zanimivo zgodbo iz časov zgodnje Amerike, polno ve-časov zgodnje Amerike, polno ve- zgodnje Amerike, polno ve-likih dejanj. Ko sva se z Vitanom pogovarjala, se mi je zdelo, da imam pred seboj mladeniča z veliko domišljije, s katero želi delček nekdan-jih viteških vrednot prek sabljanja prenesti v 21. stoletje. Je vljuden in spoštljiv sogovornik, razmisli, kaj bo povedal, predvsem pa je govor-nik. Pomislil sem, da je moral biti veliki rimski govornik Mark Tulij Ciceron (rodil se je leta 106 pred našim štetjem), državnik, mislec in mojstrski govornik, podoben Vitanu v mladih letih. Morda tudi zato, ker varovalni sabljaški dres nekoliko spominja na rimsko togo, tudi Vitanova pričeska je nekako iz tistih časov, predvsem pa se vselej obrne k sogovorniku in šele potem pove, kaj misli. S svojimi poudarki je dajal povedanemu dodatno vsebino, a vse sproščeno in prepričljivo. Kot da ima za seboj fakulteto za govorništvo.

»Živim v bloku, v središču Selnice. To ni ne vem kako velik kraj. V šoli imamo karatejski klub, tudi sam sem v njem treniral nekaj časa. Sicer pa je v našem kraju bolj malo možnosti za dejavnosti. Z očetom včasih s kajakom veslava po Dravi. Včasih se tudi kopamo, ampak voda ni prav primerna, saj zaradi elektrarne stoji in ni posebno čista. Včasih je bilo ob obrežju Drave veliko lepše, voda je bila globoka, bili so otočki. Ampak zaradi zajezitve reke pri Fali je zdaj tu drugače. Na sredini je zelo globoka, ob straneh pa plitka,« nam je stresel iz rokava podatke, povezane tudi z izročilom o preteklih časih v Selnici.

No, k svojim dejavnostim je dodal še vožnjo s kolesom BMX na Janževo goro.

Njegova sabljaška trenerja sta Žiga Žmavc, dijak prvega letnika srednje šole, in Tone Ključar. »Žiga uradno ni trener, ampak nas uči tehniko in skrbi tudi za našo kondicijo,« je začel pripovedovati. Ko sem ga vprašal, pri katerem od trenerjev mu je bolj všeč, je odvrnil: »Ne morem ju primerjati. Oba sta super. No, Tone je bolj staromoden in dela po starih nače-lih, pri njem se učimo tehniko. Žiga pa nas uči, kako si je treba pridobiti kondicijo. Seznanja nas tudi z novostmi. Pri sabljanju se marsikaj spreminja. Žiga je dober učitelj. Tiste, ki so bolj leni, pripravi do tega, da delajo. On za vsakega posebej ve, kaj moramo delati.«

V Selnici izhajajo Selniške novičke in Vitan se pogosto najde na športni strani, tako da na šoli vedo, da je športnik. Tokrat bodo najbrž zapisali, da je na tekmovanju v Izoli ubranil lanskoletni naslov prvaka.

In na koncu pogovora sva iz športa zašla v srednji vek, ki Vitana vznemirja: »Sabljanje sem si v bistvu izbral prav zaradi tega. Pri sabljanju sem lahko vitez, kar sem zmeraj hotel biti. Vitezi so bili kot nekakšni plemiči, osebna straža kraljev ali kakšnih drugih ple-menitih gospodov. To so bili elitna skupina vojakov.« Ko pa je začel Vitan pripovedovati o svojih popotovanjih s starši po Franciji, kjer se na vsakem koraku zdi, da je srednji vek še zmeraj prisoten, se je razvnel: »Potujemo z avtodomom. Francija je zelo lepa dežela, ena izmed najlepših. Kar dvakrat smo si ogledovali gradove, enkrat pa smo potovali po podeželju. Že vnaprej se dogovorimo, kaj si bomo ogle-dali. V bistvu smo bili po vsej Franciji, ničesar nismo izpustili.«

24

5

24

Četrti nasvetO Nanosu je veliko zgodb, od tiste o dveh sprtih bratih, ki ju je motilo celo druženje pred cerkvijo in sta vsak zase postavila kapelici, tudi zato, da bi izpolnila zaobljubo svoji nečimrnosti, do tiste, ki je povezana z romarsko cerkvijo sv. Hieronima (1019 m), ki so jo obnovili leta 1990 in v kateri so za mornarje vsak večer prižgali oljenko, da so se lahko orientirali, mornarji pa so poskrbeli, da so imeli med svetimi zidovi na zalogo dovolj goriva za oljenko. Ena od zanimivejših zgodbic neznanega izvora, ki niti ni tako nemogoča, pripoveduje o časih, ko je na južnih pobočjih mogočne gore raslo na tisoče češenj. Spomladi je bilo tako vse južno pobočje Nanosa en sam češnjev cvet. Pobočje je bilo videti, kot da ga je pobelil sneg. Zgodba ne pove, komu so se češnje tako zamerile, da dandanes ni videti nobene več. Morda se skrivajo v beneških dvorcih, v čudovitem baročnem pohištvu.

Dušan Bajec, športni pedagog na Osnovni šoli Miroslava Vilharja v Postojni, je nekaj let organiziral šolo v naravi s svojimi učenci v obliki tabora v bližini Vojkove koče na vrhu Nanosa. Za učence in učenke je bilo vznemirlji-vo preživeti nekaj noči pod šotori na višini prek 1200 m višine. Da bi bila hladna noč krajša in dan čim daljši in bolj zanimiv, so si proti večeru zakurili taborni ogenj, ki je, poleg prvomaj-skega, v novodobnih časih svetil mornarjem v Tržaškem zalivu. A kaj ko zdaj dajejo ladjam smer in samozavest satelitski navigacijski sis-temi. Na morju se proti Nanosu še komaj kdo ozre. Edinstveni tabor šolarjev se je umaknil bolj sodobnim oblikam bivanja, ki staršem (in učitelju) ne povzročajo več sivih las, zato pa so šolarji prikrajšani za nepozabno izkušnjo. A taki časi so pač prišli in temu ni pomoči.

Zato pa je še zmeraj vznemirljiv vzpon iz Razdrtega na Plešo, na goli vršni greben, pri katerem pohodniki opravijo 640 m višinske razlike. V Vojkovi koči je vselej (razen ob

sredah) na voljo izvrsten čaj in še kaj drugega. Najbrž ni dneva v letu, da po tej označeni po-ložni ali strmi poti ali pa po kateri od preostalih štirih, ne bi hodili ljubitelji Nanosa. Nekaj navdušencev gre na vrh skoraj vsak dan v letu. Ljubezen do najlepše gore na Notranjskem je vodila tudi Pivovarno Laško, ki je lani, ob 185-letnici delovanja in promocije Zlatoroga, simbola slovenstva, sedem vrhov, med njimi tudi Nanos, opremila z ličnimi tablami, pot pa poimenovala Zlatorogova transverzala ponosa (ZTP).

Strmejša (in položnejša) pot na Nanos iz Razdrtega je tako lepo označena, na vsake toliko so razmeščene informativne table s kratkimi in nedvoumnimi sporočili. Zapisano je natančno toliko, da se je treba za trenutek zaustaviti in če gre za skupino, zagotovo katero rečejo iz svoje zakladnice izkušenj. Ljudje, ki so načrtovali in opremljali ZTP, so imeli občutek, predvsem pa so izbrali prave nasvete.

Kaj vse sporočajo table? Prva, nekje na tretjini poti, pravi: »Če ste

že precej upehani, a to težko priznate: ustavite korak, oprite se na najbližje deblo in glasno povejte, da vam razgled jemlje dih!«

Ko se odločite za pot na Nanos, nikar preveč ne vzdihujte, če vas bo bičal veter, če se bodo okoli vas podile megle, če ne boste ničesar videli, kajti tudi takšna podoba Nanosa je za-nimiva, še posebno, ker so vrata Vojkove koče zagotovo odprta. A pazite, na nekaterih mestih je treba prečkati razelektritveni kabel TV-od-dajnika, ki tu in tam štrli iz zemlje. Opozorilne table na njegovi trasi prepričujejo, da se je treba kači, ki se lahko v nekaterih razmerah napolni z veliko električno napetostjo, izogibati. To pa pomeni, da se je treba pozanimati, ali je na dan, ko smo se odločili za hojo na Nanos, možnost neviht.

Najbrž prav zato ni naključje, da že druga izmed zelenih tabel ZTP sporoča: »Če grozi vremenski preobrat, ki je pogost pojav pred-vsem v poletnem času, poiščite varno zavetje. Upoštevajte priporočila vremenarjev, na pot se odpravite zgodaj in ne pohajajte predolgo! Na poletni potep vedno vzemite tudi topla oblačila. Ne pozabite na kremo z varovalnim faktorjem.«

Ja, večji del leta se boste najbrž ozirali v nebo, pa ne samo zaradi neviht, pač pa bodo

25252525

vašo pozornost spodbujali tudi jadralni padalci, zmajarji in jadralni piloti. Zato imejte pri roki fotoaparat. Saj veste, včasih se priložnost po-kaže samo enkrat, potem pa vam bo ves dan žal, da je niste ujeli.

Tretji in šesti nasvet ZTP povesta, da se na Nanosu lahko srečamo s kačami in medvedi. »Večina kač ni strupenih. Strupeno kačo od ne-strupene najlažje ločite po repu. Nestrupenim trup enakomerno in postopoma prehaja v rep, strupenjačin trup pa opazno in hitro preide v rep, ki je ožji, tanjši in krajši.« O medvedu, ki bi ga lažje srečali kje drugje na Notranjskem kot prav na Nanosu, dobimo moder nasvet: »Nikar mu ne predlagajte, da bi polagala roke. Skušajte se počasi in mirno umakniti. Medved ni napadalen, če se ne čuti ogroženega. Zapu-ščenim mladičem se ne približujte, saj mama gotovo ni daleč …«

Nasvet vseh nasvetovFeri Lainšček je nekje zapisal: »Če padeš na

nos, ne prideš na Nanos.« V tej misli našega pisatelja in pesnika se skriva tudi izvor imena Nanos. Načrtovalci ZTP so najbrž imeli v mislih tudi alpinista Tomaža Humarja, ki je

Zlatorogova transverzala ponosa – gre naprejSodelovanje med Planinsko zvezo Slovenije in Pivovarno Laško bo trajalo vsaj še dve leti – tako so sklenili predstavniki obeh organizacij. Pivovarna

Laško je podprla več trajnostno usmerjenih projektov PZS, med katerimi so v ospredju tisti, ki so povezani z uresničevanjem protokolov Alpske konvencije, ki spod-buja ljudi k rabi javnih prevoznih sredstev, ter z ohra-njanjem, ozaveščanjem in varovanjem gorske narave. Slovenija je že pred leti pristopila k izvajanju Alpske kon-vencije, Planinska zveza Slovenije pa jih, kot nevladna organizacija, uresničuje. Mednje spada projekt obuditve oskrbovanja planinskih koč v Triglavskem narodnem parku s konji, projekt športnega dne z gorniško vsebino za osnovnošolce ter projekt voznih redov javnih prevo-znih sredstev do gorniško zanimivih izhodišč. Planinski koledarček oziroma Planinski kažipot bo posodobljen z aktualnimi informacijami za planince, ki bodo koristne za na pot.

dejal: »Vzemite si čas in ne iščite bližnjic.« Če-prav se sam tega nikoli ni držal, pa je v njegovi misli veliko resnice. Na poti iz Razdrtega do Vojkove koče se skoraj ne morete izgubiti, a vendarle je modro, da se držite četrtega nasveta: »Če zaidete z označene poti, se skušajte vrniti po isti poti nazaj do prve markacije. Na poti nikoli ne ubirajte bližnjic!«

Na strmih južnih pobočjih Nanosa je ta nasvet vreden zlata. Strma in suha travnata po-bočja so nevarna, zunaj urejenih poti je veliko preveč grušča, da bi bila hoja v veselje. Zatorej je treba verjeti četrti zapovedi. Saj nam tega niti ni treba prebrati, da pravila ne bi dojeli sami. A je že tako, da se človeku včasih zdi dobro, da prebere nekaj, kar že ve, in tako dobi potrdilo, da ima prav. Vse table Zlatorogove transver-zale ponosa so takšne. Pa dolg požirek čaja vam privoščim, ko prispete na vrh, v Vojkovi koči, seveda.

26

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog

Aleš Peče

Športna igra združila nacijo

Prof. Nina Markun Puhan

Nasmeh na obrazu in velika sreča v srcu

Milena Aras Harpf

O stopnji zaupanja mladim športnikom

26

Zdaj ko sem v pokoju, na novo odkrivam knjige in užitek branja. In vselej ko naletim na zanimivo knjigo, uživam kot otrok, čeprav ne vem, ali danes otroci pri branju uživajo ali berejo samo pod prisilo - za bralno značko in po navodilih učiteljice. Med služenjem vojaščine v JLA v Kranju sem opravljal tudi delo knjižničarja. Prek izposojanja in branja knjig sem mnogokrat pogledal, kakšne knjige si izposojajo meni zanimivi sotrpini in nadrejeni. Kaj vse se je dalo »prebrati« iz izposojenih knjig. Tudi na svojih dveh popotovanjih v Južno Afriko sem se zanimal, kaj tam ljudje berejo. Presenetilo me je, da na farmarskih knjižnih policah skoraj ni manjkala knjiga, ki ne bi bila povezana z Nelsonom Mandelo.

Težko sem razumel, kaj delajo na policah belih naseljencev knjige o »te-roristu« Mandeli, zaporniku, ki je preživel 27 let v zaporu zaradi radikalne politike. Vedel sem, da je po prihodu iz zapora namenil vso svojo energijo novi državi, čeprav je vse kazalo, da se bo odprava apartheida končala z maščevanjem črne večine nad belimi.

No, te dni sem prebral knjigo Johna Carlina z naslovom Nepremagljiv - Nelson Mandela in igra, ki je ustvarila narod. V tej zapleteni državi, ki je približno 62-krat večja od Slovenije in s približno 50 milijoni prebivalcev, z devetimi uradnimi jeziki, z več sto plemeni in štirimi glavnimi mesti, se je črna večina po padcu apartheida pripravljala, da prevzame oblast in se

Poznam mladega športnika, ki je pridno treniral, garal, po precej za-htevni poškodbi je našel v sebi moč za dolge ure fizioterapije, na koncu pa je vendarle pokleknil dan pred prvim večjim tekmovanjem v sezoni. Namesto da bi se spočil, je (ZAVESTNO) izbral drugo možnost. Noč je prebedel v očitno slabi družbi, čeprav bi temu on oporekal, češ, da je bil z dobrim prijateljem, s katerim je prekrokal noč, a resnica (ki se jo bo zavedal nekega lepega dne) je drugačna in boleča. Njegov prijatelj je dobro vedel, da ga ob 5. uri zjutraj čaka dolga pot, nato pa naporno tekmovanje, ki mu šibak in utrujen ne bo kos. A ga to ni zanimalo. Poleg poraza je tvegal novo poškodbo na blazini - svojo ali partnerjevo.

Za nameček je svoj dolgonočni karnevalski namen objavil celo na fa-cebooku. Za to so zvedeli trener in starši. Po dolgih pogovorih je morda dojel neumnost vseh svojih ravnanj. Kazen je bila primerna, saj je dobil prepoved tekmovanja za tri mesece. Športnik je do konca zatrjeval, da se je samo hvalil in da s prijateljem dejansko nista popivala, temveč sta se pogovarjala do jutra.

V drugem primeru pa je šel mladenič na tekmovanje v tujino, dolge ure preživel v kombiju, tekmovanje je bilo šele naslednji dan. V kombiju na zadnjih sedežih si je izbral »dobro družbo«, ki je bratsko in veselo pospravila precejšnjo količino »šnopsa«. Končalo se je temu primerno - že po 50 km vožnje so izgubili zavest, peljali so jih na urgenco, starši in trenerji so bili prestrašeni, kaj se je zgodilo ... na srečo brez hujših posledic

Nekdo mi je omenil, da bodo prvo soboto v maju na atletskem sta-dionu v Kamniku 18. letne igre Specialne olimpijade gorenjske regije v atletiki. Kadar govorimo o specialnem, imamo v mislih nekaj nevsakda-njega. Tokrat je bil nevsakdanji dogodek - tekmovanje oseb z motnjo v duševnem razvoju, ki pa je bilo veliko več kot le športno tekmovanje.

Ker tudi sama nisem veliko vedela o tem, sem poiskala nekaj podatkov na spletni strani: http://www.specialna-olimpijada.si. Spe-cialna olimpijada združuje osebe z motnjo v duševnem razvoju, prek njih pa tudi njihove družine, skrbnike, učitelje, spremljevalce. Glavni namen je ohranjanje psihofizičnih sposobnosti in socializacija oseb z motnjami v duševnem razvoju. Njihov slogan daje misliti: »Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu.«

Kako veseli smo starši športnikov, saj nam ni treba skrbeti prav za vse izzive, s katerimi se danes mladina sreča: alkohol, droge, slabo družbo ... Kdorkoli je mislil, da otroka z usmeritvijo v svet športa hkrati osvobodiš vseh tovrstnih skrbi, se je hudo zmotil.

Velikokrat pomislim, da je vse, kar delam v dobro svoje družine, ves napor, skrb za šolo, šport, ustvarjanje razmer za delo, da bi otrok zrasel v dobrega človeka, samo delo v polju verjetnosti. Skratka, nobenega zagoto-vila ni za nobeno stvar. Samo če je okolje dobro, če je otrok deležen skrbi, ljubezni, če živi v intelektualno spodbudnem okolju, ima večjo možnost, da nekaj ali vse od tega izkoristi in da se njegovo odraščanje izteče dobro. Če je zanemarjen, nesrečen, v okolju, ki zavira vse dobro in lepo (in bo-dimo iskreni, tudi v bogatih družinah se lahko ustvari okolje, polno jeze in sovraštva), so majhne možnosti za uspeh in za biti, preprosto, dober.

Mlademu športniku ob vseh izzivih ni dovolj, da je samo športnik. Bodi-mo prizemljeni, status športnika še ne sproži nekega prvinskega imunskega sistema za vse hudo, kar okolje tako velikodušno ponuja.

maščuje za krivice belcem. Zaprti Mandela se je odločil, da prek rugbyja, kultne igre belih burov, skuša doseči spravo in preprečiti krvav obračun, ki se je kazal na obzorju nove črne oblasti. Z lastnim vzgledom in z mnogo potrpežljivosti in taktike si je kot zaprti vodja stranke Afriškega kongresa odprl pot do najvišjih predstavnikov stare oblasti, predvsem pa si je pot do svojih nekdanjih »zatiralcev« utrl prek natančnega poznavanja rugbyja in njegove športne zgodovine na črni celini.

Knjiga je zagotovo vredna branja, saj kaže, da je prek športa možno tudi v tako zapletenih razmerah marsikaj doseči. Kljub temu da je šport črnih v Afriki nogomet in rugby šport bele manjšine, je svoje temnopolte rojake prepričal, da nimajo druge izbire, kot da se združijo v tej igri. Pred tem je bilo namreč vselej tako, da so temnopolti navijači sicer prihajali na tekme reprezentance, a so zmeraj navijali za nasprotnike. Jasno je, da so za domačo reprezentanco igrali samo belci. Prvi črni igralec je igral leta 1997, ko so Južnoafričani gostili svetovno prvenstvo in tudi osvojili naslov svetovnih prvakov. Kaj vse je črna večina pridobila s športom, ki ni bil njen. Težko si je predstavljati tekmo z dvema himnama: belo, iz časa zatiranja, in črno, himno osvoboditve in novega časa.

Primer JAR je dokaj svojstven in pisan na roko politike, a vendarle menim, da bi nam moral služiti za razmislek, koliko in kakšen šport potrebujemo v Sloveniji. Tistega, ki naj bi prinesel afirmacijo države, in tistega, iz katerega naj bi le-ta izhajal. V mislih imam poslanstvo športa v šoli. Dvomim, da še drži, da je tekmovanje logično nadaljevanje pouka in dejavnosti v šoli. Ali je razmerje med športnimi dejavnostmi v pravem razmerju s športnimi tekmovanji? Razmerje med državo in civilno sfero postaja vedno bolj zabrisano, saj v šolo vstopajo zasebniki ali društva po-

27

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog

27

za zdravje, ki jih prinaša huda zastrupitev z alkoholom.Smo se iz teh dveh primerov kaj naučili? Da je treba tudi športnikom

govoriti, razlagati. Nič na svetu ni samoumevno.Morda tudi to, da, ne glede na stopnjo zaupanja svojim mladim športni-

kom, ni odveč »bežen« nadzor. Ta je celo dobrodošel. Denimo, ko se družba razprši po sedežih avtobusa, je zagotovo modro, da je eden od trenerjev na zadnjih sedežih, tako da imajo mladi izzivalci usode MANJ možnosti, da kaj ušpičijo. Ja, ja, že slišim ugovor: »Nismo tukaj, da nadzorujemo, saj morajo ŽE SAMI vedeti.«

Seveda bi moral to vsak mladi športnik sam vedeti, a če je mladoleten in so ga starši zaupali trenerju ali vodji ekipe, potem je modro, da odrasli nekoliko nadzorujejo dogajanje, morda samo toliko, kolikor »soli« manjka razumu mladih. Najlažje je reči, naj vsak poskrbi zase. Mladi so še, izzivov pa je neskončno. Nesreča in neumnost se lahko kaj hitro združita, zato jima je treba zmanjšati PROSTOR, da ne bi »post festum« nalagali krivdo otroku, klubu, staršem.

Kljub temu naj tudi mladostniki vedo, da bodo trenerji nadzorovali sobe (vsaj občasno) in da bo kazen za prekršek primerna. Klubska kazen ni sama sebi namen. Premalo je ustrahovati, kaznovati in si potem pilatovsko umiti roke od odgovornosti. Ko sem fanta videla že teden dni za tem na tekmovanju, čeprav je dobil klubsko prepoved, sem bila presenečena. Kolena so se mu šibila, še vedno je bil kot po preležani hudi pljučnici. Odgovorno? Hm …

gosto s svojim vložkom, ki na eni strani lajša slabo vest države, ker pokriva del stroškov, obenem pa to pomeni, da je odločitev o usmeritvi precej jasna. Tisti, ki da denar in ima kadre, tudi odloča in oblikuje dejavnost po svojih željah. Tekmovanja so na visoki ravni, kar pa je težko trditi za dejavnosti. Ne morem se znebiti občutka, da so izvajalci tekmovanj včasih le zasebniki, ki s športno politiko nimajo veliko skupnega. Mi starejši se spomnimo telesne vzgoje, športne vzgoje in menim, da niti eden od teh terminov ne ustreza vsebini našega področja. Ali si bo potrebno izmisliti nov termin, ki bo opredeljeval to področje? Sprašujem se, komu naj bi v šoli namenili več pozornosti - tistim redkim, obetavnim tekmovalcem ali veliki večini drugih, ki naj bi jih pripravili na šport za vse življenje. Danes lahko na slovenskih šolah vidimo oboje. Najbrž je to naključje.

In kdo torej ustvarja strategijo športa v šoli? Verjetno bo nekoč v pri-hodnje država morala poskrbeti za mlade do konca obveznega šolanja. Nekoč bodo tekmovanja morda samo v okviru šol, učencem pa se ne bo treba razdajati na mnogih zunajšolskih tekmovanjih. V klube in društva pa se bodo vključevali šele po tem, ko bodo zapustili obvezno šolo, ali celo kasneje. Tudi mnoga letošnja tekmovanja kažejo, da so šolske tekme prikaz klubske dejavnosti. Izstopajoči tekmovalci so praviloma klubski igralci in marsikateri ima že pravo pogodbo v žepu. Povsem naključno sem se spo-mnil članka v časopisu, ki bi nas lahko pripravil k razmišljanju. Zurbrigen, setovni prvak in zmagovalec v alpskem smučanju, je »resno« začel med koli smučati šele pri šestnajstih, ko so bili naši mladi smučarji že pravi veterani. Ceno zgodnje usmeritve pa plačujejo tudi drugi, ki v zrelih letih marsikdaj niso več konkurenčni tistim, ki so jih v mladih letih z lahkoto premagovali.

Bolj v to kislo jabolko ne bom zagrizel, čeprav je snovi še precej.

Program specialne olimpijade, ki v Sloveniji poteka od leta 1993, razen športa združuje še različne socialne in  kulturne dejavnosti. Specialni olimpijci sicer tekmujejo v 26 športnih panogah, v Sloveniji pa se me-rijo v dvanajstih: v atletiki, plavanju, kolesarstvu, košarki, nogometu, namiznem tenisu, balinanju in judu ter alpskem smučanju, smučarskem teku in krpljanju.

V Kamniku se je zbralo več kot 200 tekmovalcev in skoraj enako število staršev, spremljevalcev in prostovoljcev, ki so pomagali pri iz-peljavi tekmovanja s prilagojenimi pravili. Tekmovalci so se pomerili v tekih na razdaljah od 50 do 400 metrov, štafeti 4 x 100 m, metu žogice ali skoku v daljino. V uvodnem programu je tekmovalce in gledalce navdušila odlična plesna točka skupine Lastovka iz domačega društva Sožitje, ob ritmih glasbe so zaplesali tudi nekateri tekmovalci. Himna specialne olimpijade in zaprisega tekmovalcev o športnem obnašanju ter sodnikov o pravičnem sojenju sta dogodku dali dodaten pomen. Sonce je prijetno grelo, v daljavi pa smo lahko opazovali zasnežene vrhove Kamniških Alp.

Posebno ozračje so pričarale enotne majice predstavnikov istih ekip, startne številke, ki so jih tekmovalci nosili z velikim ponosom, in seveda njihovi nastopi. Bilo je zanimivo opazovati, kako zavzeto so se spodbujali, si čestitali, sprejemali in izražali občutke veselja, kadar so bili njihovi nastopi

uspešni, in jeze, kadar s svojimi dosežki niso bili zadovoljni. Medalje, ki so jih prejeli vsi, so ponosno nosili okrog vratu. Nastavljali so se fotografskim aparatom in bili neskončno hvaležni za doživetja, ki jim bodo zagotovo še dolgo ostala v spominu.

Ena od spremljevalk je še posebno pohvalila učitelja, da je na tekmovanje pripeljal tudi tekmovalce s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ki se podobnih prireditev redkeje udeležujejo. To je tudi razumljivo, saj so tisti z lažjo motnjo v duševnem razvoju uspešnejši pa tudi hitreje napre-dujejo pri vadbi.

Delo z osebami z motnjo v duševnem razvoju zagotovo ni rutinsko opravljanje službe, ampak posebno poslanstvo, zelo zahtevno delo, ki ne dopušča predaha, zahteva pa predanost in potrpežljivost. Tudi redno in vztrajno delo ne prinese vedno pričakovanega ali želenega učinka, čeprav traja tedne, mesece, celo leto ali še dlje. Včasih se nenadoma pojavi majhen napredek, ki pa pomeni velikansko zadovoljstvo vseh sodelujočih.

Na že omenjeni spletni strani so objavljeni tudi trije domiselni plakati, ki nedvoumno sporočajo: čeprav smo na prvi pogled drugačni, bi si želeli enakopravnega vključevanja v družbo.

Bojda sem specialna - sem prava specialistka v namiznem tenisu.Posebna sem. Še zlasti v teku na 100 m.Pravijo, da sem drugačen - pač ne morejo vsi tako hitro teči.

28

pi π e dr. BOJAN KNAP

Paradoks zdrave prehrane je pravzaprav količina ogljikovih hidratov, ki jih pojemo v našem vsakdanu. Brez ogljikovih hidratov smo sitni in nezadovoljni, ker je od njih odvisno delovanje našega živčnega sistema. Če pa jih pojemo le malo preveč, jih organizem takoj uskladišči v maščobne obloge, ki, če se preveč zdebelijo, postanejo estetski in zdravstveni problem.

Poznamo ogljikove hidrate, ki so telesu takoj na voljo. To so enostavni sladkorji in polisaha-ridi, ki so v hrani bolj naravnega izvora in nas nasitijo bolj počasi in za dalj časa. Enostavne sladkorje dobimo pretežno v industrijski hrani, predvsem v sladkih pijačah, sadnih sokovih in presenetljivo veliko tudi v nekaterih mlečnih izdelkih. Telo namreč veliko enostavnih slad-korjev porablja le med intenzivnim telesnim naporom, sicer jih rabi relativno malo in telo skrbi za relativno stabilno koncentracijo slad-korjev v krvi.

Če je sladkorjev v hrani preveč, se s pomočjo insulina preusmerijo takoj tja, kjer je poman-jkanje. Kadar jemo sladkor takoj po dvourni igri tenisa, se takoj začnejo obnavljati zaloge sladkorjev v mišicah. Ko ležimo na kavču, nismo telesno dejavni in smo redno hranjeni, se glukoza pretvori v maščobne blazinice. Vam je sedaj jasno, da je kolesar Lens Amstrong štel

količino ogljikovih hidratov v svoji prehrani, če je hotel vzdrževati zelo nizek odstotek telesne maščobe?

Prebitek ogljikovih hidratov v hrani, predv-sem enostavnih sladkorjev, nas debeli. Zakaj so bolj zdravi polisaharidi? Predvsem zato, ker nas oskrbujejo z energijo bolj počasi in ker vsebu-jejo tudi obilo mikroelementov in vitaminov, ki so tudi pomemben vir zdravja. Če jemo zdravo hrano, denimo, žitarice, lahko pojemo večjo količino hrane in imamo tudi večji občutek sitosti, kot če jemo samo sladkarije. Vedno moramo razmisliti, ali ogljikove hidrate res potrebujemo in kaj bomo počeli, zato nekateri prehrano načrtujejo kot vse ostale dejavnosti in tudi jedo v rednih časovnih intervalih, da bi se izognili napadom lakote in posledično pretiranemu hranjenju.

Veliko bolj zdravi so ogljikovi hidrati, ki nas manj debelijo, se presnavljajo počasi in imajo nizek glikemični indeks. Otroci, po-sebno, če se ukvarjajo s športom, zaradi rasti in hitrejšega metabolizma lahko uživajo nekaj več enostavnih ogljikovih hidratov, vendar samo, dokler so vitki. Praksa kaže, da je za-radi napačne prehrane in pretežno sedečega življenja vse več otrok debelih. Sladkarije so torej dovoljene izjemoma, če so prislužene s hudim in dolgotrajnim naporom.

K sreči redko pri zdravem obroku jemo samo eno vrsto hrane. Glikemični indeks se spremeni, če recimo jemo kruh z maslom, kot če zaužijemo samo kruh. Zdrava, pestra kuhana hrana naših babic nas bo torej bolj nasitila in manj zdebelila kot sodobna hitra prehrana. Koliko ogljikovih hidratov smemo pojesti, da smo zdravi in se dobro počutimo?

To je odvisno od starosti in telesne dejavnos-ti, malce pa tudi od posameznikove presnove ogljikovih hidratov.

V naši civilizaciji so najpomembnejši ogljikovi hidrati kruh in izdelki iz žitaric, testenine, riž. Kruh je človeštvo rešil pred lakoto, saj zagotovi hitro prebavljiv vir slad-korja, ki naše možgane oskrbi z energijo. Ob skromni hrani je vsakdanji kruh preprečil porabo mišic za produkcijo sladkorja, tako imenovano glukoneogenezo, in s tem ljudem ohranil mišično maso in zmanjšal negativni vpliv kortizola na imunski sistem. Ob obilju hrane pa kruh ni neizogibno potrebno živilo, je pa dober vir sladkorja, kar dobro vedo profesionalni kolesarji, ki se na daljše treninge ali dirke vedno odpravijo s sendviči v žepih. V sto gramih kruha je okrog 50 g ogljikovih hidratov. Na dan bi torej lahko pojedli nekaj kosov kruha, predvsem, če smo vsaj uro na dan telesno dejavni.

Zdrava prehrana: kaj lahko izboljšamo?Sladkarije so dovoljene izjemoma, če so prislužene s hudim in dolgotrajnim naporom.

2929

Fair play na šolskih tekmovanjih

Tadej, Monika, Miha, Ela, Gašper, Brigita, Aleš in Tjaša so imena le nekaterih, ki so sodelovali pri izpeljavi protokola fair play pred različnimi šolskimi finalnimi tekmovanji pod okriljem MŠŠ. Četudi njihova naloga ni bila težavna, pa se je sporočilnost zagotovo dotaknila marsikoga. Slovesno prinašanje zastave fair play ob spremljavi fair play himne in prisega športnice ali športnika, sodnika in trenerja so simboli, ki dajejo poseben pomen športnim dogodkom, povezanih s šolo. Ti simboli imajo svojo vzgojno vrednost, zato so še posebno dobrodošli med mladimi, tistimi, ki še oblikujejo svoje vrednote. Pred njimi se ne morejo umakniti niti starejši udeleženci dogodka (trenerji, sodniki, organizatorji, starši), pa čeprav je njihova skala moralnih vrednot dodobra izdelana.

Fair play - ali gre za športno poštenost, športno obnašanje ali morda celo kaj več? V slovarju tujk (1974) ima izraz pomen po-štene igre in nepristranosti. Sicer pa ima besedna zveza fair play izvor v angleškem jeziku in je zaradi univerzalnosti ne prevajajo. Sama poudarjam, da fair play ne pomeni samo spoštovanja pravil, temveč vseh sodelujočih in nastopajočih na športnem tekmovanju, pri čemer moramo v prvi vrsti znati spoštovati samega sebe, saj šele tako lahko spoštujemo tudi druge. Zato je fair play srce in bistvo pravega športa in ne nekaj obstranskega.

O športnem obnašanju - fair playu bi lahko teoretično povedali marsikaj, vendar so pomembnejša dejanja. Športno obnašanje dejavnih v športu je večkrat podvrženo čustvom, ki jih doživljajo na tekmovanju, vendar opažamo, da dejanja vendarle niso tako samoumevna, kot bi človek pričakoval. Psihologi razlagajo, da posameznik svojih čustev ne sme tlačiti in omejevati, pa vendar se sprašujem, če so čustva, ki so prisotna na športnih prireditvah mladih, resnično spontana ali samo naučena in v tem pomenu prenesena iz vrhunskega športa. Žal so tudi mediji pripomogli k temu, da je izpostavljanje omenjenega problema toliko večje, vsi pa se dobro zavedamo, kam vodijo dobre marketinške poteze, zanimive zgodbe ter negativne podrobnosti. Vse za dobro naklado in prodajo. Posnemanje in kopiranje naučenih vzorcev obnašanja pa so dejanja, ki niso vzor etičnim merilom, ki naj bi veljala v športu.

Zavedati se je potrebno, da fair play ni prisoten le v športu, temveč mnogo širše. Prav zato je pomembno, da je ta življenjska filozofija prisotna tako v šolskih kot tudi v klubskih prostorih, pri dejavnosti enih in drugih. Vzgoja mladih je namreč temelj splošnega družbenega ozračja, v katerem se vse začne, med drugim tudi razvoj vrhunskih športnikov, ki kasneje postanejo vzor novim mladim rodovom na njihovi edinstveni, življenjski in ne nujno športni poti.

Kot predstavnica Zavoda za fair play in strpnost v športu se zato s srčnim veseljem udeležujem vseh športnih tekmovanj, na katerih z majhnimi koraki sooblikujem zdrav športni navdih. Naj nas fair play vodi naprej!

Tjaša Trampuž

Odbojka za osnovne šole

Zmagi v Kanal in v Braslovče

Odbojkarsko krono za šolsko leto 2010, 2011 so osvojili učenci z Osnovne šole Kanal in učenke z Osnovne šole Braslovče, ki so tako potrdile lanskoletno zmago. Jure Okroglič, najboljši igralec pri dečkih, je sicer omenjal še neko vzporedno tekmovanje, a je bil zelo natančen: »Vsaka zmaga je dragocena, tako da smo zelo veseli tudi naslova šolskih prvakov.« Najbrž so tako razmišljale tudi dekleta iz Braslovč, pa čeprav so imele, tako kot fantje, pred seboj še velike klubske cilje.

Prof. Ivo Markič, glavni organizator osnovnošolskega turnirja, je sledil zgledom in smernicam s podobnih tekmovanj, tako da smo prvič dobili tudi »naj« simpatična igralca in igralko, to pa sta bila Uršula Čop (Brezovica), ki je svoje pozitivno valovanje izkazovala že s črno majico in velikim rdečim simbolom srca, Matic Gabrijelčič (Kanal) pa je svoje priznanje sprejel v slogu Dejana Zavca, z visoko dvignjenima rokama in pokloni v zahvalo za priznanje.

Ivo Markič, športni učitelj in organizator, ki je imel vse niti velikega turnirja v svojih rokah, je delal: »Menim, da je to festival odbojke, da nam prav nič ne manjka.« In je imel povsem prav, in tudi tekmovanje je tokrat potekalo nekoliko drugače, kot doslej, saj so se na igrišču iz-menjavali po dve tekmi dečkov in po dve tekmi deklet, tako da ni bilo mogoče taktizirati. No, tudi vse drugo je bilo na ravni festivala, priprava dvorane, učenec šole (Nanut) je z mikrofonom v roki vodil tekmovanje od odprtja pa do sklepnega pozdrava.

Mnoge je navdušila tudi poteza Štefana Peršaka, vodje ekipe z Os-novne šole Franja Goloba iz Prevalj, saj so prišli v Kanal že en dan prej: »Starše sem prepričal, da je veliko bolje, če odštejejo 21 evrov in prespimo v Kanalu že dan pred tekmo, kot pa jutranja vožnja. Tako nam ni bilo treba vstajati sredi noči, da bi prišli pravočasno na tekmovanje,« je dejal in znova obudil davne spomine , ko je bilo odbojkarsko tekmovanje še dvodnevno. Zdaj je to v rokah vodij ekip in prepričani smo, da se bodo šole v prihodnosti tega prijema bolj posluževali. In prav dekleta iz Prevalj, ki so sicer že po tradiciji med najboljšimi šolskimi ekipami v Sloveniji, so v zadnji tekmi dekliškega turnirja pripravile presenečenje in premagale domačinke z 2:0. Tako je nastal krog treh ekip z enakim številom zmag, ki jim je na koncu navrgel srebrna odličja šolskih športnih tekmovanj.

Ivan Humar, podžupan čudovitega mesteca ob Soči, je bil med mnogimi, ki so pozdravili finaliste državnega prvenstva osnovnih šol v odbojki: »Pozdravljeni v večnem odbojkarskem mestu,« je dejal. Ja. Res, odbojka v Kanalu je stalnica, je nekaj »večnega«. Kanalcem gredo torej vse pohvale za velik in lep športni dogodek.

30

Zmanjševanje razlogov za opravičevanje (4) Marjeta Kovač in Gregor Jurak

303030

Zdravniška opravičila z napotki in sodelovanje športnega pedagoga in zdravnika

Ugotovitve kažejo, da se učenci najpogosteje opravičijo od športne vadbe zaradi zdravstvenih razlogov. Zakonodaja določa, da lahko razrednik zahteva od učenca ali dijaka pri odsotnosti, ki je daljša od petih dni, zdravniško potrdilo. Pravilnika določata, da učenec, ki je zdravniško opravičen, prinese v šolo mnenje in navodilo zdravstvene službe, v srednji šoli pa potrdilo z napotki zdravnika. Oba člena nalagata zdravniku obveznost, saj mora športnemu pedagogu napisati navodilo za delo s takim učencem oziroma dijakom. Če športni pedagog na ura-dnem potrdilu ne dobi navodil, naj se obrne na zdravnika in ga prosi, da potrdilo dopolni.

Šolska praksa kaže tudi na različno pojmovanje delne oprostitve. S šolskima pravilnikoma športnemu pedagogu ni več prepuščeno, da sam presodi, kako naj ravna z učencem, ki je delno opravičen, ampak mora dobiti napotke zdravnika in se ravnati po njih. V teh primerih je nujno, da zdravnik in športni pedagog sodelujeta pri obravnavi posameznega učenca, kar je vidno iz navedenih primerov.

Akutno bolan ali poškodovan šolar med okrevanjem po bolezni ali poškodbi obiskuje pouk. Zdravnik presodi njegove zmožnosti glede na težo obolenja in ga za določen čas delno ali popolno opraviči športne vadbe (ne pa tudi pouka športne vzgoje!). Predvsem pri rehabilitaciji po poškodbah bi lahko primerna individualno prilagojena športna vadba pomembno pozitivno vplivala na postopek rehabilitacije, mnogokrat pa se je doslej dogajalo, da so takšni učenci z zdravniškim opravičilom obsedeli ob robu telovadnice.

Pri pouku so tudi učenci s kroničnimi boleznimi (kot so npr. astma, sladkorna bolezen, epilepsija, bolezni gibalnega sistema, maligne bolezni idr.), ki imajo stanje poslabšanja (recidiva) in izboljšanja (remisija) ter omejitve za delo pri športni vadbi. Športni pedagog bi moral biti zato dobro seznanjen z značilnostmi bolezni in otrokovim odzivanjem nanjo med poslabšanjem, tako da mu lahko pravilno individualizira vadbo. Zato bi bilo skladno s tujimi primeri smiselno sestaviti nekatera doda-tna navodila za vadbo oz. nudenje prve pomoči pri delno opravičenih učencih (epileptikih, astmatikih idr.), hkrati pa zagotoviti stalen pretok informacij med zdravnikom, starši, šolarjem in športnim pedagogom.

V informacijski družbi lahko takšno timsko delo deloma poteka tudi prek sodobnih komunikacijskih poti. Prav tako pa je treba z vsemi no-vostmi seznaniti športne pedagoge tudi v okviru stalnega strokovnega spopolnjevanja.

Dobrodošli bi bili tudi skupni posveti, na katerih naj športni pedagogi predstavijo zdravnikom prijeme individualizacije, ki jih lahko upora-bljajo pri prilagajanju športne vadbe omejenim zmožnostim učenca, zdravniki pa naj opozorijo na morebitne pozitivne ali negativne učinke, do katerih lahko pride pri delu z učenci, ki imajo zdravstvene težave. Cilj takšnih predstavitev je lažje sodelovanje med zdravniki in športnimi pedagogi. Napotki športnemu pedagogu, katerih dejavnosti v določenem obdobju učenec ne sme izvajati ali pa samo v omejenem obsegu ali z omejeno obremenitvijo, so lahko tako bolj natančni, predvsem pa bi se verjetno lahko tako izognili primerom, ko zdravniki določenega učenca povsem oprostijo športne vadbe. Raziskave in izkušnje prakse namreč kažejo, da prevladujejo zdravniška opravičila, s katerimi so učenci delno ali popolno opravičeni celotne športne vadbe.

Zdravniška opravičila so uradni dokumentVsa zdravniška opravičila morajo prinesti učenci na posebnem ura-

dnem obrazcu (DZS, obr. 8,25). Opremljena morajo biti z žigom in podpisom zdravnika. Opravičila so uradni dokumenti, zato naj tista, ki jih izdajo zdravniki za daljše obdobje, šola hrani do konca otrokovega šolanja. Dogaja se namreč, da se na podlagi opravičil ugotavlja različne vzroke poškodb pri športni vzgoji. Prav zaradi različnih zapletov pre-dlagamo, da se poenoti izdajanje zdravniških opravičil (izrazoslovje, predvsem kaj pomeni delna oprostitev in kaj popolna; koliko časa je lahko veljavno opravičilo; kako obsežna navodila naj napiše zdravnik za športnega pedagoga) s skupno okrožnico, ki jo pripravita Ministrstvo za šolstvo in šport ter Inštitut za varovanje zdravja.

Strokovna avtonomnost športnega pedagoga

Športni pedagog mora brezpogojno upoštevati le zdravnikovo po-trdilo z napotki, ki ga prinese učenec. Pri opravičilu staršev ali učenca pa presodi in se o prilagoditvi vadbe zaradi zdravstvenih težav odloči skladno s svojimi strokovnimi kompetencami. Starši ali učenec lahko namreč le zelo subjektivno in zato strokovno omejeno ugotavljajo

Navodila za šole Dobre učinke formalnega opravičevanja od športne vadbe lahko pričakujemo le ob usklajenem delovanju aktiva športnih pedagogov na šoli, razrednikov, vodstva šole in tudi šolskih zdravnikov.

31

Marjeta Kovač in Gregor Jurak

3131

upravičenost odsotnosti od športne vadbe zaradi zdravstvenih težav, saj ne vedo, kako lahko učitelj prilagodi vadbo trenutno zmanjšanim zmožnostim (npr. slabosti) učencev.

Nerazumljivo, vendar ne tako redko se dogaja, da športni pedagog ne ve, da ima otrok kronično bolezen. V takšnih primerih se morajo starši zavedati, da nosijo odgovornost za morebitne negativne odzive otroka na športno vadbo. O tem je treba starše opozoriti na roditelj-skem sestanku na začetku šolanja učenca.

Poenotenje šolskih pravilDa ne bi prihajalo do samovoljnih razlag, naj šole poenotijo svoja

šolska pravila za opravičevanje, jih pa vseeno prilagodijo posebno-stim šole. Pri pripravi šolskih pravil naj sodelujejo ravnatelj, aktiv športnih pedagogov in šolska svetovalna služba. Na začetku šolanja naj bi razredniki in športni pedagogi predstavili navodila učencem in njihovim staršem. Navodila naj bodo objavljena tudi v publikaciji za starše in na oglasni deski, predstavljena pa naj bodo tudi na spletni strani šole skupaj z drugimi pomembnimi informacijami o športni vzgoji (modelom ocenjevanja, opisniki za ocenjevanje, redom v telovadnici in garderobah idr.).

Opozoriti moramo še na neprimerno prakso prinašanja zdravniških opravičil za celotno šolsko leto ob koncu pouka. Pravilniki jasno navajajo, da je polletno ali celo celoletno zdravniško opravičilo od pouka športne vzgoje treba prinesti na začetku šolskega leta. Najbo-lje je, da šole določijo skupen datum za vsa dokazila, ki jih morajo prinesti učenci, ki uveljavljajo različne oblike olajšav ali odsotnosti (npr. status športnika, vzporedno izobraževanje ipd.).

Popolna opravičenost zaradi teoretičnih vsebin, ki so del učnega načrta, sploh ni mogoča

Šolska zakonodaja opredeljuje, da je šolar zaradi zdravstvenih razlogov lahko popolnoma oproščen sodelovanja pri vzgojno-iz-obraževalnem delu. V praksi so učenci pri športni vzgoji oproščeni sodelovanja delno (oproščeni samo nekaterih vsebin) ali popolnoma, odvisno od zdravniškega opravičila. Popolna oprostitev ni skladna z učnim načrtom, ki opredeljuje, da učenci pri športni vzgoji spoznajo poleg praktičnih tudi teoretične vsebine. Zato je sporna obravnava učenca pri športni vzgoji glede na Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli in Pravilnik o šolskem redu v srednjih šolah, ki med drugim določata, da lahko osnovna šola za učenca, ki ne bi mogel opravljati nobene naloge, organizira nadomestno dejavnost, srednja šola pa lahko dijaka, ki je zaradi zdravstvenih razlogov v celoti oproščen sodelovanja pri pouku posameznega predmeta, v tem času vključi v drugo dejavnost. Zdravniška opravičila se namreč nanašajo le na oprostitev od praktične vadbe, ne pa na oprostitev od tistega dela pouka, ko učenci spoznavajo teoretične vsebine, to pa se dogaja na vsaki vadbeni uri.

Menstruacija ni bolezenPravila, ki veljajo za zdravstvene težave, bi morala veljati tudi za

opravičevanje zaradi bolečin ali slabosti ob menstruaciji. Menstruacija ni bolezen in sama po sebi ne more biti razlog za opravičilo od športne vadbe. Če ima dekle redno izjemno močne bolečine ali čuti slabost ob menstruaciji, mora prinesti zdravniško opravičilo. Ob občasnih bolečinah in slabostih pa lahko športni pedagog po lastni presoji upošteva opravičilo učenke. Najboljša strokovna rešitev je dogovor o individualizirani vadbi med menstruacijo.

Beleženje opravičevanjaNeredko se tudi dogaja, da učenci neupravičeno prinesejo zdravni-

ško opravičilo. Športni pedagogi morajo voditi natančne zabeležke o opravičilih. Če se učenec pogosto opravičuje, učitelj pa meni, da zato nima utemeljenega razloga, naj takoj vzpostavi stik z razrednikom, starši in osebnim zdravnikom učenca. Skupaj naj ugotovijo vzroke za zdravstvene in druge težave.

V pravilih bi morali opredeliti tudi, kako postopa razrednik, ko opravičuje odsotnost učencu, ki ni prišel na uro športne vzgoje. Če učenec nima zdravniškega opravičila, s katerim potrjuje, da je ravno to uro bil pri zdravniku, razrednik njegovega izostanka ne bi smel opravičiti. (Se nadaljuje).

DNEVNIK Gašperja Papeža

ISF prvenstvo v košarki Sedmi dan - odličen začetek drugega dela

Že iz naslova lahko razberete, da so Bežigrajčanke premagale Madžar-ke. Trenerju je uspelo dekleta motivirati, da so pozabila na nesrečni izpad iz kroga najboljših osmih ekip. V prvi četrtini, ki so jo naše košarkarice dobile s 17 : 8, so punce pokazale, da so se pripravljene boriti tudi za 9. mesto. A Madžarke so to razliko uspešno ohranjale do konca polčasa. V drugem so bežigrajske gimnazijke nadaljevale z raznovrstno igro. Dobro sodelovanje obeh najboljših na tem prvenstvu in tudi sošolk iz 2. Š razreda, Aline Gjerkeš in Žive Macura, dobro zapiranje in skakanje v obrambi tudi drugih igralk, predvsem kapetanke Kaje Meh, in pomoč v napadu Tinkare Mlinar, je pripeljalo do prednosti naših košarkaric za 13 točk ob koncu tretje četrtine.

Gimn. Bežigrad : Madžarska 59 : 47 (17:8, 14:14, 14:10, 14:15) Macura 21/15, Gjerkeš 20/6, Mlinar 9/4, Hafner 7, Meh 2/7, Križnik, Maver, Anžič, Zdovc, Drevenšek.

Popoldne smo skočili na tržnico, ki to ni bila. Našo vodičko Ziyan smo prosili, če nas odpelje na tržnico, a se nismo razumeli in nas je hotela peljati v trgovino. Povedala nam je, da česa takega v tem mestu ni, zato pa nas je peljala v nekakšno veliko skladišče s tisoč in eno stvarjo. Dekleta so uživala v raziskovanju ogromnega prostora, ko se je nenadoma oglasil alarm, ki je oznanjal zapiralni čas. Skok do urejenega središča mesta z modnimi trgovinicami je dekletom noro ugajal.

Osmi dan - naša najboljša tekmaGimnazija Bežigrad je s 67 : 58 premagala še Italijanke iz Pordeno-

neja (v tamkajšnjem klubu že nekaj sezon deluje slovenski košarkarski strokovnjak Janez Drvarič) in se bo borila za končno 9. mesto. Italijanke so na začetku zadevale koše z vseh položajev. Prvih osem minut se je končalo z 20 : 15 za naše zahodne sosede. V drugi četrtini je trener Matic hitro igro Italijank upočasnil s consko obrambo, in tako je bil izid ob polčasu 34 : 34. V drugem polčasu pa so naše stopile na plin. V tretji četrtini se je Manca Hafner odlično prebijala v njihovo obrambo. Odlično so jo zaposlovale soigralke, posebno Gjerkeševa in Macura. V zadnji četrtini je prednost Slovenk narasla že na 20 točk.

Gimn. Bežigrad : Italija 67 : 58 (15:20, 19:14, 15:6, 18:18) Macura 26/23, Gjerkeš 23/6, Hafner 12/4, Meh 4, Mlinar 2/6, Križnik, Maver, Anžič, Zdovc, Drevenšek.

S to zmago so se bežigrajske dijakinje še približale 9. mestu. Znova se bo treba pomeriti s Finsko, ki smo jo v predtekmovanju v skupini že premagali. Po tekmi so želela dekleta ponovno v lov za spominki, zato smo se odpravili proti že znani tržnici. V rokah smo imeli listek z navodili, kam naj nas taksist odpelje. Dva taksija in polovična uspešnost. En del ekipe je uspešno prišel do nakupovalnega mesta, a po zaslugi Matica Vidica, ki je usmerjal taksista. Druga skupina se je po eni uri poskusov raje odpravila v središče mesta. Večer je minil mirno, tišino v hotelu je zmotil le obisk dveh košarkarjev s češke ekipe, ki sta obiskala dve od naših deklet in jima prinesla majici I love Šanghaj. A mladeniča sta (skravžlanega je zamenjal blondinec) storila napako, saj za nadzornika hotelskih hodnikov (trenerja Vidica in mojo malenkost) nista prinesla daril in sta tako morala zapustiti naše nadstropje.

Deveti in deseti dan - naskok na 9. mestoNaše košarkarice so še drugič premagale finsko ekipo in tako osvojilo

9. mesto, čeprav se tekma ni začela po naših pričakovanjih. Finke so igrale občutno bolj sproščeno od Bežigrajčank, ki v prvem polčasu niso kazale želje po četrti zmagi v nizu. Finke so zadevale iz vseh položajev. Po prvi četrtini so severnjakinje vodile s 14 : 5. Ob koncu drugega polčasa je kazalo že precej slabše, a so naše po zaslugi razigrane Mance Hafner dosegle nekaj lahkih košev in razlika je bila enaka kot ob koncu prve četrtine (25 : 16). V drugem polčasu smo vsi pričakovali prebujenje naših deklet, a ni bilo nič bolje. V zadnji četrtini pa so Ljubljančanke igrale kot v transu.

Gimn. Bežigrad : Finska 55 : 52 (14:5, 11:11, 14:17, 13:22) Hafner 23/6, Gjerkeš 19/9, Macura 9/6, Anžič 2, Drevenšek 2/6, Križnik, Maver, Zdovc, Meh 0/5, Mlinar.

■ Nadaljevanje iz 13. strani

32

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

KROS

Krpanov krosVELIKE LAŠČE, 20. aprila - Osnovna šola Pri-moža Trubarja je izpeljala 15. Krpanov kros. V teh petnajstih letih je ta ena večjih tekaških prireditev za osnovnošolce dobila prepoznavno podobo. Letos smo posamičnim tekom pridru-žili še ekipni štafetni tek.Lepo pomladansko vreme je pozdravilo okrog 500 osnovnošolcev iz bližnje okolice in 7 učencev iz hrvaške Rijeke. Največ učencev je poleg domače šole pripeljala Ana Peček iz Osnovne šole Dobrova. Učenci so se lahko med prireditvijo preskusili v streljanju z lokom, na koncu pa je bilo še žrebanje nagrad za vse udeležence teka. Učenci, letnik 2004: 1. Svit Sušnik (OŠ Dobr), 2. Aljaž Cimprič (AD Loški p), 3. Bor Žužek (PT V Lašče). Učenke, letnik 2004: 1. Zala Indihar, 2. Ana Perušek (obe IP Sodraž), 3. Monika Košmrlj (AD Loški p). Učenci, letnik 2003: 1. Miha Car (AD Loški p), 2. Jon Hvala (PT V Lašče), 3. Kristjan Mohar (Brezovica). Učenke, letnik 2002: 1. Pia Ana Gorza (AD Loški p), 2. Ida Janež (IP Sodraž), 3. Anja Koprivec (Brezov). Učenci, letnik 2001: 1. Nejc Širaj (TŠA Nova vas), 2. Erik Sluga (NT Rijeka), 3. Peter Etling (Škoflji). Učenke, letnik 2001: 1. Taja Koeveš Petek (Dobr), 2. Sara Zidar (TŠA Nova vas), 3. Meta Petrič (IP Sodraž). Učenci, letnik 2000: 1. Klemen Obradovec (FP Ribn), 2. Boštjan Podlogar, 3. Gaber Kokovnik (oba PT V Lašče). Učenke,

letnik 2000: 1. Maja Krese (Škofl), 2. Hana Štupica (IP Sodraž), 3. Sonja Gradišar (Škoflj). Učenci, letnik 1999: 1. Jakob Hočevar (PT V Lašče), 2. Danijel Bartol (FP Ribn), 3. Žan Žužek (PT V Lašče). Učenke, letnik 1999: 1. Laura Lovšin (FP Ribn), 2. Ana Filej (Škoflj), 3. Karin Petrič (Dobr). Učenci, letnik 1998: 1. Dejan Angov, 2. Jernej Glavič (oba Dobr), 3. Matic Debeljak (AD Loški p), Učenke, letnik 1998: 1. Paola Tepuš (NT Rijeka), 2. Tajda Pelc, 3. Maja Remec (obe Dobr). Učenci, letnik 1997: 1. Gal Škulj (PT V Lašče), 2. Rok Gradišar (Škoflj), 3. Alen Salčinovi� (PT V La-Škoflj), 3. Alen Salčinovi� (PT V La-), 3. Alen Salčinovi� (PT V La-šče). Učenke, letnik 1997: 1. Kaja Lovšin (FP Ribn), 2. Lara Kraševec (PT V Lašče), 3. Neža Hladnik (Preser). Učenci, letnik 1996: 1. Jaka Kaplan (FP Ribn), 2. Martin Rus (Brezovica), 3. Denis Furlani (Škoflj). Učenke, letnik 1996: 1. Anita Horvat (Brezov), 2. Petra Zoubek (Dobr), 3. Tjaša Lavrič (AD Loški p).Ekipni štafetni tek: 1. OŠ P. Trubarja (VL), 2. OŠ Brezovica, 3. OŠ Dobrova, 4. OŠ Kolezija, 5. OŠ T. Šraja Aljoše (Nova vas).

Š O L S K A T E K M O V A N J A

ODBOJKA

DP za učence in učenkeKANAL, 13. aprila – Šolsko DP v odbojki za učence in učenke. Izpeljava OŠ Kanal in Ivo Markič.Učenci, vrstni red: 1. OŠ Kanal, 2. OŠ B. Ilicha (Maribor), 3. OŠ D. Flisa, Hoče, 4. OŠ Mokronog. Izidi: OŠ Kanal : OŠ B. Ilicha 2:0 (22, 20), OŠ Hoče : OŠ Mokronog 2: 0 (23, 11), OŠ Kanal : OŠ Mokronog 2:0 14, 20, OŠ B. Ilicha : OŠ D. Flisa Hoče 2:1 (-23, 15, 13), OŠ Kanal : OŠ D. Flisa Hoče 2:0 (16, 15), OŠ B. Ilicha : OŠ Mokronog 2:0 (10, 15). Naj, igralec: Jure Okroglič (Kan), podajalec: Irenej Karnel (Kan), napadalec: Tadej Bratina (BI)

OŠ Kanal: Jan Žnidarčič, Martin Jerončič, Diamant Mehmetaj, Jure Laščak, Matic Gabri-jelčič, Blaž Marušič, Aljaž Skrt, Irenej Karnel, Jernej Vidič, Marko Koprol, Gašper Makovič, Jure Okroglič, Luka Kralj, Grega Pirih, trener Ivan Markič. OŠ Bojana Ilicha, Maribor: Alan Košenina, Bojan Javornik, Gregor Globevnik, Nik Krebs, Miha Šijanec, Tine Rižnar, Gal Kebrič, Simon Križman, Beno Gaube, Tadej Bratina, trener Peter Možic, vodja Jernej Lorbek.OŠ Dušana Flisa, Hoče: Žan Berglez, Timi Franc, Jure Tomiček, Jan Kotnik, Gal Kranjc, Matjaž Lobnik, Uroš Planinšič, Vito Siničič, Marino Varga, Rok Zidar, vodja Boštjan Koren, trener Darij Kotnik.

Mokronog: Ivan Vrhovšek, Martin Urigelj, Uroš Erpič, Jure Klemenčič, Teo Brzin, Jan Jankovič, Matevž Hočevar, Anže Ban, David Renko, Rok Pugelj, Tim Kolenc, vodja Matej Dreža. Učenke, vrstni red: 1. OŠ Braslovče, 2. OŠ F. Goloba, Prevalje, 3. OŠ Kanal, 4. OŠ Brezovica. Izidi: OŠ Kanal : OŠ Braslovče 2:1 (25, -21, 14), OŠ Prevalje : OŠ Brezovica 2:0 (22, 11), OŠ Kanal : OŠ Brezovica 2:0 (17, 22), OŠ Braslovče : OŠ F. Goloba, Prevalje 2:0 (22, 15), OŠ F. Goloba, Prevalje : OŠ Kanal 2:0 (24, 21), OŠ Braslovče : OŠ Brezovica 2:0 (16, 5). Naj, igralka: Nika Markovič, podajalka: Špela Bukovec, napadalka: Lana Ščuka. Braslovče: Anja Hribar, Špela Bedjanič, Anja Hribernik, Katja Sorčan, Zala Pirih, Zala Zbi-čajnik, Samanta Rituper, Nika Markovič, Judita Anželjc, Sergeja Debelak, Anita Sobočan, Blažka Juhart, Klavdija Pajtl, Anja Hribar.

OŠ Brezovica: Ajda Ščuka, Uršula Čop, Živa Bardorfer, Ema Zdešar, Aja Slana, Julija Ur-bančič, Lana Ščuka, Zala Švigelj, Gabrijela Marinko.OŠ Prevalje: Špela Bukovec, Žana Vertačnik, Saša Zdovc, Kristina Kerbler, Urška Petrič, Neja Gržina, Zala Vaukan, Eva Šumnik, Ana Recko, Vesna Bukovec, Mima Pruš.

DP za dijakinjeJESENICE, 10. maja – Športna dvorana gi-mnazije Jesenice, vodja tekmovanja Bojana Martinčič. Vrstni red: 1. I. Gimn. v Celju, 2. II. Gimn. Maribor, 3. Gimn. Šiška Ljubljana, 4. Gimn. Jesenice. Izidi: I. Gimn. v Celju : Gimnazija Šiška Ljubljana 2:0 (16, 21), II. Gimn. Maribor : Gimn. Jesenice 2:0 (17, 11), za 3. mesto: Gimn. Šiška Ljubljana : Gimnazija Jesenice 2:0 (25,18), za 1. mesto: I. Gimnazija v Celju : II. Gimnazija Maribor 2:0 (22, 23). Naj, napadalka: Lina Pajnik (II G Mb), poda-jalka: Mojca Božič (I G Ce), igralka: Valentina Založnik (I G Ce).I. Gimnazija Celje: Mojca Božič, Tamara Bola-rič, Maša Ferme, Tanja Gačner, Eva Mihevc, Valentina Založnik, Anastasija Žnidar, Špela Holc, Eva Svetina, Nina Huš, Nina Petranovič, Tina Zupančič, Ana Gaberšček, Lena Gaber-šček, vodja Bernarda Jug. II. Gimnazija Maribor: Ana Pehnec, Lia Pozvek, Marina Kaučič, Eva Vedlin Gojčič, Martina Basrak, Sara Zavernik, Sara Najdič, Saša Pla-ninšec, Nuša Polanec, Nika Šijanec, Jurij Čopi. Gimnazija Šiška Ljubljana: Anja Šeme, Leja Šantelj, Aleša Pleško, Lea Žigič, Barbara Duvnjak, Tea Blaguš, Sara Gregorinčič, Urša Igličar, Tisa Ljubetič, Sara Štrukelj, Nina Knap, Leja Janežič, Jožica Janežič, Olga Jovanov, Vodja Desa Kapelj Gorenc. Gimnazija Jesenice: Alja Suljanovič, Sara Pivač, Aleksandra Trkulja, Nika Blagne, Ela Pintar, Tamara Ivelja, Katjuša Rozman, Tajda Bulovec, Eva Pivk, Metka Noč, Nadja Kosič, vodja ekipe Lidija Dornig.

PLEZANJE

DP v plezanjuKRANJ, Osnovnošolsko prvenstvo v športnem plezanju. Ekipne uvrstitve: 1. OŠ Ivana Gro-harja Škofja Loka (320), 2. OŠ Orehek Kranj (300), 3. OŠ Mozirje (254), 4. OŠ Šmartno pri Litiji (219), 5. OŠ Škofja Loka-Mesto (218), 6. OŠ Frana Saleškega Finžgarja Lesce (184), 7.

33

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

OŠ Stražišče Kranj (175), 8. OŠ Cvetka Golarja Škofja Loka (160), 9. OŠ Antona Aškerca Ve-lenje (157), 10. OŠ Slovenska Bistrica (152), 10. OŠ Frana Albrehta Kamnik (152), 12. OŠ Vrhovci (149), 13. OŠ Rodica Domžale (137), 14. OŠ Jurija Dalmatina Krško (128), 15. OŠ Valentina Vodnika Ljubljana (116), 15. OŠ Šentvid (116), 17. OŠ Bistrica pri Tržiču (112), 18. OŠ Riharda Jakopiča Ljubljana (107), 19. OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica (103), 20. II. OŠ Slovenj Gradec (102), 20. OŠ Gorica Velenje (102), 22. OŠ Preserje (100), 23. OŠ Franceta Prešerna Kranj (94), 24. OŠ Staneta Žagarja Kranj (93), 25. OŠ ob Dravinji Sloven-ske Konjice (92), 26. OŠ Blaža Arniča Luče (80), 26. OŠ Antona Aškerca Rimske Toplice (80), 26. OŠ Primoža Trubarja Laško (80), 29. OŠ Toma Brejca Kamnik (79), 30. OŠ Žiri (77), 31. OŠ dr. Franceta Prešerna Ribnica (74), 32. OŠ Solkan (67), 32. OŠ Videm pri Ptuju (67), 34. OŠ Miroslava Vilharja Postojna (65), 34. OŠ Šmartno pri Slovenj Gradcu (65), 34. OŠ Franja Malgaja Šentjur (65), 37. OŠ Ljudski vrt Ptuj (59), 38. OŠ Borisa Kidriča Kidričevo (55), 38. OŠ Ljubečna (55), 38. OŠ Vodice (55), 38. OŠ Tržič (55), 38. OŠ Narodnega heroja Maksa pečarja Ljubljana (55), 43. OŠ Križe (54), 44. OŠ Koprivnica (51), 44. OŠ Vič (51), 44. OŠ bratov Polančičev Maribor (51), 44. OŠ Šoštanj (51), 48. OŠ Lousia Adamiča Grosuplje (50), 49. OŠ Frana Goloba Prevalje (47), 50. OŠ Draga Bajca Vipava (45), 51. OŠ Pod goro Slovenske Konjice (43), 51. OŠ Že-lezniki (43), 53. OŠ Božidarja Jakca Ljubljana (40), 53. OŠ Ivana Cankarja Trbovlje (40), 53. OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača (40), 56. OŠ dr. Aleš Bebler- Primož Hrvatini (38), 57. OŠ Cirila Kosmača Piran (37), 57. OŠ Ivana Skvarče Zagorje (37), 57. OŠ Simona Jenka Kranj (37), 60. OŠ Milojke Štrukelj (36), 61. OŠ Brinje Grosuplje (34), 61. OŠ Miren (34), 63. OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas (28), 64. OŠ Antona Martina Slomška Vrhnika (26), 64. OŠ Škofljica (26), 64. OŠ Kobarid (26), 64. OŠ Hruševec Šentjur (26), 64. OŠ Bičevje (26), 64. OŠ Hudinja, Celje (26), 70. OŠ Frana Rozman-Staneta Ljubljana (24), 71. OŠ Jakoba Aljaža Kranj (22), 72. OŠ Kanal (20), 72. OŠ XIV. divizije Senovo (20), 72. OŠ Ludvika Pliber-ška Maribor (20), 75. OŠ Vižmarje-Brod (18), 76. OŠ Brezovica (16), 76. OŠ Tolmin (16), 76. OŠ Komenda-Moste (16), 76. OŠ Stranje (16), 76. IV. OŠ Celje (16), 82. OŠ Gustava Šiliha Laporje (11), 83. OŠ Venclja Perka Domžale (9), 84. OŠ Antona Ukmarja Koper (8), 84. OŠ Nazarje (8), 84. OŠ Prestranek (8), 87. OŠ Rače (7), 88. OŠ Adama Bohoriča Brestanica (4), 89. OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični (2), 90. OŠ Zadobrova (1)Mlajše učenke, brez licenc: 1. Stela Kušar (Sl Bistr) 40 vrh, 2. Julija Verbuč (Moz) 39-, 3. Patricija Pirc (Vrhovci) 38-, 4. Lucija Lampe Kastelic (FA Kamn) 37, 5. Eva Žnidarič (BK Kidr) 37, 6. Lučka Rakovec (Šent) 37-, 7. Neža Štremfelj (Oreh Kr) 37-, 8. Neža Rant (IG Š Loka) 36+, 9. Manca Glušič (Moz) 36, 10. Petra Glušič (FG Prev) 36, 11. Anita Pustinek (AA Vel) 36-, 12. Gabrijela Podržaj (SŽ Kr) 35, 13. Nina Abrahamsberg (FP Ribn) 35-, 14. Ines Ermenc (Hudinja) 35-, 15. Tia Koder (JA Kr) 32+, 16. Živa Kuk (Pod Goro Sl Konj) 32, 17. Sara Brglez (Pod Goro Sl Konj) 32-, 18. Maruša Udrih (IV. Ce) 31, 19. Kaja Tavčar (Oreh Kr) 30, 20. Ema Stopar (dr.AB-P Hrvat) 29, 21. Tjaša Ažbe (SJ Kr) 29, 22. Vita Movrin (VP Domž) 29-, 23. Maša Andoljšek (dr.FP Ribn) 28+, 24. Neža Šulc (FP Kr) 28+, 25. Špela Tonkli (Tolm) 28+, 26. Manca Mrak (Tolm) 28+, 27. Rebeka Brčan (Šmar pri Lit) 28, 28. Špela Bajc (Šmar pri Lit) 28, 29. Lara Zupanc (AB Brest) 28, 30. Nika Mlakar (Straž Kr) 28, 31. Zala Lončarič (Sl Bistr) 28-, 32. Maša Kolar (Moz) 27, 33. Tinkara Žnidarčič (dr.BM Div) 27, 34. Leja Jesenšek (Šmar pri Lit) 27, 35. Ema Ko-Šmar pri Lit) 27, 35. Ema Ko- pri Lit) 27, 35. Ema Ko-der Mauko (Tržič) 26, 36. Ana Trbovšek (Moz) 26, 37. Nina Mislej (Prestranek) 25, 38. Maja Erjavec (Vrhovci) 21+, 39. Lea Mahne (XIV.div. Sen) 20, 40. Tina Križan (I. Žalec) 19, 41.

Tinkara Butara (I. Skvarče Zag) 18+, 42. Nina Rems (Trzin) 18, 43. Meta Rus (SJ Kr) 18, 44. Pia Pavlič (Trzin) 18, 45. Letija Fajfar (SŽ Kr) 18, 46. Eva Bezovnik (OD Sl Konj) 18-, 47. Ema Resnik (AB Brest) 18-, 48. Pika Zagorc (DL Ajd) 17+, 49. Taja Franetič (Kos L) 17+, 50. Gaja Vižintin (PG S Konj) 17+, 51. Nastja Nosan (FP Ribn) 13.Mlajši učenci, brez licenc: 1. Jaka Šprah (RJ L) 44-, 2. Florjan Pahovnik (BA Luče) 41+, 3. Klemen Novak (SŽ Kr) 41-, 4. Matevž Miljavec (Oreh Kr) 38-, 5. Miha Jenko (CG Š Loka) 38-, 6. Miha Zidar (Oreh Kr) 37, 7. Vid Kregar (Šent) 36+, 8. Jaka Suša (dr.BM Div) 36, 9. Matic Mi-kuž (Solkan) 35, 10. David Tomažin (LA Gros) 35-, 11. Ulrih T. Aralica (Miren) 35-, 12. Jože Repenšek (Moz) 34+, 13. Aljaž Zidar (Oreh Kr) 34-, 14. Marcel Kavčič (Žiri) 34-, 15. Matevž Stopar (dr.AB-P Hrv) 34-, 16. Benjamin Hostnik (Šmar pri Lit) 33, 17. Filip Bezovnik (Moz) 33-, 18. Simon Tomažin (LA Gros) 31, 19. Jakob Preskar (JD Krš) 31-, 20. Daniel Mikuž (Solkan) 31-, 21. Neven Otorepec (GŠ Lapor) 30+, 22. Gal Pibernik Klančnik (Šmar pri Lit) 30+, 23. Domen Skvarč (nh MP L) 30, 24. Havijer Lešnik (MŠ) 30, 25. Gašper Fabič (Prestr) 30, 26. Žan Janežič (Sl Bistr) 30, 27. Gašper Šavle (AU Kp) 30, 28. David Brčan (Šmar pri Lit) 30, 29. Martin Degen (VV L) 29+, 30. Jernej Iršič (Ob Drav Sl Konj) 29, 31. Gašper Pušnik (GŠ Lap) 29, 32. Tine Sirk (Dobr v Brdih) 28, 33. Tilen Švarc (Brezno Podvelka) 28, 34. Aljaž Vehovar (Pod Goro Sl Konj) 28-, 34. Miha Kolar Brusl (OD S Konj) 28-, 36. Aljaž Skvar� Božič (VV L) 24, 37. Tim Krašovec (Trzin) 20, 38. Valentin Pene (Zadobr) 20, 39. Leon Malič (Miren) 20, 40. Jakob Jošt (Ob Drav Sl Konj) 19, 41. Jure Novak (FP Ribn) 19, 42. Cene Hafner (SJ Kr) 19, 43. Jan Ostervuh (Šoštanj) 19, 44. Oton Marušič (MŠ) 19, 45. Jan Mikov (DK) 19-, 46. Luka Horvat (Loka Črn) 18, 47. Klemen Jereb (Dob) 18, 48. Tadej Špendler (DK) 17.Starejše učenke, brez licenc: 1. Katja Drakslar (Oreh Kr) 40, 2. Eva Flajnik (Straž KR) 39-, 3. Špela Bricman (II. Sl Grad) 38+, 4. Neža Vom-bergar (FP Kr) 38-, 5. Tjaša Jesenšek (Šmar pri Lit) 36, 6. Urška Drofenik (Ob Drav Sl Konj) 34, 7. Klara Jovan (Gor Vel) 34, 8. Katja Hrovatič (Vrhovci) 34, 9. Manca Rogelj (Oreh Kr) 34-, 10. Marinka Kurtin (CK Piran) 34-, 11. Neža Flis (FP Kr) 33+, 12. Ivonne Doblekar Kreuzer (Šmar pri Lit) 33+, 13. Veronika Perc (Bičevje) 28, 14. Manca Andoljšek (FP Ribn) 27, 15. Manca Planinšek (Šmar pri Lit) 23+, 16. Teja Props (Šmar pri Lit) 22-, 17. Kaja Fabjan (Ob Drav Sl Konj) 21+, 18. Jera Bojc (dr.FP Ribn) 20-, 19. Neža Erjavec (Vižm-Brod) 18.Starejši učenci, brez licenc: 1. Rok Molan (JD Krš) 45 vrh, 2. Aljaž Kolman (IG Š Loka) 42, 3. Matevž Vršič (Š Loka-mesto) 40-, 4. Jan Časl (FM Šent) 40-, 5. Urh Černivšek (Moz) 40-, 6. Matic Belec (CG Š Loka) 39, 7. Viktor Bombek (Lv Pt) 39, 8. Peter Pintar (CG Š Loka) 34+, 9. Tomaž Žigon (BJ L) 39-, 10. Vid Debeljak (Š Loka-mesto) 35-, 11. Grega Križnar (CG Š Loka) 34+, 12. Lovro Kapušin (MŠ) 34, 13. Tilen Finkšt (Moz) 34-, 14. Tomaž Ivančič (Kob) 34-, 15. Peter Polak (Š Loka-mesto) 33, 16. Swan Gorjup (Kanal) 32, 17. Žiga Munda (LP Mb) 32, 18. Nejc Filipič (Brez) 28, 19. Jonatan Mikuž (Solk) 28, 20. Jure Horvat (Loka Črn) 28, 21. Rok Brezovnik (Moz) 28, 22. Tit Voglar (JD Krš) 28-, 23. David Begič (Nazarje) 22, 24. Nejc Šuštar (CG Š Loka) 21, 25. Nejc Savo-dnik (RJ L) 21, 26. Tomi Pšeničnik (Pod Goro Sl Konj) 19-, 27. Blaž Erjavec (Viž-Brod) 18.Mlajše učenke, z licencami: 1. Tjaša Sle-menšek (AA Vel) 41-, 2. Brina Pirc (VV L) 39, 3. Janja Garnbret (Šmar pri Sl Grad) 38, 4. Tinkara Zupin (Trž) 36-, 5. Taja Primožič (FSF Lesce) 36-, 6. Tinkara Capuder (FA Kamn) 36-, 7. Sara Lukič (Gor Vel) 36-, 8. Larisa Fabjan (DB Vip) 35+, 9. Marina Eberl (IS Zag) 35-, 10. Katja Gliebe (II. Sl Grad) 35-, 11. Špela Kešnar (Rod Domž) 35-, 11. Tina Vintar (Vrh) 35-, 13. Tina Jereb (TB Kamn) 34+, 14. Manca Patačko Koderman (AMS Vrhn) 34+, 14. Nika Štefančič (AA Vel) 34+, 16. Ajda Auersperger (FA Kamn)

34+, 17. Alja Zalar (Hruš Šent) 34+, 18. Lana Skušek (Komenda-Most) 34, 19. Ema Terbovc (Križe) 34-, 20. Tinkara Meke (Šmar pri Lit) 34-, 21. Sara Glušič (FG Preval) 33, 22. Živa Lisec (IC Trb) 33-, 23. Vita Lukan (ATL Rad) 33-, 24. Ana Berčič (IG Š Loka) 32+, 25. Urška Repušič (Rače) 32+, 26. Greta Fabjan (DB Vip) 32-, 27. Anja Strojan (Š Loka-mesto) 29+, 28. Nina Žumer (Bistr pri Trž) 29-, 29. Kristina Rus (FV Šent pri Stič) 28+, 30. Pia Ečimovič (Zadobr) 25-, 31. Lina Mešič (Križe) 20+, 32. Janja Oblak (IG Š Loka) 8.Mlajši učenci, z licencami: 1. Luka Drolc (Pres) 49-, 2. Tine Rozmanič (FSF Lesce) 48-, 3. Miha Hajna (MV Post) 42, 4. Jakob Škrjanec (Vodice) 42-, 5. Žan Gorjup (Žiri) 41-, 6. Aljaž Motoh (Kopriv) 41-, 7. Kilian Čop (Šošt) 41-, 8. Kristjan Kadi� (Vič) 41-, 9. Aleš Peharc (Bistr pri Trž) 40+, 10. Urban Stanko (Brin Gros) 40, 11. Luka Dragan (FSF Lesce) 40-, 12. Lenart Oblak (IG Š Loka) 39-, 13. Nejc Primc (ATL Rad) 38+, 14. Matic Kotar (Šent) 38+, 15. Rok Bernot (Škof) 38+, 16. Andrej Bek (Sl Bistr) 38+, 17. Aljaž Rožič (Sl Bistr) 30-.Starejše učenke, z licencami: 1. Rebeka Ka-min (Rod Domž) 40-, 2. Anja Murko (PT Laš) 37-, 3. Tjaša Kalan (Straž Kr) 34, 4. Julijana Kruder (Ljub) 33, 5. Veronika Meke (Šmar pri Lit) 32+, 6. Urška Blejec (nh MP L) 32-, 7. Zala Šturm (Žel) 29, 8. Karin Erjavec (Križe) 29-, 9. Urša Zrimšek (Š Loka-mesto) 29-, 10. Kaja Skvarč Božič (VV L) 24-, 11. Sara Moškon (IC Trb) 23, 12. Nataša Ržek (IT Gor vas) 23-, 13. Eva Petrič (Ob Drav Sl Konj) 21, 14. Živa Bogolin (FR-S L) 20-, 15. Anja Potočnik (Straž Kr) 19-, 16. Nina Kurinčič (XIV.div. Sen) 15-, 17. Urša Stanonik (CG Š Loka) 9-.Starejši učenci, z licencami: 1. Martin Bergant (IG Š Loka) 46-, 2. Tim Unuk (AA Rim Topl) 45-, 3. Anže Peharc (Bistr pri Trž) 39-, 4. Blaž Oblak (IG Š Loka) 39-, 5. Miha Kostanjevec (Videm pri Pt) 38-, 6. Domen Kolenko (Š Loka-mesto) 37-, 7. Peter Jereb (TB Kamn) 37-, 7. Milan Preskar (IG Š Loka) 37-, 9. Darko Lačen (bP Mb) 33+, 10. Vid Čufar (ATL Rad) 33+, 11. Jure Primc (ATL Rad) 33-, 12. Timotej Krajnik (Š Loka-mesto) 33-, 13. Igor Primc (ATL Rad) 29, 14. Luka Okršlar (Š Loka-mesto) 29-, 15. Urh Tomažič (Šmar pri Lit) 29-, 16. Kristjan Jurčič (Š Loka-mesto) 27, 17. Aleš Dragan (FSF Lesce) 27-, 18. Gregor Spruk (Stranje) 26, 19. Gašper Gačnik Navodnik (bP Mb) 26-, 20. Rok Stubičar (Lv Pt) 23, 21. Domen Brčan (Šmar pri Lit) 21+, 22. Jan Palovšnik (ATL Rad) 20, 23. Samo Hafner (SJ Kr) 20, 24. Aleš Ručigaj (Bistr pri Trž) 19-, 25. Marko Blagojevič (TB Kamn) 18, 26. Jaka Pinterič (JD Kr) 17-, 27. Gašper Kuralt (Straž Kr) 16-.

NOGOMET

DP za dijakeNOVO MESTO, 10. maja - Športna dvorana Leona Štuklja, vodja tekmovanja prof. Aleš Tomič. Vrstni red: 1. Srednja trgovska šola Maribor, 2. SUAŠ Ljubljana, 3. ŠC NM SEŠTG, 4. III. Gimn. Maribor. Izidi: SUAŠ Ljubljana : III. Gimn. Maribor 2:0 (0:0), Srednja trgovska šola Maribor : ŠC Nm-SEŠTG 6:3 (1:2), za 3. mesto: ŠC Nm-SEŠTG : III. Gimn. Maribor 8:3 (5:1), za 1. mesto: Srednja trgovska šola Maribor : SUAŠ Ljubljana 4:3 (3:1).Trgovska šola Maribor: Jure Bračko, Jože Bohl, Liridon Osmanaj, Gregor Pešl, Tadej Trajkovsko, Denis Poljanec, Uroš Poljanec, Alen Ploj, Naser Kajtazi, trener Dušan Jesenko, vodja ekipe Barbara Lepe. SUAŠ Ljubljana: Adil Macanovi�, Alen Ajdi-novi�, David Pilipovio�, Zoran Pavlovi�, Irnes Škorič, Adis Zukanovi�, Milan Radonjič, Blaž Povšnar, Nermin Ljubijankič, Jasmin Dindi�, Amel Ajki�, vodja ekipe Lado Konc.ŠC Nm SEŠTG: Darko Marjanovič, Rudi Vancaš Požek, Jernej Mišmaš, Žiga Brence, Jure Šikonja, Sašo Drkušič. Andrija Novosel, Matic Rodič, Luka Novak, Mitja Banovec, Nino Kranjc, vodja ekipe Alojz Hlača.

34

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

III. Gimnazija Maribor: Nejc Stres, Matic Gru-šovnik, Florian Maurič, Niko Tisaj, Jan Kristl, Luka Zahovič, Žiga Čeh,Vanja Ribič, Nejc Furh, Timotej Lorbek, Rok Ribič, Rok Rozman, vodja ekipe Radovan Marušič.

ATLETIKA

Šolsko ekipno DP v krosuNOVO MESTO, 11. maja – Izpeljava krosa pod pokroviteljstvom Dnevnika.Učenci letnik 2000: 1. Jan Vukovič (H Ce) 3:40,4, 2. Nik Rantah (SK Sevn) 3:41,2, 3. Gregor Rabuzin (PT Laš) 3:47,7, 4. Luka Drol (FB Tolm) 3:52,7, 5. Žan Dobrovoljc (IK Bor) 3:53,4, 6. Peter Podgoršek (VV L) 3:57,1, 7. Vid Bačar (Stopiče) 3:58,0, 8. Bor Levičnik (VV L) 3:58,6, 9. Žan Kolmanič (Verž) 3:59,0, 10. Samo Košir (IG Š Loka) 3:59,4, 11. Miha Krištof (Mirna) 3:59,8, 12. Niko Šalamun (LV Pt) 4:00,2, Učenke letnik 2000: 1. Klara Za-kšek (SK Sevn) 3:48,2, 2. Tija Ocvirk (Vojnik) 3:48,6, 3. Karin Gošek (SK Sevn) 3:52,5, 4. Klara Lukan (Šentj) 3:59,0, 5. Klara Rozman (Pirniče) 4:02,1, 6. Katarina Venko (PG S Konj) 4:08,3, 7. Eva Pepelnak (MN Rad) 4:14,5, 8. Špela Sušnik Paradiž (FG Prev) 4:16,2, 9. Maša Kustec (IG Š Loka) 4:16,8, 10. Lavra Bučar (C Nm) 4:17,2, 11. Špela Zorjan (Cerkno) 4:22,3, 12. Maša Žgajner (Vojnik) 4:22,9, Ekipno, letnik 2000: 1. OŠ I. Groharja Š. Loka 26, 2. OŠ S. Kladnika, Sevnica 25, 3. OŠ Vojnik 24, 4. OŠ Šentjernej 23, 5. OŠ D. Toplice 22, 6. OŠ F. Bevka, Tolmin 21, 7. OŠ V. Vodnika, Ljubljana 20, 8. OŠ Stopiče 19, 9. OŠ F. Goloba, Prevalje 18, 10. OŠ Ljudski vrt, Ptuj 17, 11. OŠ I. Korošca, Borovnica 16, 12. OŠ Grm, N. mesto 15, 13. OŠ Tomaž p/O 14, 14. OŠ Mirna 13, 15. OŠ Gorje 12, 16. OŠ Stična 11, 17. OŠ Blanca 10, 18. OŠ Drska 9, 19. OŠ Trebnje 8, 20. OŠ Šmartno p/L 7, 21. OŠ Brežice 6, 22. OŠ Dobrova 5, 23. OŠ Center 4, 24. OŠ Ig 3, 25. OŠ F. Metelka, Škocjan 2, 26. OŠ Šmarjeta 1. Učenci letnik 1999: 1. Jakob Hočevar (PT V Lašče) 3:32,3, 2. Timotej Rozman (Pirn) 3:35,1, 3. Marko Kotar (Treb) 3:36,6, 4. Matevž Cimermančič (G Nm) 3:37,9, 5. Miha Kotar (Treb) 3:42,7, 6. Martin Rihtaršič (IG Š Loka) 3:46,0, 7. Nace Koprivnik (Drska) 3:47,7, 8. Kevin Podreka (FB Tolm) 3:48,3, 9. Rok Krošelj (Blanca) 3:48,7, 10. Počivalšek Zabukovšek (FM Šent) 3:49,2, 11. Danijel Šturm 3:50,8, 12. Tim Kutin (oba FB Tolm) 3:51,5, Učenke letnik 1999: 1. Tinkara Capuder (FA Kamn) 3:49,5, 2. Lucija Šušteršič (Preska) 3:51,5, 3. Zala Ahtik (PT Laško) 3:53,6, 4. Irena Bačar (Stopiče) 3:54,7, 5. A. Kranjc Zagrušovcem (H Ce) 4:03,8, 6. Sara Mohorič (ATL Rad) 4:04,2, 7. Teja Perše (FB Tolm) 4:04,8, 8. Nika Vindi-šar (Gorje) 4:05,3, 9. Hana Kranjec (Blanca) 4:08,8, 10. Ema Abina (Mirna) 4:10,1, 11. Anja Mandelc (Gorje) 4:10,4, 12. Julija Sovdat (FB Tolm) 4:10,8, ekipno letnik 1999: 1. OŠ F. Bevka, Tolmin 30, 2. OŠ Blanca 29, 3. OŠ Trebnje 28, 4. OŠ Grm, N. mesto 27, 5. OŠ Drska 26, 6. OŠ I. Groharja, Š. Loka 25, 7. OŠ Tomaž p/O 24, 8. OŠ D. Toplice 23, 9. OŠ Gorje 22, 10. OŠ Vojnik 21, 11. OŠ Stopiče 20, 12. OŠ Šentjernej 19, 13. OŠ Ob Dravinji, S. Konjice 18, 14. OŠ Ljudski vrt Ptuj 17, 15. OŠ P. Trubarja, V. Lašče 16, 16. Š Stična 15, 17. OŠ Mirna 14, 18. OŠ Šmarjeta 13, 19. OŠ AT Linharta Radovljica 12, 20. OŠ F. Goloba Prevalje 11, 21. OŠ Mirna peč 10, 22. OŠ Brežice 9, 23. OŠ F. Vesela, Šentvid p/S 8, 24. OŠ Center 7, 25. OŠ I. Korošca, Borovnica 6, 26. OŠ Ig 5, 27. OŠ Prebold 4, 28. OŠ F. Metelka Škocjan 3, 29. OŠ Dobrova 2, 30. OŠ S. Kladnika, Sevnica 1Učenci letnik 1998: 1. Matevž Planko (FA Kamn) 3:30,8, 2. Boštjan Nachberger (B Pt) 3:31,2, 3. Klemen Vilhar (MV Post) 3:32,5, 4. Marko Maučec (Veržej) 3:32,9, 5. Gašper Mrzelj (Stična) 3:37,6, 6. Luka Pihler (Verž) 3:39,8, 7. Lan Kuvek (Naz) 3:42,7, 8. Gal Savšek (B Gros) 3:43,1, 9. Primož Kosi (Tomaž

p/O) 3:43,4, 10. Anej Zupanc (II. Ce) 3:43,7, 11. Jernej Krivec (BA Luče) 3:45,0, 12. Luka Preložnik Šegel (OD S Konj) 3:45,9, Učenke letnik 1998: 1. Maja Plaznik (Pirn) 2:37,4, 2. Katja Petek (Tomaž p/O) 2:38,5, 3. Kristina Uršič (FA Kamn) 2:43,8, 4. Nina Klemenčič (Bistr p/T) 2:45,2, 5. Tinkara Gregorčič (FA Tolm) 2:46,2, 6. Tjaša Perpar (Stična) 2:46,6, 7. Zala Vidic (G Nm) 2:48,2, 8. Karin Ferlin (AB Brest) 2:49,2, 9. Špela Javornik (LA Gros) 2:50,7, 10. Neža Sintič (Šentj) 2:52,0, 11. Tjaša Čopar (BA Luče) 2:53,6, 12. Lara Boštic (Ig) 2:54,7, ekipno letnik 1998: 1. OŠ Tomaž p/O 29, 2. OŠ Grm, Nm 28, 3. OŠ Šentjernej 27, 4. OŠ Center 26, 5. OŠ Stična 25, 6. OŠ F. Bevka Tolmin 24, 7. OŠ I. Groharja Š. Loka 23, 8. OŠ Brežice 22, 9. OŠ P. Trubarja, Laško 21, 10. OŠ Mirna 20, 11. OŠ F. Albrehta, Kamnik 19, 12. OŠ Vojnik 18, 13. OŠ Ig 17, 14. OŠ Šmarjeta 16, 15. OŠ F. Goloba, Prevalje 15, 16. OŠ Prebold 14, 17. OŠ D. Toplice 13, 18. OŠ F. Metelka, Škocjan 12, 19. OŠ O. Kovači-ča, Škofije 11, 20. OŠ Mladika, Ptuj 10, 21. OŠ Gorje 9, 22. OŠ I. Korošca Borovnica 8, 23. OŠ Dobrova 7, 24. OŠ AT Linharta, Radovljica 6, 25. OŠ Drska 5, 26. OŠ Trebnje 4, 27. OŠ Blanca 3, 28. OŠ F. Vesela, Šentvid p/S 2, 29. OŠ Stopiče 1. Učenci letnik 1997: 1. Žan Štukelj (Šmarjeta) 5:10,4, 2. Miha Ličef (Gorje) 5:11,8, 3. Žiga Maver (Vavta vas) 5:15,5, 4. Benjamin Tušar (Cerk) 5:16,4, 5. Blaž Robida (Naz) 5:17,5, 6. Anže Čadež (Polj) 5:18,8, 7. Leon Mlakar (Žiri) 5:21,1, 8. Cene Rakušček (Žiri) 5:27,7, 9. Peter Škrinjar (G Nm) 5:30,5, 10. Žan Petrič (IK Bor) 5:37,0, 11. Tadej Plohl (Tomaž p/O) 5:38,9, 12. Luka Kenda (Gorje) 5:40,7, Učenke letnik 1997: 1. Ana Noner (Ob Drav Sl Konj) 3:36,7, 2. Kaja Strgaršek (IS Zag) 3:41,5, 3. Simona Sedonja (III. MS) 3:42,3, 4. Manja Može (G Nm) 3:52,8, 5. Ur-ška Pušnik (PT Laš) 3:57,4, 6. Petja Iza Meh Peer (G Vel) 3:58,3, 7. Nikita Matovič (MPT Vel) 3:58,6, 8. Tina Vaupot (Trz) 4:00,1, 9. Florentina Gashi (FB Tolm) 4:03,8, 10. Ana Abina (Mirna) 4:05,2, 11. Vanja Renko (FB Tolm) 4:07,4, 12. Katja Cesar (G Nm) 4:07,8, ekipno letnik 1997: 1. OŠ Grm N. mesto 26, 2. OŠ F. Bevka Tolmin 25, 3. OŠ Tomaž p/O 24, 4. OŠ I. Groharja, Š Loka 23, 5. OŠ Ljudski vrt, Ptuj 22, 6. OŠ Gorje 21, 7. OŠ I. Korošca, Borovnica 20, 8. OŠ Šentjernej 19, 9. OŠ Mirna 18, 10. OŠ Trebnje 17, 11. OŠ Blanca 16, 12. OŠ F. Goloba, Prevalje 15, 13. OŠ Center 14, 14. OŠ S. Kladnika, Sevnica 13, 15. OŠ D. Toplice 12, 16. OŠ P. Trubarja Laško 11, 17. OŠ Primoža Trubarja Velike Lašče 10, 18. OŠ Šmarjeta 9, 19. OŠ Dobrova 8, 20. OŠ Šmartno pri Litiji 7, 21. OŠ Stična 6, 22. OŠ Brežice 5, 23. OŠ Ig 4, 24. OŠ Stopiče 3, 25. OŠ F. Metelka Škocjan 2, 26. OŠ Drska 1Učenci letnik 1996: 1. Bor Grdadolnik (Rovte) 4:55,5, 2. Jeton Hasani (FB Tolm) 5:05,0, 3. Žan Krivec (I. Ce) 5:06,4, 4. Matija Jarc (FB Tolm) 5:10,5, 5. Aleks Kavčič (IG Š Loka) 5:14,3, 6. Jon Božič (Brus) 5:16,8, 7. Luka Ilič (Dobr) 5:19,0, 8. Matic Klobučar (FB Tolm) 5:19,4, 9. Peter Tušar (Cerkno) 5:22,5, 10. Aleksej Černčič (Veržej) 5:24,6, 11. Jure Prus (Grm Nm) 5:25,1, 12. Luka Rajk (Stopiče) 5:26,2, Učenke letnik 1996: 1. Anja Plaznik (Pirn) 3:31,5, 2. Doroteja Domjan (Cirk-Zavrč) 3:34,0, 3. Sara Jesenko (Žiri) 3:36,2, 4. Ani-ta Klemenčič (Bist pri Trž) 3:39,9, 5. Vesna Kašnik (Šalek) 3:52,5, 6. Eva Esih (FM Šent) 3:52,9, 7. Maruša Berlot (GŠ Vel) 3:53,2, 8. Kaja Zupančič (Stična) 3:55,7, 9. Petra Lozin-šek (Lv Pt) 3:58,3, 10. Veronika Sovdat (FB Tolm) 4:00,1, 11. Petra Zoubek (Dobr) 4:01,1, 12. Tjaša Rudman (Brus) 4:04,2, ekipno, le-tnik 1996: 1. OŠ F. Bevka, Tolmin 23, 2. OŠ Grm N. mesto 22, 3. OŠ Tomaž p/O 21, 4. OŠ Mirna 20, 5. OŠ I. Groharja, Š. Loka 19, 6. OŠ I. Korošca, Borovnica 18, 7. OŠ Dobrova 17, 8. OŠ F. Goloba, Prevalje 16, 9. OŠ D. Toplice 15, 10. OŠ Gorje 14, 11. OŠ Šmarjeta 13, 12. OŠ F. Metelka, Škocjan 13, 13. OŠ Ob Dravinji S. Konjice 11, 14. OŠ S. Kladnika, Sevnica 10, 15. OŠ Stopiče 9, 16. OŠ Drska

8, 17. OŠ Stična 7, 18. OŠ Blanca 6, 19. OŠ Trebnje 5, 20. OŠ Ig 4, 21. OŠ Šentjernej 3, 22. OŠ Brežice 2, 23. OŠ Center 1Ekipno skupno: 1. OŠ F. Bevka Tolmin 123, 2. OŠ Grm, N mesto 118, 3. OŠ I. Groharja, Škofja Loka 116, 4. OŠ Tomaž pri Ormožu 112, 5. OŠ Šentjernej 91, 6. OŠ Mirna 85, 7. OŠ Dolenjske Toplice 85, 8. OŠ Gorje 78, 9. OŠ F. Goloba, Prevalje 75, 10. OŠ I. Korošca, Bo-rovnica 68, 11. OŠ Blanca 64, 12. OŠ Stična 64, 13. OŠ Trebnje 62, 14. OŠ Center 52, 15. OŠ Stopiče 52, 16. OŠ Šmarjeta 52, 17. OŠ Drska 49, 18. OŠ Brežice 44, 19. OŠ Dobrova 39, 20. OŠ Ig 33, 21. OŠ F. Metelka, Škocjan 31. Učenci OŠPP letnik 1995 in mlajši: 1. Grega Kladnik (Glaz Ce) 4:01,0, 2. Roberto Sečič (Glaz Ce ) 4:49,6, Učenke OŠPP letnik 1995 in mlajše: 1. Izeta Sečič (Gla Ce) 5:32,2.Dijaki 1994 in mlajši: 1. Jan Petrač (G Š L) 6:30,1, 2. Lucijan Zalokar (I. G Ce) 6:40,6, 3. Jure Gaber (G Š L) 6:43,4, 4. Matjaž Pregrad (ŠC-NM SEŠ) 6:45,6, 5. Jošt Lapajne (G JV Idr) 6:49,8, 6. Miha Šimenc (GLŠ) 7:00,4, 7. Anže Zupan (ŠC RM Kamn) 7:05,1, 8. Matic Rupnik (G JV Idr) 7:12,2, 9. Gaber Arh (G Jes) 7:12,9, 10. Urban Cven (G Š L) 7:16,0, 11. Jan Kruljac (ŠC-NM SEŠ) 7:19,3, 12. Matic Slabe (GLŠ) 7:20,2, Ekipno: 1. Gimn. Šentvid Ljubljana 9, 2. Gimn. J. Vege Idrija 8, 3. ŠC Nm Elektro šola 7, 4. Gimn. Šiška 6, 5. ŠC R. Maister, Kamnik 5, 6. Gimn. Brežice 4, 7. Gimn. Jesenice 3, 8. TŠC Kranj 2, 9. Grm Nm, Center biotehnike 1, Dijaki 1991 in mlajši: 1. Jan Dovč (G Š L) 6:13,2, 2. Borut Zupet (Grm Nm-CB) 6:26,6, 3. Žiga Kašpar (G Š L) 6:34,6, 4. Tibor Mrak (G JV Idr) 6:35,6, 5. Davorin Cimermančič (ŠC-NM SEŠ) 6:36,9, 6. Matic Plaznik (SŠ TŠ) 6:42,4, 7. Žiga Čadež (TŠC Kr) 6:53,6, 8. Igor Milinkovič (G Jes) 6:56,6, 9. Jakob Vodnjov (SŠ Domž) 7:01,4, 10. Gregor Bučar (G Nm) 7:08,7, 11. Aljaž Markelj (G Jes) 7:16,7, 12. Matic Bevec (G Nm) 7:18,6, Ekipno: 1. Gimn. Šentvid (L) 7, 2. Gimn. Jese-nice 6, 3. TŠC Kranj 5, 4. Gimn. N. mesto 4, 5. Grm Nm, Center biot. 3, 6. Gimn. J. Vege Idrija 2, 7. Gimn. Brežice 1, Ekipno: 1. Gimn. Šentvid (L) 16, 2. Gimn. J. Vege Idrija 10, 3. Gimn. Jesenice 9, 4. TŠC Kranj 7, 5. Gimn. Brežice 5, 6. Grm N. mesto, Center biotehnike in turizma 4. Dijakinje letnik 1994: 1. Maruša Mišmaš (G V L) 5:16,9, 2. Katja Stanonik (G JV Idr) 5:23,2, 3. Klara Krošelj (ŠC RM Kamn) 5:39,2, 4. Ana Mezgec (ŠC Post) 5:42,5, 5. Katarina Ogrin (RM Kamn) 5:56,6, 6. Lara Janežič (GLŠ) 5:58,4, 7. Maruša Klemenc (RM Kamn) 6:00,6, 8. Špela Derčar (G Nm) 6:01,6, 9. Nika Bračko (G Nm) 6:06,2, 10. Ana Vrečar (G Š L) 6:16,2, 11. Tina Vehovar (G Brež) 6:18,7, 12. Nina Jež (G Š L) 6:20,7, Ekipno: 1. ŠC R. Maister, Kamnik 7, 2. Gimn. J. Vege Idrija 6, 3. Gimn. N. mesto 5, 4. Gimn. Šiška 4, 5. Gimn. Šentvid 3, 6. Gimn. Brežice 2, 7. Gimn. Jesenice 1, Dijakinje letnik 1991: 1. Eva Kavka (GLŠ) 5:41,4, 2. Jerca Urbančič (GLŠ) 5:53,0, 3. Zala Avguštin (G Š L) 6:34,7, 4. Maša Žnidaršič (G Š L) 6:46,6, 5. Brina Mljač (G Š L) 6:51,9, 6. Karla Kosmač (G JV Idr) 7:03,9, 7. Eva Schiffler Schenon (G Jes) 7:05,9, 8. Anja Hasočič (G Brež) 7:16,1, 9. Ana Marija Zagorec (SŠ Jes) 7:21,0, 10. Darja Požun (G Brež) 7:25,6, 11. Katja Klinar (G Jes) 7:30,6, 12. Anita Sajovic (SŠ Jes) 8:50,7, Ekipno: 1. Gimn. Šiška 5, 2. Gimn. Šentvid 4, 3. Gimn. Brežice 3, 4. Gimn. Jesenice 2, 5. SŠ Jesenice 1, ekipno: 1. Gimn. Šiška 9, 2. Gimn. Šentvid 7, 3. Gimn. Brežice 5, 4. Gimn. Jesenice 3.

GIMNASTIKA

DP v športni gimnastikiRENČE, 16. maja – Športna dvorana pri osnov-ni šoli, izpeljava Partizan Renče. Registrirani, mlajše učenke: 1. Ela Sabadin (DB Kp) 38.550, 2. Neli Štruc (KJ Rav na Kor) 38.500, 3. Nika Bremec (MV Post) 37.700, 4. Ula Simšič (MV Post) 37.500, 5. Martina

35

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

Čeper (Div) 37.250, 6. Rebeka Grižon (AU Kp) 37.050, 7. Klara Simčič (MV Post) 36.800, 8. Asja Benčec (III. MS) 36.650, 9. Inti Puš Treven (Vodmat) 36.500. 10. Zana Sabadin (DB Kp) 36.350, 11. Brina Čučnik 35.650, 12. Lana Rebrec 35.600 (obe Vodmat), 13. Anja Lakošeljac (VŠ Iz) 35.400, 14. Gaja Čendak (AU Kp) 34.950, 14. Mia Maglica (Kp) 34.950, 16. Zala Vidic (DB Kp) 34.900, 17. Gaia Krčelj (Kp) 34.800, 17. Meta Pregelj (LBB Renče) 34.800, 19. Katjuša Simčič (MV Post) 34.650, 20. Veronika Franič (DB Kp) 34.150, 21. Izza Mlakar (Vodmar) 34.050, 22. Pia Panič (LV Pt) 33.400, 23. Eva Dodič (AU Kp) 33.200, 24. Elis Veggia (FE Štandrež) 32.950, 25. Špela Ujčič (DK Il Bistr) 31.800, 25. Sanja MIljič (LBB Renče) 31.800, 27. Dagmar Jurkič 31.400, 28. Gaja Komel 31.150 (obe LBB Renče), 29. Tina Lazar 25.850, 30. Sabrina Toš 25.800 (obe Kp), 31. Ana Dani (AU Kp) 17.150, 32. Elma Topčagič (Kp) 16.450, 33. Tereza Dani (AU Kp) 16.400, ekipno (4+4): 1. OŠ M. Vilharja, Postojna 146.650, 2. OŠ D. Bordona, Koper 143.950, 3. OŠ Vodmat Ljubljana 141.800, 4. OŠ A. Ukmarja, Koper 138.750, 5. OŠ Koper 137.850, 6. OŠ L.B.B. Renče 129.150.Mlajši učenci: 1. David Peras (Miren) 37.300, 2. Tomi Zavadlal (Komen) 36.700, 3. Matija Bažec (Kp) 36.300, 4. Miha Pregelj (LBB Ren-če) 35.500, 5. Erik Flego (DB Kp) 35.300, 5. Lenart Žežlina (Komen) 35.300, 7. Tim Moze-Žežlina (Komen) 35.300, 7. Tim Moze- (Komen) 35.300, 7. Tim Moze-tič (Miren) 35.100, 8. Matic Pregelj 34.800, 9. Žan Zorn 34.700, 10. Anej Špacapan 34.400 (vsi LBB Renče), 10. Primož Vižin (MV Post) 34.400, 12. Maj Vegnuti (Lucija) 32.900, 13. Aljaž Ferjančič (LBB Renče) 31.200, 14. Goran Kelava (Vodmat L) 30.500, ekipno: 1. OŠ L.B.B. Renče 139.400Starejše učenke: 1. Maša Habič (BJ L) 37.950, 2. Veronika Bažec (Kp) 37.600, 3. Pia Ban (AU Kp) 36.900, 4. Robin Žorž (Kp) 36.550, 5. Ajda Bergoč (RJ L) 36.300, 5. Ula Zorn (LBB Renče) 36.300, 7. Katja Tratnjek (III. MS) 36.150, 8. Neža Simčič (MV Post) 35.650, 9. Tina Kegl (III. MS) 35.300, 10. Neja Bremec (MV Post) 35.150, 11. Natalia Lončar (I. MS) 34.900, 12. Nuša Majcenovič (LV Pt) 34.100, 12. Ana Peji� (RJ L) 34.100, 12. Agnes Jurkič (LBB Renče) 34.100, 15. Maja Milatovič (LBB Renče) 31.800, 16. Melisa Hukarevič 28.300, 17. Daša Mačkič 26.000, 18. Nika Sergaš 17.150 (vse Kp), ekipno: 1. OŠ Koper 145.600.

Starejši učenci: 1. Luka Bojanc 38.400, 2. Žan Suša 37.600 (oba Bršljin Nm), 3. Rok Vodopivec (VV L) 35.900, 4. Jure Klinec (LBB Renče) 35.700, 5. Jure Vrbec (VV L) 35.400, 6. Jan Ferjančič (LBB Renče) 34.700, 7. Jan Zavadlal (Komen) 33.800, 8. Staš Černe (Šem-pas) 32.700, 9. Luka Mešič (III. MS) 30.900.Registrirani, dijakinje: 1. Tonja Senčar 38.400, 2. Ana Janko 37.750 (obe G Pir), 3. Urša Vrbec (GLŠ) 37.500, 4. Tjaša Flanjak (G Pt) 37.400, 5. Ilaria Grižon 37.100, 6. Kety Kodrič 36.550 (obe SEPŠ Kp), 7. Sabina Blaže-vič (G Pir) 35.350, 8. Anja Juvanec 33.550, 9. Anja Oprešnik 30.300 (obe GLŠ), 10. Rebeka Ukmar 18.100, 11. Lea Badžim 17.000 (obe SEPŠ Kp), ekipno (3+3): 1. Gimnazija Piran 111.500, 2. SEPŠ Koper 108.750, 3. Gimna-zija Šiška 101.350.Dijaki: 1. Matic Pečan 38.500, 2. Izidor Ka-všek 37.800 (oba GLŠ), 3. Matej Opara (ŠC Nm) 37.300, 4. Žan Anthony Setnikar (GLŠ) 36.900, 5. Matija Komel 36.700, 6. Blaž Klinec 35.500 (TŠC NG SPLŠ),ekipno (3+3): 1. Gimnazija Šiška 113.200.

Neregistrirani, mlajše učenke: 1. Nina Karas (DB Kp) 35.000, 2. Didi Vovk (VŠ Iz) 34.750, 2. Dominika Golob (RJ L) 34.750, 4. Ruvejda Ibušoska (RJ L) 34.600, 5. Ajda Bukovšek (VŠ Iz) 34.300, 6. Pija Prodan 34.000, 6. Oktavija S. Dumič 34.000, 8. KimFink 33.900 (vse AU Kp), 9. Teja Poljšak (DB Kp) 33.450, 10. Ana Bedek (SK Sevn) 33.300, 11. Ajla Šabi� (RJ L) 32.600, 12. Ajda Pirc (SK Sevn) 32.200, 13. Tadeja Zagoršek (VŠ Iz) 32.100, 13. Izza Bautin 32.100, 15. La-risa Kolar 31.500, 16. Maja Ajdnik 31.150 (vse SK Sevn), 17. Zina Ban (AU Kp) 25.550, 17. Erna Šari� (VŠ Iz) 25.550, 19. Marina Vodišek (DB Kp) 25.500, 20. Sara Buzečan 25.000, 21. Martina Terbižan 16.900 (obe DB kp), 22. Vita Gala Fras 16.500, 23. Ana Marija Ozvatič 15.700 (obe RJ L), 24. Polona Cepak (AU Kp) 9.200, 25. Katarina Božič (VŠ Iz) 8.100, ekipno: 1. OŠ A. Ukmarja Koper 136.650, 2. OŠ D. Bordona, Koper 135.850, 3. OŠ V. Šmuc, Izola 134.800, 4. OŠ R. Jako-piča, Ljubljana 134.150, 5. OŠ S. Kladnika, Sevnica 130.250.Mlajši učenci: 1. Žan Repovž 30.200, 2. Anže Jene 29.900, 3. Iztok Petre 29.700, 4. Aljaž Končina 26.200 (vsi Krmelj), ekipno: 1. OŠ Krmelj 116.000.Starejše učenke: 1. Maja Dobnik (RJ L) 37.050, 2. Juna Zavrtanik (DB kp) 35.700, 3. Ioana Buzoiu 35.500, 4. Dunia Sahir 34.900, 5. Arianna Bianchini 34.800 (vse DA Iz), 5. Nika Miklavčič (DB Kp) 34.800, 7. Petruša Borštnar (RJ L) 33.600, 8. Iva Prah (SK Sevn) 33.500, 9. Pija Šarko (MV Post) 33.450, 10. Iva Marc (SK Sevn) 32.300, 11. Tinkara Žitko (MV Post) 31.200, 12. Maša Dernovšek (SK Sevn) 30.250, 13. Valentina Zečevi� 26.800, 14. Tina Munda 26.300 (obeDB Kp), 15. Petra Kirič (RJ L) 25.200, 16. Žana Vidmar (MV Post) 18.200, 17. Diana Flego (DB Kp) 17.800, 18. Elisa Bianchini (DA Iz) 17.400, 19. Lara Maslo (DA Iz) 17.000, 20. Valentina Djurdjevi� 16.850, 21. Biljana Teofilovi� 15.400 (obe RJ L), 22. Taja Širca 15.200, 23. Neža Kapelj 14.200, 24. Žana Bajec 14.000 (vse MV Post), 25. Veronika Ratnik (RJ L) 8.100, ekipno: 1. OŠ Dušana Bordona Semedela-Koper 141.400, 2. OŠ Dante Alighieri Izola 139.600, 3. OŠ Riharda Jakopiča Ljubljana 136.200, 4. OŠ Miroslava Vilharja Postojna 126.250. Starejši učenci: 1. Marcel Polanc 31.000, 2. Anže Mencin 30.900 (oba Krmelj).Neregistrirani, dijakinje: 1. Sara Bezjak 37.550, 2. Ajda Rus 36.650, 3. Laura Slana 19.100, 4. Tadeja Urbas 17.800 (vse G Polj), ekipno (3+3): 1. Gimnazija Poljane 111.100

3636363636

Pripravila: mentorja prof. BOŠTJAN AVGUŠTIN in prof. PETER PETERKA

Naš šport je brez nasilja!Dijaki prvih letnikov Srednje šole za oblikovanje in fotografijo in profesorji mentorji sodelujejo v projektu Ministrstva za šolstvo in šport

z naslovom Nasilje in nedostojno vedenje v športu. Ustvarjalne delavnice, ki jih je vodil Darko Repenšek (MŠŠ), so potekale v športni dvorani Tabor v Ljubljani. Dijaki so svoje poglede na nasilje v športu delili z Mirom Cerarjem, ambasadorjem za šport, strpnost in fair play RS, z njegovim namestnikom dr. Stankom Pinterjem, sodelovali pa so še novinar Ivo Milovanović, policijski inšpektor Miha Burilov, nekdanji košarkar in trener Dušan Hauptman, hokejist Ivo Jan in Sanja Gregorc, rokometašica RK Krim Mercator.

Gostje so iz različnih vidikov obravnavali nasilje v športu, v nadaljevanju pa so dijaki v delavnicah svoje poglede, spoznanja, izkušnje predstavili v nastopih in s plakati. Izoblikoval se je slogan »Naš šport je šport brez nasilja«. Svoje misli so dijaki tudi zapisali. V uredništvu ŠM smo jih nekoliko skrajšali, razmišljanja Matica Ritonje, Tjaše Korbar in Tare Mekič pa bomo objavili v prihodnji številki ŠM.

Ana GrgovičUpajmo, da bo nekoč bolje

Pred leti sem trenirala nogomet in spominjam se tekme v dvorani. Že po nekaj minutah je igro zamenjalo spotikanje, namerno brcanje žoge v telo … To se ni zgodilo prvič in sprijaznili smo se, da se nasilje med nami ne bo končalo kar tako.

Ko si pod stresom in razburjen, ne razmišljaš s trezno glavo. Takrat počneš stvari, ki jih drugače ne bi. Izpadi so pogosto prisotni ob kakem športnem dogodku ali prireditvi, ker je velika napetost že ob začetku dogodka, ko pa steče, se samo stopnjuje. Ko začne več različnih ener-gij naraščati, lahko pride do kratkega stika - do prepirov in nasilja. Največ poškodb navadno staknejo nič krivi, zgodi se, da kdo izgubi tudi življenje. Ne glede na denar, ki je vložen v vse te prireditve, se mi zdi, da ima življenje višjo ceno. Nasilje je vselej zloraba moči, fizične in psihične.

Ljudje se vse bolj pogrezajo v začaran krog nasilja, vse več je žrtev. A upajmo, da so to le naše domneve in da bo v prihodnosti bolje. Ljudje, ki se udeležujejo takih dogodkov, bi se morali naučiti nadzirati svoje razburjenje, preden pride do izgreda, saj je človek navsezadnje razumno bitje.

Maruša DolencTragedija zaradi neumnosti

Petek, kulturni dan. Predavanje o nasilju v športu in na športnih prireditvah. O tem nisem nikoli razmišljala, tako kot večina drugih dijakov, ki tega niso doživeli.

Vsi smo si najbolj zapomnili zgodbo policijskega inšpektorja o najstnikih. Fant je izgubil prste, ker je na neki športni prireditvi plezal čez ograjo. Nihče od nas si najbrž ne more predstavljati, kako je živeti brez devetih prstov. To je tragedija zaradi neumnosti. V spominu mi je ostala tudi pripoved hokejista Iva Jana, ki je najprej igral v HK Jesenic in pozneje pri Olimpiji. Povedal je, kako so ga obsojali jeseniški navi-jači. Vsi vemo za derbi med tema ekipama, zato so fizične grožnje in

obtožbe o izdaji povsem zgrešene in nepravične. A tudi to je šport. Sanja Gregorc, mlada rokometašica Krima, je pripovedovala o gostovanju v neki drugi državi. Navijači domače ekipe so začeli žvižgati in metati na igrišče stvari, ker so zmagovale. Seveda so se počutile ogrožene. Samo predstavljam si, kako stresno je bilo. Igralke in igralci se trudijo, potem jim taki trenutki uničijo razpoloženje, znižajo motivacijo, zbranost, željo po igranju ...

V športu pa poznamo tudi nasilje medijev. Mediji spodbujajo navi-jače in vsi skupaj od športnikov pričakujejo visoko uvrstitev, zmago. Športniki so tako pod velikim pritiskom. Pogosto je tudi nasilje so-dnikov nad športniki v obliki krivičnih sodniških odločitev. Nasilje v športu je nepotrebno, šport je lepši in zabavnejši brez njega. Prav je, da so na Ministrstvu za šolstvo in šport oblikovali to ekipo, ki z mladimi deli svoje izkušnje in opozarja na posledice, do katerih prihaja zaradi nasilja v športu.

Darja Naglič Z zanimanjem - kar se ne zgodi pogosto

Nasilja ne vidimo samo na športnih prireditvah, temveč tudi v družinah, na ulici, v šoli. Tega ne moremo preprečiti, prenašati pa prav tako ne.

Šport je fizična dejavnost, v okviru določenih pravil, z rekreativnim namenom. Vendar ga zaznamuje tudi nasilje, tako psihično kot fizično. Žrtve so navadno igralci, saj je vse dogajanje povezano z njimi, in so zato pod velikim pritiskom. Trenerji, mediji, navijači lahko dobro ali pa slabo vplivajo nanje. Včasih preveč pričakujejo od igralca. Na športnih pri-reditvah je med navijači tudi veliko vandalizma, pretepanja in žaljenja. To navadno počno ljudje, ki jim šport ali igralec/igralska skupina veliko pomeni in se ne znajo obnašati drugače. Nasilje se pojavlja tudi med igralci, ki zaradi želje po zmagi grdo ravnajo z nasprotniki. Spomnim se, ko smo v osnovni šoli igrali med dvema ognjema in smo mnogi, čeprav smo bili sicer prijatelji, končali kot žrtve nasilja.

Na športni prireditvi še nisem bila in glede na to, kar sem slišala na predavanju, si tudi ne želim iti, saj nočem končati na urgenci. Moram

Na tekmo z rožami

3737

priznati, da je bil tisti petek, za razliko od mnogih v šoli, zanimiv in poučen in videti je bilo, da so vsi dijaki z zanimanjem poslušali, kar se ne zgodi pogosto.

Tajda Perne Manj nasilja - v športu in življenju

Nekoč so na tem planetu vladali praljudje. Ker niso poznali diplo�macije, so nesporazume reševali nasilno. Danes, več tisoč let kasneje, občasno dobim občutek, da se glede tega ni nič spremenilo. Vsi smo sposobni kultiviranega vedenja v javnosti, a ko se znajdemo v breziz�hodnem položaju, le redki ohranjajo mirno kri in se odzovejo diplo�matsko. Mnogi pa žal stvari rešujejo z nasiljem.

Nisem ljubiteljice športa in si še nikoli nisem ogledala športne prireditve, vendar pa menim, da je nekaj nasilja ali vsaj agresije dob�rireditve, vendar pa menim, da je nekaj nasilja ali vsaj agresije dob�rodošlo, vendar ne v takih količinah, kot smo jo deležni. Z visokimi pričakovanji trenerjev, medijev in športnih navdušencev so športniki pod vse večjim pritiskom. Tako smo nehote nasilni. Nekateri so za na�meček še namerno nesramni, saj športnike žalijo in se iz njih norčujejo. Agresivni športniki se občasno znašajo nad šibkejšimi nasprotniki ali pa celo nad soigralci. Tudi med bolj razgretimi navijači pogosto pride do besednega pa tudi do fizičnega nasilja. Razumljivo je, da kri kdaj zavre, vendar bi se ljudje morali brzdati.

Ob predavanju, ki sem se ga udeležila, sem se zamislila. Nekatere zgodbe so me šokirale, zaradi drugih sem bila zgrožena. Upam, da bo v prihodnje manj nasilja v športu in sicer v življenju.

Ajda ZukanovičSe zavedamo, kakšno delo imajo varnostniki?

Ljudje prihajajo na športne prireditve, ker bi se radi sprostili in razvedrili, vendar se veselo ozračje lahko hitro spremeni v moro, če se nekateri udeleženci ne držijo varnostnih pravil. Večinoma gre za ljudi pod vplivom prepovedanih substanc, ki se ne zavedajo, da s svojim početjem škodujejo tudi drugim. Prerivajo se, mečejo steklenice v navijače nasprotnih skupin, preklinjajo ipd. in s tem uničujejo dogo�dek. Čeprav nekateri plezanja čez ograjo in prerivanja ne prištevajo k nasilnim dejanjem, je to lahko nevarno. Lahko kdo pade, množica pa ubogega človeka potepta do smrti. Tudi med športniki prihaja do nasilja. Pogosto se dogaja, da športnik zaradi velike želje po zmagi poškoduje nasprotnika. Žalostno je, ko taka dejanja postanejo del tekmovalčeve ali trenerjeve strategije.

Eden od zanimivih predavateljev je bil policist Miha Burilov. Po�vedal je grozljivo zgodbo o naših vrstnikih, ki so skušali preplezati varnostno ograjo in si pri tem porezali prste. Se sploh zavedamo, kako je policistom in varnostnikom težko, ko morajo miriti razgrajače? In kaj je z otroki, ki v valu nasilja izgubijo svoje starše ali starši izgubijo otroka? Tega se ne zavedamo in se tudi ne bomo, dokler se kaj takega ne bo zgodilo nam ali našim bližnjim. Ljudje bi morali držati skupaj in ne uničevati drug drugega. Lepo bi bilo, če bi že naša generacija prenehala z nasiljem in bi bili vzor mlajšim. Upajmo, da nam bo z leti uspelo slediti sloganu: »Naš šport je brez nasilja«.

Dunja DerendaČe ste huligani, pridite na tekmo z rožami

O športu imamo različne predstave. Za nekatere je razvedrilo, seveda če se med navijači ne znajdejo huligani. Takrat se ozračje spremeni. Navdušeno ploskanje se umakne kletvicam, po zraku začno leteti petarde in drugi predmeti. Nikomur pa ne ostane v spominu, kako je bilo še sekundo pred izgredom. In ko doma v miru razmislimo o dogodku, se vprašamo: »Ali je bilo to potrebno? Ali ne bi bilo lažje mirno prenesti poraza?«

Sklepam, da so huligani razočarani nad dosežkom svojega moštva in to želijo jasno pokazati. Pa kaj! Morali bi se sprijazniti, da njihova ekipa ne igra dobro in jo spodbujati, da bi bila boljša, ali pa navijati za drugo ekipo. S takim obnašanjem samo pokvarijo športno ozračje. Zanimivo je tudi, ko se krešejo mnenja med igralci in sodniki. Takrat »dežujejo« rdeči kartoni in druge kazni, ki si jih igralci in športne zveze ne bi prislužile, če bi bili pametni in bi se obnašali športno. Res pa je tudi, da sodniki pogosto pogledajo skozi prste. To pa nas v čudovitih kapitalističnih časih, ko nam ni postlano s cvetjem, pripelje do denarja. Poglejmo samo stadion Stožice. Zanj je šlo ogromno denarja. Pa lahko ljubljanski župan upa, da se bodo stroški povrnili? Ali pa je bila to le brca v prazno in se bo čez nekaj let izkazalo, da Ljubljana ne potrebuje takega stadiona? Mogoče pa vse ni tako zelo črno. Naši športniki so dolgo prosili za boljše športne objekte, dobili pa so velik stadion. Tudi dosežki športnikov so boljši. Vse kaže, da ima stadion v Stožicah dobro organizacijo, ki ugodno vpliva na športnike in navijače, saj so izgredi le redki. Dobro je, da navijači podpirajo svoje športnike z glasnim ploskanjem in spodbudnimi besedami. Če ste huligan, prinesite na tekmo raje rože, saj je prijetneje, če se s tribune vsuje kup rož, kot da popusti ograja pod množico razjarjenih navijačev.

37

38

Premamila me je živopisanabarvitost oblačila deklice, ki je zrla v svoje sveto igrišče. Nobenih lesketavih in dragih igrač ni bilo v njenem naročju. Pa vendarle so se njene oči bliskale od sreče. Rožnati sandalčki in še bolj živo rozaste nogavičke so se skoraj namakali v umazani luži, kar pa sama najbrž še zaznala ni. Čudež je bil skozi njene oči v tisti blatni luži, ki so jo tovornjaki in traktorji prevozili že neštetokrat. Blatna luža - sveto igrišče deklice v Altaju. Z drobceno ročico je stegnila vanjo, utrgala bilko in stekla z rožnatimi sandalčki kar preko luže. Ob pljusku umazane vode se je njen obraz razlegel v še večji nasmeh. Za hip je postala, se ozrla naokrog, če jo kdo opazuje, nato pa stekla in se skrila za hišo.

V osrčju osrednje Azije, daleč od modernega in hitro bežečega sveta sodobne moskovske družbe, je življenje precej drugačno, predvsem pa teče mnogo mnogo počasneje. Tudi na sti�čišču kazaških step, sibirske tajge in polpuščav Mongolije, kjer leži ruska republika Altaj, je tako. Altaj, ki je hkrati tudi mogočno gorstvo, ki si ga delijo tako Rusija, Kazahstan, Mongolija in Kitajska, se v najvišjem vrhu, Beluhi,vzpne celo do zavidljivih 4500 metrov. To je čaroben in neokrnjen svet Zlatih gora, ki sodi pod okrilje Unescove svetovne dediščine. Pod njimi pa živijo Altajci svoj svet, kjer ni mobitelov in ostale navlake sodobnega sveta ter pristno in z

vsemi čuti doživljajo bogastvo svojega doma. Dan se v vasici Koo v dolini Čulišmanzačne

začne že zgodaj. Treba je pomolsti živino, dati kisati mleko in pripraviti kefir. Pa zajtrk, da lačna otroška usta ne bodo predolgo prazna in želodčki lačni. Nato skopati krompir, obrati zrelo sadje ali zakrpati nogavice otrok. Ampak, to počnejo ženske. Moških v takih vaseh skoraj ni videti. Zdi se, kot da za hišo in dom skrbijo le ženske. Za otroke pa gotovo. In kje vendarle je moška roka? Čez dan jih bomo našli na obronkih vasi, ob rekah, kjer lovijo ribe, na travnikih, kjer kosijo travo in delajo kopice. Spet drugič jih vidiš, kako se s konji poženejo

v dir vse do od vasi najbolj oddaljenih brez, in tam, naslonjeni na podrte hlode, v rokah tiščijo steklenico vodke. Omamno alkoholno tekočino srkajo kot za žejo in v njej že danes utopijo probleme jutrišnjega sveta. Vendar otroci tega bremena še ne čutijo toliko. Pred lesenimi ogradami domačih hiš čakajo s pis�kerčkom sveže obranih sliv ali jabolk ter jih s sramežljivimi očmi in s širokim nasmehom ponujajo mimoidočim. Običajno so to kar domačini ali pa prebivalci sosednjih vasi, le redko zaide v te odročne predele kak tujec.

Postanek v vasi Koo je le eden izmed mno�gih kamenčkov v mozaiku Altajske zgodbe, ki je pri meni nastajala avgusta 2009. Večji del mozaika sestavlja 10�dnevni treking pod vz�nožjem sibirskih najvišjih gora. Iz Ust Kokse mimo jezer Kucherla in Akkem v Tyungur. A tudi tega je z besedami težko zaobjeti. Spo�mini se porajajo kot zvezdni utrinki in ti niso redki, zlasti ne v tem delu sveta. Naj omenim le nekatere.

Pripravljanje večerje na velikem odprtem ognju, ki smo ga zakurili sami. Vonj slastne gobje juhe je prihajal iz velikega kotla in je nasitil 12 lačnih ust ljudi, ki so cel dan pridno nosili 20 kg težke nahrbtnike čez doline in prelaze, visoke tudi 3100 metrov.

Vzhod sonca nad Kucherlinskim jezerom ali prvi jutranji pozdrav sonca Akhemski steni ...

Prostranstva planik. Glasba tišine v kamnitem mestu v objemu

doline Yarlu in dramatična igra oblakov v obdajajočem gorskem amfiteatru ... Ahh ...

Ne morem pozabiti noči, v kateri se zelo zelo daleč proč od mestnih luči vidijo zvezde! In to kako .... Cela rimska cesta. Že za en sam pogled v to čisto nebo je bilo vredno nositi vso težo polnih nahrbtnikov. Pa naj spregovorijo o tem še fotografije.

fotografije in besedilo

DR. PETRA DRAŠKOVIČ

Avantura

Altajski utrinki

38

39

Fotografije niso v povezavi z besedilom

39

40

Ob zlatu in bronu še dva rekorda Takšna, kot je lokostrelska tarča v sredini, namreč zlata, je očitno tudi

ekipa mladih lokostrelcev, ki v zadnjih dveh letih na najvišjih mednaro�dnih tekmovanjih žanje plodove zagnanega, predvsem pa strokovnega dela pod vodstvom Mateja Zupanca in Matije Žlendra. Morda bi k dvema medaljama na mladinskem evropskem pokalu in dvema evropskima rekordoma dodali, da lokostrelci vadijo v slabih razmerah. V Trzinu streljajo na ozkem pasu zemljišča, bazo pa imajo kar pod skednjem. To jih sicer ne moti, vendarle pa si želijo, da bi v prihodnosti prišli, prven�stveno v Ljubljani, do lokostrelskega središča.

In še o dogajanju v Echmiadzinu (Armenija), kjer je maja potekal prvi evropski mladinski pokal. Dobre vremenske razmere je v kvalifikacijah z novim evropskim rekordom izkoristil Jan Rijavec. Ustrelil je 1353/1440 krogov in tako rekord Italijana Giorija iz leta 2007 izboljšal za 5 krogov. Evropski rekord so v kategoriji kadetov z ukrivljenim lokom podrli tudi naši fantje � Jan Rijavec, Kristjan Bauer in Klemen Štrajhar. Prejšnji re�kord Italijanov so izboljšali za 8 krogov, kar v skupnem seštevku znaša 3972 krogov. Klemen Štrajhar, dobitnik bronaste medalje med posame�zniki, je povedal: »Moja želja po uspehu je trajala že dolgo, a v zadnjem obdobju nisem imel sreče. Razen na velikem turnirju v francoskem Nimesu so se mi stopničke vselej izmuznile, tokrat pa je bilo drugače. V Armeniji sem se dobro počutil. Zopet smo pokazali evropskemu.«

V izločili tekmi so bile vremenske razmere zahtevnejše, saj je deževalo, pa tudi veter tekmovalcem ni dal miru.

Ukrivljeni lok - kadeti: z odličnim streljanjem je Klemen Štrajhar osvojil bronasto medaljo. Sprva je premagal Poljaka Marzeca (7 : 1), nato Gruzijca Phakhadzeja (6 : 0), v osmini finala se je spopadel z našim Bauerjem, v četrtini pa je premagal Rusa Popova. V polfinalu je tesno

izgubil proti Ukrajincu Kutsyu ter se tako uvrstil v mali finale. Jan Ri�javec je v osmini finala izgubil proti Ukrajincu Vintskovskyju, Kristjan Bauer pa je, kljub dobremu streljanju, izpadel v dvoboju s Štrajharjem. Oba sta uvrščena na 9. mesto. Mladinke: Brina Božič je bila v prvem dvoboju prosta, v drugem pa je v dodatnem strelu premagala Poljakinjo Wyczechowsko. V četrtini finala je izgubila proti Rusinji Tsyrempilovi (4 : 6) ter se tako uvrstila na 5. mesto.

Sestavljeni lok - kadeti: Arne Černe se je prebila do 5. mesta, Luka Sto�ševski pa je pristal na 7. mestu. Mladinci: odlično je streljal Aljaž Mavsar, saj je zadeval za bronasto medaljo. Mladinke: Toja Černe se je uvrstila na 7. mesto. V mešanih ekipah pa sta Toja in Aljaž zasedla 4. mesto.

b. božič

Aljaž Mavsar in Toja Černe

Klemen Štrajhar

Jan Rijavec

Sprejem lokostrelske ekipe na Brniku

Ekipa kadetov - Jan Rijavec, Kristjan Bauer in Klemen Štrajhar

Lokostrelstvo